Primož Kozmus, vselej samosvoj in neomajen

O Kozmusovi posvečenosti delu in profesionalizmu ter neomajni veri in izjemnih dosežkih, ki ga uvrščajo med največje metalce kladiva vseh časov, je domala že vse povedano in zapisano. Prav tako o njegovi športni filozofiji, ki temelji na včasih nečloveškem treningu telesa ter pozitivističnem pristopu k življenju (tai či, dihalne vaje, joga in meditacija so sestavni del njegovega vsakdana). Svoje telo, duh in energijo je tako izuril, da mu največje tekme niso breme, ampak izziv. Navdušuje z umirjenostjo in koncentracijo. Po vsem, kar počne in dosega, močno izstopa iz slovenskega športnega okolja in siceršnjega povprečja. Meni, da ga kolajne in uspehi niso spremenili oziroma da se ne počuti drugačnega kot ljudje, s katerimi živi. Iz svojega brežiškega okolja morda res v normalnih okoliščinah, nepovezanih s športom, ne štrli, pri doseganju ciljev – športnih in siceršnjih – pa je za Slovenca nenavadno odločen in brezkompromisen. Zelo dobro se zaveda svoje športne veličine in dejstva, da sam odloča o svoji usodi, da je svoje sreče kovač. Fant, ki je nekoč bil tih in vase zaprt ter se je pustil voditi, ker ni čutil nobenih zavor, pravi, da je treba pri usodnih odločitvah izključiti čustva ter brez zadreg in slabih misli narediti rez, ko seveda pride čas zanje. Za dejanja, ki se zdijo včasih kontroverzna, je prevzel vso odgovornost v slogu: »Čas bo pokazal, ali sem se motil ali pa sem imel prav ...«.

Ko se je leta 2009 upokojil, ker je »potrošil telo in znanje«, sta njegova najtesnejša sodelavca Kevo in Ogorevc za zaključek dotedanje kariere izvedela iz medijev. Za oba je bil seveda velik šok, da se je v trenutku, ko mu je bil svet pod nogami, odrekel pobiranju lovorik in denarja. Ko se je po 373 dneh vrnil, ker je pogrešal tekmovalnost ter z njo povezane izzive in adrenalin, z najboljšim trenerjem na svetu Kevom ni našel skupnega jezika, ker po rojstvu hčere in zaradi nekaterih poslov pač ni bil pripravljen vsega življenja podrediti kladivu in delati tako intenzivno, kot je v letih 2007 in 2008, ko je treniral pod »nečloveškimi« obremenitvami in ni razmišljal o poškodbah. Precej je bilo dvomov, ali se bo vrnil v šampionski formi.

Z Ogorevcem sta našla novo formulo (manj treninga, več regeneracije), ki je prinesla bron na SP v Daeguju. Verjel je v drugo olimpijsko zlato, a je tik pred olimpijskimi igrami zlati projekt omilil. Odrekel se je tudi Ogorevčevemu treningu, ker je menil, da z njim ne bo konkurenčen za olimpijsko kolajno. Vrnil se je k preizkušeni vadbi najtežjih obremenitev, kar mu seveda ni bilo težko, ker je vse tisto, kar sta ga Kevo in Ogorevc naučila, kot najboljši učenec tudi obvladal. Ogorevc meni, da sta mu s Kevom dala toliko znanja, da bi lahko že zdaj postal uspešen trener. Tega se sam zelo dobro zaveda, zato bo šel do Ria de Janeira 2016 svojo pot. Bržkone brez obeh gurujev. Takšen je pač Primož Kozmus oz. kladivaški »primus in kozmos« – vselej samosvoj in neomajen pri svojih zamislih.

Po veličastni zmagi v Pekingu je pred štirimi leti sprožil veliko polemik s predlogom o renti nosilcem olimpijskih kolajn. Pravi, da ni šlo za načrtovano, ampak spontano akcijo, da bi presegli miselnost, da je šport za slovensko samobitnost manj pomemben, kot je. Pravzaprav ga je zmotilo to, kar pričakuje, da se bo zgodilo tudi po londonskih igrah. Vsi so navdušeni nad kolajnami in uspehi, ko pa je treba šport podpreti in dati denar za največje dosežke, je več takšnih, ki mislijo, da si tega slovenski šampioni ne zaslužijo oziroma da je to zapravljanje denarja. Prepričan je, da si izjemni ljudje, ne glede na to, na katerem področju delujejo, zaslužijo poseben družbeni status. »Radi imamo uspehe, ne znamo pa jih podpreti. Razdirajoče razmišljanje je, žal, karma našega naroda, ki jo športniki z uspehi v svetovni konkurenci poskušamo preseči. Namesto da bi vsi skupaj rinili naprej in dosegli nekaj več, se prepuščamo povprečju in nenehno iščemo izgovore, da v njem ostanemo,« razmišlja o slovenskih zavorah, ki so se že dodobra oprijele športa.

Prepričan je, da bi morali vrhunski šport vrniti športnikom in trenerjem, ker oni najbolj vedo, kaj potrebuje. Uradniki, ki so preplavili šport in imajo glavno besedo, s svojo tehnokratsko miselnostjo namreč ne morejo biti motor razvoja in generator svežih zamisli, ker največkrat ne razumejo bistva vrhunskega športa. Olimpijske igre, svetovna prvenstva in največja tekmovanja na svetovni ravni dokazujejo, da je potencial slovenskega športa izjemen, le prostor za razvoj talentov mu je treba dati. Kozmus meni, da v tako majhnem okolju s tako majhnim ekonomskim potencialom vrhunskega športa brez sistemske podpore in javnih financ ni. Sam je, kot zatrjuje, imel srečo, da je v sistemu našel človeka iz njegovega okolja (sedanjega ministra Andreja Vizjaka), ki mu je pomagal, ko je vzhajal. Če njegove podpore ne bi bilo, najbrž ne bi osvojil kolajn, ker ne bi mogel okrog sebe zbrati najboljše ekipe na svetu in do konca izkoristiti svojega potenciala. Postal bi najbrž le eden izmed mnogih finalistov. Tudi ob vrnitvi ni imel zadržkov poiskati izhod pri politiki, pri tedanjem premieru Borutu Pahorju. Če bi podlegel ozračju, kolajne v Londonu ne bi bilo. Pravi, da ni »politični prostitutek niti trgovec«, ampak le športnik, ki išče najboljše vire za svojo dejavnost. Ne pozna ne levih ne desnih, ampak slabe in dobre ljudi, ki želijo pomagati posameznikom, da udejanijo svojo nadarjenost in se izvijejo iz povprečja. In to je bistvo sodobnega vrhunskega športa.