Tiskane izdaje
Naj je to Sloveniji všeč ali ne, se v njej oblikujejo razmere za drugo osamosvojitev. Minilo je pač več kot dvajset let in okoliščine, ki se kažejo na strogem površju dogajanja, so spet ekonomske. Opraviti imamo z dolgovi države, ki jih ta ne zmore, zloglasno zategovanje pasu razburja ljudi, z aktualno oblastjo se ne istovetijo, v kaki drugi pa brez resnih pridržkov ne vidijo prave alternative.
Pomembna razlika med tedanjo Jugoslavijo in zdajšnjo Slovenijo pa je, da so bila tedaj na voljo praktična in idejna oporišča. Slovenska podjetja so bila na eni strani v sorazmerno dobri kondiciji in ljudje so verjeli v zmožnost Slovenije napraviti zmagoviti gospodarski preboj. Na drugi, sicer idejni strani so bila tiho vzpostavljena tri ideološka stebrišča, ki v tistem času slučajno niso ljudi (raz)delila, temveč so bila za kratek hip povezovalna: napredno-liberalno (tedaj pod parolo tržnega reformizma), Cerkev in njena socialno-katehetska tradicija ter močna in v vseh politično-ideoloških taborih utrjena nacionalna ideja, ki je Slovenijo vkrcala na zamudniški vlak druge pomladi narodov.
Te zgodbe ni več in pred samostojno državo je globoko brezno, nastalo v potresih bolj ali manj (po)divj(an)ih privatizacij, omalovaževanja načela pravne države, predvsem pa mrežne izgube verodostojnosti nosilcev idejnih stebrišč. Povrh je zaradi globalizacije, novih nadnacionalnih institucij (EU) in spremenjenega življenjskega sloga in čisto po naravi zadev skorajda povsem presahnil studenec, ki je napajal nacionalno idejo.
V imenu časti
Na koncu osemdesetih in v začetku devetdesetih let se je na ravni t. i. pomladnih idej in gibanj vse dogajalo v imenu nacionalne časti. Deklaracija o človekovih pravicah, načeli pravne države in odprte družbe, vse to je – kdo se ne spomni – veljalo kot samoumevni pelod v pestiču nove države.
Romantični koncept nikakor ni vzdržal izzivov moderne države. Če kaj, je to danes jasno vsakomur, ni pa povsem jasno, v čem in zakaj se je v resnici tako radikalno zalomilo: če gre za normalne družbene cikle, zakaj je Slovenija v nasprotju z drugimi primerljivimi (tranzicijskimi) državami padla tako globoko? Gre mogoče za sestavljeno serijo malih laži in prevar, ki so rodile kompleksno sestavljeno laž in prevaro? Ali pa gre za moderno kontroverznost množic, ki na neki točki, vsaka po svojih parametrih, zdrsnejo v svoje izhodišče?
S splošnimi civilizacijskimi odgovori bi stopili na zelo zahteven filozofski teren in slovenski filozofi kot miselna (svetovna) velesila so o tem povedali in zapisali že zelo veliko.
V konkretnih dogodkih pa lahko sledimo vzrokom in posledicam za začetek na ravni politične elite na eni strani ter idejnih (intelektualnih) elit na drugi strani. Če gledamo »od nazaj«, se stvari postavljajo na logična mesta. Vlado na koncu neke zgodbe vodi premier, ki se je leta 1988 samodejno vzpostavil kot simbol nečesa, kar se danes kaže kot čista iluzija. Ves čas med tedaj in zdaj je igral ključno vlogo, in glede na mandat 2004–2008 lahko rečemo, da je zaradi ekonomsko-privatizacijskih dejanj kar najbolj soodgovoren za krizno stanje, v katerem je Slovenija.
Druga zgodba je še bolj pikantna: kolaps slovenskega bančnega sistema je v kar največji meri sprožen po nasedlih investicijah Katoliške cerkve in njenega referenčnega okolja. Težko bi skrili začudenje ob dejstvu, da je prav Cerkev v dogovoru s t. i. ekonomskimi oldbojsi prejšnjega režima tudi že vsaj petnajst let pred tem pripomogla h kapitalskemu razrezu nekdanjega družbenega premoženja. Vsekakor pa je nesporni prvak pri napihovanju kapitalskega balona, ki je usodno potolkel slovensko gospodarstvo in bančništvo. Moralni pogrom, ki se te tedne dokaj sumljivo dogaja nad upokojenim nadškofom Alojzom Uranom, je le pentlja na večjem simbolnem paketu, na katerem je naslov (v obliki knjige že leta 1997) napisal prvi slovenski kardinal po uresničitvi »tisočletnega nacionalnega sna«, dr. Franc Rode: Za čast dežele. Vatikan je brez dvoma prav detektiral dimenzije problema slovenske Cerkve. Da je ta tudi vzorec njenega (lastnega) globalnega problema, je vprašanje, ki je za potrebe tega razmisleka preširoko.
Med Scilo slovenske Cerkve in Karibdo »Janševega« političnega gibanja niso utonile le desne stranke tipa NSi in SKD, temveč so – to zelo ironično dokazuje Nova Ljubljanska banka – utonili kapitalski preostanki nekdaj ekonomsko grandiozne Partije, tudi gradbenega lobija. Simbolni preostanek, skupna jedra vseh teh akterjev je, kot kaže, pristal v neperspektivni visokoogljični in tehnološko zaostali termoelektrarni, v kateri – so mislili – bo še mogoča skupna delitev javnofinančnega plena. To je stanje, ki na »lignitnem« pogorišču idej slovenske pomladi ne more biti nikomur od snovalcev v ponos, še najmanj Novi reviji, ki je medtem neslavno zamrla, kar je simptom prav posebne vrste.
Ne frak in ne talar
Če gremo po vrstnem redu še nekoliko nazaj, so vse te procese, ljudem na očeh in ob njihovem sprenevedavem molku, spremljala določena družbena in politična dogajanja in tu smo nemara pri jedru aktualnega slovenskega problema. Vso to zgrešeno in grabežljivo elito je javnost ves čas povečini spremljala s pasivnim molkom. Izredne razmere, ki bodo prišle jeseni, bodo le posledica »izrednih razmer molka«, ki trajajo in trajajo. Ljudje smo si z iluzijo o močnih in kompetentnih voditeljih (ki vedo, kaj delajo, in vedo, kaj potrebujemo) kupili pravico, da se nas velike stvari osamosvajanja in suverenosti države več ne tičejo in da lahko zaspimo svoj predzgodovinski spanec idealnega potrošnika užitkarskih dobrin. Postajali kakor da smo Berlusconijeva (bunga-bunga) provinčica, moderna dolina šentflorjanska, ki nam da uživati, v zameno pa ji – utrujeni od »fraka in talarja« – pustimo, da razpusti vse, kar bi dišalo po pravilih, zakonih, redu in odgovornosti. Kdo, če ne pomladni Janša v vsej svoji simbolni globini in širini, bo vedel, kaj je skrb za suverenost države? Kdo, če ne slovenska Cerkev, bo vedel, kaj je morala in zaščita »svete« slovenske zemlje in gozdov? In kdo, če ne apostoli nacionalnega interesa (dediči partije, ki ga je negovala), bo vedel bolje skrbeti za nacionalne »šampione«, s katerimi smo se vedno ponašali?
Vse je padlo v vodo. Simbolni Janša, ki se ga drži celo očitek o trgovini z orožjem, je onečastil (vsako, tudi vojaško) moč države, cerkev je (skozi brezštevilne škandale) onečastila moč zakona in morale in sinovi revolucije ter narodne osvoboditve so (so what?) pristali v telesu brezzobega leva in v naročju simpatičnega predsedniškega kandidata, ki si poleg običajnih užitkov življenja nalaga še užitke političnega mrcvarjenja po svojem nasprotniku in sporoča, da je nepreklicno konec nekdaj zlovešče politične epohe.
Tako se izteka poletje 2012 in nezadržno se približuje jesen, po kateri nič več ne bo tako, kakor je bilo.
Nova zgodba
Tudi če poznamo vse simptome in vse vzroke za učinke, nam, praktični kot smo postali, to še nič ne koristi pri rešitvi. Toda nauk simptomov, vzrokov in učinkov je prav v tem, da si ne moremo več privoščiti, da bi bili »praktični« kakor doslej, temveč se je treba oprijeti načelnosti, usodo spet vzeti v svoje roke in se zbuditi iz trpnega predzgodovinskega stanja. Tak je bil ta teden tudi predlog ekonomista dr. Jožeta P. Damijana, ki je dal dober intelektualni vzorec »praktičnim« potrebam Slovenije. Predlaga tri stebre rešitve: hitro selektivno sanacijo bank, takojšen strateški zagon gospodarske rasti in »new deal«, proračunsko spodbujanje javnih investicij. Predlog kot predlog na prvi pogled, toda vzporedno sporočilo je širše: mislil je kot državljan, kot intelektualec, ki mu ni vseeno. Drugič, mislil je (še) pravočasno, medtem ko so predstavniki zakonodajalca (poslanci) na morskih plažah in mednarodnim bonitetnim institucijam sporočajo, da nič ne mislijo. Tretjič, s svojim konceptom seznanja javnost in politični eliti sporoča, da ji ne zaupa in da ga ne morejo odpraviti z molkom. Četrtič, o suverenosti svoje države misli suvereno in povsem jasno sporoča, da v nasprotnem prihaja prisilni upravitelj, ki bo iz Slovenije, podobno kakor iz Grčije, »iztisnil ves življenjski sok in nam vzel prihodnost«.
V tem ima Damijan bržkone narobe, saj ti nihče ne more vzeti nečesa, česar nimaš in nikoli nisi imel. Sloveniji je iz načina, kako je živela, mogoče vzeti le preteklost. Zato bi bilo zelo narobe, če bodo politični akterji jeseni »stopili skupaj«, da bi naredili nekaj za prihodnost Slovenije iz napačnih razlogov: da bi nekomu skušali preprečili le to, da bi Sloveniji vzel preteklost, namesto da bi sebi in državljanom omogočili drugo, tokrat pravo osamosvojitev.
