Tiskane izdaje
V praznem bazenu plava očesno zrklo, v ozadju slišimo policijske sirene. Oko potegne v odtok in kamera se potopi še globlje v bazen. Mimo nas priplava roza medvedek; ko se obrne proti kameri, vidimo, da mu manjka eno oko.
To je začetni prizor druge sezone ameriške nadaljevanke Kriva pota (Breaking Bad) in kultni pisatelj grozljivk Stephen King je ta prizor označil za eno od najbolj grozljivih otvoritvenih špic, kar jih je kdaj videl, za lynchevski presežek.
King je velik oboževalec te nadaljevanke, ki je bila na sporedu tudi pri nas (Kanal A). V enem od intervjujev je namreč dejal: »Prav rad bi bil zraven, ko je Vince Gilligan, avtor nadaljevanke, direktorjem in producentom televizijske hiše AMC prvič predstavljal idejo za to serijo. 'Torej, naš glavni junak je srednješolski učitelj kemije Walt White, ki mu zdravnik pove, da ima pljučnega raka (čeprav ni nikoli kadil) in da ima pred seboj le še nekaj mesecev življenja. White se odloči, da bo, dokler je še živ, priskrbel čim več denarja za svojo družino – za nosečo ženo in sina, ki ima cerebralno paralizo, zato rekrutira nekdanjega dijaka, malega prekupčevalca z drogo, in skupaj začneta proizvajati in prodajati najboljši kristalni metamfetamin na trgu.
Serija se bo dogajala, dokler ne bo umrl, kar je lahko zelo kmalu. To je zgodba o tem, kako se dobri učitelj spremeni v Brazgotinca.'« In direktorji AMC so rekli – odlično. »Bog jih blagoslovi, rekli so da,« pravi King, »in ker so bili pogumni, imajo zdaj scenaristično najbolj dovršeno nadaljevanko na televiziji.«
Spet doma
Zdi se, da na začetku 21. stoletja na kulturnem nebu nič ni bolj vznemirljivega, kot so televizijske nadaljevanke. Popularna kultura je izgubila avantgardnost, karizmo, pogum in inovativnost, vse je preračunano, vse je industrija. Od hollywoodskih filmov so ostali specialni efekti, neumni dialogi brez miselnih obratov in kilave zgodbe, saj je publika v multikinih v povprečju stara sedemnajst let.
Če želimo gledati drame o človeškem življenju, zgodovinske pripovedi, briljantno igro, drzno režijo, zgodbe, ki so kot odlična literatura, se usedemo na kavč pred televizijo. Kot pravijo Američani: Staying in is the new going out (Ostati doma je novo družabno življenje). Vzpon televizijskih nadaljevank se je po mnenju mnogih televizijskih kritikov začel konec prejšnjega stoletja s Sopranovimi, kakšno leto pozneje se je v Veliki Britaniji pojavila humoristična nadaljevanka Pisarna, ki je bila posebna zato, ker se je žanrsko poigravala oziroma se je norčevala iz resničnostnih šovov, ki so bili takrat vedno bolj v vzponu. Stare in nove kabelske televizijske hiše so zaslutile novo nišo in začele vzpodbujati ustvarjalnost ter razbijanje okostenele forme televizijskih nanizank in nadaljevank, k sodelovanju so začele vabiti najboljše ustvarjalce. Zvezde novih nadaljevank so postali antiheroji, zgodbe so bile drzne, narativnost se je poigravala s časom, neuveljavljeni igralci so postajali zvezde in mojstri svojega poklica.
Nova tehnologija – recimo to, da so ponudniki telekomunikacijskih storitev omogočali, da televizijske oddaje snemamo, jih shranjujemo v arhive in jih gledamo, ko imamo čas – je še povečala popularnost nadaljevank, saj niso več bile nekaj trenutnega, nekaj, kar lahko zamudimo.
Pisatelji scenaristi
Za scenarista v Hollywoodu bi lahko dejali, da je majhna riba na začetku prehranjevalne verige produkcije filma, dokaj nepomemben člen, katerega idejo producenti in drugi scenaristi še tisočkrat spremenijo, pokvečijo in pregnetejo, da bi le ustvarili film, ki bi čim bolj zadovoljil okus množične publike. A kot je dejala že legendarna urednica revije Vogue Diana Vreeland, bralci oziroma gledalci nikoli ne vedo, kaj si želijo, zato jim je treba ponuditi nekaj tako dobrega, da bodo rekli, prav to smo hoteli. In tako so začeli razmišljati tudi televizijski producenti.
Na televizijo so se vrnile zgodbe. Scenarist je postal avtor, kreativni ustvarjalec, ki ga producenti niso omejevali, ampak so mu pustili umetniško svobodo. Sopranovi so bili delo Davida Chasa, Zahodno krilo (West Wing) Aarona Sorkina, Oglaševalci Matthewa Weinerja, Kriva pota Vincea Gilligana – slednji je tudi avtor pred leti znamenitih Dosjejev X.
Pa še nekaj je značilno za »nove nadaljevanke«: scenaristi imajo že na začetku snemanja sezone napisane vse scenarije in natančno vedo, v katero smer bo šla zgodba, nekdaj pa so se karakterji in zgodbe zapletali glede na odzive in želje gledalcev. Scenarist je zdaj pisatelj.
Poezija in cigaretni dim
Ni čudno, da za Oglaševalce, eno najbolj kultnih serij zadnjih let, mnogi trdijo, da gre pravzaprav za literaturo. Zgodba, izjemni karakterji, popolna kostumografija, pretekli čas, ki nam kaže zrcalo v sedanjem času. Letos je na sporedu že peta sezona nadaljevanke in na emmyjih, ki jih bodo v Los Angelesu podeljevali prav danes, imajo kar 17 nominacij. Oglaševalci že od začetka serije, leta 2008, redno pobirajo te televizijske nagrade, in to v velikanskih količinah. Nadaljevanka je vplivala na modo, filmsko estetiko in trende vseh vrst. Alkohol, cigarete, klobuki, popolni glavni junak, kavarne, ki spominjajo na Hopperjeva platna, moške obleke, lepotice, ki imajo velike skrivnosti, kapitalizem na začetku svoje uničujoče kariere in seksizem so neskončna možnost za zgodbe. Dialogi pa so že ponarodeli: ko ena od tajnic (Peggy) ustvari odličen slogan za šminke, eden od oglaševalcev to njeno dejanje opiše: »Bilo je čudno, kot da bi gledal psa igrati klavir.« Ali pa: »Rad imam rdečelaske, njihova usta so kot kapljica jagodne marmelade v kozarcu mleka.« »Oglaševanje temelji samo na eni stvari: sreči. In veš, kaj je sreča? Sreča je vonj po novem avtomobilu. To, da te ni strah. Velikanski plakat, ki ga vidiš ob cesti in ti zaupljivo kriči, da je vse, kar delaš, ok. Da si ti ok.« »Ko ti Bog zapre vrata, razpre žensko obleko.« »Sterling Cooper ima več faliranih umetnikov in intelektualcev kot tretji rajh.« »Najprej se moram naučiti imena vseh tistih ljudi, ki jih moram odpustiti.«
V nadaljevanki glavni junaki berejo knjige prav tako strastno in obilno, kot kadijo ali varajo. Mnogokrat se misli glavnih oseb ali posamezni del konča z verzom katerega od ameriških pesnikov. Don Draper se recimo s svojo ljubico pogovarja o Antonionijevem filmu Noč (La Notte). A vendar nadaljevanka ne daje vtisa, da je intelektualno pretenciozna.
Način dela v televizijskih hišah, v nasprotju s Hollywoodom, meni Weine, avtor Oglaševalcev, omogoča, da lahko v vsaki nadaljevanki razvijaš karakter, zgodbo, napetost. »Kot da bi bil slaščičar, ki bi pekel sladice samo za ljudi, ki niso na dieti.«
Ameriški igralec Dustin Hoffman, ki je lani nastopil v nadaljevanki Luck, katere producent je znameniti Michael Mann, je v pogovoru za Financial Times povedal, da je šele zdaj odkril, koliko umetniške svobode in mojstrstva igralcu omogoča nastopanje v televizijskih nadaljevankah. Ko je snemal film, se mu je velikokrat zgodilo, da je šele čisto na koncu dojel, kakšen naj bi bil lik, ki ga igra, režiser pa mu je rekel, takoj pozabi, kaj si odkril, saj nam boš uničil film, do konca snemanja imamo le še dva snemalna dneva. Pri nadaljevanki je drugače – lik se lahko iz dela v del spreminja in igralec ima to možnost, da ga razvije do perfekcije. Podobno velja tudi za druge ustvarjalce, od režiserja do kostumografa.
Kaj je novica?
Ena od težko pričakovanih letošnjih nadaljevank je bila Uredništvo (The Newsroom) televizijskega mojstra Aarona Sorkina. Napovedniki so obljubljali revolucionarno dramo o novinarstvu. Žal je nadaljevanka polna patetičnih ameriških patriotskih vzdihljajev z republikanskim pridihom. Takšna je recimo epizoda, v kateri je ustreljen Osama bin Laden, polna patetične glasbe, ki spremlja dialoge o pravici in zadoščenju. Še najboljša je v trenutkih, ko glavni junak serije, legendarni novinar Will McAvoy (igra ga Jeff Daniels), ki ga zaradi vroče novice še zakajenega potegnejo v studio z neke zabave, ves čas namesto Osama govori Obama, vendar k sreči ne v etru. Nadaljevanka je zanimiva v tistih trenutkih, ko prikazuje dinamiko redakcije, inteligentne novinarske debate, stroge, a izjemno razgledane in pametne urednike, spraševanja o etiki, hrbtenici ... To so prizori, ki so danes v realnosti redkejši kot videnje Bigfoota v gozdovih severne Kalifornije. Kritiki pa Uredništvu zamerijo to, da prikazuje svet, ki ga ni več – televizijske novice so namreč danes mnogokje le nujno dolgočasno zlo med dvema oglaševalskima blokoma. Ukinjajo se dopisniki, novice se prepisujejo z interneta, raziskovalnega novinarstva ni več, novinarsko poslanstvo je razen redkih izjem v zatonu. Zakaj se Sorkin v svoji nadaljevanki kritično ne odziva na te teme, se sprašujejo. Priložnost je zamujena. Nadaljevanka je mešanica filma TV mreža (Network) z Williamom Holdnom in Faye Dunaway iz daljnega leta 1976 ter filma TV dnevnik (Broadcast News), v katerem sta nastopila William Hurt in Holly Hunter iz leta 1987. Prazna nostalgija. Sveta, ki si ga je zamislil Sorkin, ni več, zato, menijo v Guardianu, zveni kot patriotska ameriška laž.
Dobre nadaljevanke dokazujejo, da globalizem deluje. Velika Britanija in ZDA je zadnja leta obnorela danska kriminalna serija The Killing, posneli so celo zelo dobro ameriško različico. Lani pa so, prav tako iz Danske, na anglo-ameriške sporede prišle serije The Bridge, Those Who Kill in Borgen. Neverjetno je, da »tujščina«, ki jo govorijo igralci, ter podnapisi gledalcev prav nič ne motijo. Dobra zgodba premaga vse. In zakaj jih še nismo videli pri nas?
Peresa na ekranu
Mali ekrani postajajo umetniški poligon tudi za literarne klasike. Salman Rushdie (pred kratkim je izšla njegova avtobiografija z naslovom Joseph Anton, v kateri piše o tem, kako je živel pod giljotino fatve) se je lani odločil, da bo napisal scenarij za televizijsko znanstvenofantastično serijo. Rushdie verjame, da je dobra tv-drama prevzela primat filmu in jo lahko glede tega, kako govori zgodbo in oblikuje neko idejo, dejansko primerjamo z romanom. Naslov nadaljevanke v nastajanju je The Next People, šlo bo za, kot pravi avtor, paranoidno znanstveno fantastiko.
Združili sta se tudi dve veliki angleški kulturni instituciji – dramatik Tom Stoppard (poleg izjemnih dram so najbolj znani njegovi scenariji za filme Rozenkranc in Gildenstern sta mrtva, Brazil, Zaljubljeni Shakespeare) in televizijska hiša BBC (največja produkcijska hiša kulture na svetu). Stoppard je za televizijo nazadnje pisal leta 1977. Parade's End je naslov kostumske serije, ki je, kot pravijo, odgovor na nadaljevanko Downton Abbey, saj se prav tako dogaja v času edvardijanske Anglije. Prvih nekaj delov serije Downton Abbey, ki so jo hrvaški gledalci že lahko spremljali na svoji nacionalni televiziji, je bilo odličnih, potem pa je začela veneti, in kot se govori, tudi druga serija nima več pravega zaleta. So pa to nadaljevanko letos navdušeno odkrili Američani in ima na emmyjih kar 16 nominacij.
Parade's End, ki ima izjemne dialoge, igralce in režijo (Susanna White), je petinsedemdesetletni verižni kadilec Tom Stoppard napisal po istoimenski tetralogiji romana izpod peresa Forda Madoxa Forda. Scenarij za pet nadaljevanj je pisal štiri leta v prav nič angleškem in edvardijanskem okolju, temveč v Riu de Janeiru v Copacabana Palace Hotel. Dramatiku je všeč tisti čas pred prvo svetovno vojno, način, kako so takrat govorili, se zapletali, bili ujeti v bonton obnašanja, bili hladni in vroči.
Zakaj pri nas ni tako velike evforije okoli omenjenih nadaljevank? V nadaljevanke se gledalec zaljublja počasi, iz epizode v epizodo, v karakterje, situacije, zgodbo. Občinstvo nastaja, treba ga je gojiti. Televizijski gledalci, ki se navežejo na dobre nadaljevanke, so vedno nagrajeni z inteligenco, dramo človeškega tkiva, ki jo je včasih ponujal film ali gledališče.
Po kakšnem ključu recimo Televizija Slovenija ter družba Pro Plus (Pop tv in Kanal A) izbirata nadaljevanke, ki jih vključujeta v svoj spored? Igor Palčič, urednik Uredništva tujih igranih oddaj na TV Slovenija, odgovarja, da glede na razpoložljiva finančna sredstva, dogovorjeno programsko shemo in glede na možnosti na trgu, saj so najboljše in najnovejše serije najprej na voljo komercialnim partnerskim televizijam, ki so pripravljene plačati več. Vodi pa jih tudi programska usmeritev, ki ji sledi RTV Slovenija kot javni servis, karkoli že to pomeni. »Sicer pa bodo gledalci na TV Slovenija lahko gledali prav tako kakovostne, a morda nekoliko manj 'razvpite' serije, ki jih navajate.« In zakaj se zdi, da se dobre nadaljevanke predvajajo ob tako zelo poznih terminih? Palčič pravi, da ta trditev ne drži, kar nekaj je nadaljevank, ki so na sporedu ob 20. uri (Umori na podeželju, Poirot, Dr. Martin): »Tudi odlične literarne francoske, angleške, nemške, poljske nadaljevanke so na sporedu ob 20. uri, le da so nekaterim gledalcem včasih nezanimive in neprivlačne, ker pač niso ameriške.« Res je tudi, da imajo mnoge serije največkrat oznako +12 in torej po zakonu ne smejo biti predvajane ob 20. uri.
Oglaševalci so na naše male zaslone prišli zelo zelo pozno. Kakšen je vzrok? »RTV Slovenija je prvo sezono nadaljevanke Oglaševalci (ki je sicer letnik 2007) kupila takoj, ko jo je lahko, predvajati smo jo začeli februarja 2011.«
Na Pro plusu odgovarjajo, da odkupijo veliko večino serij, ki jih producirajo hollywoodski studii, in da pozorno spremljajo novosti na tem področju. »Naš cilj je, da serije čim prej pripeljemo do naših gledalcev, torej da skrajšamo čas med ameriškim in slovenskim predvajanjem.«
***
In če se vrnemo na Kriva pota in k Stephenu Kingu. To je nadaljevanka, pravi pisatelj, ki nam odpre povsem drug svet, a vendar v njej nastopa junak, ki je tak kot vi, tak kot vaš sosed. Tudi bazen, v katerem plava očesno zrklo, je lahko v vaši soseščini. Prav to je najbolj smešno, srhljivo in prepričljivo. »To je dobra zgodba.« Literatura.
Lepo je nekoč napisal angleški televizijski kritik A. A. Gill: »Drame za moške ponavadi govorijo o povprečnih herojih, drama za ženske pa o pametnih žrtvah.«
