Portret tedna: Peer Steinbrück, izzivalec Angele Merkel

Nemški socialdemokratski kanclerski kandidat Peer Steinbrück je mojster porazov. Socialdemokratskega kanclerskega kandidata je njegovega priljubljenega šaha naučila danska stara mama, »prekanjena šahistka, ki mi nikoli ni podarila zmage«, in za prvo je potreboval celih sedem let. V šoli je moral dvakrat ponavljati razred in med prepisovanjem z ene na drugo se je preživljal kot prodajalec srečk, ženitni posrednik in parkiriščni paznik v hamburškem predelu z razvpitim nočnim življenjem. Na koncu je 66-letni socialdemokratski prvak v Kielu doštudiral gospodarstvo in sociologijo in se lahko začel vzpenjati po karierni lestvici. A tudi tu s številnimi padci pred vzponi. Prvo zaposlitev pri bonskem ministrstvu za promet so prekinili, ko so izvedeli, da so v študentskih časih njegovo stanovanje preiskali zaradi domnevnega skrivanja teroristke Frakcije Rdeče armade.

Na koncu se je izkazalo, da je Steinbrücka in njegove prijatelje zaradi hrupa naznanil sosed, poleg tega pa je bil ljubitelj ladijskih modelov tedaj že leta član SPD, pa čeprav je odraščal v družini z dolgo meščansko tradicijo. Njegovi predniki pa so se tudi upirali nacizmu; starega očeta so tik pred koncem druge svetovne vojne ustrelili, ker ni hotel prevzeti vodstva čete Hitlerjevih mladincev, mati se je pred članstvom v Zvezi nemških deklet zatekla k sorodnikom na Dansko. S takšnim političnim prepričanjem je Steinbrück lahko nastopil svoj prvi meteorski poklicno-politični vzpon, po svetovanju v uradu socialdemokratskega kanclerja Helmuta Schmidta je vodil zahodnonemško predstavništvo v komunističnem vzhodnem Berlinu, po koncu nemške socialdemokratsko-liberalne vladavine pa je prevzel vidne položaje v socialdemokratskih vladah dežel Schleswig-Holstein in Severno Porenje - Vestfalija. V zadnji je po odhodu Wolfganga Clementa na ministrovanje v rdeče-zeleno vlado Gerharda Schröderja postal celo premier, a so spet sledili globoki padci. Na deželnih volitvah leta 2005 je dosegel najslabši rezultat po letu 1954 in »rdeča trdnjava« se je morala predati krščanskim demokratom. Ta volilna katastrofa je bila kaplja čez rob tudi za kanclerja Schröderja, ki je istega leta razpisal nove volitve in jih izgubil tudi zaradi velikega nezadovoljstva lastnih volivcev z njegovimi reformami trga delovne sile in socialnega varstva. Ta jeza v SPD kljub gospodarskim uspehom in nizki brezposelnosti vztraja in se ji je moral kot kanclerski kandidat prilagoditi tudi Steinbrück.

Prvi nemški socialdemokrat priznava, da kot mladenič pri ženskah ni bil zelo priljubljen in je bil na plesnih vajah, ko so izbirale dame, vedno izbran med zadnjimi. »To je moj ego precej prizadelo,« je povedal v pogovoru za spletno ženitno posredovalnico. A je kljub temu že skoraj štiri desetletja srečno poročen oče treh že odraslih otrok, po sramotnem porazu v Severnem Porenju - Vestfaliji pa je novo priložnost dobil prav pod prvo nemško kanclerko Angelo Merkel. V veliki koaliciji med konservativno unijo CDU/CSU in SPD je med letoma 2005 in 2009 prevzel resor finančnega ministra in se spopadel z najhujšo finančno krizo po tridesetih letih dvajsetega stoletja. Nemčija je iz velikih pretresov po letu 2008 izšla močnejša kot kdaj prej, ekonomisti pa se še prepirajo o Steinbrückovih zaslugah. Njegove ironične besede o pošiljanju konjenice v davčno oazo Švico so naredile odločen vtis, finančno krizo pa je najprej razumel kot ameriški problem in je skupaj s svojim državnim sekretarjem Jörgom Asmussenom, sedanjim članom izvršilnega odbora evropske centralne banke, začel nemške banke reševati šele po grozečem bankrotu banke Hypo Real Estate.

Nemška javnost pa mu priznava pomembno vlogo v premagovanju krize, pa čeprav se je pred njo tudi Steinbrück poigraval s špekuliranjem z valutami in ceno bordojskega vina, po lastnih besedah ne preveč uspešno. Med spopadanjem s krizo pa je tudi sam postal glasen kritik sodobnega, tveganjem naklonjenega bančništva in s tem napadel celo dediščino svojega prastrica, enega od ustanoviteljev mogočne Deutsche Bank. Še naprej pa je moral preštevati tudi poraze: leta 2009 je izgubil v domačem volilnem okraju in prišel v parlament le s pomočjo strankine liste. Jeseni 2012 pa so ga socialdemokrati vendarle imenovali za svojega kanclerskega kandidata, pa čeprav je slabši volilni rezultat na strankinem kongresu prejel le še Gerhard Schröder leta 1998.

Dvomi v stranki so bili na začetku predvolilne kampanje videti upravičeni; Steinbrücka je usoda premetavala naprej, še posebej po odkritju, da je za svoje govore po koncu ministrovanja prejel najmanj dva milijona evrov, nekaj tudi od obubožanih občin. V boju proti priljubljeni kanclerki se je izkazal šele prve dni septembra med televizijskim dvobojem v začetku, v katerem je Angelo Merkel ostro napadel zaradi domnevnih velikih razlik med revnimi in bogatimi, nizkih pokojnin in plač, visokih najemnin in drugega, kar ljudje občutijo na svoji koži. Merklova se je zagovarjala, da se najhitreje povečuje število polnih zaposlitev, a je bila videti manj energična od svojega izzivalca.

So časi dovolj negotovi, da se bodo Nemci po štirih letih konservativno-liberalne vladavine obrnili na levo? Dan pred volitvami je še vedno videti, da bi raje veliko koalicijo med CDU/CSU in socialdemokrati pod vodstvom Angele Merkel, za katero je Steinbrück že povedal, da v njej ne želi sodelovati. Bo od njegove v zadnjih tednih burne predvolilne kampanje torej ostal samo iztegnjeni sredinec iz revije časopisa Süddeutsche Zeitung? Tudi v tem primeru bo Steinbrück najbrž pristal na vseh štirih. Dokazal je že, da zna dobro zaslužiti z nastopi – morda bo napisal še kakšno odmevno knjigo in brez slabe vesti bo lahko zapel svojo priljubljeno pesem »Moški so svinje« ter se ponorčeval iz italijanskih ali drugih političnih klovnov. Sam je knjigo Jürgena Leinemanna o politiki kot mamilu že prebral po enem od svojih preteklih padcev, pa čeprav je tedaj njegovo spoznanje, da je spet svoboden človek, trajalo le do telefonskega klica iz berlinske kanclerske palače.