Putinova
 Potemkinova država

Paradoks je prav neverjeten. Politik, ki je prvi začel rušiti kult Stalina, je malodane pozabljen in črtan iz uradne zgodovine, politik, ki kult Stalina oživlja, pa se po štiriletnem premoru vrača v Kremelj, pravi dr. Nina Hruščova, pravnukinja nekdanjega sovjetskega voditelja, zdaj že vrsto let profesorica mednarodnih odnosov na newyorški New School. Paradoks je prav neverjeten. Politik, ki je prvi začel rušiti kult Stalina, je malodane pozabljen in črtan iz uradne zgodovine, politik, ki kult Stalina oživlja, pa se po štiriletnem premoru znova vrača v Kremelj, pravi dr. Nina Hruščova, pravnukinja nekdanjega sovjetskega voditelja, zdaj že vrsto let profesorica mednarodnih odnosov na newyorški New School.

Nina Hruščova je doktorirala na Princetonu in pozneje predavala na več ameriških univerzah. Zdaj sodeluje z New School, v okviru katere je pred desetletji delovala zdaj že legendarna University in Exile, in tudi z World Policy Institutom. Je kolumnistka v vrsti uglednih ameriških dnevnikov, piše tudi knjige. Eno prvih je posvetila Nabokovu in ruskemu življenju med umetnostjo in politiko, zdaj pripravlja knjigo o pradedu po materini strani Nikiti Hruščovu.

V New Yorku ste že dobri dve desetletji. Predavate in veliko pišete. Do Putinove Rusije ste vselej zelo kritični. Kako je vašo domovino videti iz ZDA?

Rusija je vedno Rusija, ne glede na to, od kod jo opazuješ. Je država, ki se zelo počasi spreminja. Rada bi bila del Zahoda. Uradna Moskva zato pogosto pravi, da je del Evrope. Toda ko gre za spoštovanje norm, ki veljajo na Zahodu, torej za demokracijo in človekove pravice, se nenehno vrača k staremu, v to, kar Rusija pravzaprav že dolgo je. K nekakšnemu posebnemu statusu, ki si ga je sama dodelila in pravi, da ji ni treba spoštovati demokratičnih pravil igre. To stanje duha je po svoje zelo nevarno. Če Rusija ne bo rešila nekaterih ključnih dilem, ne bo premikov na bolje. Eden od problemov je njena evrazijska razcepljena duša...

Rusija se je vedno ozirala na obe strani. Z enim očesom proti Evropi, z drugim proti Aziji.

Ta razcepljenost je očitna na vsakem koraku. Tudi njena velikost je minus, ne plus. Pravoslavna cerkev je prav tako velik problem. Ker je obsedena s spiritualnostjo, ne s sprejemanjem odločitev, ki bi bile pragmatične in v stiku z realnostjo. Od tod sanje o grandioznosti, ki državi bolj škodijo kot koristijo. Potem je tu še neznosen ruski odnos do zgodovine. Ruska država se je sicer razvila, ruska družba pa še ne. Od časov Petra Velikega se ni nič naučila iz zgodovine. Ponavlja napake, za katere trdi, da niso napake, ampak da je to zgolj odraz ruske unikatnosti. Rusija bo zelo težko bo postala to, kar geografsko je, torej evropska država.

Ste pravnukinja Nikite Hruščova, pomembnega sovjetskega voditelja. Kako se ga spominjate?

Umrl je, ko sem bila stara šest ali sedem let. V New Yorku me velikokrat vprašajo, ali sem z njim kdaj debatirala o kubanski krizi, za katero še danes ve skoraj vsak Američan. Ne, nisem, jim odgovarjam, ker sem bila takrat še otrok. Politika ni za otroke, nam je govoril. Bil je super dedek. Zelo razumevajoč. Najboljši med najboljšimi. Rad se je igral z otroki in rad nas je imel. Nanj imam lepe spomine. Ni pa mi bilo všeč tam, kamor je bil izgnan. V Petrovo Dalnje, nedaleč od kraja, kjer ima Putin danes rezidenco.

Pri Novem Ogarjovem?

Tam je danes Putin. Petrovo Dalnje je malo naprej. Vse je ob isti avtocesti, kjer živi moskovska politična nomenklatura. Tam mi ni bilo všeč. Zaradi protislovij, kako so ga obravnavali. Nekaj strašnega se mu je moralo zgoditi, sem razmišljala z otroško glavo, toda kot otrok seveda nisem natančno razumela. Vse to okrog njegove odstavitve. Zdelo se mi je, da pri nas razsaja nekakšna huda bolezen.

Pisali ste, da ograja okoli njegove dače nikoli ni bila tako visoka, kot je danes Putinova.

Res ni bila. In takrat je bila to lesena ograja. Vsakdo je lahko v njej naredil luknjo in stopil na vrt. Leonid Brežnjev, ki je Hruščova zamenjal leta 1964, se je veliko bolj oprijemal svojega statusa. Veliko je dal na privilegije, zato so bile njegove ograje višje. Toda tudi Brežnjev v primerjavi s Putinom lahko mirno počiva. Nikoli ni imel takšnih privilegijev, kakršne ima danes Putin. Takšnih privilegijev ni imel pravzaprav nihče v Rusiji. Kdor hoče danes čez Putinove ograje, mora znati leteti.

Nikita Hruščov je bil velika zgodovinska osebnost. Predvsem zaradi nastopa na prelomnem XX. partijskem kongresu 25. februarja 1956, ko je v tajnem govoru uničujoče obračunal s kultom Stalina. Nekateri politiki danes menijo drugače. Trdijo, da Hruščov ni ravnal dovolj modro. Da je prav on kriv za vse današnje ruske težave.

Tako ne razmišljajo samo politiki. Z njimi se strinjajo mnogi Rusi. Ne podpirajo tega, da je razkrinkal Stalina. Celo tisti, ki ne podpirajo Putina in so proti korupciji, so proti tej zgodovinski dediščini Hruščova. Ker jim je odvzel vero. Bil je prvi, ki je javno spregovoril, da carji lahko delajo napake. Toda carji pač ne delajo napak...

Kot tudi papeži ne?

Res je. To ni v njihovem opisu del in nalog. Problem Hruščova je bil, da ni uničil le kulta Stalina. Hkrati je uničil tudi formulo carizma, njihovo idejo o nezmotljivosti. Poskrbel je za precedens brez primere. Bil je prvi sovjetski voditelj, ki je živ odšel iz Kremlja. Njegovi nasledniki so od tam odhajali v krstah, tako kot sta že pred njim odšla Lenin in Stalin. Naslednja izjema je bil šele Gorbačov. Tudi njega so v bistvu odstavili, a je ostal v politiki. Tudi Boris Jelcin je svojo vladavino končal predčasno, z vsemi privilegiji. A je obstajal. Hruščov pa po odstranitvi ni več obstajal. Izginil je celo iz uradnih papirjev in zgodovinskih knjig.

Trda roka je bila po mnenju številnih sovjetskih teoretikov edina rešitev za neobvladljivo rusko geografijo, za komunizem, za duhovni in religiozni univerzum, ki je hotel odrešiti svet. Hruščov jim je z govorom na prelomnem XX. kongresu to idejo odvzel. Putin, ki je zavestno začel graditi nov kult osebnosti, z vertikalo oblasti, ki jo je poznal že Stalin, jo zdaj spet postavlja na noge. Z govori o veliki državi. In z besedami o diktaturi zakonov, ki so le krinka za brezzakonje. Nerazkriti umori političnih nasprotnikov in kritičnih novinarjev to jasno dokazujejo. Veliko Rusov še vedno podpira Stalina. Po raziskavah javnega mnenja najmanj štirideset odstotkov. Stalina podpirajo celo nekateri demonstranti, ki so proti Putinu. Takrat sta bila namreč v državi red in disciplina, pravijo stalinistični nostalgiki.

Iz tistih časov je tudi izrek: Res je, da so ubijali in pošiljali v zapore, a smo imeli veličastne parade...

Absolutno. Hruščova ne marajo tisti, ki so za Stalina, in tisti, ki so za Putina. Ker je uničil partijsko disciplino.

Zakaj je podpora Stalinu, ki je v smrt poslal več deset milijonov ljudi, v Rusiji še vedno tako močna?

To je ruska patriarhalna dediščina. Del pravoslavne verske kulture. Tudi druge pravoslavne države imajo nekaj podobnega, podobno formulo, vendar so manjše. Ali pa so bile velike, pa so razpadle in postale manjše. Tudi Rusija je izgubila velik del ozemlja, a se še vedno razteza od Finske do Japonske.

Skoraj čez pol sveta!

Točno. In prav od tod izvira ideja, da nekdo pravzaprav mora obvladovati to neskončno prostranstvo. Vjačeslav Molotov, nekdanji Stalinov zunanji minister, stari boljševik in zapriseženi stalinist, je jasno povedal, zakaj je to nujno: 'Za to, kar počnemo, je potrebna trda roka. In Stalin jo ima. Imamo direktive. Če trde roke ni, začne vsakdo peti svojo pesem!' Rusi se bojijo, da bo ta trda roka postala mehkejša. Kaj se bo potem zgodilo tej veliki državi? Ta strah je čutiti povsod, med kmeti pa do Kremlja. Gre za idejo, da pripadaš neki veliki družbi. Ta občutek skozi zgodovino ni izginil. Nikoli se nismo nič naučili iz napak, zato jih vztrajno nosimo s seboj.

Ta način razmišljanja je po svoje grozljiv. Novinarka Jelena Prudnikova v knjigi Sta lin: drugi umor denimo pravi, da je bil obračun Hruščova s Stalinom po njegovi smrti pravzaprav enak umoru. In dodaja, da je bil umor Stalina hkrati tudi umor naroda.

V Rusiji je še vedno zelo živa ideja o velikem narodu. V današnjem svetu je veliko težav. Kapitalizem je v krizi. Amerika ima svoje probleme. Evropa ni tako velika in močna, kot je mislila, da je. Toda stvari se popravljajo. Obstaja gospodarsko tekmovanje. Svet se premika. Le Rusija nenehno stopica na mestu. Ko nekam sede, se ne premakne več. To ni dobro. Že nekajkrat je šlo tako slabo, da so bile potrebne krvave revolucije. Namesto da bi stvari uredili z evolucijo, ki ne prinese toliko slabega kot revolucija. Rusiji evolucija ni dišala. Ker se boji postati del demokratične Evrope, kar si sicer želi.

Putin še vedno sanja o obnovitvi sovjetskega imperija?

Po svoje je prav neverjeten. Oblast korumpira, absolutna oblast pa korumpira absolutno. Putin seveda ni Stalin. Ta je zanj zgolj ideal močnega voditelja, ki ga vse bolj posnema. Vendar ne najbolj taktno. Celo Stalin je leta 1937, sredi čistk, ko je bilo med množicami vse več nezadovoljstva, zaslutil, da se mora ljudem malce prikupiti. Govoril je, da bo odstopil, če se partija in narod ne bosta več strinjala z njim. Kaznujmo KGB, kaznujmo Abakumova [ki je izjemno brutalno obračunaval s političnimi nasprotniki], je tedaj govoril Stalin. Instinktivno je čutil, kaj hoče narod. Putina danes to ne zanima. V nastopih javno žali svoj narod. Stalin tega ne bi počel tako očitno. Putin se preprosto ne zna obnašati. Ne poznam sodobnega politika, ki bi se tako norčeval iz svojih ljudi, kot se je denimo takrat, ko se je pred kamerami potopil v morje do dveh nastavljenih amfor. V tem je Rusija v resnici nekaj posebnega.

Njegove besede, da je bil razpad Sovjetske zveze največja geostrateška katastrofa 20. stoletja, precej povedo o njegovem značaju.

To je bila katastrofa za tiste, ki razmišljajo kot on. Za večino drugih, zlasti tistih, ki so živeli v sovjetski totalitarni državi, je bil to kajpak praznik. Vprašajte baltske narode, kaj menijo o razpadu Sovjetske zveze! Po malem spominja na Sarah Palin, ki na svet gleda samo skozi svojo Aljasko. Za modernega politika je izjemno ozek. Neverjetno ozek.

In ves čas gradi Potemkinovo državo?

Rusija je pravzaprav ves čas Potemkinova država. In v čem je njena veličina? V tem, da podpira Sirijo? Vsakomur godi, če je njegova država velika. Toda kaj predstavlja ta velikost? Vojna in mir je že dolgo napisana. Druga svetovna vojna je že zdavnaj mimo. Gagarina ni več. V čem je torej veličina sodobne Rusije? Njeni voditelji očitno menijo, da šibka država lahko funkcionira kot velesila že s tem, da ljudem odvzame temeljne pravice in pravico do tega, da sami odločajo o usodi države. Demokracija, o kateri govori Kremelj, je zato zgolj imitacija svobode. Namesto da bi oblast investirala v razvoj, se raje ukvarja z raznimi komisijami, ki naj bi preprečile ponarejanje velike ruske zgodovine.

Prevrat avgusta 1991 se ni posrečil. Perestrojke in glasnosti pač ni bilo mogoče ustaviti. Toda kar ni uspelo takratnim prevratnikom, je slabih deset let pozneje popravil Putin. Svoje ljudi je znova popeljal na oblast, kar je jasno povedal na sestanku s pripadniki varnostnih služb: 'Vrnili smo se, in to za vedno!'

Da. Po prevzemu oblasti se je najprej sestal prav z ljudmi iz nekdanje KGB.

Pravi prevrat se je v Rusiji torej zgodil leta 1999, z odhodom Jelcina?

Rusija pogosto ponavlja, da je del Zahoda. Ta boj med slavofili in zahodnjaki traja že stoletja. Sankt Peterburg je s palačami in arhitekturo biser Evrope. Leta 1991 smo se jasno odločili, da hočemo postati demokratična družba, del zahodne kulture. Kako je torej mogoče, da je deset let pozneje ta majhni mož iz KGB izgovoril stavek, ki ga omenjate? Rusiji namreč ni vrnil komunizma. Z njim so samo strašili ljudi. Na oblast so se vrnili ljudje, ki so na milijone rojakov poslali v gulage. Teh danes seveda ni več, toda mentaliteta je ostala. In odstranjevanje političnih nasprotnikov tudi.

Nekoč ste zapisali, da imajo nasprotniki Putina samo tri možnosti: odhod iz države, zapor ali grob.

Res je. Toda odhod iz države ni več opcija. Ostajata samo še zapor in grob!

Znana sociologinja Olga Krištanovska pravi, da so možje iz KGB pravzaprav na vseh vodilnih funkcijah v državi.

Ne poznam natančnih odstotkov, toda kot ona piše, je na ključnih položajih v državi najmanj dve tretjini ljudi iz KGB. In osemdeset odstotkov ljudi, ki so kakorkoli povezani z vojaško industrijo. Celo Medvedjev, ki uradno ni bil del KGB, je postal nekakšna zveza med temi strukturami. Zvezna varnostna služba FSB, ki je naslednica KGB, je v bistvu nekakšna ruska šola biznisa. Prav FSB namreč v celoti obvladuje energetski sektor, od katerega živi današnja nomenklatura.

Putin in Medvedjev sta se že lani jeseni dogovorila o zamenjavi v Kremlju. Mar ni to popolna diskreditacija volitev?

Rusija nikoli ni bila demokracija. Jelcin, ki je poskrbel za konec SZ in za konec komunizma, se je sicer razglašal za carja ruske demokracije, toda to ni bila prava demokracija. Ni znal poskrbeti zanjo. Rusija je po svoje popolnoma izgubljena. Putin se obnaša huje od Stalina. Je kakor Ivan Grozni, ki je govoril, da počnemo to, kar hočemo. Ko so ga evropski vladarji nekoč opozorili na krutost, je cinično odvrnil: 'Vi imate srečo s svojimi ljudmi, jaz pa imam tu same gnilobe!'

Putinova izjava o zamenjavi v Kremlju zgovorno kaže na njegov odnos do demokracije in volivcev. Naroda ne moreš obravnavati na tak način. Če ne bi bilo septembrske izjave o zamenjavi v Kremlju, pozneje morda ne bi bilo demonstracij. To je sodu dokončno izbilo dno. To je bil začetek konca. Če bi molčal do 4. marca, do volitev, in tik pred zdajci potihem storil, kar je nameraval storiti, bi bil položaj bistveno drugačen. Potrpežljivi Rusi bi molčali in še naprej čakali na čudežno rešitev. Če pa oče naroda zine kaj takšnega, gredo stvari čez rob. To je bila velika napaka, ki lahko Putina drago stane.

Takih protestov, kot so se na moskovskem Prospektu Saharova zgodili decembra lani, v Rusiji ni bilo od leta 1991.

To je bilo v resnici nekaj izjemnega. Govorila sem s sorodnico iz Kijeva, ki je velika podpornica Putina. Čeprav je bila deset let v gulagu. Ona ljubi močno oblast. Stalina ni marala, je pa ljubila to, kar je počel. Ljubila je disciplino.

Ki jo očitno ljubijo tudi tisti, ki podpirajo Putina?

Nedvomno. Rekla sem ji, da je v hudem mrazu šlo na ulice več kot sto tisoč ljudi. Pa je zgolj zamahnila z roko, ko sem ji omenila to številko. Med protestniki je bila takrat tudi moja mama.

Koliko je stara?

72. In je še kar pri zdravju. Prepričana je, da Putin s svojim ravnanjem žali dediščino Nikite Hruščova, njenega deda.

Takšni ljudje vzbujajo upanje, da so spremembe v Rusiji še mogoče. Zlasti zato, ker so na protestih tudi ljudje iz srednjega razreda.

Putina s(m)o naredili pravzaprav Rusi sami. Pisali so pesmi o njem. In mu obljubljali večno ljubezen.

Zlasti mladi iz gibanja Naši?

Hočemo biti takšni kot Putin, kričijo ti mladci. Pravzaprav smo mi krivi, da je tak. Dobival je podporo in ustrezna sporočila. Putin je produkt današnje Rusije. Toda ali res potrebujemo ljudi iz KGB zato, da razprodajajo nafto in plin, da kradejo to, kar ni njihovo? Prenovljeno Rusijo je mogoče narediti tudi brez njih.

Najprej bo treba ustaviti korupcijo.

Da. To je treba storiti. Zato sem previdna, ko mi kdo govori o srednjem razredu. Še zlasti, ker je glavna osebnost protestov zdaj znani bloger Aleksej Navalni.

Odvetnik. Bojevnik proti korupciji?

Pa tudi nacionalist. In nacionalistov ne maram. Berem njegovo spletno stran. Govoril je grozljive stvari: Priseljence bomo brcnili iz države! Jih pobili! Je v tem prihodnost Rusije? Tudi zato sem zelo skeptična. Je namreč glavna osebnost protestov. Toda njegov jezik je zelo podoben Putinovi retoriki. Čečence bi uničeval kar na latrinah, tako kot je nekoč grozil Putin. Bojim se, da si Rusi, razočarani nad enim carjem, ki ni uresničil obljubljenega, zdaj izbirajo novega. Takega, ki spet govori o trdi roki, obljublja red, govori o državi, ki bo še večja, kot je zdaj.

Nisem bila proti Jelcinu. Storil je vse, kar je bilo v njegovi moči. Boril se je proti aparatčikom, a na koncu omagal. Bila sem še v Moskvi, bilo je leta 1990, ko se je boril z Gorbačovom, ki je zanj predstavljal Sovjetsko zvezo, sam pa je bil za Rusijo. Nekega dne je s skupino privržencev, več sto ljudi, krenil v elitno kremeljsko polikliniko na Arbatu, tam vzel svoj zdravstveni karton in z njim odkorakal v bolnišnico za navadne ljudi. To je bil pravi spektakel, ki si ga je Jelcin omislil zato, da bi množici dokazal, da je proti privilegijem. Nekaj podobnega zdaj počne Navalni. Ob tem se vselej spomnim na Nikito Hruščova, ki po odstopu ni imel privilegijev. Njegovi privrženci še na njegov pogreb niso smeli.

Marca bo Putin spet v Kremlju?

Da. Toda mislim, da tam ne bo ostal dolgo. Ljudje mu tega ne bodo dovolili. Lahko se zgodi, da ga bo doletela usoda Lavrentija Berije.

Zato bi moral znova prebrati Puškina. Zlasti roman Stotnikova hči , ki govori o krvavem kozaškem uporu proti Katarini Veliki.

Prebrati bi moral še kaj drugega. Mislim, da ga bodo ljudje sami izgnali iz Kremlja. Ker destabilizira državo. Protesti se bodo seveda nadaljevali. Danes jih je sto tisoč. Jutri jih bo dvesto tisoč. Potem tristo tisoč.

V Rusiji se dogajajo velike zlorabe. V gospodarstvu in politiki. Toda Zahod za radi sebičnih energetskih interesov vztrajno molči. Molk pa običajno vselej pomeni strinjanje.

V primeru Rusije zagotovo. Rusija je namreč nekaj posebnega. Če nihče ne opozori na zlorabe, v Moskvi mislijo, da je z njihovim ravnanjem vse v redu. Če pa se kdo vendarle obregne obnje, v Kremlju takoj zaženejo vik in krik.

Danes nihče ne omenja Čečenije. O njej se je molčalo tudi, ko je tam divjala kruta vojna.

Ana Politkovska je o tem veliko pisala. Zato je morala umreti.

Zagotovo. Kdor ne bere Politkovske, ne pozna Putinove Rusije. Moja kritika je v tem primeru letela predvsem na Zahod.

Problem je, da se danes nihče ne zanima za Rusijo. Svet je pomalem že utrujen od nje. Rusija ni Bližnji vzhod, ki je za ZDA strateškega pomena. Za Rusijo se Zahod, še posebej pa Evropska unija, zanima samo tedaj, ko gre za njene energetske surovine.

Se Zahod morda boji Rusije?

Ne bi rekla. Gre za nekaj drugega. Rusija se ne spreminja. In o tem ni pravega dialoga. Zlasti Evropa bi morala biti bolj odločna. In te odločnosti morda ni prav zaradi njene energetske odvisnosti od Rusije. Le kdo bi se bodel z njo v zimskem mrazu?