Rak, kralj vseh bolezni

Siddharta Mukherjee se je pisanja knjige o raku lotil, ko ga je pacientka vprašala: "Kam gremo?"

Objavljeno
09. november 2011 12.15
Posodobljeno
19. november 2011 14.00
Samo Rugelj
Samo Rugelj

Pred nekaj dnevi je minilo natanko sto let od smrti Josepha Pulitzerja (1847-1911), madžarsko-ameriškega izdajatelja časopisov, ki je pri svojih časnikih vpeljal tehniko t. i. novega žurnalizma (s katero so novinarske teme začeli obdelovati literarno, včasih tudi bolj »rumeno«) in proti koncu devetnajstega stoletja postal ena od vodilnih osebnosti ameriških demokratov, saj se je z vsemi silami boril proti velekapitalistom in korupciji. Pravi človek za današnji čas, bi najbrž porekel marsikdo, čeprav je njegovo nasledstvo in ime dandanes najbolj zasidrano in povezano z vsakoletnim podeljevanjem Pulitzerjevih nagrad.

To se je začelo nekaj let po njegovi smrti, leta 1917, in čeprav gre večinoma za nagrade za različne novinarske dosežke, ki vsako leto v Ameriki pritegnejo veliko medijske pozornosti, Pulitzerjeve nagrade podeljujejo tudi za najboljše leposlovne in neleposlovne knjige.

Neleposlovje proti leposlovju

S pulitzerjem nagrajeni romani so kar znani in prevajani tudi pri nas, iz tretjega tisočletja smo denimo dobili zbirko zgodb Tolmač tegob indijsko-ameriške pisateljice Jhumpe Lahiri (nagrada 2001, sl. prevod 2009), Middlesex Eufreyja Eugenidasa (nagrada 2003, sl. prevod 2004), Cesto Cormaca McCarthyja (nagrada 2007, sl. prevod 2008) in Kratko čudovito življenje Oscarja Waa dominikansko-ameriškega pisatelja Junota Diaza (nagrada 2008, sl. prevod 2009), iz desetletja poprej pa še Ure Michaela Cunnighama, Ameriško pastoralo Philipa Rotha, Ladijske novice Annie Proulx in Tisoč akrov Jane Smiley.

Pri slovenskih prevodih neleposlovnih nagrajencev vlada velika praznina, saj je bila zadnja prevedena nagrajenka, knjiga Puške, bacili in jeklo profesorja geografije Jareda Diamonda, izdana že kar daljnega leta 1998, prevedena pa deset let kasneje.

Ker se gospodarska kriza, kar se tiče kupovanja knjig, nekaj manj pozna pri neleposlovnih izdajah, ki s seboj nosijo tudi izobraževalno komponento, s tem možnost večkratnega branja in torej cenovno učinkovitejšega nakupa, se utegne, kot kažejo najnovejši trendi, to že kmalu spremeniti. Poleg slovenskega prevoda letošnjega nagrajenca Kralj vseh bolezni; biografija raka indijsko-ameriškega raziskovalca Siddharte Mukherjeeja, ki je napovedan za prihodnje leto, bomo pred letošnjim knjižnim sejmom dobili še enega letošnjega nominiranca, in sicer delo Plitvine, v katerem publicist in mislec Nicholas Carr detajlno razvija svojo tezo iz članka Ali nas google poneumlja? in dokazuje, da površno, hitro branje, ki ga s seboj prinaša internet, tudi nevrofiziološko spreminja naše možgane tako, da ne zmoremo več dolgo časa koncentrirano brati, si potem to zapomniti in potem o prebranem tudi zbrano razmisliti.

Da je bil med nominiranci nagrajen Kralj vseh bolezni, je po svoje logično. Ko smo se konec lanskega leta potepali po Ameriki, se je ta knjiga pojavljala na večini lestvic najboljših knjig v inventurnih pregledih leta, Siddharta Mukherjee pa je, drugače od denimo Carra, ki se raje drži bolj zase, dajal televizijske intervjuje kot po tekočem traku, ne glede na kanal, na katerega so bili nastavljeni aparati v recepciji motelov. Ko so knjigo v bližnjem Barnes & Noblu ponujali s prazničnim popustom, je, poleg Nesmrtnega življenja Henriette Lacks, kjer ima rak tudi pomembno vlogo, hitro pristala na kupu, ki sem ga odnesel k blagajni, že prvo listanje po njej pa je razkrilo fascinantne razsežnosti, s katerimi se je biografije raka lotil njen avtor.

Rak - sinonim za 20. stoletje

Siddharta Mukherjee, Indijec, rojen leta 1970 v New Delhiju, biolog, imunolog, hematolog in onkolog, ki dela in predava na onkološkem oddelku univerze Columbia v New Yorku, se je pisanja zelo obsežne knjige lotil že leta 2005, povod zanjo pa je bila pacientka, ki jo je zdravil za želodčnim rakom, in njeno vprašanje: »Kam gremo (v zvezi z vojno z rakom)?« Ja, kam gremo, se je vprašal tudi Mukherjee, in ker pacientki na to vprašanje ni mogel natančno odgovoriti niti je ni mogel usmeriti h kaki konkretni knjigi ali reviji, kjer bi lahko našla dokončen odgovor na vprašanje, se je odločil napisati knjigo o raku kot bolezni, njeni preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. A čim bolj se je poglabljal vanj, tem bolj se mu je zdelo, da ne piše knjige zgolj o bolezni, temveč o nekom z osebnostjo, o nekom, ki se stalno prilagaja in spreminja, in bolj ko je to postajala knjiga o osebnosti, bolj je iz tega nastajala biografija raka in ne kronika te bolezni.

Sedem milijonov ljudi po svetu vsako leto umre za rakom, piše Mukherjee, v Ameriki bo raka dobila vsaka tretja ženska in vsak drugi moški, četrtina Američanov bo od te bolezni umrla, ponekod drugod po svetu pa rak kot vzrok za smrt že dohiteva srčne bolezni in postaja najpogostejši vzrok umiranja. Tuberkuloza je bila s spremljajočo vročino, dušečim kašljanjem in obsesivnostjo, ki jo je prinašala, bolezen nečistoče 19. stoletja pa tudi bolezen umetnikov (Mukherjee navaja Johna Keatsa, ki je počasi umiral v sobici, medtem ko je gledal na Španske stopnice v Rimu, in obsedenega romantika Bryona, ki je fantaziral, da bo z umiranjem za to boleznijo impresioniral svoje ljubimke), rak pa je z individualnostjo (rakavih) celic, s svojim nekonformizmom, z nestabilnostjo, mobilnostjo (metastaza kot skovanka besed meta in stasis oziroma nezmožnost ostati pri miru) tudi sinonim za dvajseto stoletje.

Rak je po mnenju Mukherjeeja spreminjal tudi tok zgodovine, denimo ko je, kot v svojih Zgodbah (napisanih približno 440 let pr. n. št.) navaja Herodot, perzijski kraljici Atosi najbrž maligni tumor izrezal kar grški suženj Demoked, v zameno za uslugo pa je Atosa prepričala svojega moža Dareja, naj najprej napade Grke, ne pa Skite, kot je nameraval sam, ta sprememba pa je vodila v vrsto perzijsko-grških vojn in tako pomembno zaznamovala zgodnjo zgodovino zahoda. »Tisoče ladij je torej sprostil Atosin tumor,« pravi Mukherjee, ki kot prvo omembo raka sicer navaja Imhotepove zapise iz približno 2600 let pr. n. št.

Še pred sedemdesetimi leti sta bili metodi za zdravljenje raka samo dve: odstranitev ali uničenje obolelega tkiva. Rak je bil preprosto velika in neprebojna skrivnost, »velika tema«, kot so ga leta 1937 poimenovali pri reviji Fortune, hkrati pa je za srčnimi boleznimi v Ameriki že postajal najpomembnejši vzrok smrti. Razloge, da je to zares postal šele v 20. stoletju, Mukherjee vidi v tem, da se je takrat življenjska doba toliko podaljšala, da je lahko prišel do svojega polnega izraza, saj so šele takrat počasi iztrebljali bolezni, ki so ga prej prehitevale in bile vzrok smrti ter ga s tem enostavno »prekrile«, pa tudi v tem, da se je šele takrat diagnostika toliko izboljšala, da so ga lahko zdravniki potrjevali z večjo gotovostjo.

»Napisano z ljubeznijo«

Desetletje kasneje, kmalu po drugi svetovni vojni, se je vse začelo spreminjati, ko je na sceno stopil Sidney Farber, oče moderne kemoterapije, ki je v nekem vitaminskem analogu (ta je, vsaj začasno, občutno zmanjšal dramatično razmnoževanje limfocitov pri levkemiji) po naključju odkril močno antirakavo kemikalijo in s tem zanetil upanje, da je to bolezen sploh možno ozdraviti. Kasneje se je Farber povezal z Mary Lasker, legendarno newyorško aktivistko, s katero sta leta 1971 le prepričala ameriško vlado, da je začela organizirano vojno proti raku in je tem raziskavam poslej namenjala znatnejša sredstva, ki so iz radikalne kirurgije, primitivnih obsevanj in enostavnih terapij pripeljala do sodobnih odkritij o mutacijah genov in napakah na kromosomih kot možnih vzrokih raka.

Ta par pa je, trdi Mukherjee, samo en primer neomajnega namena generacij moških in žensk, ki so s svojim pogumom, iznajdljivostjo, domišljijo, inovativnostjo in optimizmom doslej vodili boj proti raku - bolezni, ki jo sicer vse bolj poznamo, a je še vedno nismo premagali, in ki zaradi svoje uničevalnosti, izmuzljivosti in prilagodljivosti zbuja strahospoštovanje in se upravičeno imenuje kralj vseh bolezni. To medicinsko delo, ki je kot roman, knjiga o raku, ki je »napisana z ljubeznijo« in »se bere z užitkom«, kot pišejo eminentni recenzenti, pa je tudi najboljši primer enkratne kombinacije poljudne obdelave strokovne tematike, ki bi jo, tudi sto let kasneje, Joseph Pulitzer gotovo potrdil kot delo, ki več kot ustreza njegovim standardom novega žurnalizma.