Portret tedna: programski direktor EPK Mitja Čander

Kako je Čander svojo nalogo opravil, bomo seveda lahko ocenjevali šele ob koncu leta, vendar mu za zdaj ne kaže slabo.

Objavljeno
14. januar 2012 10.49
Posodobljeno
14. januar 2012 17.00
Peter Rak, kultura
Peter Rak, kultura

Najprej je bil njegov šahovski idol Bobby Fischer, potem Georg Mohr. Vendar se pri Mitji Čandru ne zdi, da bi imel razen strasti do šaha s Fischerjem veliko skupnega, pri njem ni opaziti niti sledu ekstravagance, muhavosti ali kontroverznosti; veliko več skupnega ima z Mohrom, ki ga Čander opisuje kot šahovskega pesnika, mojstra tveganja, navdiha in domišljije. Te karakterne lastnosti so uporabne pri šahovski igri, prav tako pri Čandrovi osrednji preokupaciji, torej uredniškem, pisateljskem, esejističnem, scenarističnem in publicističnem delu, zdijo pa se precej jalove pri opravljanju funkcije programskega direktorja projekta Evropske prestolnice kulture 2012.

Ali pa tudi ne. Čander je namreč »pesnik«, ki premore veliko bolj ali manj blage ironije, tvegane poteze so praviloma dobro premišljene ali pa se nevarnosti izogne z razorožujočo prostodušnostjo, pri iskanju navdiha se preveč ne zanaša na prišepetavanje muz, temveč predvsem na solidno zaokrožen akcijski načrt, domišljija pa je v tesni navezi z znanjem in empirično izkušnjo – to pa so že lastnosti, ki bi jih moral imeti vsak kulturni menedžer. V primeru EPK 2012 pa je potrebno seveda še nekaj več, in to je sposobnost nenehne improvizacije, saj je tudi danes – kot se rad izraža – v enačbi še vedno kar precej neznank.

Kako je Čander svojo nalogo opravil, bomo seveda lahko ocenjevali šele ob koncu leta, vendar mu za zdaj ne kaže slabo. Z vsoto, ki dosega le desetino tiste, o kateri se je govorilo pri osvojitvi naslova EPK pred štirimi leti, se obeta Mariboru in partnerskim mestom dovolj soliden in raznovrsten program, ki sega vse od prestižnih produkcij in spektaklov do inventivnih projektov s socialno-aktivističnim značajem. Če človek lista po nekaj kilogramov težkem programskem katalogu EPK, najde tudi kar nekaj ne povsem konsistentnih odločitev pri odmeri denarja posameznim projektom, vendar so ta odstopanja, ki so seveda v avtonomni pristojnosti programskega direktorja, še v mejah tolerance.

Kritikam se na tej funkciji seveda ne bi mogel izogniti nihče, pa četudi bi za projekt po nekaterih vzorih angažirali programskega direktorja iz tujine. Čander se je pritiskom, ki so se manifestirali v obliki nerealnih megalomanskih infrastrukturnih in programskih načrtov ter finančnem lobiranju za posamezne projekte, ki so segali od zamer pa celo do groženj s fizičnim obračunom, dovolj elegantno izognil, pri tem pa sta mu verjetno pomagala tudi njegov karakter in identiteta, ki ni enoznačna. Čander je ravno prav »Mariborčan«, da pozna razmere, možnosti, aspiracije in tudi kulturni doseg posameznih avtorjev in institucij v mestu, in obenem ravno prav »Ljubljančan«, da se projekt ne vodi preveč na ravni lokalne tovarišije, pa najsi gre za program ali za finance. Prav tako je nezanemarljivo, da je Čander sicer predvsem človek literature, vendar z zelo jasnimi pogledi na celotno družbeno problematiko, o kateri neprizanesljivo daje argumentirane sodbe in zahteva tudi argumentirane odgovore – kar je izhodišče, da EPK morda ne bo postala zgolj enoletna lokalna ali nacionalna zgodba.

Kot je nedavno dejal, se vse bolj kaže potreba, da Evropa poleg evra dobi še kakšen bolj prepričljiv kohezivni element. In to je seveda kultura. Evropska ne zgolj v ozkem produkcijskem pomenu ali kot talilni lonec po ameriškem zgledu, temveč kot »platforma evropskega duha, pluralnosti in ambicioznosti«. Pobožne želje, bi lahko rekli, vendar morda ne povsem deplasirane; kultura je pač edino polje, kjer evropska ideja res zaživi ali pa ugasne, in na to aludira tudi geslo EPK Zavrtimo skupaj. Če se bo res zgodil prelom v kreativnosti, na kar najbolj pogosto opozarja, bo razveseljivo, vendar se zdi, da bo zadovoljen tudi že z minimalnim premikom. Ali če se izrazim v šahovskem žargonu, vsaj z delitvijo točke, najbolj pa so mu zoprne pat pozicije. Ne, ker bi bil premalo ambiciozen, temveč ker se zaveda realnih razmer v slovenski družbi in predvsem dejstva, da je pri nas pravzaprav modni trend biti proti. Vsemu in vsakemu.

V pogovorih je Čander strasten debater, ki stališča zagovarja z vso vehemenco, obenem pa je netipično slovensko dialoški, čeprav morda včasih res s kančkom pokroviteljskega tona. Morda je njegova uspešnost v vlogi programskega direktorja EPK uspešna prav zato, ker se je pripravljen popolnoma angažirati, ob tem pa ni tipičen menedžer, ki bi ga takšna funkcija povsem očarala in bi jo obravnaval kot svoje življenjsko poslanstvo. To dokazujeta tudi premieri filmskega in gledališkega projekta v tem tednu, katerih soavtor je bil.

Pri sedemnajstih se je moral odločiti bodisi za profesionalno pot šahista bodisi za literaturo – in na srečo se je odločil za literaturo, saj sicer ne bi imeli književne zbirke Beletrina, zbirke petdesetih slovenskih in sto slovanskih pisateljev, štirih njegovih knjig in nešteto pronicljivih esejističnih del. Še nedolgo tega sta z ženo resno razmišljala o preselitvi v Argentino in na srečo se je odločil ostati v Sloveniji, sicer bi verjetno imeli povsem drugačno Evropsko prestolnico kulture. Seveda ne nujno slabše, vendar ne kaže pozabiti, da je marsikdo v Mitji Čandru, ko so ga pred komaj nekaj meseci imenovali za programskega direktorja, videl zgolj prisilnega ali celo stečajnega upravitelja nasedlega projekta EPK. Izkazal se je za nekaj povsem drugega.