Predvsem pa brez panike, ko se zaplete med otroki, učitelji in starši

Še nikoli ni bila populacija učencev v osnovnih šolah tako raznolika, kot je danes, in v razredih je vse več otrok s posebnimi potrebami. Koliko so se jim šole znale prilagoditi? Zakaj učitelji, in včasih tudi šolske svetovalne službe, ne znajo, ne zmorejo, včasih tudi nočejo razumeti posebnosti otrok s posebnimi potrebami, ki so jih sprejeli?

V poklicnem življenju si je treba znati zastaviti prave cilje. Tudi v učiteljskem. V razredu je na primer hiperkinetični otrok, pa si učitelj zastavi cilj, da bo do konca leta znal mirno sedeti. Vraga, ne bo, ker ima motnjo. Tudi če bo dobil zdravila, ne bo mirno sedel. Če ima otroka z aspergerjevim sindromom, ga do konca leta ne bo naučil, da bo svoje frustracije premagoval popolnoma ustrezno, zanj sprejemljivo, ker je to, da ima nizko frustracijsko toleranco, del motnje. Tak otrok ne prenese deviacij od svojega vsakdanjika in od pričakovanj, ki si jih oblikuje, ker je to del motnje. Za razumevanje teh motenj je potrebno znanje, tudi učiteljevo.

Še nikoli ni bila populacija učencev v osnovnih šolah tako raznolika, kot je danes, in v razredih je vse več otrok s posebnimi potrebami. Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami mednje šteje otroke z motnjami v duševnem razvoju, slepe in slabovidne, gluhe in naglušne, otroke z govorno-jezikovnimi motnjami, gibalno ovirane, dolgotrajno bolne otroke, otroke s primanjkljaji na posameznih področjih dela ter otroke s čustvenimi in vedenjskimi motnjami. V tem šolskem letu so se jim pridružili še otroci z avtističnimi motnjami.

Med učenci s posebnimi vzgojno-izobraževalnimi potrebami je številčno najmočnejša skupina učencev z različnimi splošnimi in specifičnimi učnimi težavami, ki imajo težave pri učenju izobraževalnih predmetov, pri vzgojnih predmetih in socializaciji. Svoje potenciale bodo ti otroci lahko izrazili le, če jim bo šola ustrezno prilagodila šolsko okolje, na primer metode poučevanja, ocenjevanja in organizacije pouka.

Šole so prostor krivic

Koliko so se jim šole znale prilagoditi? Zakaj učitelji, in včasih tudi šolske svetovalne službe, ne znajo, ne zmorejo, včasih tudi nočejo razumeti posebnosti otrok s posebnimi potrebami, ki so jih sprejeli? Zakaj prihaja do trkov med učitelji, učenci in starši in zakaj jih ponekod ne znajo reševati? Zaplete pa se skoraj vedno, ker prej ali slej nastane kratki stik s sošolci ali ker učitelji otroka ne znajo učiti, mu podajati snovi, tako da bi jo otroci s posebnimi potrebami razumeli. Takrat se šola ponavadi obrne proti staršem. Tem bolj, če se pojavi še pritisk preostalih staršev. Kako jih rešujejo? So v takih primerih na šolah pripravljeni prisluhniti zunanjim strokovnjakom in sprejeti njihove nasvete in predloge za izboljšanje odnosov?

»Namesto sodelovanja, ki bi pripeljalo do boljših razmer za šolanje, staršem rišejo črne scenarije nadaljevanja šolanja. Učitelji in strokovni sodelavci grozijo staršem, da tako pač ne bo šlo; pri tem pa se ne poglobijo v udejanjanje tistega, kar otrokom s posebnimi potrebami pripada. Ne zato, ker so si to izmislili njihovi starši, ampak zato, ker je država omogočila, da se normalno šolajo,« pripoveduje mama, ki se ni želela izpostaviti, ker je njen otrok še v šoli, zato jo poimenujmo Marjana. Njene izkušnje so podobne tistim, ki jih imajo še drugi starši, s katerimi se pogovarja o načinih za premostitev tovrstnih težav s šolami.

V Sloveniji je sicer veliko šol, ki imajo veliko posluha za take učence; obstajajo pa tudi šole in znotraj nje posamezni učitelji, ki pravzaprav ne prepoznajo in ne želijo prepoznati posebnih potreb. »Učenci z resnimi težavami, ki jim nihče ne pomaga, pa so oropani napredovanja, zdravega odraščanja in veselja. Kajti šole so prostor, kjer vsi otroci, tudi tisti brez težav, doživijo največ krivic,« pravi Marko Kalan, specialni pedagog iz ljubljanskega svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše.

Njegov sodelavec Peter Janjušević, specialist klinične psihologije, ima z učitelji mešane izkušnje. »Nekateri učitelji so izvrstni in bi jih najraje kloniral. Spomnim se deklice z eno od pojavnih oblik anksioznih motenj, to je selektivni mutizem, ki ni govorila nikjer drugje kot samo doma. Deklica je iz tujejezičnega okolja in njena učiteljica se je šla učiti ta jezik, da bi se ji lahko približala. Imamo pa tudi šole in učitelje, ki se niso pripravljeni s tem ukvarjati, kaj šele prisluhniti strokovnim argumentom. Pri razlikah ne gre toliko za strokovno znanje in izkušnje, ampak predvsem za osebno odprtost, pripravljenost na to, da se ukvarjajo z nečim novim, da se nekaj novega naučijo. Največja težava, ki jo opažam, pa je, da nobena stvar ni časovno opredeljena in evalvirana. Pomoč učitelja ali strokovne službe je lahko kakršna koli, pa nihče ne pogleda, ali je ustrezna. Nihče na primer ne reče, da mora pomoč trajati vsaj pol leta in da se bo šele potem videlo, ali je učinkovala. V šolah pa velikokrat pričakujejo, da bo pomoč učinkovala od danes do jutri.«

Brez kančka sramu

Starši, ki imajo otroke na šolah, kjer nimajo pravega posluha zanje, izpostavljajo, da učiteljem nihče ne zmore dopovedati, kakšno je ustrezno ravnanje. »Otroku z avtizmom so na primer izrekli opomin, ker je izbruhnil, ko mu je učiteljica za kazen strgala zvezek. To je storila, čeprav so ji že prej svetovali, naj tega ne počne, ker mu tak zvezek ali papir veliko pomeni. Povedali so ji, naj ga v primerih, ko ne sledi njenim navodilom, poskuša drugače pripraviti, da ji bo prisluhnil. Namesto da bi ga pomirila, ga je s svojim agresivnim dejanjem le še bolj razdražila. Doživeli smo tudi, da so otroka ob izbruhu trije ali štirje učitelji ali strokovni delavci vlekli po hodniku ali ga celo zaprli v stranišče. Ali pa da ga je kuharica silila piti čaj, čeprav so ji sošolci dopovedovali, da ga ne pije. Posledica je seveda spet bila, da je otrok izbruhnil.«

Starši otrok s posebnimi potrebami dobijo včasih tudi občutek, da so njihovi otroci moteč dejavnik, ki kazi podobo razreda. To jim posamezni učitelji pokažejo brez kančka sramu, pravi Marjana; pri tem niti ne pomislijo, da jih je morda pri pedagoškem procesu povozil čas. Za povrh vsega ti učitelji staršem na vsakem koraku dajo vedeti, da ne znajo vzgajati svojega otroka. Otrokove izstopajoče reakcije so v njihovih očeh posledica napačne vzgoje in starševske potuhe. »A vsakomur, ki ima opravka s takimi otroki, je jasno, da morajo delati enkrat več kot njihovi vrstniki. In namesto da bi jih v šolah spodbujali, nam, staršem, sporočajo, da imamo glede otrok pač prevelika pričakovanja. Otroci so že vnaprej ožigosani in stigmatizirani, čeprav na preizkusih znanja brez težav dosegajo odlične rezultate, če jih opravljajo v razmerah, kot so zapisane v njihovi odločbi,« pojasnjuje Marjana.

Odločbe o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami naj bi bile v pomoč pri prilagajanju dela učiteljev in strokovnih delavcev z otroki. Na posameznih šolah brez njih sploh niso pripravljeni izpeljati ustreznih prilagoditev. To je sicer v nasprotju z zakonom, ki pri delu s takimi otroki predvideva pet korakov. Prvi štirje koraki, ki jih izvajajo na šolah, niso zgolj v pomoč otrokom, ki imajo določene težave; so tudi najboljša preventiva, da se primarnim težavam, na primer učnim, ne pridružijo še čustvene in vedenjske težave. »Na nekaterih šolah očitno ne poznajo zakona,« pravi Peter Janjušević.

O inkluziji, to je o vključevanju otrok s posebnimi potrebami v osnovnošolske izobraževalne programe, na Slovenskem govorimo že več kot deset let. »Res je bila izpeljana zelo ad hoc, toda v teh letih bi se učitelji že lahko usposobili za delo s takimi otroki, vsaj za tiste z določenimi posebnimi potrebami. V svetovalnem centru vsak petek pripravljamo brezplačna izobraževanja za učitelje in šolske svetovalne delavce ljubljanskih šol, kjer pogosto govorimo o posebnih potrebah. Možnosti je res ogromno,« pravi Peter Janjušević.

Če se vsi strokovnjaki na šoli zavedajo, da so otroci različni in da imajo nekateri med njimi tudi posebne potrebe, potem je šola že naravnana, da vse učence enakovredno obravnava. »To pa ne pomeni, da jih obravnava enako, saj učenci s posebnimi potrebami potrebujejo drugačne pristope in pomoči. Priročnik Učne težave v osnovni šoli zelo natančno opisuje vrste posebnih potreb, ki jih učitelji lahko prepoznajo pri učencih, predvsem pa jim daje zelo jasne smernice, kako naj ravnajo s takim učencem. Vsak učitelj je poleg učnega načrta za svoj predmet dobil tudi ta priročnik,« pojasnjuje Marko Kalan.

Pet korakov usmerjanja

Učitelji lahko naredijo marsikaj. Prvi od štirih korakov usmerjanja je prilagoditev učnega procesa. Učitelj, ki opazi, da otrok na primer težje osvaja znanje, da ima torej morda učne težave, mu lahko naloži nekoliko drugačno domačo nalogo ali ponudi dopolnilni ali dodatni pouk. Lahko podaljša čas pisanja preizkusov ali ga presede v bolj miren kot učilnice, če potrebuje mir, ali bliže k sebi, če potrebuje pogostejše vzpodbude in usmerjanje. »Učencu z disleksijo lahko na primer omogoči več časa za branje. Pri branju ga ne izpostavlja pred sošolci. Oblikuje delovne in kontrolne liste na papirju pastelnih barv, navodila in naloge pa napiše z večjimi in čistejšimi črkami. Spodbuja ga, da se izraža ustno, ne pisno,« priporoča Marko Kalan.

In kakšna je ponekod realnost? »Dislektika, ki ima sicer nadpovprečen besedni zaklad, je učiteljica umestila v skupino sošolcev, ki jim slovenščina ni materni jezik. Test bi moral po navodilih pisati z nalivnim peresom ali kemičnim svinčnikom, zato je moral na dolgo in široko pojasnjevati, kako je enako dober nadomestek svinčnik 'piši briši', ki ima to prednost, da omogoča popravilo dislektičnih napak. To isto morajo učiteljicam pojasnjevati tudi starši na govorilnih urah,« opisuje Marjana.

V drugem koraku se vključi šolska svetovalna služba. V tretjem koraku šola poskrbi za dodatno individualno ali skupinsko pomoč, v četrtem pa za pomoč zunanje ustanove, kot je svetovalni center, ali ustrezni oddelki s timom strokovnjakov v zdravstvenih domovih. Tam ocenijo stopnjo primanjkljajev in šoli podajo povratno informacijo z ugotovitvami in priporočili za delo. Šola učencu omogoči te prilagoditve in postopek usmerjanja se sproži šele, če kljub prilagoditvam učenec ni uspešen. »V izobraževalni program s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo se usmerjajo torej le tisti učenci, ki imajo specifične učne težave zmerne ali najtežje oblike, teh pa je okrog 3 do 5 odstotkov,« pravi Marko Kalan.

Komisija za usmerjanje pri zavodu za šolstvo na podlagi dokumentacije izdela strokovno mnenje, ki je podlaga za odločbo, ki jo dobi šola. Kopijo strokovnega mnenja je smiselno predati tudi šoli, saj v njem piše, za kakšne težave gre in kakšno ravnanje je priporočljivo in kakšno ni. Vsak strokovnjak, kar učitelj zagotovo je, mora vedeti, zakaj to izvaja, zakaj bo to otroku pomagalo. In če ve, potem bi moral tudi tako ravnati.

Namesto tega ponekod učitelji učencu s posebnimi potrebami v beležko na primer zapišejo, da moti pedagoški proces in naj se starši z njim pogovorijo. Po poizvedovanju starši denimo izvedo, da se med poukom sprehaja po razredu, poje ali pleše. Je pač otrok z aspergerjevim sindromom in tako vedenje je del njegove motnje. Posebne potrebe teh otrok so sicer manj raziskane, zato jih tudi učitelji manj poznajo, razumejo in jim težje pomagajo. A kljub temu je nedopustno, da se na njihove izbruhe občasno odzovejo z ustrahovanjem in celo nasiljem.

Zaplete se tudi pri otrocih z drugimi motnjami, ponavadi takrat, ko se otrok razburi zaradi nekega sprožilca. Nekateri učenci z motnjo pozornosti in hiperaktivnostjo na primer že s telesom in vedenjem nakazujejo, kdaj jim ne bo več uspelo obvladovati situacije. »Dobro je, da učitelj taka stanja prepozna, otroka preusmeri in tako prepreči njegov izbruh. Le umirjen otrok je čisto fiziološko zmožen sprejemati naš pogovor in pomoč. Mnogi otroci prihajajo razburjeni že od doma in šola je zanje mogoče edini prostor, kjer se lahko umirijo, zato je dobro, da za vsakega otroka prepoznamo tudi ozadja, ki ga pripeljejo do agresivnega vedenja,« poudarja Marko Kalan.

Da je vse odvisno od tega, zakaj je otrok vzrojil, bil agresiven ali destruktiven, opozarja tudi Peter Janjušević. »Vedno je treba stvari tudi pogledati v kontekstu; kaj se je zgodilo, kdaj, zakaj. Šele takrat je možno poiskati optimalno rešitev oziroma strategijo, ki bo pomagala otroku. Sicer pa je na voljo več principov. Prvi je pravočasno ukrepanje. Če vemo, da se otrok v določenih situacijah burno odzove, in če poznamo opozorilne znake, lahko učitelj ali šolska svetovalna delavka stopita do njega in se z njim pogovorita. Da je nekaj narobe, lahko nakaže že drugačen pogled, ko pride v šolo, ali pa, da se z nikomer noče pogovarjati. Drugi princip je, da odkrijemo sprožilce nesprejemljivega vedenja, njihov namen in posledice. Recimo, da učenec želi pozornost, zato se med poukom nenehno oglaša. Sprožilec je trenutek, ko naj učenci pokažejo svoje znanje, posledica pa, da učitelj tega učenca vsakič opomni, 'daj, bodi že tiho'. S tem nehote ojačuje prav to vedenje. Kaj narediti? Otroka je treba naučiti, da lahko dobi pozornost z ustreznejšim vedenjem; na primer tako, da počaka ali da dvigne roko. Ampak odziv učitelja mora ob ustreznem vedenju vedno biti takojšen. Tretji princip je, da je v primerih, ko pride do burnega odziva, ob otroku čim manj oseb. Velikokrat slišim, kako je na kup priletelo pet, šest ljudi, ki so ga začeli miriti. Morda so ga celo zaprli v kabinet. Vsi so se ukvarjali z njim, mu govorili: 'daj, pomiri se', 'nehaj', 'kaj pa počneš'. Vseh teh informacij otrok preprosto ne more predelati, zato se njegovo vznemirjenje samo še povečuje. Bolje je, da sta v takem trenutku ob njem največ dve osebi, in to tisti, ki jima zaupa in ga znata pomiriti, da ga na primer primeta za roko in mirno odpeljeta iz razreda. Tudi starše je treba obvestiti, naj pridejo po otroka. Bi pa svetoval, naj učiteljice čim redkeje zagrozijo, da bodo poklicale starše, če otrok ne bo dal mir, saj s tem izgubljajo svojo avtoriteto. Seveda je ob takem dogodku treba poskrbeti tudi za varnost drugih otrok, predvsem pa ne delati take panike.«

Bolj moteči od nasilnežev

Marjana ob tem opozarja, da otroci z odločbami motijo predvsem učitelje, manj vrstnike, in da zato v nekaterih šolah veljajo celo za bolj moteče od nasilnežev, ki ustrahujejo in fizično obračunavajo z vrstniki. Zakaj bi sicer na sestanku, ki je bil namenjen preprečevanju nasilja v razredu, najprej omenili, da je razred poseben, ker so v njem štirje učenci z odločbami?

Otrok z avtizmom se zaradi njihovih izbruhov drži glas, da so agresivni; da grizejo, tepejo, ščipajo, vpijejo. Počnejo to, kar sicer počnejo tudi drugi otroci, le da je za otroke z avtizmom to stalen način komunikacije, drugi otroci pa ga uporabljajo le v določenem starostnem obdobju, nato pa prerastejo. Toda kljub izbruhom in posledično zaznamovanosti, da so agresivni, so v resnici pogosto žrtve trpinčenja, opozarja Vesna Melanšek. Predsednica Centra za avtizem se je pred dobrim desetletjem kot ena prvih mater v državi začela spopadati z izobraževalnim sistemom. »Iz mojih dolgoletnih izkušenj dela s starši vem, da so prav otroci z avtizmom v šolah pogosto žrtve ustrahovanja ali trpinčenja, in to celo večkrat učiteljev kot vrstnikov. Učitelji so lahko opazovalci ali storilci. Po raziskavah je več tovrstnega nasilja v zavodih, v katere so vključeni otroci s posebnimi potrebami, kot na rednih osnovnih šolah. Prvič zato, ker so to bolj zaprte inštitucije, saj so v njih samo otroci s posebnimi potrebami, obenem pa zato, ker so fizično zaklenjene. Recimo da iz varnostnih razlogov, zato da otroci ne bi uhajali iz šole; dejansko pa tudi zato, da vanje ne bi prihajali 'tečni' starši. In drugič, ker so ti otroci idealne žrtve. Komu boste verjeli: tistemu, ki se zna izraziti z besedami in je ob tem še miren, ali nekomu, ki komaj kdaj izreče kakšno besedo in največkrat komunicira z udarjanjem in vpitjem? To je še eden od razlogov, zakaj zagovarjam inkluzijo. Otroci, ki nimajo posebnih potreb, znajo prepoznati nasilje in opozoriti nanj hitreje kot otroci, ki jih imajo,« pojasnjuje Vesna Melanšek.

»Pred leti, ko je moj sin hodil na eno takih šol za otroke s posebnimi potrebami, sem bila tudi sama priča nasilja. V spomin se mi je najbolj vtisnil dogodek, ko se je učiteljica izživljala nad deklico z avtizmom. Ko sem nekega dne prišla po sina, me je pričakal ves objokan. Povedal mi je, da je spet nagajala, zato jo je učiteljica zaklenila v razred. Deklica je bila težavna in je za komunikacijo pretežno uporabljala precej grobo vedenje, ki je bilo posledica zlorab v otroštvu. Seveda je deklica podivjala in po dolgem vpitju, tolčenju po vratih, ko so bili vsi otroci iz podaljšanega bivanja že močno vznemirjeni, večina jih je tudi sama vpila, jokala, se tepla in grizla, jo je učiteljica odklenila ter ji ukazala, naj bo pridna. Deklica se je branila in je zmetala na tla stvari, ki so bile na mizi – lepilo in škarje. To je učiteljico tako razjezilo, da je vzela list papirja, namazanega z lepilom, in ga razmazala deklici po laseh. Ko sem čez nekaj dni prišla ponj, jo je ta ista učiteljica lasala. Dogodka sem prijavila vodstvu šole, šolski inšpekciji, policiji. Pritožbo sem napisala tudi ministrstvu. Obe z dekličino mamico sva šli na policijo. Zgodilo se ni nič. Vsi so se namreč strinjali, da je treba v tem primeru ta dejanja tolerirati, saj deklica izkazuje izredno težavno vedenje.«

Kaj lahko naredijo starši v takih primerih? Mnogi se bojijo, da bodo, če se bodo pritožili ali prijavili takšna dejanja, njihovi otroci izpostavljeni še večjemu nasilju. »Naloga staršev je, da zaščitimo svojega otroka. Otrok se mora počutiti varnega. Vedeti mora, da ga poslušamo, da mu verjamemo in da bomo vedno tu, ko nas bo potreboval. Otroci s posebnimi potrebami se ne zmorejo sami postaviti zase, zato moramo to početi mi, njihovi starši. Bi dovolili, da nas nekdo lasa, klofuta, zasmehuje? Ne smemo dopustiti, da se to dogaja našim otrokom. Če ničesar ne naredimo, če se nočemo izpostaviti, jih učimo, da postanejo taki slabiči, kot smo mi. Učimo jih, da je nasilje sprejemljivo in da ga je treba prenašati. Naloga staršev je, da vzgajamo samostojne in pokončne otroke, ki imajo svoje mnenje, ki ne dovolijo, da jih ljudje teptajo, ustrahujejo. Res je, da se ponavadi šole ob pritožbah odzovejo z zanikanjem. Branijo se, da to ni res. Večkrat tudi udarijo nazaj. Obtožujejo starše, naštevajo napake otrok. Tudi pristojne inštitucije se najprej želijo distancirati, večkrat se postavijo na stran šole. Vendar če že apriori rečemo, da se naš boj ne izplača, ker tako ali tako ne bomo nič dosegli, potem nismo nič boljši od tistih, ki izvajajo nasilje. Smo sokrivi zanj, ker zanj vemo, pa ničesar ne naredimo,« poudarja Vesna Melanšek.

Vsak ima pravico do ustrezne šole

Včasih imajo starši tudi občutek, da bi se šole najraje znebile otrok s posebnimi potrebami oziroma dosegle, da jih prešolajo, pravi Marjana. Toda vsak otrok ima pravico, da obiskuje šolo v skladu s svojimi sposobnostmi, poudarja Peter Janjušević, enako pa trdijo tudi pri varuhu človekovih pravic. Vsakdo ima tudi pravico, da obiskuje šolo v svojem okolju, dodaja Vesna Melanšek. Med otroki s posebnimi potrebami so pogosto zelo bistri fantje in dekleta, ki bi jih bilo popolnoma nesmiselno umakniti iz rednega osnovnega izobraževanja. Nekateri od njih so tako sposobni, da se še kot mladostniki vključijo celo v visoko izobraževanje. Dvanajstletni Jacob Barnett ima aspergerjev sindrom in inteligenčni kvocient, višji od Einsteinovega. Razvil je svojo relativnostno teorijo. »Poznamo precej uspešnih zgodb, ko so posamezniki recimo z določenimi težavami iz avtističnega spektra zelo uspešni v akademskih vodah. Mnogi so lahko zelo dobri fiziki ali računalnikarji,« pravi Peter Janjušević.

Mnogi so lahko odlični tudi v kakšni drugi veščini, recimo v fotografiji. Ampak brez profesionalnega znanja, ki bi ga dobili na ustrezni šoli, in brez diplome ustrezne srednje šole ali fakultete ne morejo delati v tem poklicu. »Kako naj se otrok iz šole s prilagojenim programom vpiše na štiriletno srednjo šolo? Gimnazijo? Fakulteto? Sicer je teoretično in na papirju vse možno in pogosto svetovalni delavci, da bi pridobili otroke, starše zavajajo, kako se to da. V realnem življenju pa je to misija nemogoče,« izpostavlja Vesna Melanšek.

Peter Janjušević pri tem opozarja, da so morebitni pomisleki, ali je vključevanje otrok s posebnimi potrebami v redne šole koristno za družbo, pravzaprav nepomembni. »Zagotovo pa to stane. To je investicija. V otroke, v znanje, v izobrazbo. Otrok je lahko zelo bister, a začne recimo v prvem razredu, ko je treba sedeti pri pouku in spremljati razlago, kazati znake neke motnje. Šele takrat lahko učitelj na primer opazi, da vsaka stvar, ki prfrči mimo okna, pritegne njegovo pozornost; to so lahko klasični znaki motnje pozornosti. Če ob tem ne dobi ustrezne pomoči, se zelo pogosto zgodi, da začnejo učitelji kaznovati vedenje, na katero otrok ne more vplivati, ker je izraz motnje. Mnogi mladostniki so zlahka končali katero od zahtevnejših gimnazij, potem ko so ob ustrezni pomoči prebrodili obdobje, v katerem so se simptomi njihove motnje najbolj burno kazali.«

Šolsko sobivanje

Res pa je, da se šolsko sobivanje z otroki s posebnimi potrebami ne zaplete vedno samo zaradi neznanja ali neobčutljivosti učiteljev ali šolske svetovalne službe, ampak tudi zaradi staršev drugih otrok. Ti so lahko zelo glasni, kadar menijo, da so njihovi otroci prikrajšani, ker so učitelji v razredu osredotočeni na otroke s posebnimi potrebami. »Starši mi povedo, da jim drugi rečejo: 'Kaj boste storili, ker se naš otrok ne more učiti zaradi vašega otroka?' Ne moremo reči, da so te besede čisto brez osnove. V posameznih razredih se res dogaja, da se drugi otroci ne morejo učiti, ker se mora učitelj ukvarjati z vedenjsko problematiko dveh ali treh drugih. Če se mora učitelj ves čas ukvarjati z njimi, so drugi na izgubi, pred tem si ne moremo zatiskati oči.«

Peter Janjušević in Marko Kalan izpostavljata še dejstvo, da je na nekaterih šolah otrok s takšnimi ali drugačnimi odločbami preprosto preveč, ponekod jih je že četrtina razreda, kar otežuje kakovostno delo z njimi. »Nemogoče je, da je toliko otrok usmerjenih, kot jih je pri nas. Po zakonu oziroma predpisih naj bi odločbe dobili samo otroci z na primer težjimi učnimi težavami; tisti z blago stopnjo pa naj do njih sploh ne bi prišli, če lahko napredujejo ob pomoči prvih štirih korakov. Danes pa se srečujemo s tem, da gre mnogo otrok, za katere se izkaže, da imajo blažje ali zmerne težave pri branju in pisanju, skozi postopek usmerjanja. V mnogih primerih je to postalo inštrument za dodatne inštrukcije. Iznajdljivi starši znajo pridobiti potrebna mnenja in izpeljati postopek pred komisijo.«

Tudi zaradi inflacije odločb pri učiteljih in starših izginja zavedanje, da imajo nekateri otroci v resnici hude težave. Ponekod preveč pozornosti dobivajo tisti, ki imajo blažje težave, spregledani pa so tisti, ki doma ure in ure poskušajo nadomestiti primanjkljaje iz šole in ki si morda sploh ne upajo povedati, da morajo za bistveno slabše rezultate vlagati neprimerno več napora.

Vsakdo ima lahko v določenem življenjskem obdobju težave; te so prehodne in z njimi ponavadi lahko shajamo. Njim navkljub smo lahko uspešni v šoli, v odnosih, v službi. V šolah lahko učencem s težavami pomagajo, če poskrbijo za prilagoditve, na primer za več učenja ali drugačne metode dela. Odločbe kot zadnji, peti korak usmerjanja otrok s posebnimi potrebami pa so namenjene tistim, ki se morajo naučiti živeti z motnjo. Ta jih pomembno ovira v funkcioniranju, kar se tudi odraža na okolici. Inflacija odločb ni stanje, ki bi bilo v družbi zaželeno. Ne nazadnje, otroci z odločbami so zaradi teh lahko tudi stigmatizirani.