Razkošje narave in samote

Decembra je povsod takšna gneča. Ni trenutkov za samoto. Zato je najlepše pisati in premišljevati prav o njej. Ena najlepših knjig, ki sem jih prebrala letos, je dnevnik človeka, ki je izbral kup knjig, si nabavil zalogo hrane in tople opreme, s katero je bil varen pred polarnim mrazom, v Irkutsku je še prej kupil ikono svetega Serafima Sarovskega, ki je petnajst let živel v ruskih gozdovih in je poznal jezik divjih živali, ter se za šest mesecev, od februarja do avgusta, odpravil v Sibirijo. Njen naslov je Consolation of the Forest oziroma Tolažba gozda. Njen avtor je Francoz Sylvain Tesson.

Preselil se je v samotno kočo ob Bajkalskem jezeru, ki mu Rusi rečejo tudi Sveto morje. Sto dvajset kilometrov stran od prve vasi. Če se je naveličal samote in si znova zaželel bližine človeka, je moral pet ur hoditi proti severu ali en dan proti jugu. Bajkalsko jezero je najgloblje in najstarejše sladkovodno jezero na svetu; staro je petindvajset milijonov let in predstavlja kar petino svetovne zaloge sladke vode. Dolgo je sedemsto kilometrov. Če bi združili vso vodo severnoameriških jezer, je ne bi bilo toliko, kot jo je v tem Bajkalskem »morju«. Temperature se pozimi tam spustijo do minus petdeset stopinj in led na jezeru je debel več kot meter. Če človek ali žival pade v ledeno vodo, umre v nekaj minutah, majhni lačni členonožci (Epischura baicalensis) pa v štiriindvajsetih urah pojedo vse meso, za mrtvecem ostanejo le snežno bele kosti.

Veliko tišine

Tesson, ki je avtor različnih potopisov, je romantik in hkrati realist. V samoti neznansko uživa, še bolj ga navdušuje narava. Njegovi zapisi so japonsko minimalistični, iskreni, prav nič patetični, nič »francoski«. »Zdaj bom lahko končno odkril, ali imam notranje življenje,« zapiše. S sabo je vzel zalogo vodke, cigarilov in cigar. »Vse ostalo, tišina in samota, je že tam.« Vedno si je želel živeti sam sredi gozda, in ko v Irkutsku kupuje še zadnje zaloge hrane ter strmi v police, na katerih je kar dvajset vrst kečapa, se zaveda vsega absurda sodobnega časa, da komaj čaka, da za nekaj časa izgine iz civilizacije.

Rusi, ki jih srečuje na poti do svoje koče, so kot liki iz romanov Dostojevskega, nekateri spominjajo na Rasputina, ženske so same lepotice. Mnogi se mu pohvalijo, da že desetletja niso bili v civilizaciji. Njegov najbližji sosed, gozdar, mu pove, da divjine ni zapustil že tako dolgo, da so se na oblasti medtem zamenjali že trije predsedniki: Jelcin, Putin in Medvedjev. Drugi sosed, ki je bil navajen le na prazne socialistične trgovine, mu zaupa, da ga najbolj od vsega, ko pride v mesto, presenetijo supermarketi, kjer se da kupiti vse, kjer je vse tako čisto in so prodajalke tako zelo prijazne. Tesson opazi, da ti moški zelo malo govorijo. Nič čudnega ni, če nekaj rečejo in so potem še dolgo tiho. Prizna, da občuduje tihe ljudi, »predstavljam si njihove misli«. Sprašuje se, ali je življenje z drugimi tako težko, ker mora človek kar naprej nekaj govoriti. Gozdar Jura verjame, da manj ko govoriš, dlje živiš.

Milan Kundera je nekje zapisal, da zato, ker Rusija ni imela renesanse, Rusi še vedno verjamejo v magičnost in iracionalnost. Tessonu so bili ti redkobesedni ljudje, ki so verjeli v čudeže, všeč. Nikoli niso govorili puhoglavih stvari, samo modre.

Eden od ruskih prijateljev ga končno pripelje do njegove samotne koče, katere notranjost ga je, potem ko je iz nje odstranil linolej in plastične okraske, spominjala na minimalistično rumenkasto Van Goghovo sobo v Arlesu.

Miza ob oknu

Ko so ga prijatelji v Parizu spraševali, zakaj bo odšel v samoto, jim je odgovarjal, da zato, ker je v zaostanku z branjem. S sabo je prinesel kar veliko knjižnico: filozofe, naravoslovce, naravopisce, romane, kriminalke, poezijo. Michela Tournierja za sanjarjenje, Michela Déona za melanholijo, D. H. Lawrencea za senzualnost, Mišimo za jekleni hlad. Izbral je kar nekaj knjig o samotarjih: Defoejevega Robinzona, Thoreaujev Walden, zgodbe o puščavnikih. Filozofe – od stoikov do Nietzscheja. De Sada, Casanovo, Capoteja, Camusa, Karen Blixen, Breta Eastona Ellisa in veliko Shakespearja. Ter enciklopedije o pticah in insektih. »Če se že povabiš v gozd, je najmanj, kar lahko narediš, to, da poznaš imena svojih gostiteljev.« Ko opazuje ptice in poskuša s priročnikom ugotoviti, za katero gre, se počuti, kot da bi s pomočjo rumenih revij prepoznaval svetovne zvezde, ki hodijo po ulici – namesto: O, glej, Madonna!, reče: O, glej, sibirski žerjav!

Koča z oknom, ki je gledalo na jezero, je postala njegov laboratorij. Mizo je po ruski navadi postavil ob okno, tako da je pisal dnevnik in zrl v daljavo – kot Rusi, ki lahko ure in ure sedijo za mizo in gledajo dež, ki trka na okensko šipo. »Vmes vstanejo, se udeležijo revolucije in se potem spet vrnejo v močno pregrete kuhinje, gledajo skozi okno in srkajo čaj.«

Center njegovega bivališča je bila peč, ta mali hišni bog. Okoli nje se je vrtelo vse, in ko je ponoči ogenj v njej ugasnil, se je v kočo prikradel mraz. Včasih jo je zjutraj hitro zakuril in potem pod odejo ležal do poldneva. Zenovski menihi jutranjemu poležavanju v postelji pravijo, da se pozabiš v sanjah. Koča je veliko bolj topla kot njegovo stanovanje v Parizu.

Sibirska sinica

Dve leti prej je tri dni preživel skupaj z gozdarjem Antonom, v koči na vzhodnem delu jezera. Ponoči sta pila vodko in igrala šah, čez dan sta brala knjige, on Huysmansa, Anton pa Hemingwaya oziroma Rejmingvija, kot mu je rekel. Hodil je na sprehode v gozd, opazoval jate gosi, ki so jeseni odšle na pot, in si mislil: To je življenje zame.

Tesson premišljuje o tem, da so mraz, tišina in samota stanja, ki izumirajo in bodo v prihodnosti vredna več kot zlato. »Živeti v gozdu, poleg največje zaloge sladke vode na svetu, je razkošje.«

Geograf Élisée Reclus je nekoč pisal o tem, da je prihodnost človeštva v popolnem sožitju civiliziranega in divjega. Življenje sredi gozda v koči, opremljeni z majhnimi sončnimi kolektorji, predstavlja idealno spravo med arhaičnim in futurističnim. Tesson posluša Schuberta, medtem ko gleda sneg, bere Marka Avrelija, potem ko je nasekal drva, kadi havanko, da bi proslavil dopoldansko ribarjenje.

Njegov mir so nekega dne zmotila štiri velika terenska vozila, ki so se po ledenem jezeru približala njegovi koči. Šele mesec dni pozneje je izvedel, da so to bile velike živine; visoki politiki iz Putinove stranke Združena Rusija in člani obveščevalne službe, ki jih je spremljal direktor naravnega rezervata. Vozili so se po jezeru, se drsali, poslušali glasbo, bili so glasni in ves čas so imeli prižgane avtomobilske motorje. Prenočili so v šotorih pred njegovo hišo. Ni jih odšel pozdravit, zaprl se je v kočo in si živce miril z vodko. Rusi so začeli svojo tajgo prodajati Kitajcem, ki sekajo dvestoletna debla z veliko hitrostjo. »Rusom se zdi, da živijo v neskončni državi, zato se jim to ne zdi nič takšnega.«

Takoj ko so moški zjutraj odšli, so se vrnile ptice, ki jih je hranil. Najraje je imel sibirsko sinico, ki je prihajala na okensko polico. Ves čas v knjigi razmišlja o živalih. Kam se skrijejo pred mrazom, ali hodijo ponoči okoli njegove hiše ...

Puščavnikov družba ne mara

Ob koči je imel banjo, rusko različico savne, ki jo je rad uporabljal, še posebej zvečer. Kadar je divjal snežni vihar, je zelo previdno zapuščal kočo. Nikoli brez petrolejke. Bral je zgodbe o ljudeh iz gulagov, ki so med viharjem odšli iz barak na stranišče ter zaradi vetra in teme niso več našli poti nazaj. Jutro je odkrilo njihova trupla le nekaj metrov stran od barak.

Ali je življenje v gozdu eskapizem? Igra? Utopija? Eksperiment? Je koča observatorij, v katerem opazuje, kako zelo je ves čas hrepenel po takšni svobodi, tišini, samoti? V divjini se je učil, kako se upočasniti, kako živeti preprosto. Svoboden je bil in lahko je naredil, kar je hotel, v svetu, kjer ni veliko stvari, ki bi jih lahko naredil. Bral je knjigo Jacquesa Lacarrièrja o puščavnikih oziroma ljudeh, ki so jih obsedli bogovi. Ugotavljal je, da družba ne mara puščavnikov, ker so samozadostni in ne naredijo nič za napredek civilizacije. Greto Garbo so, ko se je sredi New Yorka umaknila v samoto, označili za nevrotično, čudaško.

»Umik je revolt.« Ko si v gozdu, te ni na nobeni varnostni kameri. Puščavnik se izbriše. Ne pošilja več nobenih signalov, ni več na medmrežju, na njegovem bančnem računu ni sprememb, razlaščen je vseh identitet.

V prejšnjem življenju je moral biti ves čas dosegljiv, odgovarjal je na vsak telefonski klic, imel je mnenje o vsem in bil angažiran.

Credo v koči je drugačen: »Ne reagiraj, ne obupaj, plavaj počasi po beli tišini, priznaj brezbrižnost do sveta, beri kitajske avtorje.« Nič ni lepšega kot samota, manjka le nekdo, ki bi mu lahko to lepoto razložil.

Intenzivno se spominja ljudi, ki jih ima rad. »Samota je kot pokrajina, v kateri živijo spomini na druge.« Včasih mu je žal, da s sabo ni prinesel kakšne zgodovine slikarstva, da bi meditiral, ko bi gledal človeške obraze. A potem gre na obisk k sosedom in že čez nekaj ur spet pogreša samoto.

Edino, kar resnično pogreša, je humor. Sprašuje se, ali so morda zato vsi puščavniki na ikonah ali drugih podobah vedno tako tragično resni. Tudi Thoreaujevo pisanje se mu zdi preveč starikavo in resnobno, zato mu ni všeč.

Medtem ko je bil v Sibiriji, je dobil sporočilo, da ga je zapustilo dekle. K sreči mu je eden od sosedov takrat že prinesel v varstvo dva psa, Aiko in Beka, ki ga vedno spremljata povsod, kamor gre. »Pes je najbolj humanistična žival, ker verjame v nas.« Tistega dne, ko je iz Pariza prišla slaba novica, se ves dan nista premaknila stran od njega in Tesson prizna, da ni vedel, da krzno tako dobro vpija solze.

Lista knjige filozofov in premišljuje o živalih, o tem, kako se človek že od Aristotela naprej trudi, da bi zanikal, da imajo živali zavest. Človeštvo verjame, da živali nimajo morale, da imajo le instinkte, ne zavedajo se umrljivosti, nič ne vedo o lepoti. »Kaj pa vemo o tem, kaj misli medved? Kako lahko izmerimo intenzivnost vrabčkovega veselja, ko pozdravlja jutranjo zarjo z najvišjih vej?« Schopenhauer je pisal o tem, da ptič ne ve nič o jajčkih, za katera je zgradil gnezdo, da pajek nima nobene ideje o žrtvi, ki se je ujela v njegovo mrežo ... »Kaj pa o tem res veš, Arthur? Kje si dobil te informacije?«

Ve, da sta njegova psa vesela, ko zreta v jezero in uživata v lenobnem dnevu. »Žal mi je, da nekateri filozofi, izučeni v starem humanizmu, ne morejo biti priča tihi molitvi, ki jo izreka pet mesecev star pes pred geološko razpoko, staro 25 milijonov let.«

Zima se je takrat že počasi bližala koncu. Velikansko zaledenelo jezero se je začelo topiti, led je začel pokati in slišati je bilo, kot da poka planet. Pomlad ni prihajala počasi, kar naenkrat je bila zima poražena. Na jezero so prišli race in metulji. In potem še insekti, na milijone jih je. Navdušen je nad njimi. V samoti je potreboval malo za navdušenje, a vsako je bilo iskreno.

Težko je napisati tako dobro knjigo o naravi.

Opazovati in pisati o naravi

V anglosaškem svetu ima pisanje o naravi, tako imenovano naravopisje, dolgo tradicijo in je v zadnjih letih postalo še bolj popularno. Knjige Roberta Macfarlana (The Old Ways, Mountains of the Mind, The Wild Places) so v Veliki Britaniji dobro prodajane uspešnice. Ne gre za potopise, ampak za razmišljanja o naravi, o hoji, gozdu; mešanica naravoslovja, meditacije, zgodovine, antropologije. Avtor pravi, da so to knjige o pokrajini in človeškem srcu. V knjigi The Old Ways piše o pešpoteh, ki jih prehodi v Angliji, na Škotskem, v Španiji in Palestini. Odkriva stezice, pozabljene ceste, ki so jih gradili še Rimljani, in raziskuje zgodovino hoje.

Tudi knjige znanega angleškega naravovarstvenika in zoologa Georgea Monbiota sodijo v kategorijo pisanja o naravi. V zadnji, Feral, piše o tem, da bi morali Veliko Britanijo znova poseliti z izumrlimi živalskimi vrstami (na primer z volkom), obnoviti nekdanji ekosistem in tako znova ustvariti naravno ravnovesje, ki je nekoč obstajalo.

Navduševanje nad naravo je v ZDA doseglo vrhunec v času tako imenovanih transcendentalistov, v krog katerih sta sodila esejista, pisatelja in filozofa Henry David Thoreau (1817–1862) in njegov veliki učitelj Ralph Waldo Emerson (1803–1882). Thoreau je za dve leti odšel živet v kočo v gozdu (čeprav je vsak dan hodil peš na kosilo k materi) in o tem napisal knjigo Walden. To, da je živel sredi gozda, mu ni preprečilo, da ne bi bil politično aktiven; ker se je odločil, da ne bo podpiral države, ki podpira suženjstvo in vojne, je prenehal plačevati davke, zato so ga za nekaj dni zaprli. O tej izkušnji in nenasilnem uporu je napisal esej o civilni nepokorščini, ki je bil pozneje inspiracija za Gandhija, Martina Luthra Kinga in Nelsona Mandelo.

Med najbolj znane sodobne ameriške naravopisce sodijo Barry Lopez (njegova knjiga o Arktiki je odlična), Annie Dillard, Cheryl Strayed ... V zelo zabavni knjigi A Walk in the Woods se je v globino gozdov potopil tudi Bill Bryson in v njej opisuje, kako se je s svojim precej debelim prijateljem iz otroštva opravil na 3500 kilometrov dolgo pot Appalachian.

Gre pri tem žanru za idealizacijo divjine, za eskapizem, za, kot bi rekli Francozi, nostalgie de la boue (nostalgijo po blatu) ali morda zgolj za ljubezen do narave, za čudenje nad njo? Ni lahko pisati takšnih knjig, ne smejo biti polne subjektivnih meditacij, patetičnih opisov ali zgolj potopis. »Imeti moraš tako dar za opazovanje kot talent za pisanje,« meni Macfarlan.

Čeprav imamo izjemno naravo in gozdove (Angleži so svoje gozdove že skoraj povsem izsekali), je pri nas naravopisje redka vrsta. O naravi oziroma predvsem o živalih je nekoč veliko pisal Fran Erjavec (1834–1887), občudovali so jo pesniki, od Jenka do Kosovela, ampak narava je vedno del pesnikovega imaginarja in navdiha. Kmečkemu slovenskemu narodu je bila narava sovražnica, proti kateri se je bilo treba boriti, ne pa jo opazovati, jo opisovati in se ji čuditi.

V knjigi Prvotno besedilo življenja Alenka Puhar opisuje pretresljiva pričevanja o otroštvu v 19. stoletju, in če so bili že majhni otroci deležni zelo slabega ravnanja, kako je bilo šele z živalmi. Puharjeva v knjigi citira Franca Šorna: »Malo kje zamore človeški čut tako hitro okameneti in osuroveti, kakor ravno na deželi, kjer ima kmetski otrok vsak dan priliko gledati, kako odraščeni ljudje učinjajo na živalih raznovrstne grozovitosti in je dostikrat neusmiljeno trpinčijo. Trdosrčnost in neusmiljenost se otroku že v nežnej mladosti polagoma vzgoji ...« V takšnem svetu je podoba meščana ali izobraženca, ki hodi po naravi in jo občuduje, nekaj nepojemljivega, sovražnega. Ivan Tavčar v isti knjigi opisuje, kako si meščani niso upali sprehoditi skozi vas, saj so vaščani te brezdelce zelo radi od vseh strani psovali ali celo pretepli.

V času socializma spet ni bilo primerno ali modno ljubiti narave, saj so bile v centru duhovnega življenja tovarne in mesta. Imamo zelo razvito gorniško literaturo, od Zaplotnika do Grošlja; kot bi dejal Miha Mazzini: »Očitno se mora Slovenec iti sprehajat tja, kamor drugi ne morejo. Hkrati pa je alpinizem trdo fizično delo, Slovenec mora še na sprehodu in med občudovanjem naravnih lepot trdo delati.« Prav tako smo uspešni v potopisih, vendar to vseeno ni klasično naravopisje v smislu del Macfarlana ali Tessonove knjige.

Eden redkih pravih naravopiscev pri nas je Iztok Geister, avtor knjig, kot so Dopuščanje narave, Nenavadni izleti ... Geister vselej rad poudarja, da ni naravovarstvenik, marveč zagovornik narave; namesto za interese človeka se zavzema za interese rastlin in živali.

Spomnim se, kako je v enem od intervjujev omenil, da so na ministrstvu za kulturo zavrnili subvencijo za eno od njegovih knjig o naravi, češ da taka literatura ne sodi v domeno kulture.

                                                                                 * * *

Tesson na koncu knjige priznava, da je v samoto za pol leta prišel tudi zato, da bi videl, ali je dovolj močan, da jo zdrži. In ko odhaja iz svoje koče, ve, da se bo vrnil. To, da je živel v tišini, ga je pomladilo. Spoznal je, da je deviškost časa zelo velik zaklad.

Dobro je, da zdaj ve, da je tukaj sredi gozda hiša, kjer je možno nekaj zelo posebnega, nekaj, kar je zelo blizu čistemu veselju nad tem, da živiš.