Portret tedna: Tarcisio Bertone

Papež po izvolitvi praviloma še nekaj časa ohrani ljudi na pomembnih položajih v Vatikanu, čez čas, ko se seznani z njihovim delom in razmerami, pa zamenja tiste, s katerimi ni zadovoljen. Frančišek je konec prejšnjega tedna, pol leta od nastopa pontifikata, hkrati potegnil več kadrovskih potez, od katerih je daleč najpomembnejša odslovitev državnega tajnika kardinala Tarcisia Bertoneja. Gre za drugo najvplivnejšo vlogo v Vatikanu za papeževo, ki jo lahko primerjamo z vlogo predsednika vlade. Od izbire tega najtesnejšega papeževega sodelavca je v veliki meri odvisen način ali vsaj ton pontifikata.

Zamenjava Bertoneja, ki je bil na tem položaju sedem let, je bila pričakovana, pa sploh ne zaradi starosti dobrih 78 let, ki pomeni, da je moral papežu že pred tremi leti ponuditi svoj odstop. Po zakoniku cerkvenega prava morajo namreč kardinali, ki so na vodilnih mestih v rimski kuriji in vatikanski državi, ponuditi svoj odstop – enako velja tudi za škofe –, papež pa ga sprejme ali zavrne. Benedikt XVI. se svoji desni roki Bertoneju nikakor ni hotel odpovedati, pa čeprav so ga nekateri vplivni kardinali prepričevali, naj ga zamenja. Na papeža so pritiskali predvsem zadnji dve leti, ko so kurijo pretresali škandali in je potekala bitka na dveh frontah – za denar in oblast znotraj cerkve. In na obeh frontah je imel Bertone vodilno vlogo. Kurija je bila razklana na Bertonejeve zaveznike in nasprotnike, kar je privedlo do Vatileaksa, ene največjih afer v novejši zgodovini Vatikana, ki ga je pretresla do temeljev.

Bertoneja je pri 71 letih za državnega tajnika imenoval Benedikt XVI., saj ga je dobro poznal. Od leta 1995 do 2002 je bil Bertone tajnik kongregacije za nauk vere, ki ji je predsedoval kardinal Ratzinger, pred tem pa je bil genovski nadškof. V kardinala ga je leta 2003 povišal Janez Pavel II.

Bertone je bil izjemno močna figura, saj je upravljal Vatikan v vseh pogledih. Je član v šestih kongregacijah od skupaj devetih (za nauk vere, kler, bogoslužje, vzhodne cerkve, škofe in evangelizacijo narodov). Leta 2007 ga je Benedikt XVI. imenoval za kamerlenga, upravitelja cerkve v času po smrti papeža do izvolitve novega. Leta 2008 pa je postal predsednik kardinalske komisije za nadzor vatikanske banke IOR (Istituto per le Opere di Religione), kar pomeni, da je odgovoren za vse finančne škandale v zadnjem obdobju in za vse kadrovske zamenjave na njenem vrhu. Zagotovo je vedel tudi za početje prelata Nunzia Scarana, vatikanskega računovodje, ki so ga junija priprli zaradi pranja denarja, kar je zadnji v seriji finančnih škandalov v Vatikanu.

Bertone je imel nasploh veliko opraviti z denarjem. Vpleten je bil v veliko nepremičninsko prevaro salezijancev, za katere se je, tudi sam salezijanec, zavzemal, ko so se znašli na sodišču. Sodišče jim je zaplenilo 130 milijonov evrov vredno premoženje. Odločilno besedo je imel tudi pri naročilih za vzdrževalna in rekonstrukcijska dela v Vatikanu in pri nameščanju ter odstavljanju ljudi, pri čemer so ga najbolj motili tisti, ki so opozarjali na korupcijo in nepotizem.

Kaže, da ima Bertone mešetarjenje z denarjem nekako v krvi, saj se je z njim ukvarjal, še preden je imel tako močno pozicijo v Vatikanu. Tovrstno izkušnjo z njim smo izkusili tudi v Sloveniji. Leta 2006 je kot genovski nadškof prek kardinala Rodeta posredoval za italijansko gradbeno podjetje Grassetto, ki je gradilo trojanski predor. Grassetto je predor zgradil leta 2005 za 70 milijonov evrov, zatem pa je od Darsa zahteval še dobrih 50 milijonov zaradi nepredvidenih del. Gradbinec se je za posredovanje pri plačilu tega zneska obrnil na Bertoneja, on na Rodeta in Rode na tedanjega predsednika vlade Janšo. Posredovanje ni obrodilo sadu, zato je Grassetto junija letos na Mednarodnem centru za reševanje investicijskih sporov v Washingtonu sprožil arbitražni postopek proti slovenski državi. Povsem mogoče je, da je o tem tekla beseda na srečanju Bertoneja in Bratuškove junija v Vatikanu. Bertone pa je obiskal Slovenijo leta 2010, ko se je udeležil Slovenskega evharističnega kongresa in se srečal tudi s predsednikoma vlade in države Pahorjem in Türkom.

Ali se je Bertone osebno okoriščal z denarjem, ni znano, a ni izključeno, saj sicer Francesca Immacolata Chaouqui, ki jo je Frančišek imenoval v komisijo za revizijo vatikanske banke, ne bi pred kratkim tvitnila, da je državni tajnik »skorumpiran«, omenila pa je tudi sumljive posle s podjetjem na severovzhodu Italije. Na severovzhodu Italije pa ima sedež Grassetto.

Tarcisio Bertone, tako navajen na oblast, si obeta, da bo zdaj lahko ohranil vsaj nekatere druge funkcije, a vprašanje je, koliko tudi glede teh uživa papeževo zaupanje. V javnost je pricurljalo, da se je z Bergogliom pogajal, da bi ohranil položaj kamerlenga, želel pa bi ostati še na čelu komisije za nadzor vatikanske banke tudi po tem, ko bo dopolnil starostno mejo 80 let oziroma do konca mandata, ki mu poteče leta 2018.

Tarcisiu Bertoneju pa očitajo tudi druge grehe. Nasprotniki med kardinali mu poleg prevelike moči, do katere se je dokopal ob organizacijsko in zdravstveno šibkem Benediktu XVI., predvsem pripisujejo odgovornost za Vatileaks, curljanje zaupnih informacij iz Vatikana. Nihče namreč ne verjame, da je obsojeni papežev majordom dokumente s papeževe mize nosil novinarjem na lastno pest, temveč so pri tem sodelovali še drugi »krti« na pomembnejših položajih, ki so želeli tako očrniti Bertoneja, da bi ga papež umaknil. Prav tako pravijo, da je odgovoren za afero z britanskim škofom Richardom Williamsonom, lefebvrijcem, ki je leta 2009 izzval škandal zaradi revizionističnih izjav o holokavstu. Prvo napako naj bi naredil že na začetku Benediktovega pontifikata, saj je menda prav on vztrajal, da je sledilce škofa Lefebvra, ki jih je zaradi zavračanja reform II. vatikanskega koncila izobčil Janez Pavel II., treba vrniti v okrilje rimske cerkve.

Bertone velja dobrovoljnega in duhovitega moža. Tako je izjavil, da bi za Sofio Loren lahko dovolili izjemo pri kloniranju, ki mu sicer cerkev nasprotuje. Benedikta XVI. pa je primerjal z legendarnim nogometašem Franzem Beckenbauerjem. To je bilo mišljeno kot najlepši kompliment, saj Bertone obožuje nogomet in je goreč navijač. Je tudi poznavalec, ki se je rad prelevil v radijskega komentatorja tekme.

Bertonejev naslednik Pietro Parolin, ki bo nastopil službo 15. oktobra, ta čas pa je še apostolski nuncij v Venezueli, je drugačnega kova in tudi ni verjetno, da bi dal Frančišek državnemu tajniku tako velika pooblastila, kot jih je imel dosedanji.