Prepovedana kovačeva kobila

Kovač je šesti najpogostejši slovenski priimek, so prešteli na statističnem uradu. Je človek, ki z udarci kladiva ali strojnim stiskanjem obdeluje in oblikuje kovino, razloži slovar slovenskega knjižnega jezika. A tudi nepogrešljiva sestavina starega slovenskega pregovora, da je kovačeva kobila vedno bosa.

Ta večpomenskost, značilna za človeške jezike, je v času informacijske tehnologije, informacijske družbe in informacijskih pooblaščencev povzročila nepričakovano zadrego. Informacijski pooblaščenec je namreč v začetku julija ugotovil (pdf), da na Znanstvenoraziskovalnem centru Slovenske akademije znanosti in umetnosti (ZRC SAZU) nevede in nepravilno upravljajo veliko zbirko osebnih podatkov: besedilni korpus nova beseda.

Jezikoslovci uporabljajo besedilne korpuse za ugotavljanje in proučevanje dejanske rabe jezika, kar jim pomaga pripravljati slovarje, osveževati pravopis ter spremljati izginjanje in pojavljanje besed. V novi besedi so avtorji zbrali na tisoče besedil literarnih del, medijskih zapisov, sej državnega zbora in drugih virov zapisane slovenščine. Vendar so se med več kot sto milijoni besed znašla tudi nekatera osebna imena slovenskih državljanov, ki jih je mogoče najti v iskalniku nove besede in googlu. Zato je pooblaščenec odločil, da morajo na SAZU preprečiti iskanje po osebnih imenih, ker s tem kršijo zakon o varovanju osebnih podatkov. Na inštitutu so se sicer pritožili, a so morali kljub temu upoštevati odločbo in prilagoditi iskalnik, da ni več omogočal iskanja po osebnih imenih.

Uporabniki nove besede – jezikoslovci, prevajalci in drugi besedni strokovnjaki – so bili ogorčeni, saj »popravljeni« iskalnik ni filtriral samo konkretnih oseb, ki so se (ali bi se) lahko pritožile pooblaščencu, ampak tudi literarne osebe in vse besedne zveze, ki so vsebovale imena ali priimke: hlapca Jerneja, mlinarja, ki melje moko, in boso kovačevo kobilo. Namesto primerov uporabe v povedih so iskalci na zaslonu zagledali le obvestilo, da njihova poizvedba »vsebuje osebno lastno ime, zato zaradi varstva osebnih podatkov ne sme biti izvedena«. Razsodba spletnih porotnikov na tviterju in forumih je bila zato prejšnji teden soglasna: pri pooblaščencu so napisali neživljenjsko in trapasto odločbo, zaradi katere je postala pomembna javna jezikovna dobrina neuporabna.

Vendar novobesedni zaplet ne omogoča tako kategoričnega sklepa. Pri informacijskem pooblaščencu so se po službeni dolžnosti morali odzvati na pritožbo osebe, ki se je prepoznala v korpusu. Njihova ocena, da nova beseda ustreza zakonski definiciji zbirke osebnih podatkov, je verjetno pravilna, prav tako sklep, da so na SAZU dolžni upoštevati pravila za varovanje tovrstnih zbirk. Hkrati so utemeljene tudi pripombe upravljavcev nove besede, da je iz stomilijonskega besednega korpusa izjemno težko ročno izločiti samo tista imena in priimke, ki nimajo tudi drugih pomenov in jih pisatelji niso nadeli literarnim likom (računalniški filtri teh razlik ne prepoznajo). Zato bodo morali jezikoslovni raziskovalci premisliti, ali naj bo korpus še naprej javno dostopen ali ga je bolje zapreti in se izogniti problemom, ki jih po slovenski zakonodaji prinaša upravljanje zbirke osebnih podatkov.

Informacijska pooblaščenka Nataša Pirc Musar je v četrtek priznala, da opisana izvršitev njihove odločbe »ni optimalna« in je »z vidika varstva osebnih podatkov pretirana«, zato bodo skupaj s SAZU poiskali sprejemljivejšo rešitev, ki ne bo več prepovedovala kovačeve kobile. Tak kompromis bo verjetno potolažil uporabnike nove besede in nekoliko omilil očitke o »neživljenjskosti« informacijskega pooblaščenca, a tudi pokazal, zakaj je poznavanje zakonskih pravic in dolžnosti tako zelo pomembno – za ponudnike in uporabnike internetnih storitev.

Ideologija zgodnjih internetnih mislecev, ki so elektronske svetove videli kot novi brezmejni ameriški divji zahod in prostor neposredne demokracije, ki ga niso okrnili zakoni fizičnega sveta, je med uporabniki informacijskih in komunikacijskih tehnologij še vedno zelo razširjena. Vsak lastnik osebnega računalnika ali mobilnika lahko javno objavi svoje misli, fotografije in komentarje na blogu, spletnem forumu ali elektronskem družabnem omrežju. Vsi lahko prodajamo ali kupujemo rabljene izdelke na spletnih dražbah, prenašamo datoteke in si izmenjujemo digitalne vsebine. Nadarjen programer ima možnost v nekaj tednih ustvariti zanimivo spletno novost, ki pritegne na tisoče uporabnikov po vsem svetu. Inštituti, muzeji in univerze pa odpirajo zbirke in predavanja tudi tistim, ki jih ne morejo obiskati osebno.

Prebivalcem »informacijske družbe« se zdijo vse te dejavnosti samoumevne, a le do trenutka, ko ponudnik ali uporabnik prejme grozeče pismo, napisano v pravniškem jeziku, v katerem odvetniška pisarna, državna ustanova, podjetje ali posameznik zaradi domnevnega kršenja nekega zakona zahteva brisanje komentarja, blokado uporabnika ali celo ukinitev storitve.

Ko so lani poleti na Radiu Študent razširili novico, da inšpektorji prežijo na študente, ki si prek storitve prevozi.org delijo avtomobile in stroške prevoza (»delajo na črno«), so upravljavci strani nemudoma »preventivno« onemogočili spletno stran, čeprav za tak ukrep ni bilo pravnega razloga in je bilo že čez nekaj dni jasno, da je zgodba izmišljena. Številni slovenski upravljavci spletnih skupnosti so mi tedaj povedali, da je to pri nas običajna praksa, saj se večina ustraši, ukloni grožnji in izpolni zahtevo, ker nimajo znanja, denarja, časa ali volje za pravne boje. Podobno prestrašenost in oportunizem ugotavljajo tudi nekatere tuje raziskave, ki so pokazale, kako zlahka je mogoče doseči umik zapisa, komentarja ali videoposnetka, če dovolj prepričljivo zagrozimo upravljavcu spletne storitve, blogerju ali celo velikemu internetnemu podjetju, kot sta Google in Facebook – čeprav bi zahteva padla že na prvostopenjskem sodišču, če bi se prejemnik pritožil ali jo vsaj dobro prebral.

Pretirana ustrežljivost spletnih upravljavcev je že začela ogrožati svobodo govora in spodbujati nevidne oblike cenzure, je v pomladni številki revije Columbia Journalism Review zapisal znani ameriški tehnološki komentator Dan Gillmor. Za velike spletne informacijske vratarje (medije, trgovce, družabna omrežja …) je zaščita poslovnih interesov večinoma pomembnejša od varovanja uporabniških pravic, zato so številne demokratične in nedemokratične države začele sistematično izrabljati njihovo poslušnost za utišanje nadležnih kritikov in cenzuro. Ameriška finančna, kartična in tehnološka podjetja (Mastercard, Visa, Paypal, Amazon …) so tako »prostovoljno« blokirala spletno skupnost wikileaks, ki se je zamerila ameriški vladi z objavami diplomatskih depeš in dokumentov o iraški vojni. Zgledu je sledil tudi zasebni sektor, saj založniški lobiji neutrudno prepričujejo države, naj ponudnike spletnih storitev z zakoni (Sopa, Acta …) spremenijo v internetne nadzornike, ki bodo sistematično in po nejasnih merilih umikali domnevno sporne spletne strani in izločali »piratske« datoteke, čeprav poznavalci vedo, da bodo še tako natančni algoritmi označili veliko nedolžnih zadetkov, ki bodo brez možnosti pritožbe izginili s svetovnega spleta.

Iskanje kompromisne rešitve za slovenski besedilni korpus, ki ga je spodbudil tudi spletni protest jezikovne javnosti, je za udeležence verjetno nadležno, a hkrati nujno za ozaveščanje zakonodajalcev, javnosti in spletnih podjetnikov pred tveganji, ki jih omenja Gillmor. Odločba pooblaščenca opominja, da morajo tudi upravljavci navidezno neproblematičnih podatkovnih zbirk zelo dobro poznati (vsaj) temeljne zakone, ki upravljajo spletne dejavnosti: zakone o elektronskih komunikacijah, varstvu osebnih podatkov, medijih, kazenskem postopku in elektronskem poslovanju na trgu, čeprav jih doslej morda še niso občutili. Pomisleki raziskovalcev SAZU in spletnih kritikov pa opozarjajo pooblaščenca, da lahko formalno pravilne odločitve povzročajo tudi škodo in nepotreben odpor, če ne pokažejo tudi nekaj razumevanja za malce grešne, a hkrati neškodljive in koristne spletne storitve, kakršna je nova beseda. Od preudarnosti internetnih regulatorjev je namreč odvisno precej več kot le prihodnja usoda bose kovačeve kobile.