Portret tedna: Nikolaos Mihaloliakos

Potem ko je skupina pripadnikov Zlate zarje 17. septembra v Pireju do smrti zabodla priljubljenega raperja in borca proti rasizmu Pavlosa Fisasa, so se grške oblasti pod močnim pritiskom Evropske unije vendarle zganile in aretirale bolj ali manj vse ključne ljudi stranke, ki ima v helenskem parlamentu osemnajst poslancev in obvladuje ulice grških mest, njena priljubljenost pa je v zadnjem letu še dodatno narasla.

Med aretiranimi neonacisti, ki so v zadnjih dveh letih na ulicah Aten pri belem dnevu brutalno pretepali – in tudi pobijali – priseljence iz Afrike in Azije, Jude 21. stoletja, in ob pomoči svojih številnih prijateljev v grški policiji in zasebnih varnostnih službah sodelovali v veliki akciji »rasnega čiščenja« grških ulic, je bil tudi strankin voditelj Nikolaos Mihaloliakos, 55. »Kariernega« neonacista je grško sodišče – podobno kot njegove bližnje sodelavce – obtožilo sodelovanja v organizirani kriminalni združbi. A zelo težko je verjeti, da se bo glasni navijač grške vojaške hunte in javni zanikovalec holokavsta ter nekdanji poveljnik specialnih enot grške vojske, ki je v zadnjih dveh letih postal pomemben politični igralec v Evropski uniji – ta je do včeraj le nemo opazovala razrast grškega neonacizma, neposredne posledice vsiljenih varčevalnih memorandumov in nepovratnega drvenja v tretji svet –, dejansko obsojen.

»Poveljnik« Mihaloliakos (kar nekaj njegovih mož je sodelovalo v srbskem genocidu nad bošnjaškim prebivalstvom v Srebrenici julija 1995) je bil namreč v zadnjem času dejansko le podizvajalec uradne grške politike. Ta se je – tako ekonomsko kot »vrednostno« – na čelu z vladajočo Novo demokracijo usidrala na precej skrajni desnici, zlasti kar se odnosa do priseljencev tiče. Grške oblasti so v zadnjem letu z ulic Aten, Soluna in drugih večjih mest namreč z grobo silo, ki je močno spominjala na neke druge čase, pregnale med 60.000 in 80.000 priseljencev in jih »preselile« v tako imenovane namestitvene centre, dejansko koncentracijska taborišča. Bruselj grškega početja ni obsodil – nasprotno: grški odnos do priseljencev je neposredna posledica uradne evropske priseljenske politike, ki je rasistični vrhunec dosegla s tako imenovanim drugim dublinskim sporazumom, ki zahteva, da se morajo vsi ilegalni priseljenci znotraj EU vrniti v državo vstopa. In v veliki večini primerov je to ravno Grčija. Vsak dan revnejša in vse bolj (ne le) notranje konfliktna država s poudarjeno zgodovino ksenofobije, zaradi česar bi moralo biti že najmanj bistremu evrobirokratu vnaprej jasno, kaj bo povzročilo zidanje takšne »evropske trdnjave«. Da, vzpon grškega neonacizma je bil absolutno predvidljiv. Grški neonacisti so otroci nove Evrope. Ali kot bi dejal Takis Pavlopolus, sicer član levičarske Sirize, ki se ji »rejtingi« v ozračju političnega kaosa po dobrem letu stagnacije spet dvigujejo: »Varčevalni memorandumi so bili za Zlato zarjo dihalni aparati. Njihova baza ni ideološka – temeljijo na človeškem obupu. Če bi se odpovedali varčevalnim ukrepom, bi Zlata zarja izgubila kisik.«

In taista Evropa je grškim političnim elitam, ki so se uspešno skrivale za hrbti neonacistov, zdaj sila nežno stopila na prste. Zato je preprosto nemogoče verjeti, da grški premier Antonis Samaras s svojim obračunom z Zlato zarjo misli resno: zdi se, da gre za velik projekt »stikov z javnostjo«, ki bo neonaciste dolgoročno le še okrepil. Edini »politični« motiv, ki bi ga Samaras lahko imel v svojem obračunu z neonacisti, je dejstvo, da je priljubljenost njegove Nove demokracije na najnižji točki v zgodovini, »rejtingi« Zlate zarje, že nekaj časa tretje največje grške stranke, pa se nikoli niso nehali vzpenjati. Neonacisti so v poldrugem letu pobrali veliko število glasov Nove demokracije in v takšnem »tempu« bi na prihodnjih parlamentarnih volitvah lahko prišlo do velikega spopada na (skrajni) desnici. Če bodo neonacisti – ki so dejansko precej bolj nagnjeni k oportunizmu in pragmatizmu kot k ideologiji – obsojeni, bo to njihovo priljubljenost na vsak dan bolj nervoznih in iracionalnih ulicah skoraj gotovo še povečalo. Enako velja za morebitno prepoved delovanja stranke, kar sicer grška ustava zaradi pogroma nad komunisti pred letom 1974 onemogoča, a je prepoved vseeno možna z uporabo kazenskega zakonika. Zato je dogajanje v Atenah treba spremljati z dobršno skepso in zaskrbljenostjo: ko je zlo transparentno in ima svoje ime in priimek, ga je mogoče loviti, ujeti in kaznovati. Ko se zlo – neonacistične metode – »zapakira« v jezik moderne ekonomije in nove demokracije, stanje stvari postane srhljivo. In Grčija ni daleč od te točke.