Problem iz pekla

Mednarodno vojaško posredovanje proti sirskemu režimu je bilo v času pisanja nepovratno dejstvo. Motorji ameriških in francoskih vojaških letal v Sredozemlju so že bili prižgani. Cilji v Damasku in drugod po državi so bili izbrani. Diplomatski kanali so se zamašili z interesnimi odplakami. »Koalicija zlovoljnih«, ki se je dolgo otepala kakršnegakoli posredovanja v najbolj kompleksni in »vzročno-posledični« državi na Bližnjem vzhodu, se je odločila za udarno kaznovalno ekspedicijo na skrajno hipokritski pogon, ki bi utegnila še poslabšati razmere v tako rekoč padli državi.

Dve leti in pol po začetku sirskega upora proti režimu predsednika Bašarja al Asada, ki ga je klavcu iz Damaska s pomočjo geostrateške igre ključnih svetovnih in regionalnih sil uspelo »prevesti« v krvavo državljansko vojno in najbolj nevralgičen konflikt našega časa, so se tisti, ki so ves čas odklanjali pomoč sekularnim upornikom, odločili neposredno poseči v konflikt, ki so ga z brezbrižnostjo pomagali pripeljati na prag genocida – v Združenih državah znanega pod šifro »problem iz pekla«.

Tako imenovana mednarodna skupnost je – na čelu z Združenimi narodi, botri vseh modernih genocidov – dve leti in pol le distancirano opazovala, kako je Asad s kriminalnimi milicami (šabiha) brutalno obračunaval z lastnim prebivalstvom. »Distanca« je hkrati omogočila, da so sirski upor skoraj v celoti »privatizirale« skrajne sunitske milice, ki so v državo vstopile prek (namenoma) prosojne turške in iraške meje. Prvotni uporniki so bili preprosto prešibki (tako v številu kot »v orožju«), da bi lahko v boju zoper odlično oboroženo in dobro vodeno – s pomočjo ruskih vojaških inštruktorjev – režimsko vojsko odigrali pomembnejšo vlogo. Zato so zelo hitro izgubili nedolžnost.

Brutalna vojna je naravni habitat islamskih skrajnežev, ki so v Sirijo prihajali z vseh strani, predvsem iz sosednjega Iraka, kjer so se v zadnjih mesecih prebudile speče celice nikoli končane državljanske vojne. V Sirijo so prišli najbolj izkušeni džihadisti, ki so s pomočjo Asada in mednarodnih strateških manipulacij ter »pokroviteljev« iz Saudske Arabije in Katarja dobili nov peskovnik svete vojne in neomejenega nasilja. Sekularne upornike, ki so tako kot njihovi tovariši na kairskem trgu Tahrir pozimi leta 2011 zahtevali svobodo in socialno pravičnost, so islamisti kmalu stisnili v kot. Fronta Al Nusra in Brigada Nevihta sta prevzeli nadzor nad velikim delom »osvobojenega ozemlja«. Sirska svobodna vojska je postala le ena izmed uporniških frakcij, ki so jo pustili na cedilu ravno tisti, ki v teh dneh – uradno zaradi vladne uporabe kemičnega orožja – sprožajo vojaško posredovanje proti režimu.

Hkrati se je stopnjevala tako imenovana bližnjevzhodna hladna vojna, v kateri sunitski (pod vodstvom Saudske Arabije) in šiitski blok (pod vodstvom Irana) vodita boj za prevlado v regiji in dominacijo na naftnem trgu. Ta je – poleg geostrateškega prestiža – glavni razlog za neomajno rusko in kitajsko podporo Asadovemu režimu ter večni veto v varnostnem svetu Združenih narodov, kar je v začetni fazi konflikta onemogočilo resne sankcije proti režimu in temu podelilo zeleno luč za (dokončen) obračun z uporniki. Bližnjevzhodna hladna vojna je tako dejansko postala nova hladna vojna, v kateri utegne ravno Sirija postati eno njenih ključnih – in najbolj krvavih – bojišč. Tokrat se Kitajska in predvsem Rusija ne bosta držali ob strani. Libijska »šola« ju je drago stala. Ob tem sta obe strani fronte v sirski (»notranja« in »zunanja«) na las podobni frontama v Afganistanu v času sovjetske okupacije. Asadovo posadko tvorijo Rusi, Kitajci, Iran, libanonsko gibanje Hezbolah in velik del svetovne »akademske levice«, za katero (ideološki) cilj od nekdaj opravičuje sredstvo. »Zlovoljno koalicijo«, ki se je brez kakršnekoli moralne kredibilnosti – ravno nasprotno: vojaški intervenciji v Iraku in Afganistanu sta zahodu vzeli pravico do »glasovanja« – odločila bombardirati režimske cilje v Siriji, tvorijo Združene države, Velika Britanija, Francija, lepo število evropskih držav, Saudska Arabija, Katar, Izrael in, kako duhovita je lahko zgodovina, borci svete vojne, ki so tesno povezani z Al Kaido.

Tudi interesi obeh strani sirske vojne so podobni kot v osemdesetih letih minulega stoletja v pogorju Hindukuša. Nadzor nad regijo in energetskimi viri ter nova strateška delitev sveta. Ob tem je treba biti pozoren na dejstvo, da se afganistanska vojna tudi tri desetletja kasneje še ni končala, da se je razširila prek svojih meja, da so se stara zavezništva (popolnoma) postavila na glavo, da so Združene države kljub enormnemu vojaškemu aparatu izgubile velik del geostrateške moči in da Kitajska – brez izstreljenega naboja – postaja novi vladar sveta.

Problem iz pekla, prav zares.