Rasizem po francosko

Knjiga teče hitro in se prebere na dušek, naglo in kakor da brez predaha misli in govori tudi avtorica – Parižanka Rokhaya Diallo. Rasizem: navodila za uporabo (Racisme: mode d'emploi, založba Larousse) je pričevanje mlade ženske, pametne, izobražene in ambiciozne, o tegobah, ki jih lahko v vsakdanjem življenju povzroča polt, ten kože. Triintridesetletna Francozinja, ustanoviteljica združenja Les Indivisibles (Nedeljivi), bojevnica proti rasni diskriminaciji in etničnim predsodkom, novinarka in komentatorka, televizijski obraz..., poudarja, kar je povedal že Michael Jackson: noče, da bi življenje minilo, ona pa bi ostala zgolj barva. Dobro ji uspeva. Za mesto srečanja je izbrala trendovski lokal Le Zèbre dans le patio na aveniji Flandre nedaleč od svojega doma v 19. okrožju, v predelu torej, ki dobro nakazuje, kakšno je življenje v skromnejših pariških četrtih s prevladujočo priseljensko populacijo. »Proti severu je še slabše [slabše v pomenu segregacije], da ne govorim o La Villette ali kako je v predmestju pa zunaj glavnega mesta, v departmaju L'Oise v Pikardiji na primer.« Tudi Diallova se je rodila bolj proti severu, blizu postaje podzemne železnice Crimée, kar je bilo, ko je bila še majhna, socialno močno zaznamovano okolje. »Danes se Pariz spreminja, življenje je zmeraj dražje, in tako se v nekdaj getoizirane predele selijo ljudje iz osrednjih koncev. Pred leti lokala, kakršen je Le Zèbre, tukaj ne bi odprli.« Tisti večer intervjuja sredi delovnega tedna se je v njem zbrala še prijetna družba mladih Francozov in Francozinj, videti je bilo, da praznujejo šolsko obletnico, in predvsem, da jim v življenju nič ne manjka...

Humor

Humor lahko pomaga skozi marsikatero težavo, kočljiv problem ali napeto situacijo, tudi Diallova se zateka vanj – še zlasti, ko se bori proti predsodkom in kadar piše. V knjigi Rasizem: navodila za uporabo v duhovitem tonu in z nizanjem primerov in anekdot odgovarja na vprašanja, o katerih je razmišljal že Jean-Paul Sartre: o rasizmu v moderni Franciji. Je rasizem tabu? Od kod izvira? Komu in čemu služi? Je v vsakem od nas? Kako se ga ozdraviti?

Strah in predvsem nevednost sta pravo hranilo za rasizem, ki se bolj kot neposredno v zmerljivkah izraža v finesah, v nedolžnih vprašanjih, kakor je tisto, namenjeno Francozom nebele polti: Od kod prihajaš? Kaže se v predsodkih, klišejskem povezovanju skupine temnopoltih moških z nasiljem, navzoč je v vsakodnevnih kolektivnih predstavah, v medijih, modi in domačih filmih, kjer sta (rasistični) ideal lepote še vedno svetla koža in ravni lasje, temno pa komajda obstaja in če že, je velikokrat karikirano. Zato ne preseneča, da je v francoski družbi, kjer se zdi drugače kot v Združenih državah Amerike ali Veliki Britaniji, identiteta precej omejena na etnično-rasni aspekt, temnopolte ženske si želijo poravnati naravne vozle, morda si celo nadenejo lasuljo ali si poskusijo z umetno kozmetiko posvetliti ten. In tako po svoje ni presenetljivo, da si nekateri, preden sestavijo svoj curriculum vitae in ga priložijo prošnji za službo, spremenijo ime in se, po drugi strani, neredki belci ali predvsem belke povezujejo v »skrivne družbe« občudovalcev vsega, kar je povezano s črnsko kulturo.

Jaz

Na vprašanje: Kdo ste? – za mnoge sporno vprašanje o nacionalni identiteti, ki si ga je francoska politika postavljala pred časom – Rokhaya Diallo odločno izstreli: »O lastni identiteti se lahko sprašuje samo država, ki ni samozavestna in gotova vase. Okolje pač, ki se čuti ogroženo od ljudi, kakršna sem jaz – v celoti sem Francozinja. So ljudje, ki verjamejo, da ni mogoče biti Francoz in hkrati tujih korenin ter še verovati v manjšinsko religijo. O meni ni dvoma: sem Francozinja.«

Rodila se je v Parizu in se čutila Parižanka, dokler ni nekega dne, ko je bila še majhna, odkrila, da je »črna«. Prijateljčka, s katerima sta se z bratom ves čas igrala, se nenadoma nista hotela več družiti z njima. Njun očka ju ni hotel videti s črnci. Ovira za brezskrbno igrivost je postala koža. »Razkritje je bilo šokantno in kruto. Kot otrok namreč ne razmišljaš, da si drugačen od drugih in da je lahko polt razlog za zavrnitev.«

Jezik

Pozneje je pozabila na svojo »stigmo« ali jo je samo potlačila, kajti odraščala je v okolju, kjer temna koža ni nenavadna: starši številnih vrstnikov so prišli iz Laosa, Kambodže, Vietnama, Magreba..., njeni pač iz Senegala in Gambije. Občutja, da je črna in predvsem iz socialno zaznamovanega predmestja Courneuve, da torej pripada manjšini, so se okrepila šele ob koncu študija na prestižni pravni fakulteti Panthéon-Assas, Paris II. Kljub odličnim rezultatom so jo vedno zamenjevali s kakšno drugo temnopolto vrstnico, četudi si nista bili podobni in je bilo na fakulteti zelo malo nebelih študentk. Kako močno v francoski družbi pljuskajo predsodki, je v polnosti začutila, ko se je kot aktivistka sama začela boriti proti njim. Danes je resda nihče ne napada neposredno z rasističnimi izjavami niti je ne zmerja s psovkami, toda posredno jo velikokrat prizadene, kadar ji kdo »spodbudno in pozitivno« reče: »Kako dobro govoriš francosko, saj sploh nimaš naglasa?!« Tako jo zanikajo kot Francozinjo, kakor da zaradi nebele kože ne bi mogla biti Francozinja. In ona je, ponavlja, Francozinja, kakor so Francozi številni državljani magrebskih ali drugih korenin, in temne polti. Mnogi jim jemljejo dom v lastni domovini, nanje gledajo kot na manjšino, tujce. »Takšen rasizem je zelo razširjen in boleč, čeprav obstaja v obliki, ko ni mogoče nikogar sodno preganjati.« Nujno pa mu je treba slediti, ga zaznavati, javno opozarjati nanj.

Privilegij

Rokhaya Diallo se, seveda, zaveda, da se lahko oglaša, ker pripada »sloju neprivilegiranih, ki je privilegiran«. Starši so ji omogočili, da je lahko študirala na univerzi – diplomirala je iz prava, si pridobila še komercialno izobrazbo, magistrirala iz marketinga, se izpopolnjevala v ZDA. Danes se kot aktivistka v okviru združenja Les Indivisibles, ki ga je ustanovila pred štirimi leti, lahko bije za drugačno Francijo, kajti ima stabilno in dobro službo, veliko znanja o pravu, človekovih pravicah in sploh vsega, česar nimajo številni, ki živijo v zelo revnih predelih, so brez dela, shajajo v velikem pomanjkanju in jih preverja policija... »Oni seveda nimajo ne časa ne volje, da bi se ukvarjali z vprašanjem, kako ali koliko je v Franciji rasizem razširjen, najsibo v vsakodnevnih situacijah ali v medijih, tudi na televiziji, kjer sem kot temnopolta še vedno bolj izjema kot pravilo. Da ne govorim o tiskanih medijih – vanje se je še težje prebiti.« Večina nima možnosti opozarjati, kako se sovraštvo širi.

Sovraštvo

V Franciji je, kakor poudarja, v zadnjih letih, morda desetletju, občutiti vse več sovraštva, zaradi krize, šibkejše kupne moči in pomanjkanja služb pa narašča tudi strah. »Prelomno je bilo leto 2002, ko se je v drugi krog predsedniških volitev prebil skrajni desničar Jean-Marie Le Pen. Desnica, ki je prevzela oblast, je odtlej očitno zaostrila ton, z Nicolasom Sarkozyjem kot notranjim ministrom se je do prebivalcev predmestij, manjšin in islama spremenila retorika.« Populizem se je zatem še okrepil, z njim vred pa tudi vzvišen odnos do afriškega človeka, ki je v francoski kolektivni podzavesti morda še vedno »suženj«. Sarkozy je kot predsednik države takoj julija leta 2007 v Dakarju šokiral s »prezirljivim« govorom o Afričanih, češ da »usklajeni z naravo in ritmom letnih časov niso dovolj stopili v zgodovino«. Prav tako ni zanemarljivo, da je bil zaradi nebrzdanega rasizma pred časom obsojen eden njegovih ministrov [Brice Hortefeux], poslanec vladajoče Zveze za ljudsko gibanje Michel Raison pa je raperjem priseljenskih korenin hotel odreči pravico biti kritični do Francije.

Podobno kakor na prizorišču visoke politike se je korektnost menda zrahljala tudi v medijih. »Danes lahko slišimo, beremo novinarje in komentatorje, kako zagovarjajo stališča, ki jih pred desetimi leti ne bi mogli, tudi pred petimi ne. V času krize in zategovanja pasu je treba najti krivce, 'Druge' in muslimane je lahko izbrati za tarčo.« Kadar mediji dajejo besedo ljudem, ki so polni sovraštva do določenih skupin, širijo nestrpnost in spreminjajo pragove sprejemljivosti, sankcij pa navadno ni.

Medtem ko pri dnevnikih, kakršna sta Monde in Libération, še pazijo, da ne bi, dodaja Diallova, »šli čez rob«, je pri Figaroju, ki odkrito simpatizira z vladajočo desnico, zadržanosti precej manj. »Novinar Ivan Rioufol, na primer, redno piše uvodnik, v katerem izraža svoja sovražna stališča do predmestij, islama, kar je škandalozno. Tudi na televiziji – na TF1 ali M6 – se včasih izmuznejo stvari, ki se ne bi smele, in celo na France Culture, ki je dober radio, toda javni in torej od nas vseh, pripravlja filozof Alain Finkielkraut oddajo, ki se ji lahko včasih samo čudim.« Skrajno desničarstvo je v Franciji vse močnejše. »Ne meri se v odstotkih podpore, ki jo na volitvah dobiva Nacionalna fronta – vodi jo Marine Le Pen –, toda po idejah, ki jih od nje prevzema vladajoča desnica, zagotovo zmaguje.«

Intelektualci

Prav tako kakor politiki in mediji, v katerih si služi kruh tudi Diallova, igrajo pomembno vlogo pri širjenju nestrpnosti in rasizma intelektualci. »Pozabljamo, da so jima kot mnenjski voditelji že nekdaj utirali pot. Prvi teoretiki rasizma so bili ljudje na vrhu intelektualne lestvice, denimo grof Arthur de Gobineau s teorijo o neenakosti ras, prav tako Kant. Nič novega ni, da so filozofi vir razširjanja rasizma. Alain Finkielkraut uživa ugled, prestiž, zaradi katerih ima besedo in lahko včasih podaja zelo sporna, tudi nizka stališča, ne da bi ga obtoževali rasizma. O svetovnem nogometnem prvenstvu je, čeprav ni kompetenten, govoril zelo sporno, če ne kar škandalozno o francoski ekipi.« Seveda prav tako ni malo intelektualcev, ki razmišljajo drugače, denimo Eric Fassin, Esther Benbassa..., a so precej manj vidni. »Nihče se ne more, po moči besede, primerjati s Finkielkrautom. Zgodovinar Pap Ndiaye – prvi Francoz, ki je na univerzitetni ravni napisal knjigo o temnopoltih Francozih [La condition noire: Essai sur une minorité française; Črna usoda: esej o francoski manjšini] – je po svoje izjema, kajti poudarja, da je tudi v Franciji mogoče biti črn.« Medtem ko se v ZDA in Veliki Britaniji sociologija že dolgo ukvarja s tovrstnimi ugotovitvami, je v Franciji »zamuda očitna«. »Zato pa obstajajo številne knjige o islamizmu in podobno.«

Okolje

Rokhaya Diallo se na predsodek, da ni samo mlada in pametna ženska, ki hoče izkoristiti svoj potencial, ampak tudi »koža«, odziva pozitivno, ustvarjalno, samozavestno se žene naprej. »Tako so me vzgojili starši. Od nekdaj so me spodbujali in mi govorili, da ne smem odnehati, in tudi materialno nam ni šlo najslabše, čeprav smo živeli skromno. Z bratom, ki je danes inženir in je imel zaradi svojega izvora neprimerljivo več težav pri iskanju službe kakor njegovi kolegi s fakultete, sva bojevita, poveva, kadar nama kaj ni všeč.« Zaveda se, da zaradi značaja, intelekta, vzgoje in izobrazbe, znanja o pravu, človekovih pravicah, politiki, tudi zaradi ljudi, ki jih je imela srečo spoznati..., že hodi po poti, na kateri si lahko privošči reči »ne«. Ni več nujno, da ji je Francija všeč oziroma da v nasprotnem primeru molči. Z dosežki, s katerimi se lahko pohvali, je njeno tveganje vse manjše, zato se veliko zateka v humor in ironijo. Številni tega ne (z)morejo in posledično zabredejo v manj pozitivne eskapizme.

Levica

Številni Francozi Diallove ne marajo. Še več, mnogim je zaradi boja proti rasistični družbi – ki je sumničava do francoske identitete nebelih Francozov in jo poskuša zanikati – velik trn v peti. Med drugim so jo že povezovali z muslimanskimi brati, celo z Al Kaido, tretji ji očitajo premočne povezave z ameriško politiko. Politična kariera v Franciji je za zdaj ne zanima, čeprav jo, kakor pravi, vabijo, da bi prihodnje leto kandidirala na parlamentarnih volitvah. Ta hip si želi politično areno opazovati predvsem od strani, s svojimi refleksijami sodelovati v levih krogih, pri think tanku Terra Nova, denimo, kajti levica na temo rasizma, odprave neenakosti in degetoizacije revnih četrti še ni povedala prav veliko.

»Leta 2005, dve leti pozneje in tudi 2009. so bili hudi nemiri, celo s smrtnimi žrtvami. Najbolj obupani so hoteli uničiti vse, in to ne na Elizejskih poljanah, da bi vznemirjali bogate, ampak so v lastnih četrtih zažigali avtomobile. Sporočali so: Poglejte nas! Poskrbite za nas! Ne zdržimo več!« Vendar se socialisti prav tako niso zganili.

»Levica še vedno verjame, da lahko samoumevno računa na glasove ranljivih skupin, pa ni tako, volilna abstinenca je visoka.« Tudi François Hollande, pred nedavnim izbrani socialistični kandidat za predsednika države leta 2012, v svoji kampanji ni niti omenil problematike revnih predmestij in četrti. »Pred tridesetimi leti se je s Françoisom Mitterrandom okrepilo upanje, da se bo vzpostavila družba enakosti, toda v resnici se ni zgodilo nič.« Razočaranje je globoko, Diallova je prepričana, da je zdaj skrajni čas za spremembo razmerij moči. Prava pot so gibanja, tudi gibanje ogorčenih in druga, edina smer je radikalizacija boja za drugačno, »večkulturno in postrasno Francijo«. »Politiki bodo sledili, ko bodo prepoznali nove interese: bodisi se bodo bili za glasove novih volivcev arabskih ali črnih korenin bodisi se bodo zbali, da bi izgubili naklonjenost dosedanjih simpatizerjev.«

Ženske

Sarkozyjeva odločitev leta 2007, da je v vlado postavil ženske tujega izvora – denimo Rachido Dati, Ramo Yade, Fadelo Amara –, je bila, kakor priznava Diallova, zagotovo moder korak: resda marketinški, toda vreden hvale, simbolen in zgodovinski, ki »bi ga bila morala storiti levica«. »Odslej si nobena vlada ne bo mogla privoščiti, da bo popolnoma bela, ampak bo morala vključiti tudi Arabce in črne politike. Omenjene političarke so se znašle na naslovnicah, česar si nekdaj, ko sem bila majhna, ni bilo mogoče predstavljati, tako kot se je bilo temnopoltim silno težko prebiti na univerzo. Zdaj lahko otroci vzamejo v roke Nouvel Observateur ali Point, vidijo njihove fotografije, berejo o njih in si rečejo, tudi jaz bom nekoč politik, minister... Pustimo ob strani, da so bile samo mlade in fizično privlačne in da v resnici niso imele nič pametnega povedati. Bile so zraven kot lep okrasek in spremljava za medije, izbrane so bile zaradi eksotične fiziognomije, ne pa kot močne politične osebnosti, kot nekdo, ki zna razmišljati. Na simbolni ravni je, seveda, učinkovalo.« Tako kakor na globalni ravni simbolno, politično resda vse manj, deluje temnopolti predsednik ZDA Barack Obama. Tudi v podzavesti francoskega človeka menda sproža spremembe.

Nalepke

Spremembe so nujne, večkulturnost in postrasnost pa morata postati vodili 21. stoletja. V času neizmerne »izbire«, vsaj na Zahodu, in globalizacije, ko se ljudje veliko bolj in lažje premikajo in selijo kakor nekdaj, naj bi se, kakor se Diallova strinja z utopičnim pogledom, spremenil tudi pogled na državljanstvo, na državljanstvo kot večjo izbiro. »Zakaj pa ne?« V Franciji – kjer je silno težko napredovati po socialni lestvici, kajti elite so zaprte, vstop vanje je prej pomota kot rezultat prizadevanja, sploh v času krize, ko otroci že živijo slabše od staršev – se je rodila zgolj po naključju, tako kakor vsakdo nekako po naključju v svojem rodnem okolju prijoka na svet. Za Francozinjo se ni izbrala sama, v Parizu so se ustalili njeni starši, lahko bi se kje drugje, morda na Otoku in potem bi bila Britanka. »Kaj pa če si bom nekoč zaželela v Azijo in bi bila rada Kitajka?!« Etikete, ki nam jih lepijo, bi morale biti lažje odstranljive.