Tiskane izdaje
Ljudje so od nekdaj poskušali ustvariti umetno bitje po lastni podobi, je povedal japonski inženir in profesor robotike Hiroši Išiguro, ki je na festivalu Ars electronica v začetku meseca nastopal skupaj z robotskim profesorjem Išigurom. Z zamislijo so se spogledovali stari miti in renesančni urarji, nov zagon je prinesla industrijska revolucija, razvoj znanosti in napredek tehničnih ved. V ozadju vseh prizadevanj je bila želja po razumevanju človeka in človeškega.
Smo se sanjam o popolni kopiji že približali ali ostajajo nedosegljive? Danes znamo z roboti že zelo dobro posnemati človeško obnašanje in kmalu bomo težko ločili človeka od robota. Če bodo stroji nekoč razvili lasten doživljajski svet, tudi inteligenca ne bo več daleč, je prepričan japonski robotik.
Koga ste poslali na pogovor? Človeškega ali robotskega Hirošija Išigura?
Naj pomislim … (nekaj poišče na prenosnem računalniku, nato seže v torbico in izvleče vizitko) Najin urnik pravi, da je robotski Hiroši zdajle zaseden, saj nastopa na drugi strani reke. Pa tudi tale vizitka je moja, saj on še nima svoje telefonske številke. Zakaj sprašujete?
Tako sta si podobna, da raje preverim.
Že, ampak zakaj je to sploh pomembno? Bi se z robotskim Hirošijem drugače pogovarjali?
Ne vem, nikoli še nisem intervjuval robota.
Zagotavljam vam, da ne bi bilo velike razlike. Pred nekaj meseci so me povabili predavat v Avstralijo, a sem imel druge obveznosti in sem poslal robota. Ko je odpredaval in so prišla na vrsto vprašanja, sem se priklopil vanj in odgovarjal občinstvu. Nihče ni opazil spremembe, zato smo morali ljudi po nastopu pomiriti, da je na vprašanja odgovarjal človeški Hiroši.
Pomiriti?
Ljudje so večinoma prepričani, da bi zlahka prepoznali robota, če bi se z njim pogovarjali. Pripravljeno robotsko predavanje je zanje še sprejemljivo, samozavestno odgovarjanje na naključna vprašanja pa že lahko vzbudi nelagodje. Je to res robot? Se nekdo igra z mano? So stroji res že tako pametni?
No, v resnici je odgovarjal človeški Hiroši. Robot brez vaše pomoči verjetno še ne bi prepričal občinstva.
Mislite? Poznate tekmovanje za Loebnerjevo nagrado? Človeški sodnik se mora 25 minut pogovarjati z dvema neznanima sogovornikoma. Eden je človek, drugi stroj. Če sodnik ne prepozna razlike, je umetna inteligenca opravila Turingov test – znan preizkus, ki ga je v petdesetih letih prejšnjega stoletja zasnoval britanski računalniški pionir in matematik Alan Turing. V zadnjih nekaj letih so se klepetalni računalniški programi tako izboljšali, da so že preslepili nekatere človeške sodnike. Računalnik Watson, ki so ga razvili pri IBM, pa je pred dvema letoma premagal najboljše igralce v televizijskem kvizu jeopardy, kjer morate razumeti besedne igre in pomenske odtenke, če hočete pravilno odgovoriti na vprašanje. Kaj menite, zakaj so postali ti sistemi tako zelo prepričljivi?
Zakaj?
Predvsem zaradi družabnih omrežij, spletne elektronske pošte in drugih spletnih storitev. Vaše spletne dejavnosti so neprecenljive za razvijalce umetne inteligence. Milijarde elektronskih pisem in klepetov, ki jih hranijo Googli in Facebooki, ponujajo neverjeten vpogled v človeško pisno komunikacijo. Kakšna so vljudnostna pravila, katere besedne strukture uporabljamo v formalnem ali neformalnem pogovoru, o čem se pogovarjamo, kako izražamo čustva ... Vrhunski klepetalni programi so prebrali na milijone človeških pogovorov, zato jih zelo težko spravite v zadrego. Zvenijo zelo človeško, kramljajo, znajo se celo pošaliti in vas potolažiti, če jim potarnate zaradi napornega šefa. Človekoidni roboti, kakršen je robotski Hiroši, tega še ne zna, saj sistemi za prepoznavanje in razumevanje govora v realnem času niso dovolj zmogljivi. Vendar je to le vprašanje časa. Roboti bodo kmalu znali tako dobro posnemati človeške pogovore, da ne boste mogli biti prepričani, ali se pogovarjate s človekom ali strojem.
Kaj pa barva glasu, obrazna mimika, čustva, kretnje in druge značilnosti osebne človeške komunikacije?
To je za razvijalce robotov kar velik izziv, saj ljudje ves čas nekaj počnemo. Poskusite kdaj pozorno opazovati naključnega neznanca, ki sedi nasproti vas. Nekateri gibi so zavedni in funkcionalni, drugi nezavedni in naključni. Tudi če spite ali ne počnete nič posebnega, niste v takšnem stanju mirovanja, kot bi bil robot. Pri današnjih robotih najbolj opazite odsotnost nenamenskih gibov in dejanj, zato jih moramo dodajati programsko. Nekateri raziskovalci na našem inštitutu v Osaki so se specializirali prav za posnemanje nenamenskih gibov in razvijajo algoritme za neenakomerno dihanje, utripanje vek, nenadne gibe, čustvene reakcije ... Naši zadnji robotski prototipi so že zelo prepričljivi.
Kako deluje algoritem za čustvene reakcije? Jih je mogoče predvideti?
Govoriva o posnemanju človeškega obnašanja, ne o dejanskem človeškem doživljanju. Čustvene odzive je mogoče predvideti podobno kot primerne odgovore v spletnem klepetu. Če robot opazi, da je sogovornik vesel – po obraznih potezah, tonu glasu ali vsebini pogovora –, si zna nadeti vesel obraz. Roboti znajo jokati in tudi čustveno muhavost je mogoče kar dobro naprogramirati. V našem laboratoriju smo izdelali algoritem za jokanje in znamo ujeti večino trenutkov, ko je jokanje primerno. Tudi če malo zgrešimo, ni nič hudega, nekateri ljudje jokajo brez očitnega razloga ali so vsaj navidez trdni, ko so drugi žalostni. Zato ponavljam: roboti nas bodo kmalu znali tako dobro posnemati, da boste zelo težko ugotovili, ali se pogovarjate s človekom ali strojem.
Bomo morali za prepoznavanje uporabljati pse – podobno kot človeški uporniki, ki so se borili proti morilskim robotom v filmski seriji Terminator?
Vedno bodo obstajali načini, kako prepoznati robota. Vendar sem vas že na začetku pogovora vprašal, zakaj je to sploh pomembno. Robotski Hiroši je podaljšek moje identitete, podobno kot spletni profil na facebooku ali avatar v virtualni skupnosti second life. Le da tej identiteti doda še fizično navzočnost, kakršne računalniška grafika ne omogoča. Zakaj bi morali na vsak način vedeti, ali se pogovarjate z robotom ali s človekom?
Morda je kriva popularna kultura, ki človeku podobne stroje vedno prikazuje kot nekaj nevarnega, tujega in nenaravnega?
Na Japonskem do robotov nimamo tako negativnega odnosa. Mi ne poznamo zahodnjaške delitve na živo in neživo, naravno in nenaravno. V naši filozofiji ni boga, ki bi človeku podelil poseben status in ga razglasil za najvišje živo bitje. Človek, žaba, kamen in stroj so del istega sveta in vse ima dušo. Zato tako težko razumemo obsedenost Američanov in Evropejcev z varovanjem kitov, ker da so tako podobni človeku in si zaslužijo drugačno obravnavo kot druge živalske vrste. Prav tako ne razumem nasprotovanja robotiki in biotehnologiji, ker da posegata v človeško nedotakljivost. Ne znam si predstavljati, zakaj bi se moral zaradi robotskega Hirošija počutiti ogroženega ali manj človeškega. Tudi če bi lahko nekoč vanj preselil svojo zavest, me ne bi motilo. Prej nasprotno, saj sem prepričan, da bi me tak robotski Hiroši v marsičem prekašal. Ne bi zboleval, imel bi boljši spomin ...
Zagovorniki ideje singularnosti trdijo, da se bo tak prenos zavesti zgodil najpozneje leta 2045 ...
Zagovorniki singularnosti so zanimiva druščina. Poleti so me povabili v New York na njihovo konferenco Global Future 2045 in še nikoli nisem srečal toliko slavnih in bogatih ljudi. Med njimi je veliko vernikov, ki z milijonskimi donacijami podpirajo raziskave umetne inteligence in kibernetike, da bi si morda nekoč zagotovili večno življenje v elektronskem svetu (nasmešek).
Se vam zdi takšna prihodnost verjetna?
Če znamo dovolj dobro definirati opravilo, je tehnološka rešitev skoraj vedno boljša od človeške. Računalnik zna bolje shranjevati informacije, industrijski robot učinkoviteje in natančneje ponavlja rutinske gibe, človek bo težko še kdaj zmagal v šahu. Robota lahko naučim, da govori namesto mene, in ne vidim razloga, zakaj ne bi nekoč znali digitalizirati informacije, ki so shranjene v človeških možganih, in jih prenesti na elektronski pomnilnik. Vendar bomo prej ali slej trčili v vprašanje zavesti, ki je tudi nevro- in kognitivni znanstveniki še ne razumejo. Nič ne kaže, da naša zavest nekje prebiva – v nekem posebnem možganskem središču ali spletišču, ki bi ga bilo mogoče nekam prenesti. Zato informacijska kopija možganov sama po sebi še ne pomeni zavesti. Zavest se lahko kvečjemu razvije.
Se lahko zavest razvije tudi pri stroju?
Kibernetske teorije, ki v možganih vidijo nekakšen vrhovni računalnik za nadzor telesnega stroja, se mi ne zdijo prepričljive. Naša zavest ni samo individualna, ampak je družbena. Poleg tega možganov ne moremo ločiti od preostalega telesa in tudi ne od družbenega okolja. Robote bi morali najprej opremiti s tako zmogljivimi tipali, da bodo primerljivi z našimi čutili in živčnim sistemom. Takrat bi se morda začeli po svoje zavedati okolice. Dovolj zmogljiv in učljiv program za umetno inteligenco bi iz teh impulzov mogoče ustvaril nekakšno doživljanje notranjega sveta. Če bo taka umetna inteligenca začela oblikovati družbene stike s podobno učljivo inteligenco, pa bi se že utegnila izoblikovati nekakšna zavest.
Bo takšno zavest lažje izdelati ali pridelati? Na Ars electronici ste nekateri zagovarjali robotiko, biotehnologom pa je bližja ideja kloniranja in programiranja novih živih organizmov.
Trenutno je manj omejitev za razvoj robotike, ker imajo ljudje pred kloniranjem še veliko predsodkov. Kloni bodo verjetno uporabnejši kot nadomestna organska bitja – za nadomestne organe in podobno, če zbolimo ali se okvarimo. Morda bomo celo ugotovili, da je zavest laže prestaviti v žive organizme, in se ne bomo mučili z računalniki.
Kako se bomo ljudje odzvali na konkurenčno robotsko ali replikantsko zavest?
V znanstveni fantastiki lahko najdete zelo različne scenarije. Robotski poročnik Data iz televizijske serije Zvezdne steze je vedno malce žalosten, ker ne more postati resnično živo bitje. V Terminatorju stroji sklenejo, da jih ogrožamo, zato nas je bolje uničiti z jedrsko kataklizmo, v Matrici pa nas zasužnjijo in uporabijo namesto baterij. Težko rečem, katera prihodnost je bolj verjetna, saj vse omenjene zgodbe črpajo motive iz človeške zgodovine: vojn, suženjstva in boja za civilne svoboščine, kjer se je pojavil prepad med »našim« in »tujim«. Veliko bo odvisno od institucij in ideologij, ki svojo moč črpajo iz ideje človeške ekskluzivnosti. Že Darwin je imel velike težave s cerkvijo, ko je namignil, da ljudje morda nismo bili že ustvarjeni tako edinstveni, ampak smo kot vrsta zelo blizu drugim primatom. Vendar nisem pesimist, saj še nisem imel slabe izkušnje, odkar potujem in nastopam z robotskim Hirošijem. Do mojega robota se ljudje obnašajo podobno kot do otroka. Razumevajoči so do njegovih omejitev in mu pomagajo, če česa ne zna.
To je ugotovila tudi ameriška psihologinja Shirley Turkle, ki je sodelovala pri razvoju družabnih robotov za starostnike. Prebivalci domov za ostarele so se tako navezali na preproste robote, da so bili njihovi vnuki že ljubosumni.
Moja opažanja so podobna. Turklova je opisala zelo človeško lastnost, da se navežemo na tisto, za kar skrbimo – naj je živo ali ne. Se spomnite male virtualne igrače tamagočija? V naši družini smo jih imeli vsi in priznam, da sem se zelo navezal na to malo igračo. Kot bi skrbel za malo domačo žival, hrčka ali akvarijsko ribico. Na Japonskem že danes ni nič nenavadnega, če si namesto živega omislite robotskega psa, zato sem prepričan, da se bodo ljudje navezali na robote, ko bodo začeli vstopati v njihova gospodinjstva. Dvomim pa, da jim bomo lahko že kmalu zaupali skrb za otroke in starostnike, saj so še premalo avtonomni. Poznamo pa že uspešne modele družabnih robotov, ki so zelo primerni za majhne otroke in dementne starostnike, saj imajo drugačne družabne potrebe kot zdravi odrasli.
Kdo se najbolj zanima za človekoidne robote? Vojska? Industrija zabave?
Naš inštitut razvija robote za zelo različne stranke. Za fakultete in srednje šole izdelujemo male robote, na katerih se študenti in dijaki učijo programiranja. Pred dvema letoma smo se lotili zanimivega projekta ohranjanja japonskega kulturnega izročila, saj smo izdelali natančno robotsko kopijo znamenitega mojstra pripovedovanja zgodb Kacura Beiča, ki se je zaradi starosti upokojil. Letos pa sem začel sodelovati z znanim japonskim režiserjem Orizo Hirato, s katerim sva pripravila zelo uspešno robotsko gledališče. Roboti so lahko presenetljivo dobri igralci – sploh če ima režiser izdelano zelo natančno vizijo predstave. Zato se Hirata večkrat pošali, da raje dela z roboti, ker vedno naredijo natanko tisto, kar jim naročiš. Če si zamisliš drugačno vlogo, preprosto zamenjaš masko in glas.
Ali z vsakim novim modelom postarate tudi robotskega Hirošija? Še vedno sta si neverjetno podobna.
Obraz robotskega Hirošija je še ravno takšen, kot sem ga izdelal pred osmimi leti (nasmešek). Veliko sem razmišljal, kako naj rešim vprašanje staranja, saj priznam, da bi me začela mladostnost robotskega Hirošija prej ali slej motiti. Ko sem pripravljal sedanji model, bi moral za izdelavo novega obraza porabiti najmanj 25.000 evrov. Če bi namesto tega spremenil svoj obraz, pa bi za operacijo plačal samo dobrih 5000 evrov.
In ste se prepustili lepotnemu kirurgu?
Vsekakor! S preprosto operacijo sem rešil robotsko zadrego in se pomlajšal za deset let. Ali ni to imenitno?
Boste čez deset let ponovili operacijo?
Kje pa, to bi bilo trapasto! (smeh) Takrat bo precej ceneje popravljati robota kot mene, namesto nove kopije pa bom raje ustvaril čudovito mladenko. Neskončno sem radoveden, kako se bodo ljudje odzvali na takšnega Hirošija. ¾
