Rok Čeferin: Za obstoj demokracije je bistveno, da so ljudje obveščeni

Rok Čeferin, odvetnik iz znane slovenske pravniške družine, je v svojem doktorskem delu kritično analiziral sodno prakso slovenskega ustavnega sodišča in evropskega sodišča za človekove pravice s področja svobode tiska. Ta, poudarja Čeferin, kljub pomembni nalogi, ki jo ima v družbi, ne more biti neomejena.

Začniva s sodbo v primeru SDS proti Delu. Dejali ste, da za vas odločitev sodišča ni presenetljiva. Vendarle: zdi se, da je vsaka zmaga odprte, svobodne razprave pomembna. Je vi ne vidite tako?

Za obstoj demokracije je bistveno, da so ljudje obveščeni o dejstvih, ki so za družbo objektivno pomembna, torej o temah v javnem interesu. Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) je v svoji sodni praksi zavzelo stališče, da je najpomembnejša razprava v javnem interesu politična razprava. Če se neka politična stranka, sploh tako pomembna, kot je SDS, domnevno financira na sporen način, s koruptivnimi dejanji najvišjih predstavnikov oblasti, je to tema, s katero mora biti javnost seznanjena. V takem primeru sme tudi novinar v svojem prispevku zavzeti bolj provokativna stališča - tudi če za svoje trditve nima dovolj trdne podlage. Sodišče pa v takem primeru svobode tiska ne sme pretirano omejevati, kar pomeni, da ne sme sankcionirati takega ravnanja, tudi če novinar morda pretirava ali če ne navede dovolj trdne podlage za svoje trditve.

V sodni praksi evropskega sodišča za človekove pravice so bile opredeljene najrazličnejše teme, ki so v javnem interesu.

Celo bolezen nekdanjega francoskega predsednika Mitterranda.

Da, to je primer, ko je sodišče dopustilo razpravo o zelo intimni sferi posameznika, o njegovi bolezni in umiranju, kar pomeni intenziven poseg v osebnostne pravice. To je obrazložilo z dvema argumentoma: prvi je, da ima javnost pravico izvedeti za podatke o zdravju svojega predsednika in da jim je ta lagal o svojem zdravstvenem stanju. Gre za temo v javnem interesu, zaradi česar pravica javnosti do obveščenosti pretehta nad pravico predsednikovih svojcev, ki so želeli, da navedeni podatki ne pridejo v javnost. Drugi pomemben argument pa je ta, da je knjiga že prišla na trg, na internetu so se pojavile celo njene kopije. Vprašanje je, ali ima smisel prepovedati razširjanje neke knjige, če jo je praktično ves svet že prebral?

Za podoben problem je šlo v primeru prvega moža Formule 1 Mosleyja, ko je časopis News of the World na prvi strani objavil članek Šef formule 1 je bil udeležen na izprijeni nacistični orgiji s petimi prostitutkami. Objavili so fotografije in na spletu tudi videoposnetek, ki ga je videlo že več milijonov ljudi. Zato po mnenju sodišča ni imelo nobenega smisla izdati začasne odredbe, s katero bi prepovedali objavo posnetkov. Bilo je že prepozno. Tudi razvoj tehnike vpliva na razumevanje meja svobode tiska.

In jih širi.

In jih širi, da.

Je vodilo v imenu javnega interesa in v dobri veri potem tisto, čemur mora novinar slediti?

Novinar mora čim bolj pošteno pristopiti k posredovanju nekih informacij javnosti. To pomeni, da niti namerno ne sme zavajati javnosti niti ne sme biti malomaren pri preverjanju informacij, ki se kasneje izkažejo za neresnične. To je temeljno vodilo.

Tožbeni zahtevek v zadevi SDS proti Delu je bil težak 300.000 evrov. Je vrednost ugleda politične stranke res tolikšna?

Pri nas so odškodnine v sodni praksi za nepremoženjsko škodo zelo nizke in ta znesek je zagotovo odstopal od vseh tovrstnih standardov ter je bil povsem nerealen. Tudi če bi sodišče ugotovilo, da je bila tožba utemeljena, bi bila tožeča stranka upravičena do največ desetkrat nižje odškodnine.

Kakšna je tu razlika med pozicijo politične stranke in drugimi?

Sodna praksa je vzpostavila tri tipe oseb: absolutno javne osebe, to so politiki, relativno javne osebe, ki so za javnost pomembne samo v zvezi z nekim dogodkom, in anonimne, nejavne osebe. Vsaka od teh kategorij uživa določeno stopnjo varstva zasebnosti; najbolj so zaščiteni tisti, ki sploh niso javne osebe, najmanjšo zaščito pa imajo politiki. Po sodni praksi ustavnega sodišča in ESČP morajo politiki trpeti zelo intenzivne posege v svoje osebnostne pravice, morajo biti tolerantnejši do kritik na svoj račun, ker so z vstopom v politični prostor privolili v to, da bodo pod strogim nadzorom javnosti.

Podoben položaj imajo po mojem mnenju tudi politične stranke. Tudi v tem primeru gre za pomembne igralce na politični sceni. S svojimi predstavniki kandidirajo na volitvah. V primeru zmage na volitvah sodelujejo pri oblikovanju organov oblasti. Zato ima javnost upravičen interes, da je seznanjena z morebitnimi nepravilnostmi pri njihovem delovanju.

Sicer pa lahko tisk po sodni praksi ESČP najbolj intenzivno posega v osebnostne pravice predstavnikov izvršilne in zakonodajne veje oblasti, bolj pa so zaščiteni sodniki. Ti se namreč glede na naravo svojega dela ne morejo učinkovito braniti pred kritikami na svoj račun, ker morajo varovati tajnost podatkov v sodnih spisih.

Torej tudi sodišča niso nedotakljiva?

V zadevi Sunday Times proti Združenemu kraljestvu je sodišče zavzelo stališče, da so sodišča del družbe, da ne živijo v brezzračnem prostoru in da morajo zato tako kot vsi drugi organi oblasti trpeti kritike na račun svojega dela. Šlo je za primer, ko je farmacevtska družba prodajala zdravila, ki so povzročila hude okvare zdravja novorojenčkov. Starši so se želeli poravnati s farmacevtsko družbo in po angleškem zakonu bi to poravnavo moralo potrditi sodišče. Sunday Times je ostro obsodil prenizko dogovorjene odškodnine, saj jih je primerjal z dobički farmacevtske družbe. Britansko pravosodje je to razumelo kot pritisk na neodvisno delo sodišč. ESČP je tu zavzelo drugačno stališče: da je šlo za tako pomemben primer v javnem interesu, da je javnost o njem morala biti obveščena, zato ga je dopustno obravnavati v medijih.

Sodstvo torej mora trpeti kritike na račun svojega dela. In to velja tudi za komentiranje tekočih sodnih postopkov.

Tudi za aktualno odločitev sodišča v primeru Patria?

Pri nas velja napačno stališče, da se sme komentirati sodni postopek šele, ko je pravnomočen. Sodišča so del oblasti, pravica vsakega posameznika ter pravica in celo dolžnost tiska pa je, da na morebitne nepravilnosti opozori, tudi med samim postopkom. Sodna praksa pozna kar nekaj primerov; denimo v Belgiji. Tam je sodišče obsodilo novinarja, ker je domnevno žalil belgijske sodnike. Ti pa so razsodili škandalozno. V neki razvezni pravdi so otroka dodelili očetu, ki naj bi bil pedofil in član iste skrajnodesničarske organizacije kot sodniki. Ko je novinar opozoril na te nepravilnosti, je bil pred belgijskimi sodišči obsojen zaradi razžalitve sodišča, ESČP pa je ugotovilo, da je v takih okoliščinah nepredstavljivo, da bi tisk ostal tiho! Tisk se v takih primerih mora oglasiti. Sicer pa imajo v okviru svobode izražanja pravico do kritike ravnanja sodišč tudi drugi subjekti, ne le tisk, in to ne nujno šele po pravnomočno končanem postopku.

V katerih primerih in kdaj pa je dopustno omejevanje svobode izražanja, kje so meje oziroma kaj so izjeme?

Ko gre za neosnovane žalitve, za nekorektne posege v osebnostne pravice, ko ne gre za temo v javnem interesu, ko gre za poseganje v zasebnost anonimnih posameznikov, ki uživajo višjo stopnjo varstva svoje zasebnosti. To so tipični primeri zlorabe svobode tiska.

V zadevi Karoline Monaške proti Nemčiji je ESČP vzpostavilo sorazmerno jasno mejo med svobodo izražanja in pravico do zasebnosti. Razsodilo je, da so intenzivni posegi v pravico do zasebnosti dopustni v primerih, ko mediji poročajo o politikih, nikakor pa ne, kadar poročajo o osebi, kot je bila Karolina Monaška, ki je bila le članica monaške knežje družine, ni pa bila nosilka nobenih javnih funkcij.

Tisk sme razgaljati zasebno življenje posameznikov, če gre za dejstva, ki so objektivno pomembna za javnost. Če pa gre samo za zabavanje množic, za zadovoljevanje voajerskih nagnjenj bralcev, takrat se mora praviloma svoboda tiska umakniti pravici do zasebnosti.

Kakšni so slovenski standardi na področju varstva pravic in svoboščin?

Ustavno sodišče sledi standardom sodne prakse ESČP in zelo podobno razume pomen svobode tiska. O vprašanju, ali je novinar ravnal korektno ali je prestopil dopustne meje svobode tiska, tako ustavno sodišče kot ESČP odločata na podlagi vseh okoliščin primera in ne le na podlagi vsebine besed, ki jih je novinar uporabil.

Kaj pa druge sodišča? Se dogajajo napake?

Tu so odstopanja. Mislim, da se moramo ustavnemu sodišču zahvaliti, da Slovenija še ni bila obsojena zaradi kršitve svobode izražanja pred ESČP. Vendar ustavno sodišče približno polovico zadev s področja svobode izražanja, ki jih sprejme v obravnavo, razveljavi, ker je po njegovem mnenju redno sodišče pretirano omejilo svobodo izražanja. Pogosta napaka rednih sodišč je, da se pretirano osredotočijo na objektivno žaljivost neke sporne izjave novinarja, namesto da bi jo presojala glede na vse okoliščine primera. Če novinar uporabi žaljiv izraz, pred rednimi sodišči ponavadi že zadostuje za njegovo obsodbo. Tako gledanje pa je napačno. Tudi uporaba žaljivega izraza je lahko v določenih okoliščinah dopustna. Treba je upoštevati vse okoliščine primera: zakaj je bila ta izjava podana, s čim je bila izzvana, ali je šlo za poročanje o temi v javnem interesu, kakšen je status osebe, na katero se izjava nanaša ...

Recimo, ko novinar za Jörga Haiderja zapiše: Idiot, ne pa nacist!

Ko sem začel študirati omenjeni primer, se mi je zdelo nepredstavljivo, da bi lahko sodišče razsodilo v prid novinarja, ki o nekom v članku napiše, da je idiot. Vendar je v specifičnih okoliščinah lahko tudi taka odločitev na mestu. Haider je v navedenem primeru javno hvalil nacistični režim in novinar ga je v članku označil za idiota. Če novinar poroča o tako nezaslišanem ravnanju politika, ki poskuša obuditi nacistično ideologijo, takrat je tisku dovoljeno, da z bolj ostrimi izrazi to komentira oziroma, lahko bi rekli, da je v takem primeru celo dolžnost novinarja, da zadevo komentira tako, da ta dogodek v javnosti ne ostane spregledan. Torej: da na prvi strani časopisa postavi naslov: Haider je idiot!, ker to pomeni, da bo vsak, ki bo šel mimo kioska, videl ta napis in kupil časopis, prebral in se seznanil z nezaslišano izjavo politika.

Čeprav je prva misel, ki se ob takem zapisu utrne: še ena dobičkonosna pretencioznost. A vendar torej lahko velja: radikalna stališča - radikalna medijska obdelava? Se tu meje svobode tiska izrazito širijo? V knjigi navajate še en podoben primer, in sicer članek, v katerem je novinar kritiziral promiloševićevsko usmerjenega zgodovinarja z naslovom: Besedo ima fašist.

Da, drži. Tudi sam sem imel z razumevanjem teh odločitev ESČP na začetku precej težav, a sta mi oba primera, ki ju omenjate, spremenila pogled na svobodo tiska.

Treba pa se je zavedati, da ima tudi svoboda tiska svoje meje, ki jih novinar ne sme prestopiti. Pri tem ima rumeni tisk bistveno ožje meje kot mnenjski tisk.

Po drugi strani je po vašem mnenju ustavno sodišče vsaj v enem primeru to mejo napačno postavilo, in sicer preozko. Gre za kritiko napada na istospolno usmerjene oziroma na besede nekdanjega poslanca Srečka Prijatelja, ki je v parlamentu z besedami in gestikulacijo ponazoril geja v vrtcu: Čavči. Prišel sem pote!

Poslanec se je v svojem nastopu norčeval iz homoseksualcev in novinar Mladine se je na to odzval duhovito, a zelo ostro. To so redna sodišča obsodila, ustavno sodišče pa je pritožbo zavrnilo. Zadeva je zdaj na evropskem sodišču in menim, da se je tu ustavno sodišče napačno odločilo, saj je spregledalo pomembne okoliščine: šlo je za kritiko predstavnika zakonodajne veje oblasti, šlo je za temo v javnem interesu in novinar se je postavil v bran ranljivi manjšini. Tega ustavno sodišče ni zadostno upoštevalo.

Korak predaleč pa je po vašem šlo sodišče, ko je pritrdilo novinarju, ki je opisoval nasilje policistov na Islandiji. Zakaj tu zagovarjate ožje razumevanje svobode tiska?

Gre za primer Thorgeirson proti Islandiji. Novinar je policiste v Reykjaviku obtožil, da so do ljudi čezmerno nasilni, imenoval jih je »zveri v uniformah« itd., pri tem pa se je skliceval na mladeniča, ki naj bi ga policisti tako poškodovali, da je postal tetraplegik. Pokazalo pa se je, da si je novinar ta podatek izmislil. Tu je prišlo do namernega navajanja neresnic, zavajanja javnosti in zlorabe svobode izražanja. Mislim, da je ESČP v tej zadevi pretirano zaščitilo svobodo tiska.

Kaj pa nadzor, ki ga izvaja ameriška Nacionalna varnostna agencije (NSA), in razkritje mladeniča, ki je Guardianu posredoval informacije? Ali so meje svobode izražanja po vašem razumevanju v imenu vojne proti terorizmu redefinirane?

Tukaj je težko postaviti pravo mejo med pravicami in interesi. Na eni strani je tu pravica javnosti do obveščenosti o nezakonitem poseganju v zasebnost državljanov. Na drugi strani je interes države, da varuje svoje državne skrivnosti iz obrambnih in drugih interesov. Oseba, ki je razkrila sporne podatke, bo sojena pred ameriškimi sodišči, zato po mojem mnenju ne moremo pričakovati, da bo tehtanje navedenih pravic potekalo nepristransko. Mislim pa, da je interes javnosti, da je obveščena o nezakonitem nadzoru državljanov s strani oblasti, pomembnejši od interesa države, da varuje svoje skrivnosti. Podobno velja za zadevo Wikileaks. Temeljni razlog za široke meje svobode tiska je, da se državljanom omogoči nadzor nad oblastjo, in tukaj je tisk nedvomno storil tisto, kar je bila njegova dolžnost kot varuha javnega interesa, saj je javnosti razkril, da prihaja do zlorabe oblasti v škodo državljanov. Ob tem sicer mislim, da Assange ni storil prav, ko je objavil vse informacije. Sporne so bile predvsem tiste, s katerimi je ogrozil življenja ameriških in drugih vohunov. V tem primeru namreč pride do kolizije med pravico do življenja teh agentov in pravico javnosti do obveščenosti. Mislim, da bi v takem primeru pravica do življenja morala imeti prednost, kar pomeni, da je bila svoboda izražanja v tem delu zlorabljena.

Slovenija sicer še nikoli ni bila obsojena pred ESČP, Avstrija je rekorderka z 32 obsodbami, Francija je bila obsojena 23-krat, Turčija več kot 200-krat ... Koliko nam ta statistika govori o dejanskem stanju svobode tiska v posamezni državi ali zgolj o različnem vrednotenju sodišč po državah?

V Evropi je največja kršiteljica Turčija. Mislim, da število obsodb govori o stanju svobode tiska v državi oziroma da je pomemben pokazatelj stanja svobode tiska v državi.

Potemtakem je Slovenija v samem vrhu. A tega drugi indeksi ne kažejo.

To je gotovo le eden izmed njih; res je, da zgolj obsodbe ESČP ne kažejo popolne slike o stanju svobode tiska v neki državi. Glavna grožnja svobode tiska prihaja iz ekonomskih in političnih centrov moči, ki obvladujejo medije in vplivajo na predrugačenje novic v skladu s svojimi interesi. Gre za prefinjeno obliko kršitve svobode tiska, zaradi katere javnost dobiva vedno manj verodostojne informacije o dogajanju v družbi in ki ga sodišča še niso obravnavala. Zato je mogoče res preuranjeno reči, da so v tem kontekstu pomembne samo sodbe ESČP. Pomembno je tudi to, kar se na področju tiska dogaja v globalni družbi, to je prevzemanje medijev, njihovo preprodajanje in uničevanje … Za tovrstne dogodke pa je odgovorna država, ki mora ne samo se vzdržati aktivnega poseganja v svobodo tiska, ampak mora hkrati preprečiti, da drugi pravni subjekti ovirajo ali posegajo v svobodno delo tiska. Tu je država kriva, ker se je popolnoma umaknila iz regulative in tisk prepustila trgu.

Aktivno vlogo je sodišče naložilo državi pri zagotavljanju pogojev za delo medija v javnem interesu; gre za primer o zmanjšanju prispevka za RTV, ki je vseskozi v primežu političnih apetitov.

Država mora poskrbeti tudi za to, da z aktivnim ravnanjem omogoča medijem, da svobodno funkcionirajo. Ustavno sodišče je tu zavzelo stališče, da javna televizija ne sme biti odvisna niti od ekonomskih centrov moči, to je od zaslužka od reklam, niti od političnih, torej od državnega financiranja, zaradi česar je treba zagotoviti stabilen sistem financiranja iz prispevkov. Ta odločba se mi zdi zelo pomembna, a je v javnosti spregledana.

Kaj je danes po vašem mnenju največja grožnja svobodi tiska?

Največjo nevarnost vidim v tem, kot sem že omenil, da se država umika iz reguliranja položaja medijev v družbi, v tem, da ekonomski centri moči prevzemajo medije in vplivajo na predrugačenje novic v skladu s svojimi interesi.

In rešitev?

Državne pomoči mnenjskemu tisku, ker gre za tako pomembno sfero, da preprosto ni v interesu državljanov, da se jo prepusti trgu. Rešitev je morda v preoblikovanju časopisov v neprofitne sklade, ki ne bi več toliko zasledovali dobička. Problem je namreč tudi v tem, da se mediji vedno bolj preusmerjajo v senzacionalistično poročanje - zaradi neizprosnega boja za bralce. Če hoče tak medij preživeti, mora kršiti osebnostne pravice. Odškodnine za razžaljeno čast pa so sorazmerno nizke, zato se tako neetično ravnanje splača, saj se s tem več zasluži, kot pa plača iz naslova odškodnin. ¾