Portret tedna: Tamara Lah Turnšek

V naslednjih dneh bo državni zbor glasoval o peterici ministrskih kandidatov, med katerimi je tudi Tamara Lah Turnšek, kandidatka za ministrico za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo. Avgustovsko premierovo vabilo je v njenem primeru prišlo v dodatno dramatičnih okoliščinah – tik po njeni vrnitvi s poškodbenega oddelka UKC. Med kolesarjenjem pod Rožnikom se je zaletela v srno in obležala v nezavesti. »Brez čelade bi se zame verjetno slabo končalo.«

Ministrski izziv je – kot je poudarila ob zaslišanju v državnem zboru – sprejela predvsem zato, ker ji ni vseeno, kako se godi resorjem, ki jim je posvetila večino življenja. V pogovoru za Delo pa prizna, da jo je to delo zamikalo tudi zaradi zanimive družinske ministrske tradicije: njen oče Viktor Turnšek, gradbeni strokovnjak in njen življenjski vzor, je bil v letih 1949 in 1951 republiški minister za turizem, njen brat Tit Turnšek je bil 50 let kasneje obrambni minister. Dvakratni minister – za okolje ter znanost in tehnologijo – je bil pred desetletjem tudi Andrej Umek, njen bratranec. In ko že govorimo o družini Tamare Lah Turnšek, omenimo še, da jo je od kandidature še najbolj odvračala hči edinka, Ljerka Lah, znanstvenica biologinja, ki je na postdoktorskem študiju v Kanadi. »Hčerki ni všeč, da bi mama postala javna oseba, meni pa je malo žal, ker bom, če bom ministrica, imela manj časa za vnučka.«

O njej kot možni kandidatki za ministrico se je govorilo že ob nastopu te vlade, a ji, kot pravi, selitev v politiko v tistem času ni ustrezala. Na pripombe, da je njena ministrska kandidatura sedaj prišla v še bolj nepravem času, saj mogoče sploh ne bo ministrica ali pa bo to zelo kratek čas, odgovarja, da »dokler je vlada, mora biti v njej tudi minister za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo, sicer pa je v politiki vse možno in je torej povsem možno, da bo ta vlada preživela«. Meni, da vsaj v omenjenih resorjih za zdaj ni mogoče govoriti o krizi, saj so bili tam »v zadnjih treh letih narejeni veliki koraki, ustavljen je bil padec financiranja, napisani in sprejeti sta bili dolgoročni nacionalni strategiji«. Slednje se ji zdi še posebno velik dosežek zaradi »skrajne spolariziranosti v teh sferah«, kjer je izredno težko doseči tak konsenz, ko je bil dosežen glede omenjenih dokumentov, poimenovanih Drzna Slovenija, s katero se je, pravi kandidatka, na koncu strinjalo »kakšnih 80 ali celo 90 odstotkov udeležencev razprav«. To se ji zdi dobro izhodišče za nadaljevanje ministrskega dela.

Dejansko se ji ni treba obremenjevati z dolžino ministrovanja, ker se je že dogovorila, da bo svojo direktorsko funkcijo – do konca mandata so še tri leta – zamrznila. V tem času bo delo direktorja Nacionalnega inštituta za biologijo opravljal vršilec dolžnosti. Če bo ministrica, se bo odpovedala tudi večini svojih profesorskih nalog na ljubljanski univerzi. Na vprašanje, ali se boji očitkov, da bo kot ministrica bolj naklonjena svojemu inštitutu ali ljubljanski univerzi (UL), odgovarja, da sama ve, da bi se za vse institucije enako zavzemala, glede UL pa spomni na izjavo rektorja prof. dr. Staneta Pejovnika, da bi raje videl, da minister prihaja iz visokega šolstva, ker je to trenutno v težjih razmerah kot raziskovalna sfera. Dejstvo je, da prof. dr. Jadran Lenarčič, direktor Instituta Jožefa Stefana, nasprotno meni, da je zaradi dolgoletnih raziskovalnih in direktorskih izkušenj v razmerah, ko se je treba odločati hitro, Tamara Lah Turnšek primerna kandidatka za ministrico.

Kako kandidatka sodi o predsedniku vlade Borutu Pahorju, ki bo očitno jeziček na tehtnici izvolitve ministrov? »Pozitivno ocenjujem njegovo energijo in odločenost nadaljevati delo do konca mandata, njegova slabost pa je prevelika pripravljenost vsakomur prisluhniti in iskanje kompromisov, vse to iz zavzetosti za demokratičnost v stranki in družbi, ki za to še ni zrela in v kateri danes bolje uspevajo 'trde roke' oziroma diktature veljakov.« Na vprašanje, kaj je njena največja slabost, enako odkrito odgovarja, da je to vzkipljivost, kadar jo zanesejo čustva.

Tisti, ki jo dobro poznajo, ji priznavajo dosledno zavzemanje za znanstveno odličnost – slovenska znanost se ji zdi glede na razmere, zlasti finančne, zelo dobra, jo pa moti, da se veliko bolj usmerja v kvantiteto kot kvaliteto znanstvenih člankov. To bi, pravi, vsaj deloma lahko preusmerili s spremembo ocenjevalnih meril. »Nikakor pa se ne strinjam s trditvami, da je naša znanost na repu Evrope ali celo svetovnem repu,« se jasno opredeli do aktualnih polemik.

Glede na dolgoletno direktorjevanje ima kandidatka očitno tudi menedžerske sposobnosti, ki so ji pomagale obstati v sicer izrazito moškem svetu znanstvenih voditeljev. Te unikatnosti se tudi sama dobro zaveda, saj že vrsto let aktivno podpira ženske v znanosti, po drugi strani pa se zavzema tudi za moške kvote na tistih znanstvenih področjih, kjer prevladujejo raziskovalke. 64-letna Ljubljančanka je nedvomno tudi zaradi športne kondicije nabita z energijo in odkrito presenečena, če ji kdo omeni, da je večina njenih vrstnic že upokojenih.

Zanjo je, se zdi, samoumevno, da svoje znanje in izkušnje ter občasno tudi predolg jezik še uporablja pri aktivnem znanstvenem delu, zadnja leta vse bolj tudi v raziskovalno razvojni politiki. Ob izvolitvi za ministrico bi tej pridružila še visokošolsko. Zaveda se trdih visokošolskih orehov, zlasti bolonjskih, zaveda se tudi nepopularnosti pozivov, da mora tudi visoko šolstvo prispevati k racionalizaciji. Sprememb, ki bi jih kot ministrica skušala uresničiti, je zelo veliko, njene prioritete bi bile, pravi, zlasti učinkovite povezave na vseh ravneh raziskovalne in visokošolske sfere.