Tiskane izdaje
Gorleben je idilična spodnjesaška vasica ob Labi, v pokrajini Wendland, v kateri so številna krajevna imena znamenje nekdanje slovanske poselitve. Hiše so zgrajene iz rdeče opeke s starimi lesenimi tramovi, na številnih je obešen napis Zimmer frei, kolesarjenje je ena od glavnih vsebin turistične ponudbe. Vas s petsto dušami po vsej Nemčiji in tudi svetu ni postala znana po svoji tradiciji in slikovitosti, marveč po spoprijemanju z vprašanjema sodobne dobe – rabo jedrske energije in skladiščenjem radioaktivnih odpadkov.
Kilometer južno od vasice se konča pot transportov visoko radioaktivnih odpadkov v razvpitih zabojnikih castor. Prevozi nemških odpadkov, ki so bili obdelani v francoskem La Hagueu, vedno sprožijo množične proteste nasprotnikov nukleark in blokade železniških kompozicij. Lani je bitka policistov in protestnikov na tirih trajala več dni in noči. Kraj, kjer odpadki čakajo na trajno skladiščenje v bolj ali manj oddaljeni prihodnosti, je zavarovan kot trdnjava. Ob cestah so razmeščene močne policijske enote. V objektu za visokimi zidovi in bodečo žico bodo odpadki v castorjih na naslednjo selitev čakali še dolga leta. Dokler ne bo sprejeta odločitev o lokaciji za njihovo trajno skladiščenje.
Le kakšen streljaj ali dva od objekta je druga varovana trdnjava za visokimi zidovi in bodečo žico. Kompleks je videti kot rudnik z vsemi pritiklinami. Tam že več kot tri desetletja preučujejo, ali bi globoko pod zemljo, kjer so bogata najdišča soli, lahko trajno shranili odpadke. Po podatkih zveznega urada za varstvo pred sevanjem so v Nemčiji doslej pridelali štirinajst ton visoko radioaktivnih odpadkov. To je le majhen delež v primerjavi z vsemi odpadki, ki nastanejo pri rabi jedrske energije. Vendar imajo kar 99,9 odstotka vse radioaktivnosti in nevarni bodo še desetletja, stoletja, tisočletja. Trajne rešitve zanje še nimajo nikjer na svetu. Najbližje so na Švedskem in Finskem. »V Nemčiji smo najbolj napredni glede občutljivosti za problematiko odpadkov,« je povedal predsednik urada Wolfram König.
Nevarna voda
Veliko dvigalo je odpeljalo okoli 840 metrov pod zemljo. Tam je izkopanih več sto metrov rovov in manjših dvoran. Strokovnjaki izvajajo številna merjenja, od hidroloških raziskav do ocenjevanja geoloških premikov. Če bi bil Gorleben res primerna lokacija, bi po načrtih štirideset metrov pod današnjimi rovi trajno uskladiščili vse nemške visoko radioaktivne odpadke. Rove bi zakopali, v prihodnosti bi bili dostopni le z uporabo rudarskih tehnik. Tako bi vrata ostala odprta za prihodnje rodove, če bo znanost napredovala in našla boljšo rešitev za odpadke. »Sol, kot da teče in se sama zdravi, saj sčasoma zapolni nastale razpoke,« je König pojasnjeval prednost shranjevanja odpadkov v soli. Po drugi strani se, drugače kot granit, stopi v vodi in s tem ogrozi sode. Zato bi vsako odkritje vode (razen ostankov starodavnega morja) za raziskave v Gorlebnu pomenilo definitivni konec. Bližnji rudnik Asse, kjer je do jaškov s spravljenimi sodi z nizko in srednje radioaktivnimi odpadki prodrla voda, bodo, denimo, morali izprazniti. Projekt bo stal več milijard evrov.
V enem od podzemnih rovov je König s solnatim kamnom potegnil po steni. Zdrizasta zmes z vonjem po nafti. Vendar organski ostanki po doslej znanih podatkih ne predstavljajo nevarnosti. Nevarnosti za Gorleben, v katerem so od prvih raziskav konec sedemdesetih let porabili že poldrugo milijardo evrov, se skrivajo drugje. Pomenljiv je že pogled na zemljevid. Vse štiri nemške lokacije, ki imajo opravka z radioaktivnimi odpadki, so v bližini nekdanje nemško-nemške meje. »Meje očitno pritegnejo takšne projekte,« je ugotavljal König. Danes so vse štiri lokacije sredi združene Nemčije. Vprašanje Gorlebna je najbolj zapletla politika. Ni še bilo pojasnjeno, zakaj je lokacija sploh bila izbrana za raziskave. Objavljeni so bili dokumenti, ki so dokazovali, da so študije o njegovi izbiri nastale pod političnim pritiskom. Z vprašanjem se ukvarjajo sodišča in parlamentarne preiskovalne komisije.
Potlačitev
radioaktivnega bremena
Najbolj usodno je, da je sprejemljivost projekta med okoliškim prebivalstvom, ki že desetletja protestira proti njemu, na ničelni točki. »Občutek imajo, da v Gorlebnu ne potekajo le preiskave o primernosti lokacije, marveč priprave na trajno skladiščenje. O projektu so bili le informirani, niso pa v njem sodelovali. Veliko nezaupanje je razumljivo,« je pojasnil König. Zaradi takšnega pritiska je zvezna politika pred kratkim le sprejela odločitev, da bo začela iskati še druge primerne lokacije. Kakršnakoli odločitev o Gorlebnu bo na koncu sprejeta, bo morala imeti trdno strokovno podlago. Če bi »padel« iz političnih razlogov, bi po Königovih besedah ljudi v katerem od drugih delov Nemčije stežka prepričali, da sprejmejo skladiščenje odpadkov. Zlasti na bogatem jugu Nemčije, kjer je največ industrije in nukleark, so doslej zavračali razprave o alternativah Gorlebnu.
Četudi bo Nemčija po zadnji odločitvi do leta 2022 zaprla vse preostale nuklearke, bo radioaktivna dediščina v obliki odpadkov ostala. Odločitev o jedrskem izstopu (in energetskem preobratu v smeri pospešenega razvoja obnovljivih virov) je v Königovih očeh priložnost za iskanje trajne rešitve, ki bi morala biti dosežena s širokim družbenim soglasjem. Nerešeno vprašanje skladiščenja odpadkov je bil eden od glavnih argumentov nasprotnikov nuklearke. Po odločitvi o jedrskem izstopu naj bi se sčasoma vprašanju začelo pripisovati manj teže, ljudje bodo neprijetno breme potlačili. Začelo bi se lahko razmišljati o poceni, toda varnostno kočljivih rešitvah, kakršna je izvoz odpadkov v tujino. Črni scenarij bi bil, da bi ostali nad zemeljskim površjem. Strogo zavarovani in skriti v betonskih stavbah za visokimi zidovi in bodečo žico, ki so doslej bili predvideni zgolj kot začasna skladišča. »Sploh ne vemo, kakšne bodo družbe čez trideset ali štirideset let. Bodo sploh še imele dovolj denarja in znanja za varovanje takšne nevarnosti za človeštvo?« se je vprašal König.
Glede tega, da nuklearke v preskrbi z elektriko nimajo prihodnosti, je bilo v nemški družbi doseženo soglasje. Z jedrskim izstopom, s preklicem lanske odločitve o podaljšanju življenjske dobe nukleark, se v Nemčiji začenja energetski preobrat. Postali naj bi nekakšni pionirji rabe obnovljivih virov. Njihov delež, ki v preskrbi z elektriko znaša sedemnajst odstotkov, naj bi v desetih letih podvojili. V političnih krogih glede razsežnosti preobrata uporabljajo primerjave s poletom na Luno ali z združitvijo Nemčije. S preobratom naj bi Nemčija razvijala svoje konkurenčne prednosti. Namesto čedalje dražjih nukleark bo razvijala energetske vire prihodnosti. Okrepile se bodo naložbe v razvoj obnovljivih virov, ena od prednostnih nalog bo večja energetska učinkovitost, zelena tehnologija naj bi postala izvozna uspešnica. Vsekakor bodo morali doseči širšo družbeno sprejemljivost takšnih projektov. Če danes elektrika prihaja iz elektrarn v oddaljenih krajih, bo načrtovana decentralizirana proizvodnja pomenila, da bodo ljudje morali imeti vire čim bližje okolju, v katerem živijo. Nasprotovanje ljudi na terenu denimo postavljanju omrežij za prenos elektrike od obnovljivih virov na severu in vzhodu države do največjih (industrijskih) porabnikov na jugu in zahodu, ni najbolj spodbudno znamenje.
Čudovita energetska izolacija
Za 82-letnega Heinza Gensickeja je podoba energetske prihodnosti Nemčije kot na dlani. Nova doba je potrkala na njegova vrata. Živi v brandenburški vasici Feldheim blizu Luthrovega Wittenberga. V vasi s 150 prebivalci so si ljudje postavili lastno omrežje za oskrbo z elektriko in toploto. Tako so neodvisni od velikih sistemov. Razglasili so se za energetsko avtarkično vas. Edinstveni primer v Nemčiji. Okoli vasi je postavljenih kar 43 orjaških vetrnih elektrarn. Vsaka od njih ima okoli dva megavata zmogljivosti in lahko priskrbi elektriko za tisoč gospodinjstev. Da so lastniki naprav dobili prebivalce na svojo stran, so jim zagotovili elektriko po nižji ceni. Od elektrike, ki jo proizvedejo vetrnice, je v vasi porabijo manj kot odstotek. Vse ostalo prodajo v omrežje. Prebivalci za kilovatno uro plačujejo 16,6 centa ali četrtino manj kot povprečni Nemec. »Seveda sem ponosen na doseženo. Imamo poceni in stabilno preskrbo z elektriko,« je pred svojo hišo razlagal nekdanji kmetovalec Gensicke. Na nekdanjo Vzhodno Nemčijo ima lepe spomine, češ, nimam razloga za tarnanje. A spominja se še časov, ko stabilna preskrba z energijo ni bila samoumevna. Strah pred novotarijami splahni, če le imajo ljudje kakšno korist od njih.
Župan Michael Knape se je velikega zanimanja za majhen Feldheim že navadil. Toda predstavljanja ambicioznih energetskih projektov v svoji vasi se še ni naveličal. V vasi imajo bioplinsko elektrarno, ki proizvaja elektriko za vas, kadar ni vetra. Drugače služi ogrevanju hiš celotne vasi. Postavili so tri tisoč metrov omrežja za prenos toplote. To je stalo 1,7 milijona evra. Polovico zneska so dobili s subvencijami dežele, zvezne vlade in EU. Bioplin pridobivajo iz zdrobljenih žit, koruzne silaže in živinske gnojnice. Vse izvira od lokalnih kmetov. Izrabljeno gorivo nato uporabijo še kot gnojilo. Prej so v vasi porabili 160.000 litrov kurilnega olja iz daljnih krajev, po novem energija prihaja iz domačih virov. »Na koncu smo vsi zadovoljni. Kmetje imajo delo, prebivalci poceni energijo,« je pripovedoval Knape. Drugače kot v številnih drugih krajih nekdanje Vzhodne Nemčije, ki se spoprijema z nadpovprečno visoko nezaposlenostjo, se prebivalstvo iz Feldheima ne izseljuje. »Pri nas imamo polno zaposlenost,« je ponosen župan. Družba Energiequelle, ki je lastnica vetrnic, je v vasi postavila še tovarno jeklenih nosilcev za sončne celice, ki zaposluje 22 delavcev. Na bližnjem območju nekdanje sovjetske vojašnice so postavili solarni park s skoraj deset tisoč fotovoltaičnimi moduli, ki lahko s proizvedeno elektriko preskrbijo šeststo povprečnih gospodinjstev. Do konca leta naj bi začel delovati velik zbiralnik elektrike, nekakšen akumulator za celotno vas.
Čeprav je Feldheim le malce več kot zaselek, ima zlasti logika decentralizirane samooskrbe z energijo širši pomen. »Skoraj v vsaki regiji imajo svoje vire. Le razmisliti morajo o njihovi rabi. Sonce in veter ne pošiljata računov. Namesto plačil Vladimirju Putinu za kurilno olje so tukajšnji prebivalci investirali v lastne vire,« je pred eno od njihovih orjaških, skoraj sto metrov visokih vetrnic razlagal Werner Frohwitter iz podjetja Energiequelle. Tega, da je njihovo vodilo predvsem dobiček, sploh ni skrival: »Smo dokaz, da se s povezovanjem ekologije in ekonomije da služiti. « Da raba sončne in vetrne energije lahko uspeva le ob orjaških subvencijah, ki se bodo med energetskim preobratom še okrepile, zanj sploh ni argument. Navsezadnje: premog je bil subvencioniran več kot sto let, jedrska tehnologija je nemško državo v zadnjih desetletjih stala več deset milijard evrov. In energetski kvantni preskok je postal neizogiben. V državi, ki je obnovljive vire uradno razglasila za svojo prihodnost, se ne bo spremenila le podoba krajine, marveč tudi miselni svet njenih prebivalcev.
Iz Sobotne priloge
