Prpić: Vsega sem se naučil. Vse me zanima, razen kemije

Sedi v kavarni Slamič in me že čaka, galantno vstane, da roko, mi s to isto roko odmakne stol, da sedem. Pazljivo odstrani čajne lističe na krožniček, povonja skodelico čaja, ko jo nese k ustom. Kakšen čaj pije nekdo, ki je naredil serijo predavanj o zgodovini čaja, rečem. Darjeeling popoldne, zjutraj assam, se nasmehne. To so črni čaji. Če pa sem kakšen dan posebej zadovoljen s sabo, kar ni prav pogosto, potem zvečer spijem še beli čaj, za nagrado.

Dr. Marko Prpič je nenavadna osebnost v našem medijskem prostoru. Širša javnost ga pozna kot organizatorja odmevnih razstav Annie Leibovitz, Jimija Hendrixa, Boba Marleyja, Leni Riefenstahl ... Kot glasbeni urednik na Radiu glas Ljubljane je konec osemdesetih zaznamoval naš glasbeni prostor, zdaj je zaposlen na RTV Slovenija, kjer je bil med drugim pomočnik urednikov razvedrilnega in informativno-izobraževalnega programa in svetovalec generalnega direktorja. Leta 1995 je postavil prvo spletno stran Zavoda RTV Slovenija in postal član mednarodne ekspertne skupine pri Evropski radiodifuzni uniji (EBU) za internet in nove storitve ter deloval v skupini, ki se je ukvarjala s podnaslavljanjem oddaj za gluhe in naglušne ter prilagajanjem televizijskega programa slepim in slabovidnim z avdiodeskripcijo. Na ljubljanskih fakultetah predava zgodovino elektronskih medijev, razvoj snemalnih tehnik ter interneta.

V okviru Ljubljanskega filmskega festivala bo v torek, 15. novembra, organiziral okroglo mizo O filmu nekoliko drugače: Filmi, prilagojeni za gluhe in naglušne ter slepe in slabovidne gledalke in gledalce.

S projektom prilagajanja filmov za ljudi z drugačnimi potrebami ste začeli že leta 2000, ko ste zvočno opremili nadaljevanko Francija Slaka Prešeren . Zakaj je moralo preteči deset let, da smo dobili tako predelano verzijo uspešnice Petelinji zajtrk?

Ker na RTV Slovenija ni nikogar, ki bi načrtno skrbel za to področje. Pobudo za prilagoditev filma Petelinji zajtrk sta dala Anton Guzej, takratni direktor RTV Slovenija, in Jože Možina, tedaj direktor Televizije Slovenija. K sodelovanju sem povabil Majo Moll, skupaj sva delala Prešerna, in sva naredila.

In to vse pripravljate v okviru Radiotelevizije Slovenija?

Ne, to ni v okviru mojih delovnih obveznosti, če to mislite. To delam predvsem zato, ker mislim, da to mora biti narejeno.

Kako pravzaprav poteka proces prilagajanja filma slepim in slabovidnim?

Najprej povabim najboljše glasove iz hiše, na primer Maja Moll, Lidija Hartman, Maja Šumej, Igor Velše ..., da si skupaj pogledamo film. Povem jim, kako in kaj naj bi naredili. Potem sami pripravijo komentarje, opise prizorov in jih pošljejo meni. To pogledam, spet se usedemo skupaj, pogledamo film, damo dedeve v predvajalnik, poslušamo, gledamo in popravljamo. Nato gremo v studio za sinhronizacijo, kjer tonski mojstri naredijo svoj del posla.

Gotovo je v tem procesu odločanja osebna izkušnja s slepoto in slabovidnostjo v pomoč?

Seveda. Takoj vem, da opis prizora s kočijo, v katero so vpreženi konji, ni potreben, ker slepi in slabovidni to lahko slišijo, ne slišijo pa, da so v prizoru lipicanci sive barve. Torej, treba je povedati tisto informacijo, ki je ne dobiš.

Kako opisati Severino v Petelinjem zajtrku?

(nasmešek) Kot lepo dekle, z dolgimi lasmi, opiše se njena obleka, ni pa potrebno preveč podrobno popisovanje o njenem zvezdniškem statusu, saj ljudje slišijo glas, pesmi, navdušenje množice...

Obstajajo torej določena pravila za tovrstno prilagajanje filmov za slepe in slabovidne?

Mislim, da pravil ni, gre predvsem za to, da ni treba sugerirati, v katero smer gre film. Osebi s posebnimi potrebami je treba povedati predvsem tisto, česar ne more videti, ne smeš mu pa vsiljevati interpretacije filma ali zgodb.

Kateri slovenski film bi za takšno prilagoditev izbrali vi, če bi imeli možnost?

Filmov ne izbiram jaz. Sem pa vesel, da smo že poskusno gledali Ne čakaj na maj, mislim, da bi bilo treba narediti Vesno, pa Kekca, letos smo delali Cvetje v jeseni... Naredili smo Kozoletovo Slovenko, Vojnovićev Piran - Pirano, Pevčev dokumentarec Aleksandrinke, Hočevarjev Gremo mi po svoje...

Kaj želite doseči s to okroglo mizo v okviru Liffa?

Rad bi opozoril splošno javnost, da so med nami ljudje, ki ne vidijo ali ne slišijo, si pa prav tako želijo uživati v filmu. In ker edina kaj takega v tem prostoru dela Radiotelevizija Slovenija, sem povabil ključne osebe, direktorja TVS Janeza Lombergarja, varuhinjo pravic gledalcev in poslušalcev Mišo Molk ter oba uspešna filmska režiserja Miha Hočevarja in Marka Naberšnika, pa Sandro Bašić Hrvatin in Jožeta Vogrinca. Pričakujem, da bo vsak izmed njih podal svoje videnje tega, kar počnemo.

Javno razpravo bi rad sprožil tudi zato, ker za te stvari ni poskrbljeno na sistemski ravni. Zakon o RTV Slovenija v 4. členu nalaga javni radioteleviziji, »da izvaja programske vsebine, namenjene slepim in slabovidnim ter gluhim in gluhonemim v njim prilagojenih tehnikah«. Pred časom sem dal pobudo, da bi se tudi od filmskih producentov, ki posnamejo film z javnimi sredstvi, zahtevalo, da se vsak nov film na trgu prilagodi tudi za slepe in za gluhe.

Kako zahtevna je tehnična izvedba komentarjev filmov za slepe in slabovidne, če vemo, da avdiodeskripcijo filma poslušajo sinhronizirano po Radiu Slovenija?

Da, vsi uporabniki morajo imeti hkrati vključeno televizijo in radio. Zaradi različnih tehnologij včasih prihaja do zamude med sliko in zvokom.

Digitalni vmesniki morajo omogočati te storitve, ne glede na to, kdo uporabniku zagotavlja končno sliko. Funkcionalnost vseh »paketov« bi morala biti zagotovljena z zakonom, ki bi določil protokol za teletekst in dodaten avdiokanal za slepe in slabovidne. Mala stvar, a pomemben premik.

V kolikšni meri je okrnjen vaš vid? Koliko vidite?

Zdaj vidim relativno dobro. Sploh glede na to, da sem bil včasih slep. Sedem let je bil moj vid štiriodstoten, ločil sem samo sence. Še vedno imam težave z vidom, trudim se, a nikakor ne morem brati toliko, kot bi rad. Velikokrat uporabljam povečave, se pravi, da si A4 skopiram na A3 ali na računalniku uporabljam 200- ali 300-odstotno povečavo. Sem malo dvoživke. V mraku imam težave, ponoči se zelo težko znajdem v tujem kraju ... Ampak to je zelo dobro, daleč od tega, da bi se pritoževal.

Koliko ste bili stari, ko ste izgubili vid?

Trinajst let. Odprl sem ročno granato. Eksplodirala mi je v rokah.

Zakaj ste jo odprli?

Ker sem bil radoveden. (pomolči)

S prijateljem sva se igrala ob potoku, našel jo je na drugi strani potoka. Ogledoval jo je. Ne da se odpreti, je rekel. Vrzi meni, sem rekel. Ujel sem granato, jo poskušal odpreti, počepnil sem in udaril z njo po skali. Takrat jo je razgnalo.

Najhuje je bilo to, da mi v bolnici dolgo časa nihče ni povedal, da sem poleg očesa izgubil tudi roke. Bil sem mesec in pol privezan na posteljo, a sem še vedno čutil prste. Svojo desno roko čutim še danes. Še vedno lahko migam s prsti, s prsti, ki jih ni. To je še vedno živ občutek.

Zanimivo, da potrebuješ kakih trideset let, da se navadiš na to, da ko ti kaj pade z mize, ne stegneš desne roke, ker je nimaš. Po naravi sem pač desničar. In to imamo tako globoko v sebi.

Kaj vam je takrat, najstniku, najbolj po magalo sprejeti slepoto, kako ste se vključili v družbo?

So osebe, ki so mi stale ob strani. Najprej moja mama, ki sem ji naredil na kupe težav, moja družina, pa Irena Brovet Zupančič, ki več kot tri desetletja skrbi za moje oko, psihologinja Vali Glavič Tretnjak, ki mi je pomagala najti sebe, so tudi prijatelji, ki so mi opisovali svet, ki ga takrat nisem mogel videti, Dragan Bulič, Tomo Pirc, Janez Šumrada, Mito Trefalt... Ni bilo tako lahko. Sedem let sem imel velike težave s sabo. (utihne)

Včasih mi je bilo tako hudo, da sem pomislil, da to ni res, da sem bom jutri zbudil in bo vse tako, kot je bilo. Ne znaš, ne zmoreš sprejeti. Zdelo se mi je nepošteno, zdelo se mi je nepravično. Ker ... nisem čez noč ostal samo brez vida, ostal sem tudi brez rok. Ostali so mi trije prsti.

Niso prav prsti, prstne blazinice tiste, ki slepim deloma nadomestijo oči?

So... Težko je tudi takrat, ko dolga leta, v mojem primeru sedem let, ne vidiš skoraj nič, pa potem nenadoma spregledaš. Slike so tako močne, da sem pogosto zaprl oko, da sem lahko razmišljal. Vid mi je vrnil dr. Stanko Strnad in za to mu bom vedno hvaležen. On je bil edini, ki ni odnehal. Vsi ostali doktorji so mi prigovarjali, naj se sprijaznim s tem, da bom slep do konca življenja.

Znova sem se moral naučiti pisati, in to z levo. Prisiljen si, da se začneš vsega učiti znova, kot otrok. Moraš se naučiti na novo jesti, na novo obleči, zapenjati gumbe, pas, se obuti. Se pravi, da greš čez celoten proces še enkrat od začetka. Na neki točki ti to postane izziv, da obvladaš življenje okrog sebe.

Znam si zavezati čevlje, predpasnik na hrbtu, olupim krompir, jajčevec, če hočete (nasmešek), kuham, posesam stanovanje ... Delam vse. Zahteva pa to več energije in – predvsem – zahteva poseben pristop.

Karkoli narediš, moraš najprej pomisliti, kako boš to naredil. Vrata so večinoma narejena za ljudi z desno roko, jaz jih moram odpreti z levo. In v tem primeru je včasih težko biti galanten in dami odpreti vrata. (nasmešek)

Slovite kot erudit, kot človek z izjemnim spominom, zbiratelj informacij, sploh v glasbi.

Začelo se je, ko sem bil še urednik na RGL. Ker smo veliko delali v živo, sem začel zbirati podatke o glasbenikih, ki sem si jih zaradi preglednosti uredil po datumih: od 1. januarja do 31. decembra, kaj pomembnega se je zgodilo na določen dan v glasbi, kdo je umrl, kdo se je rodil, kdo je izdal kultno ploščo.

To je na radiu izjemno koristna stvar. Za vsako sredo dopoldne sem za Majdo Juvan izbral glasbo in ji pripravil podatke o glasbenih ustvarjalcih, o pomembnejših dogodkih.

Kako ste se – katalogizator sveta – soočili s prihodom interneta?

Na netu najdeš podatke o vseh svetovno znanih glasbenikih, nimaš pa podatkov o Tomažu Domicelju, o Marjani Deržaj, o Mojmirju Sepetu ... To pa je treba vedeti. In vse te podatke o naših glasbenikih imam v računalniku. (nasmešek)

Internet kot »modrost množice« in vi, ki očitno zagovarjate filozofijo enciklopedistov, da en sam človek lahko uredi svet.

Z internetom sem se začel ukvarjati prav zato, ker se mi zdi velika pridobitev. Aleksandrijska knjižnica, pravijo, že res, a neurejena, kaotična. Ne nazadnje sem naredil prvi rtv-strežnik. A treba je biti skeptičen, imeti je treba kanček zdravega razuma, treba je preveriti podatek, ki ga zapišeš. Moja edina referenca je Enciklopedija Britannica. Edino njej verjamem, da se je to, kar piše, res zgodilo. Doma imam Billboardove glasbene knjige, grem do omare, vzamem knjige s police in preverim vsak podatek.

Beatlesi ali Rolling Stonesi?

Beatli, zagotovo. Sploh pa John Lennon. Lennon me je zanimal tudi zaradi drže glasbenika, ki je hotel aktivno posegati v družbo, to, kar zdaj morda najbolj uspešno počne Bono. Lennon je imel ta naboj glasbenika, ki mu gre za veliko več kot samo za glasbo.

Bob Marley ali Jimi Hendrix?

To ni vprašanje. Hendrix, seveda.

Annie Leibovitz ali Leni Riefenstahl?

Hm, Leni Riefenstahl je gotovo ena najbolj kontroverznih žensk dvajsetega stoletja. Ženska, ki je v kratkih hlačah preplezala Alpe, v tridesetih pomagala skreirati mit tretjega rajha, konec šestdesetih svetu odkrila Nube in pri 71 letih naredila potapljaški tečaj. Ko gledaš Olimpiado, je to še dandanes vzor režiserjem, kako se te stvari dela. Seveda ne moremo mimo njene povezave z nacionalsocializmom, ne moremo zanikati, da je bila Hitlerjeva osebna režiserka. A ob tem ne smemo pozabiti, da je bila izjemna umetnica.

Annie Leibovitz, recimo, pa me ni toliko fascinirala s fotografijami zvezdnikov kot s kasnejšimi družbeno angažiranimi fotografijami zlorabljenih, pretepenih žensk, nasilja v družini ... Svoje ime si je naredila s portreti zvezdnikov in ga izkoristila za to, da so ljudje prisluhnili tudi sporočilom, ki ga imajo te družbenokritične fotografije. In to se mi zdi izjemno.

Od kod ta potreba po logičnem urejanju sveta, po dokumentiranju? Potreba, da bi shranili trenutke?

Gotovo. Zato, da ne bi pozabil. Da bi ohranil tisto, kar sem videl, tako, za vsak primer. (nasmešek) Danes mnogi ne vedo, da je bil v Ljubljani Frank Zappa, da je bil tu Freddie Mercury s Queeni, Eric Burdon, nekdaj frontmen Animalsov, pa potem član War, Cat Stevens, ko je bil še zelo priljubljen, v Hali Tivoli smo videli Chicka Correo, fantastičen koncert ... Vidite, tudi tega ne najdeš na internetu.

Koliko več ste videli s svojimi očmi kot večina nas, ki videti jemljemo kot nekaj samoumevnega?

Ja, videl sem kar velik del tega sveta. In pa koncerte, moja strast. Mislim, da sem videl več kot 950 koncertov, v Milanu, Firencah, Münchnu, Ljubljani ... Vse imam dokumentirano. V računalniku imam kakih šest, sedem tisoč natipkanih strani samo o glasbi. Če v svojem programu vtipkam recimo današnji datum, bom dobil vsaj dve strani dogodkov, ki so se zgodili na ta dan v glasbi.

Za Mestni muzej sem pripravil niz predavanj o pijačah, prejšnji mesec sem imel predavanje o čaju in zanj pripravil čez dvesto strani izpiskov. (pomolči) Toliko lahko natipkam s svojimi tremi prsti, da to ni res.

In tako različne stvari. Za magistrsko nalogo ste delali zgodovino medijev v ZDA in Veliki Britaniji, za diplomo ste delali Uskoke...

Ja, takrat sem se učil pisati glagolico, učil sem se tudi arabščino in hieroglife.

Zakaj prav egipčanske hieroglife?

Zanimalo me je. Od nekdaj me je zanimala zgodovina. Hotel sem brati stare spise, stare papiruse. Hieroglifi so čudovita pisava. Arabščina pa sploh, nihče na svetu nima lepše pisave. Zanima me tudi kaligrafija. Lahko pišem v unciali, pisavi iz 4. stoletja, pišem v karolinški minuskuli iz 7. stoletja, časa Karla Velikega ... Doma imam vsa potrebna peresa, vse tuše, kar hočete. Vsega sem se naučil. Vse me zanima, razen kemije.

Menda svojim prijateljem pišete pisma na roko? In to z nalivnim peresom?

Da, pišem samo z nalivnikom. Tudi kadar grem na potovanje, dopust, vzamem nalivnik s seboj. In v letalu ga moraš postaviti pokonci, sicer spusti črnilo. Tako ga imam vedno zataknjenega takole za žep srajce. Imam nalivnik, s katerim se samo podpišem. Pismo napišem z enim nalivnikom, podpišem se z drugim. To so moje male strasti. (nasmešek)

Katero zgodovinsko obdobje je najbolj vaše?

Antika. Dlje nazaj ko gremo, bolj mi je blizu. Stari Rim, civilizacije pred njim, Grčija, Asirci, Babilonci, pa seveda Stari Egipt. Bil sem v Egiptu, večkrat, petkrat. Skoraj da ni spomenika, ki ga ne bi videl. Prepotoval sem Egipt, od Aleksandrije do Abu Simbla. Prečesal sem Izrael, Jordanijo, Turčijo, Iran, Afganistan, Ja, rad potujem.

Kako ste potovali?

Večinoma sam. Ko sem šel prvič v Egipt, leta 75, nisem mogel prebrati niti številke na avtobusu. A sem vseeno šel. Potoval sem štiri tedne. Najprej sem šel do Aten, nato z egipčansko ladjo v Aleksandrijo, nato iz Aleksandrije z avtom v Kairo, potem iz Kaira z vlakom v Luksor, nato v Dolino kraljev ...

Zanimivo, kako vas vznemirja pogled nazaj, hkrati pa sledite sodobnim tehno loškim trendom, novim medijem. V vaši doktorski nalogi ste analizirali informativni program nacionalne televizije in konkurenčne komercialne televizije Pop tv. Do kakšnih zaključkov ste prišli?

Na svojo žalost sem ugotovil, da med oddajama ni mogoče statistično dokazati razlik, ne po obravnavanih temah ne po akterjih, ki se v njih pojavljajo. Po definiciji pa bi moral biti javni servis boljši, če ne boljši, pa vsaj drugačen.

Čeprav ste zaposleni kot analitik na RTVS, se zdi, da ste še vedno bolj radijski človek.

Zelo rad sem delal radio, da. Po duši sem radijec, televizija mi niti približno ni tak izziv kot radio. Radio je medij, ki ti dopušča, da si v glavi ustvarjaš svoje podobe. Televizija ti vsili sliko.

Vsak, ki je enkrat videl video Michaela Jacksona Billie Jean, vidi kocke na pločniku, ki se prižigajo, in dvesto milijonov ljudi ima v glavi isto podobo. Zakaj potem rabimo dvesto milijonov glav? Vsaka glava bi morala imeti svojo predstavo, svoj svet – potem pridemo do lepšega sveta.

Radio ti to dovoljuje, dvestotim milijonom pove določeno zgodbo, in vsak od teh ljudi ima v glavi drugačno predstavo. Mene radio še danes najbolj fascinira. In mi je žal, da je v tako slabem stanju, kot je.

Danes pri nas ni ene radijske postaje, ki bi imela ambicijo, da bi odstopala, da bi bila drugačna. Vsak teden poslušam in tudi posnamem kakšnih pet dokumentarcev na BBC. Posnetih imam skoraj tisoč radijskih dokumentarcev. To je tako naštudirano, zmiksano, vse je na pravem mestu ...

Kaj boste naredili s temi posnetimi dokumentarci, z na tisočimi sestavki o zgodovini slovenskih koncertov, z doktorskimi disertacijami, z dvestotimi stranmi o čaju – mar se ni težko sprijazniti s tem, da to ostaja samo v vašem računalniku?

Z radijskim direktorjem Miho Lamprehtom se dogovarjava, da bi iz teh zapisov naredili radijske dokumentarce. Po prvem nizu predavanj, ki sem jih pripravljal pet let, v tem času sem prebral kakih štirideset knjig, se zdaj pripravljam na drugi niz. Sol, začimbe, sladkor ... Kaj se je zgodilo po Kolumbovem odkritju Amerike, kaj je prišlo nazaj? Te stvari me zanimajo.

Česa vse se niste lotili v življenju? Ali sploh obstaja področje, ki ga ne obvladate?

Saj sem rekel, vse, razen kemije. (se nasmehne) Veste, še vedno mislim, da v življenju nisem naredil nič izjemnega. Vedno sem naredil samo tisto, kar je bilo nujno. Bil sem prisiljen, da sem se naučil živeti tak, kakršen sem. Od leta 1966 do 1971 sem videl le sence, dve leti sem bil v domu za slepo in slabovidno mladino v Škofji Loki, kjer sem se izučil za telefonista.

Ko so mi leta 1971 vrnili vid, sem se vpisal na večerno gimnazijo.

Pa še potem so bile težave. Vsako leto se mi je vid poslabšal, vsako leto sem bil v bolnici. Bil sem osemnajstkrat operiran na očeh. Nazadnje sem bil operiran leta 1986. Na gimnaziji sem imel srečo, imel sem kolega, Dušana Ambroža, bil je na vozičku, on mi je na glas bral, jaz sem na glas ponavljal – in tako sem naredil gimnazijo. Ko sem na filozofski fakulteti študiral zgodovino in filozofijo, so k meni na dom hodili moji študentski kolegi in mi na magnetofon snemali snov. In tako sem poslušal zvočni zapis in si ga poskušal zapomniti.

Bil sem zelo dober študent, veste. (nasmešek) Rekel sem si, to šolo bom naredil tako dobro, da noben profesor v meni ne bo mogel videti invalida.

Tri dni pred izpitom sem se nehal učiti in poslušal Hendrixa.

Torej drži »urbana legenda«, da se ob posebnih trenutkih zaprete v sobo in na ves glas navijete Jimija Hendrixa?

Tako kot je rekel Napoleon za šampanjec, če zmaguje, praznuje, če izgublja, ga pa potrebuje. Tako je pri meni s Hendrixom.

Katero Hendrixovo ste si zavrteli največkrat?

Changes. Ves njegov album Band of Gypsys, čudovit album. Hendrix se mi je zdel tak upornik. Ko sem si po osemletki, tam leta 1968, pustil dolge lase, je bilo to nezaslišano. Že dolgi lasje so bili problem, v kombinaciji z invalidnostjo je bila to katastrofa. Spomnim se, da so me klicali iz Zveze slepih, češ da jim z dolgimi lasmi delam sramoto...

Ko sem šel na gimnazijo, so mi iz iste Zveze slepih govorili, zakaj grem na gimnazijo, če zame ni dovolj dobro, da sem telefonist. Zakaj jaz mislim, da sem boljši, drugačen ...

Povejte mi, zakaj ste se odločili, da prav zdaj date svoj drugi intervju v življenju?

Veste, večkrat me vabijo, da bi sodeloval v kakšnih oddajah kot invalid. Do zdaj sem se temu izogibal. Ne čutim se poklicanega, da bi lahko govoril v imenu vseh. Vse, kar lahko povem, je moja osebna izkušnja. Ki je, kakršna pač je, dobra in slaba. Ni bilo vedno lahko. Bilo mi je hudo, tudi zdaj imam kdaj pa kdaj slab dan. Ljudje te znajo prizadeti.

Kako?

Kaj pa vem. Sediš v gostilni in človek, ki sedi zraven tebe, ti reče: prav zanima me, kaj boste naročili in kako boste to pojedli, ker nimate rok.

Včasih od kolegov ali nadrejenih doživim stvari, ki me zabolijo. Recimo takrat, ko mi zaradi mojega videza onemogočijo predstavljati hišo ali kadar mi kdo zaradi moje prizadevnosti na delu obesi »zakompleksanost, ker sem pač invalid«.

Pred leti sem padel na Trgu revolucije. Padel sem na to svojo desno roko in si jo zlomil. Z drugo roko sem zatipal kost, ki je predrla komolec. Nekako sem se pobral s tal in razmišljal, ali naj pokličem rešilca, naj grem sam na avtobus. Na postaji pred Dramo mi je postalo slabo. Zrušil sem se na tla; ko sem se ovedel, sem videl, da sem si presekal arkado, očala so se razletela, odletelo mi je umetno oko, torba, vse. Ležim na tleh, na postaji je bilo vsaj devet ljudi. Nihče mi ni hotel pomagati. Sam sem se po vseh štirih privlekel do Drame in si poklical rešilca.

Zelo me je bolelo, ampak to je nepomembno. Bolelo me je nekaj drugega. Takrat sem se res vprašal, v kakšnem svetu živimo. Nikoli ne morem kar tako mimo človeka, če vidim, da je v stiski, da potrebuje pomoč. Vmešam se, pa čeprav tvegam, da človek pomoč zavrne. Bolje kot če bi pomoč potreboval, pa je ne bi dobil.

Veliko tega sem doživel v svojih šestdesetih letih, na vse sem se navadil. (nasmešek) Imam pa včasih slab dan, ko mi gredo te stvari do živega.

In takrat se usedete za mizo in s svojim nalivnim peresom napišete pismo, pravijo vaši prijatelji.

Vsak večer, preden grem spat, si vzamem petnajst minut časa zase in razmislim dan. In si rečem, kaj sem naredil danes. Je bilo dobro ali slabo? Sem koga prizadel? Sem se komu zameril? Če presodim, da sem ravnal napačno, se usedem in napišem pismo, ja.