»Pričakujem, da ima sin enak odnos do delavcev kot sem ga imel jaz«

Ne vtikam se v vodenje podjetja. Sinu popolnoma zaupam, pravi 72-letni Stane Pečjak, ustanovitelj in lastnik družinskega podjetja Pekarna Pečjak s 40-letno tradicijo.

Pred devetimi leti se je upokojil, začasno prepustil vodenje hčerki Majdi, od januarja 2005 pa podjetje vodi sin Silvester. »Seveda me je bilo strah na začetku. Voditi podjetje z 241 zaposlenimi je velika odgovornost,« prizna Silvester Pečjak.

Krmilo podjetja je prevzel, ko je bil star komaj 26 let. »Počutil sem se, kot da bi me dali za kapitana tankerja, ki ga na začetku zanese malo v levo in malo v desno, preden se ujame,« slikovito opisuje začetne korake. Pri tem, da se je hitro in odlično ujel, sta mu pomagala dva glavna aduta: modrost in izkušnje očeta ter izobrazba, primerna za panogo pekarstva. Silvester je namreč inženir živilske tehnologije.

V pogovoru se oba, oče kot lastnik podjetja in sin kot direktor, izvrstno dopolnjujeta, predvsem pa se da iz njunih besed razbrati vzajemno zaupanje. Dodatno k temu pa še, da oba sledita skupnim vrednotam, kot so spoštovanje do zaposlenih, partnerjev in tekmecev ter izpolnitev dane besede ali dogovora. Njun vsakdanji urnik je seveda različen. Silvester začne svoj delovni dan že pred šesto jutranjo uro na Škofljici, eni od dveh proizvodnih lokacij, ob osmih pa je že v Trzinu, kjer ima Pekarna Pečjak veliko avtomatizirano proizvodnjo glavnine živil, po katerih slovijo. Oče Stane dopoldne v lokalu v središču Ljubljane najprej ob kavi poklepeta z upokojenimi obrtniki o dnevnih dogodkih, zatem pa se odpravi na kratek, petnajstminutni obisk v Trzin ali na Škofljico. »Pekarna je moj otrok, zato grem vsak dan tja. No, pa še malo mi je dolgčas,« pojasni Stane Pečjak svoj dnevni obred.

Razmeroma zgodaj ste predali posle sinu. Zakaj?

Stane Pečjak: Star sem bil 64 let, ko sem vodenje podjetja moral odstopiti iz zdravstvenih razlogov. Leta 2004 sem pristal v bolnišnici zaradi zelo visokega pritiska in manjše kapi. Takrat sem napisal tudi oporoko. Otrokom sem povedal, da 60 odstotkov lastništva podjetja namenjam sinu, obema hčerkama pa vsaki po 20 odstotkov, sina pa sem določil za direktorja. Priznam, da sem se malo bal, kako bosta oba zeta priznala Silvestra za direktorja. Pa sta ga. V bistvu ga vsi bolj ubogajo kot mene.

Ali to pomeni, da je v pekarni zaposlena celotna družina Pečjak?

Silvester Pečjak: Tu delamo vsi trije otroci in naši zakonski partnerji.

Stane Pečjak: Saj veste, na domačega človeka se lahko najbolj zaneseš. Ne moreš ga podkupiti s steklenico vina ali česa drugega, ker se zaveda, da dela zase.

Kaj ste sinu svetovali, ko je prevzel podjetje?

Stane Pečjak: Nič posebnega mu nisem svetoval, ker ve tako kot jaz, kaj je pomembno. Podjetju ne smeš ničesar vzeti. Omogočiti mu moraš razvoj. Moji otroci vedo, da imajo tu plačo, lahko si sicer vzamejo malo boljšo plačo, in to je vse.

Silvester Pečjak: Naj dodam, da sem tu v proizvodnji začel delati med počitnicami po končani osemletki in do konca srednje šole, med študijem pa ne več, ker sem se moral malo bolj učiti. Da ne smemo biti razvajeni otroci, ki jim je vse postlano z rožicami, nas je učil oče. Moj stil ni tak, da bi živel kot japi. Pri nas se ne jemlje dobička iz podjetja za lastne potrebe.

Kot direktor imate dovolj visoko plačo, da ni potrebe po črpanju dobička.

Silvester Pečjak: Moja plača je super, primerna moji odgovornosti, ampak v državnih podjetjih so ponekod še boljše plače. Če bi iskali direktorja zunaj, bi bil za polovico dražji, kot sem jaz. Pazimo na to, da pri nas nihče od zaposlenih ni na minimalni plači. Tudi čistilno osebje ne prejema najslabših plač. Zaposlenim vsako leto izplačamo tudi regres in božičnico.

Lani ste se tudi zavezali, da boste zaposlenim izplačali deset odstotkov dobička podjetja iz letošnjega poslovanja. Kako kaže z dobičkom in izpolnitvijo zaveze?

Stane Pečjak: Glede dobička je pa takole: lani decembra me je sin povabil sem v Trzin na kavo, češ da se moramo nekaj zmeniti. »Mi trije bi dali del dobička zaposlenim,« je povedal. Jaz pa: hvala bogu, dajte ga!

Silvester Pečjak: Za letos smo načrtovali 600.000 evrov dobička, toda žal cilja ne bomo dosegli, saj smo šele na četrtini planiranega dobička. Problem je še v tem, da bomo v naslednjih treh mesecih gotovo delali z izgubo in nam bo to pobralo vse za nazaj.

Napoved ni obetavna. So podražitve surovin, kot so moka, jajca in maščobe, vzrok za slabše poslovanje konec leta?

Silvester Pečjak: Zaradi podražitve surovin in tudi energentov bo druga polovica leta slabša. Moka se je podražila za 15 odstotkov, jajca pa za 50 odstotkov. Predvsem podražitev jajc nas je najbolj prizadela – porabimo namreč devet ton jajc na teden. Velik del naših stroškov so tudi izdatki za energijo. Za elektriko plačamo 230.000 evrov na leto, pri čemer ni upoštevan strošek za omrežnino, za bencin tudi okoli 230.000 evrov in za plin 210.000 evrov. Smo velik porabnik bencina, ker imamo lastno logistiko in kamione, pekovske peči pa so na plin.

Boste zaradi vseh podražitev tudi vi dvignili cene testenin, zamrznjenega peciva in drugih živil?

Silvester Pečjak: Če upoštevamo vse podražitve, bi morali tudi mi, gledano na povprečje, dvigniti cene, toda realna slika je od izdelka do izdelka drugačna. Testenin zanesljivo ne bomo podražili, ker smo že zdaj dragi. Mi delamo jajčne testenine, večina drugih pa testenine brez jajc, samo iz moke durum. Te so cenejše, toda kupci ponavadi primerjajo samo cene, ne pa tudi surovin v izdelku. Večina Slovencev misli, da so vse testenine jajčne, in niti ne opazijo, da so nekatere narejene samo iz moke. Testenin ne bomo podražili tudi zato, ker spremljamo konkurenco in ker želimo ostati še naprej uspešni pri prodaji testenin. Razmišljamo, da bi za štiri odstotke podražili zamrznjene izdelke, ampak se še nismo odločili. V panogi pekarstva smo se doslej držali naslednjega pravila: če se surovine podražijo za 15 odstotkov, lahko kot proizvajalec podražiš samo za 5 odstotkov.

Ste se o podražitvi že začeli pogajati s trgovci, kot so Spar, Mercator in Tuš?

Silvester Pečjak: Še ne. Bilo bi nenavadno, če bi mi podražili izdelke, konkurenca pa ne.

Kolikšen delež Pečjakove prodaje je namenjen trgovcem in koliko drugim kupcem?

Silvester Pečjak: Približno 38 odstotkov od celotne prodaje predstavlja trgovina, 17 odstotkov prodamo v naših dvajsetih prodajalnah, preostali del pa šolam, hotelom in kupcem v tujini.

Stane Pečjak: Po novem od julija dalje prodajamo tudi v naših potujočih trgovinah. Za zdaj jih je deset. V teh prodajalnah smo zaposlili ljudi iz Pekarne Blatnik, ki so prišli k nam s prošnjami za službo.

Ste s potujočimi prodajalnami vskočili zato, ker so trgovci v manjših, odročnih krajih zaprli prodajalne?

Silvester Pečjak: To je bil en povod, drugi pa je v tem, da smo se malo skregali s konkurenco.

S kom ste se skregali in zakaj?

Silvester Pečjak: S Pekarno Blatnik smo se skregali po tem, ko je Robert Ferko prevzel Blatnikovo firmo.

Ampak z Blatniki ste tudi sorodstveno povezani. Žena Tomaža Blatnika je hčerka vaše sestre, kajne?

Stane Pečjak: Res je, ona je moja nečakinja. Za Blatnika lahko rečem, da zna odlično prodajati, samo v tem zadnjem primeru pa je bil malo otročji. Mislim, da ni imel nikogar, ki bi mu izračunal, kaj pomeni registracije franšize za Happypeka v tujini. Nasedel je obljubam Ferka in tistega izraelskega menedžerja Ariema Gilboa. Blatnik se je v bistvu zakalkuliral in izgubil skoraj vse.

Silvester Pečjak: V primeru Blatnika gre za dokaj nenavaden prevzem. Ferko je Blatniku obljubljal nebesa in je nasedel. No, marsikaj pa so mu tudi podtaknili v pogodbi o prenosu lastništva na Ferka. Vsi smo ga opozarjali, naj tega ne podpiše. Tudi njegovi otroci so ga svarili. Zdaj je Blatnikov sin zaposlen pri nas, odgovoren je za potujočo trgovino.

Bi se vi, g. Silvester, odločili za kakega zunanjega partnerja, takega, ki ne bi bil družinski član?

Silvester Pečjak: Jaz o tem ne morem odločati, ker o lastništvu odloča oče. Oče in mati kot lastnika Pekarne Pečjak sta sklenila medpartnersko družbeno pogodbo, ki je dedna in se lahko spreminja le ob stoodstotnem soglasju. V pogodbi so jasno napisana pravila zato, da se naslednja generacija ne bi skregala, če bi želela spreminjati lastništvo.

Kakšne cilje za razvoj podjetja ste si zastavili?

Silvester Pečjak: Želim, da ostanemo v Sloveniji vodilni v zamrznjenem programu in pri jajčnih testeninah, da smo lokalno močno prisotni s kruhom in dopeko, da razširimo lastno maloprodajno verigo in da povečamo število mobilnih prodajaln. Ko bom star toliko, kot je zdaj oče, bi rad, da ustvarimo 35 milijonov evrov prometa in da polovico prihodkov dosežemo z izvozom. Zdaj je delež izvoza v prodaji med desetimi in petnajstimi odstotki, ker večino prodamo na slovenskem trgu. Največ izvažamo v Avstrijo. Za ponazoritev naj povem, da od 23 ton palačink, ki jih spečemo na mesec, kar 11 ton izvozimo v Avstrijo. Izvažamo tudi v Hrvaško in Češko ter v Švico.

Za vas razvoj pomeni tudi posodabljanje proizvodnje, konkretno nabavo pekovskih strojev in peči. Najemate za investicije kredite? Kakšne so vaše izkušnje z bankami?

Stane Pečjak: Mi smo malo zadolženi. Imamo 3,2 milijona evrov kreditov in 20 milijonov evrov letnega prometa.

Silvester Pečjak: Večino kreditov smo prestrukturirali iz kratkoročnih v dolgoročne. Z bankami nimamo nobenih problemov, ne občutimo kreditnega krča in tega, da bi nam težko odobrile kredit. Res pa je, da zadnji dve leti pazimo, da se čim manj zadolžimo v bankah. Nazadnje smo letos tako za vsak primer in predvsem zaradi slabših napovedi za zadnje mesece leta najeli za pol milijona evrov revolving kredita. Uporabili ga bomo le, če bi prišlo do zatikanj pri plačilu našim dobaviteljem. Navajeni smo na to, da vsem dobaviteljem plačamo do dogovorjenega dne. Smo eno redkih podjetij, ki redno plačuje. Verjetno bomo še bolj skrajšali plačilne roke in se na ta račun pogodili z dobavitelji za bolj ugodne nabavne cene.

Kaj pa vaši kupci, recimo trgovci; spoštujejo dogovorjene plačilne roke ali zamujajo s plačili?

Stane Pečjak: Bolj kot domači plačniki so problematični tisti v tujini, recimo v Italiji. Imeli smo kupca, ki nam je namesto plačila prinesel menice. Smo ga tožili, ampak ni veliko zaleglo.

Silvester Pečjak: Res je, nekajkrat smo se zafrknili, ker smo prehitro verjeli kupcu. Dobili smo posel, plačila pa ne. Bolj kot trgovci so problematični drugi kupci, kot so hoteli in gostilne.

Kako bi ocenili stanje v slovenski živilski industriji?

Silvester Pečjak: Kriza je tako huda, da je precej vprašljivo, ali bo sploh kdo v pekarstvu letos posloval pozitivno. Domnevam, da bomo mi po poslovnih rezultatih daleč najboljši. Stanje v živilski panogi je nasploh katastrofalno. Panoga je razdrobljena, nepovezana, slabo opremljena in nezadostno pripravljena za trg. Je nekonkurenčna s premalo tržnimi izdelki. Ne zna prodajati na razvite zahodne trge. Vidim, da ni nikogar, od katerega bi se lahko kaj naučil. Priznam sicer, da se bolj spoznam na pekarstvo kot na celotno živilsko panogo, ampak za vse vidim rešitev edino v povezovanju in specializaciji.

Zakaj pa se vsaj peki ne dogovorite med seboj, kdo bo specialist za rogljičke, kdo za kruh ali pa za peciva?

Stane Pečjak: Pa saj se niti jaz in Blatnik nisva mogla med sabo zmeniti za nobeno zadevo, kako se bodo potem drugi!

Silvester Pečjak: Ah, pek je pek! Naj navedem primerjavo: 8. marca je vrtnica ponavadi najdražja. Zakaj? Ker se verjetno cvetličarji dogovorijo tako, ker vedo, da jo bo vsak kupil ne glede na ceno. Kaj pa je za pusta? Takrat je krof najcenejši. Ponudba je velika, vsi prodajajo krofe v posebni akciji. Nazadnje se temu prilagodimo še mi v naših prodajalnah in prodajamo krofe po nizki ceni.

Ali to pomeni, da se pekarnam napoveduje slaba prihodnost?

Stane Pečjak: Napovedi so slabe, ker je pekarn preveč. Prve so že začele propadati. Zdaj kličejo mojega sina, ali bi jih kupili.

Silvester Pečjak: Res je, takšni klici so kar pogosti. Sprašujejo me, ali imamo zanje kaj dela ali pa, da bi jih kar kupili. No, od nekaterih pekarn smo že začeli odkupovati kruh, ker ga sami ne spečemo dovolj. Predvsem za potujoče prodajalne rabimo več kruha. Ne želim pa si, da bi prevzemali druge pekarne, ki so v škripcih. Zelo nazorno sem lahko spremljal pri Blatniku, kaj se zgodi s takimi stvarmi.

Kje vidite največje pasti pri prevzemih?

Silvester Pečjak: Dobro poznaš in imaš rad tisto podjetje, s katerim si »gor rasel«, kot pravimo po domače. Pri podjetju, ki bi ga prevzel, si pa vedno nezaupljiv. Ne poznaš njihovih »for«, pasti in podobnih zadev. O stari gardi, ki je firmo pripeljala do tega, da je prevzeta, misliš, da je slaba, če pa potem namestiš novo ekipo, ta ne pozna dovolj posla in ti ne more prav veliko pomagati.

Stane Pečjak: Nam so že ponujali, da kupimo Fidelinko, pa smo zavrnili ponudbo. Kadar palček kupuje velikana, zagotovo pogrne.

Ste se že kdaj prijavili na razpise za pridobitev sredstev iz evropskih skladov?

Silvester Pečjak: Večkrat smo se prijavili in štirikrat prejeli sredstva. Doslej smo prejeli skupaj približno 400.000 evrov iz naslova teh razpisov. Nazadnje smo se prijavili na razpis strukturnih skladov. Februarja smo oddali vlogo, aprila smo jo dopolnili in potem smo čakali vse do prejšnjega tedna na odgovor. To je neverjetno, kako počasna je državna administracija.

Stane Pečjak: Jaz nisem nikoli znal pridobiti nobenih sredstev, samo veliko davkov sem plačeval. To je bila moja največja napaka.

Kako pa vi ocenjujete vladne ukrepe za spodbujanje gospodarske rasti in napovedane reforme?

Silvester Pečjak: Priznam, da malo spremljam politično dogajanje, ker nimam časa. Moti pa me predvsem to, da isti ljudje, ki so prej nasprotovali reformam, jih zdaj hvalijo. Od vseh spodbud in ukrepov bi za naše podjetje bile najbolj koristne olajšave za investicije, ker smo investicijsko naravnano podjetje. Zagotovo pa bi morala država narediti več pri pobiranju davkov. Davčna uprava bi morala povsod pobrati davke in ne dopustiti dela na črno in nelojalne konkurence. To mi najbolj opažamo. Nekatere pekarne v lasti priseljencev iz določenih držav naslednic nekdanje Jugoslavije, ki imajo sicer prijavljeno obrt in uradno samo enega zaposlenega, čeprav tam v resnici dela sedem ali več ljudi, bi morala davčna inšpekcija natančneje pogledati. Te pekarne ne plačujejo davka, pa še kupce so nam uničile. To sem štiri leta dopovedoval gospodarski zbornici, toda brez kakršnega koli učinka, zato smo mi, Pekarna Pečjak, izstopili iz zbornice.

Je bil poleg tega še kak drug vzrok za vaš izstop iz gospodarske zbornice?

Silvester Pečjak: Protestno smo izstopili tudi zato, ker ni nasprotovala prodaji Mercatorja hrvaškemu Agrokorju oziroma Todoriću. Sam sicer ne nasprotujem prodaji Mercatorja, toda ne Todoriću, ker bi ta popolnoma uničil nas, slovenske živilce. Todorić ima svojo živilsko industrijo, ki bi vstopila v vse Mercatorjeve trgovine in bi nas izrinila. Motilo me je to, da glede tega vprašanja gospodarska zbornica ni imela jasnega nastopa, zato sem se tudi odločil za izstop.

Kaj bi po osmih letih vodenja podjetja izpostavili kot največji premik?

Silvester Pečjak: Najbolj smo napredovali pri higienskih standardih. Še večji in bistveno težji pa je bil prehod iz obrtne organiziranosti v sodobno industrijsko podjetje. Proizvodnjo zdaj vodijo tehnologi in inženirji. Skrbimo za to, da pridejo pravi ljudje na prave položaje in da prevzamejo odgovornost. Kot ilustracijo naj navedem, da smo s tehnologi izmerili, da rogljiček po tekočem traku pekovskega stroja prepotuje 770 metrov; štartna točka je testo, ciljna pa pristanek v embalaži.

Kaj pa vi pričakujete od sina, direktorja podjetja?

Stane Pečjak: Da ima enak ali celo boljši odnos do delavcev, kot sem ga imel jaz. Težko sem se prebijal naprej. Upam, da njemu ne bo tako težko. Veliko mi pomeni, če mi še danes, ko sem že dolgo upokojen, delavec reče: »Šefe, vi ste za mene najboljši človek.« Seveda si pa želim, da bi sin dosegel izmerljiv napredek. Zdaj imamo 32.000 evrov dodane vrednosti na zaposlenega, bi pa rad videl, da dosežemo 35.000 evrov. In seveda tudi to, da bodo delavci imeli v redu plače.