Portret tedna: Marjan Eberlinc

Tipati so se začeli leta 2006, ko se je slovenska delegacija s predsednikom vlade Janezom Janšo na čelu, zraven pa so bili med drugimi tudi Andrej Vizjak, Franc Žlahtič in Marjan Eberlinc, v Moskvi srečala s prvim možem Gazproma Aleksejem Millerjem. Slišali so zamisel za gradnjo velikega plinovoda v jugovzhodno in srednjo Evropo. A je potem vse skupaj potihnilo do leta 2009, ko sta Slovenija in Ruska federacija podpisali meddržavni sporazum za sodelovanje v projektu plinovoda Južni tok.

V tem času se za Eberlinčevo številko mobilnega telefona ni zanimal noben od novinarskih kolegov, čeprav je prvi mož takrat še Geoplina plinovodov že predsedoval energetski zbornici pri GZS. Umirjeno se je ves čas zavzemal za večjo porabo zemeljskega plina, kar ni bilo nikoli polemično. O drugih projektih ni sodil, razen ko ga je vlada postavila v komisijo za oceno vseh dokumentov za šesti blok Termoelektrarne Šoštanj. Sklepe te komisije je vlada postavila kot pogoje za podelitev poroštva za posojilo 440 milijonov evrov iz Evropske investicijske banke, vendar ime Eberlinc ni zasijalo.

Meddržavni sporazum iz leta 2009 dejansko še ni predvidel gradnje Južnega toka. Niti ustanovitev skupne družbe Gazproma in Plinovodov Južni tok Slovenija letos septembra ni bila zagotovilo, da bo plinovod dejansko prečkal Slovenijo, je pa bila dovolj trdna podlaga za sodbo, da je Eberlinc v vsej tej zgodbi pomemben člen. Gradnjo so zakoličili šele s podpisom pogodbe o končni investicijski odločitvi za plinovod Južni tok pretekli teden. Podpisala sta jo Eberlinc in Sarah Jezernik, za največjega deležnika celotnega plinovoda Gazprom pa predsednik njegovega upravnega odbora Miller. Ob strani sta stala Janša in predsednik ruske vlade Dmitrij Medvedjev. Prvi je takoj po podpisu zadovoljen izjavil, da je projekt Južnega toka povsem usklajen z evropsko zakonodajo.

Koliko potu, klicev, poti, usklajevanj, jeze in tihega zadovoljstva je bilo treba prenesti do te izjave predsednika vlade, najbrž na slovenski strani ve samo Eberlinc. Gazprom je namreč vse doslej jasno in glasno zavračal prilagoditev projekta evropskim določilom o odprtem trgu in prostem dostopu do plinovoda za vse dobavitelje in trgovce. Tako je bilo predlani v Cannesu in lani v Bruslju, kjer so investitorji v Južni tok, med njimi tudi italijanski Eni in francoski EDF, gostili evropskega komisarja za energetiko Güntherja Oettingerja. A se ta ni dal.

Letos v Portorožu so zahteve ponovili. »Evropska zakonodaja zahteva nekaj takega, kot če bi zgradili hišo, potem pa bi morali pustiti, da v njej brezplačno prebiva nekdo drug. Kdo bo še vlagal v energetsko infrastrukturo pri takih določbah?« so spraševali tudi z besedami nemškega nogometnega zvezdnika Franza Beckenbauerja. Opozarjali so, da bo Evropa v prihodnjih desetletjih potrebovala znatne dodatne količine plina, zato so vsi novi plinovodi dobrodošli za zagotovitev stabilnih dobav. Za dobro mero pa ni nemogoče, da se znova zaplete tudi v kakšni tranzitni državi, kot se je v Ukrajini.

Še pred dobrim mesecem so v Gazpromu razmišljali do pike enako. Do tistih dolgih ur, ko so bili pogajalci zaprti v prostorih Plinovodov ali Gazproma. Slovenski pogajalci z Eberlincem na čelu so zahtevali eno - v pogodbi mora biti zaveza, da bodo prihodnje leto pripravili in evropski komisiji predali vlogo za izvzetje iz evropskih pravil. Druge države so podpis pogodbe pač pogojevale z nižjimi cenami plina in jih evropska pravila niso preveč zanimala. Eberlinc pa je legalist. »Brez tega določila v pogodbi bi lahko evropska komisija tožila Slovenijo, v naslednji fazi pa dodelila kazen državi, Plinovodom in meni,« pravi. Prepričan je, da bodo druge države imele nekaj težav, lahko tudi velike.

Nova priložnost za objem zdaj že tesnih prijateljev Eberlinca in Millerja in nov sijaj prepoznavnosti bo 7. decembra na obali Črnega morja. Tam bodo, z navzočo politično in gospodarsko elito, začeli slovesno graditi Južni tok.