Predvsem onkraj čuta 
za spodobnost

Mineva tretji teden, kar je predsednik SDS Janez Janša novinarje Dela obrekljivo označil za »režimske medijske lakaje«. Do danes se ni opravičil. Svoje obrekovanje je utemeljil takole: »Po objavi arhivskih dokumentov, ki dokazujejo, da predsednik RS Danilo Türk ni govoril resnice o svoji obveščenosti o teroristični akciji Udbe v Velikovcu leta 1979, so režimski mediji v Sloveniji najprej razširjali tezo, da dokumenti ne dokazujejo predsednikovega laganja. Ker pa se je vsak, ki ga je to zanimalo, na spletni strani SDS preko vpogleda v dokumente lahko prepričal, da predsednik Türk vse do leta 2010 o teroristični akciji ni bil obveščen zgolj iz medijev, temveč tudi neposredno od takratnih državnih organov, so režimski medijski lakaji naenkrat začeli trditi, da so objavljeni dokumenti ponarejeni. Logičen sklep se glasi: 'SDS naj bi po trditvi Dela ponaredila dokumente, ki ne dokazujejo predsednikovega laganja.' Takšno bebasto sprevračanje si lahko privošči samo medij, ki ni zavezan niti resnici niti bralcem, temveč zgolj režimu.«

Janševa teza je jasna, nedvoumne so tudi obrekljive označbe: medijski lakaji, bebasto sprevračanje, zavezanost režimu in ne resnici.

Medijski paravomo

Ljudje so na podlagi takega »bedastega sprevračanja« novinarjev res vpogledali v dokumente in se prepričali o nasprotnem, namreč da gre za ponaredek, torej za dokument, ki ga v objavljeni obliki v arhivih ni mogoče najti. Prav tako ga zaradi natančno odmerjene vsebine in po nedvoumni obtožbi zoper predsednika nikakor ni mogoče razumeti kakor naključje ali nesporazum. SDS se je 23. februarja za svoje dejanje celo opravičila, vendar le »bralcem svoje spletne strani« ter novinarjem Kanala A, »ki bi lahko bili ob prebiranju vsebin naše spletne strani nehote zavedeni«. Opravičila v nikakršni obliki ni bilo mogoče slišati iz ust Janeza Janše. Tako kljub dokazanemu ponaredku še naprej vztraja pri tezi, da so novinarji Dela režimski lakaji. Seveda se postavlja vprašanje, kakšni so njegovi motivi in vzroki za takšno grobo agresivnost, ki je povrh opremljena z diskvalifikacijo in lažjo. Postavlja se tudi vprašanje, kdo je Janez Janša, da si lahko dovoli ljudi žaliti tako, kot ga ti niso nikoli žalili. Iluzija junaka osamosvojitve se zaradi diskvalifikacije obrača v princa teme. Zdi se, da je politično povsem privzel vse stare metode komunističnega agitpropa ter jih v novih razmerah postavil v sistem sporočanja, ki z metodo diskvalifikacije v imenu avtonomnega in neodvisnega novinarstva verno sledi političnemu (z)vodniku. Dokaz za to je zelo povedno medijsko dogajanje ob arhivskem ponaredku. Tu so maske vsekakor dokončno padle.

Sledi Janševega medijskega parasistema segajo v leto 2007, ko je kot predsednik vlade s povezanimi osebami neuspešno poskušal prevzeti in politično podrediti Delo. Parlamentarni preiskovalni komisiji se gre zahvaliti, da danes na primeru visokonakladnih brezplačnikov vemo že zelo veliko o nadaljnjem »medijskem inženiringu«, katerega posledica, bolj na ravni diskvalifikacije kakor informacije, je (bil) nekakšen medijski »paravomo«. Komisija sledi tiskanim novotvorbam, zdi pa se, da se izogiba vzorčni stalinistični praksi spletnega portala za diskvalifikacijo, kjer tiči vzorec hladnokrvnega plačanega medijskega umora. Tam bi se namreč utegnilo pokazati, da je tej nečednosti podleglo več politikov, ki so sistematično naročali in plačevali metode za vzbujanje strahu pred javno osramotitvijo, ki so jim bili z diskvalifikacijo izpostavljeni njihovi nasprotniki.
Parlamentarna komisija bi v primeru spletnega portala za diskvalifikacijo, če bi hotela, morda lahko dokazala koruptivne finančne tokove, potencialno celo zlorabo državnega denarja. Toda v primeru medijskih novotvorb je vseeno opravila svoj posel. Preiskava o brezplačnikih je namreč že pokazala dvoje: da gre za podporni mehanizem politične diskvalifikacije, katere sledi vodijo do Janše, ter da gre za politično organiziran vzporedni medijski sistem, ki se je napajal iz javnega denarja, kar bi lahko »ustrezalo definiciji« korupcije.

Kot kulisa, kot figov list

Zadeva je postala kočljiva, ko se je izkazalo, da medijska zloraba ni nujno le stvar ideološke zaslepljenosti, katere kulisa so zanesenjaški fanatiki, temveč bi lahko bila tudi hladno izračunan biznis, plačan iz javnega denarja. Dozdajšnji izsledki parlamentarne komisije, ki zapirajo politično-finančne kroge, so šokantni. Imena odkrito ali anonimno sodelujočih piscev vanje so simptomatična in v širšem kontekstu nakazujejo okvir dogajanja. Med odkritimi pisci najdemo SDS naklonjene doktorske komentatorje kot dr. Matevž Tomšič, dr. Matej Makarovič ali dr. Brane Senegačnik, med zakritimi se pojavljajo psevdonimi kot Vid Videc, Jernej Novak, Gregor Kovačič in podobni. Simptomatično je bilo to, da so na nacionalni televiziji (takoj po Janševem prevzemu oblasti 2004) pod taktirko novega direktorja Jožeta Možine postavili svežo, Janši naklonjeno komentatorsko linijo zunanjih sodelavcev, tako so na primer Tomšič, Makarovič in Boštjan M. Turk prišli med najbolj frekventne razlagalce slovenske politike. Ta imena najdemo tudi med ustanovitelji novega medijskega združenja novinarjev in publicistov. V profesiji so naredili velik korak nazaj in premešali novinarske profesionalne standarde s političnimi in ideološkimi poslanstvi, predvsem pa so diskvalifikaciji v novinarskem govoru dali nove, še ne videne pospeške.

Novinarji tednika Reporter so prav na primeru ponaredkov iz arhiva podrli vse kriterije in meje novinarske profesije. V arhiv so se podali skupaj z Janšo, odvrgli masko in pokazali neposredno odvisnost od politike. Temu ustrezne so bile tudi interpretacije Janševega dejanja, ki so se v vseh postavkah in brez izjeme skladale z Janševimi obrekljivimi obkladki. Stvari so na osebni ravni šle še dlje. Boštjan M. Turk je (1. marca letos) avtorju zapisa o arhivskem ponaredku soposlal žaljivo elektronsko sporočilo z naslovom Pedigree pal, z obtožbo, da je levi novinarski taliban, ki je našel dva nova gospodarja, Danila Türka in Gregorja Golobiča. To je v spletno zabavo poslal uredniku Reporterja Silvestru Šurli, Vinku Vasletu, predsedniku »novinarskega združenja« Igorju Kršinarju ter Bojanu Požarju. Ta neslanost ni bila prva. 22. decembra lani je pol dneva po rutinskem Türkovem sprejemu za novinarje po elektronski pošti poslal fotografijo pisca teh vrstic s pripisom: »Sedaj se ti že predsedniki smejijo, ko jim stiskaš roke.« Če dodamo še podobno pismo za valentinovo, z naslovom Valentinovo – praznik zaljubljencev in obsesivno (neokusno) vsebino, posumimo, da imamo opraviti s človekom s patološkimi nagnjenji. Bistveno pri tem je, da je prav kot tak zasedel mesto desne »neodvisne« publicistične osebnosti, ki z alibijem dveh doktoratov znanosti »kvalificirano« diskvalificira.

Ko potegnemo črto

Na Silvestra Šurlo smo naslovili vprašanje, ali je v letu 2008 pod psevdonimom ali brez njega pisal za brezplačnika Slovenski tednik ali Ekspres, kajti podatki govorijo, da je. Na vprašanje ni odgovoril, kar smo razumeli kot priznanje. Na Jožeta Možino smo naslovili vprašanje, ali je res, da je samo lani poleg redne plače prejel še 14.000 evrov nagrade. Posredno je temu pritrdil in pripomnil, da je takšen sistem in da so nagrado prejeli tudi drugi. Na koncu nekega obdobja je mogoče tem ljudem postaviti ogledalo in jih za nazaj vprašati: kakšna pa je bila cena diskvalifikacije, ki ste ji služili? Po razkriti Janševi goljufiji je glede medijev nekaj jasno. V Reporterju in na ravni celotnega desnega novinarskega združenja so prekršili 29 od 37 členov samo enega od dveh etičnih oziroma profesionalnih kodeksov, ki so jih objavili kot svojo ustavo. Toda glede diskvalifikacije so vseeno stranski problem. Glavni ostane pri Janši, kajti vsi indici kažejo, da do takšnega paramedijskega sistema diskvalifikacije verjetno nikoli ne bi prišlo brez njegovega vpliva.

Glede na izkušnje iz zadnjih najmanj sedmih let je mogoče zatrditi, da je Janša politik, čigar temeljna politična metoda je osebna diskvalifikacija in sta mu zelo tuji tako omika kakor duhovna odličnost. Človek, ki se za svoje napake ne zmore opravičiti, ima velik osebni problem, kadar tako lastnost sistematizira v medijskem omrežju, ga ima celotna družba. Zato je treba potegniti črto in se vprašati, kako je v Sloveniji z udbovsko in partijsko zadevo, katere žrtve so res bili mnogi Slovenci. Če je tako, kakor se kaže na podlagi diskvalifikacije, potem nam več ni treba iskati osrednjega človeka prejšnjega režima. Imamo ga že tu in stari udbovski možje se ne morejo načuditi nenadejani dovršenosti svojega izdelka.