Tiskane izdaje
Šokantna ni bila politična analiza sama. Ena gor ali dol, sploh pa taka. Šokantno ni bilo, da bo po novem redni avtor na Planetu lobist in piarovec. Navajeni smo, da se taki vedno nekam prikoritijo. Kar je bilo šokantno, je bil pripis urednika na koncu (glej zgornjo povezavo).
Uroš Urbas je napisal: »Mileta Šetinca smo med gostujoče pisce povabili, ker je uredništvo od krogov blizu vladi deležno ponavljajočih se očitkov, da ne razumemo prizadevanj, naporov in dosežkov zdajšnje vlade.«
Medijski insajderji vseh sort in provenienc (z mano vred) so na Twitterju – ki postaja zakladnica tém, ki se jih etabliranim medijem ne ljubi pokrivati – Urbasa takoj napadli, češ, OMB, kako lahko kot urednik tako prozorno prizna, da se je uklonil pritiskom.
Čeprav je brezhrbteničnost urednikov običajna fama, ki o njih kroži med samodeklariranimi medijskimi ozaveščenci, pa je bilo vendarle šokantno, da je eden od urednikov to prostodušno priznal.
Pa vendar mi je nekaj smrdelo. Urbasov disclaimer je bil resda prozoren – ampak preveč prozoren, da bi po tehtnejšem razmisleku kar tako kupil njegovo prostodušnost.
Za to zgodbo je moralo biti še nekaj več – in je tudi res bilo.
Tako sem Urbasu poslal mail z vprašanji, ki so me pri tej zgodbi najbolj begala, in ga prosil, naj mi na njih odgovori. (S pripisom: »Anything you say can and will be used against you.«)
Čez nekaj časa me je poklical in mi skoraj vse povedal.
To je bilo šele šokantno!
Natančnosti na ljubo je treba Urbasu v prid pojasniti, da Šetinca ni angažiral kot kolumnista, temveč kot političnega analitika. Javnost razlike najbrž niti ne opazi, vendar je res, da to še zdaleč ni vseeno.
Politični analitik je v primerjavi s kolumnistom nižji organizem.
Če dopustimo možnost, da je vsako (medijsko, avtorsko) delo častno, potem je s političnimi analitiki tako, da ne bi smeli posnemati stila kolumnistov, ker za to ni ne vsebinskih ne žanrskih argumentov.
Raison d'être analitikov za razliko od kolumnistov ni egotrip z namenom, da bolj plastično pripovedujejo o vsem drugem na svetu, samo o sebi ne. Lobist pač misli, da piše brezosebno, če ne omeni, kaj je v torek jedel za kosilo. (Guess what: to niti ne bi nikogar zanimalo.)
Razlika med kolumnistom in analitikom ni nujno v njunih mnenjih, temveč v tem, kako svoja mnenja cepita na nepristranskost in resnicoljubnost.
Če vzameš za avtorja Šetinca, na te dve vrlini – vsaj pri nas, kjer analitiki predvidljivo igrajo svojo percipirano, ponotranjeno politično vlogo – ne moreš računati.
Politični analitiki pripadajo eni ali drugi politični opciji – in tudi mnogi kolumnisti, da ne bo pomote, ampak manj –, zato da imajo uredniki manj težav z odločanjem, koga bodo glede na svoje upoštevanje tako imenovenega medijskega pluralizma angažirali. Politični analitiki so vedno na političnem meniju. To je nekakšen katalog.
Imajo pa lobisti druge egotripe. Kot mi je razložil Urbas, ima Šetinc tako rekoč »neomejen dostop« do Alenke Bratušek. Kadarkoli. Wow! Neomejen dostop! Džizs!
Uroš Urbas je kategorično odklonil razkritje imen oseb iz vladnih krogov – sedanje vlade, seveda –, ki so nanj pritiskale.
To je zgledalo približno takole (ne vse v pisni obliki): znêbi se te in te »desničarske nesnage« ali »LDS-ovskega pisuna« ali kaj podobno pejorativnega. Takšno je bilo po njegovih besedah običajno poimenovanje vladi neljubih avtorjev.
Izraz »znebiti se« je včasih pomenil tudi prekinitev delovnega razmerja zaposlenemu človeku – ne le avtorske pogodbe zunanjemu avtorju.
Urbas je dejansko prekinil sodelovanje s Tinom Mamićem, Boštjanom M. Turkom in Larisom Gajserjem. Tega mu ne štejem v zlo. Jaz bi tudi na njegovem mestu.
Strici iz vladnih krogov so svoje pritiske na Urbasa upravičevali s tem, da je država/vlada večinski, 70-odstotni lastnik Telekoma Slovenije, upravljalca Planeta, in da ima pravico, da vpliva na uredniško politiko.
In še: prej ste podpirali Janševo vlado, zato zdaj pričakujemo, da boste podpirali vlado Alenke Bratušek.
Kar je teoretično res.
In tako bo šlo naprej, od vlade do vlade. Zdaj eni, zdaj drugi. Do končne zmage – ali z drugo besedo do odprodaje Telekoma.
Ali je Urbas ravnal prav, da je samo blágo namignil, da vlada pritiska na medij, ki bi po logiki stvari moral biti neodvisen?
Marko Milosavljević je na Facebooku objavil: »Če že [...] uredniška neodvisnost in samostojnost nista dovolj pomembn[i], bi vsaj lahko poskusili skriti pravi razlog za angažiranje lobista-kolumnista (sic!). Čeprav cenimo iskrenost uredništva.«
Medijski teoretik s FDV razglaša, da bi mediji morali skrivati politične pritiske? Hmm. Lahko bi prej koga vprašal, v čem je poanta. Recimo Urbasa.
Ko sem ga vprašal jaz, mi je odgovoril: obeta si, da bo pred pritiski vlade imel zdaj najmanj eno leto mir; pa ne zato, ker je za analitika vzel vladi všečnega Šetinca, ampak zaradi disclaimerja, s katerim je na pritiske vlade vsaj namignil, če jih že ni eksplicitno razkril.
Ne verjamem, da bo kaj bolje, spoštujem pa njegovo odločitev.
Seveda pa bi jaz na njegovem mestu ravnal popolnoma drugače.
Ko bi se prvič zgodilo, da bi mi en tak stric poslal mesidž ali mail – ali samo telefoniral –, bi reagiral takoj in totalno brezkompromisno.
Za začetek bi dal na Twitter, da mi ta in ta »baraba« ali »pezde« – nalašč bi uporabil tak žaljiv izraz, da bi me za nameček mogoče še tožil – teži, naj se znebim nekega avtorja. Potem pa bi še z malo bolj izbranimi besedami napisal komentar ali kolumno na to temo.
Dvomim, da bi se to zgodilo več kot enkrat.
Morda bi se to zgodilo samo enkrat zato, ker bi me nemudoma odstavili. Morda. Pa kaj? Ni večjega zadoščenja – vsaj zame –, če lahko barabi in pezdetu povem, kar mu gre! Še posebej javno!
In tudi če bi me odžagali, bi morda kdo komu drugemu težil samo še enkrat ali dvakrat. In če bi tudi moji nasledniki ravnali enako, bi pa to bilo res zadnjič.
Urbasa ne obsojam zaradi njegovega mlačnega, na prvi pogled celo neopaznega upora. Kljub temu pa mislim, da je v tej gnojnici sokriv za takšno stanje vsak, ki ne denuncira glavnih krivcev.
In tu ne gre le za korupcijo in bančne luknje. Ta gnojnica je samo bolj draga – ni pa zato moralno nevzdržnejša od političnih pritiskov na medije.
Poln kufer imam teh kvazižvižgačev in psevdodenunciantov v zavetju anonimnosti – od pionirja Pezdirja pa do Vehovarja in nenazadnje KPK-jevcev –, ki si zaradi pomanjkanja prepričljivih, zakonsko utemeljenih dokazov ne upajo naglas povedati, kdo točno je baraba in pezde.
Urbasov disclaimer je v tem smislu prvi poskus, resda še malo nebogljen, da bi v medijih za vedno odpravili ta nekaznivi kriminal.
