Samo desetina 
moških ima šefinjo

Razlike po spolu so precej izrazite v Sloveniji: več kot deset ur na dan dela 41 odstotkov žensk in 17,3 odstotka moških.

Objavljeno
03. marec 2012 18.19
Aleksandra Kanjuo Mrčela
Aleksandra Kanjuo Mrčela

Kljub večdesetletnim prizadevanjem za enake pravice spolov, zakonodajnim spodbudam in kulturnim spremembam so na trgu delovne sile med spoloma še vedno številne razlike. Ženske in moški so koncentrirani v različnih poklicih in dejavnostih, za katere so značilne razlike v položaju, razmerah za delo in plačilu. Mnoge med razlikami so v prid moškim. Del razlik pri plačanem delu je povezan s tem, kako si moški in ženske delijo neplačano – skrbstveno in gospodinjsko delo.

Segregacija na trgu delovne sile: kaj delajo ženske in kaj moški?

V sociologiji s pojmom segregacija na trgu delovne sile po spolu označujemo koncentracijo moških in žensk v različnih dejavnostih in poklicih, na različnih delovnih mestih. Segregacijo po spolu merimo z indeksi, ki kažejo, kolikšen del delovne populacije bi moral zamenjati dejavnost, poklic ali delovno mesto, da bi se dosegla enakopravnost po spolu. Pri spremljanju uresničevanja politik EU na področju zaposlovanja se uporablja Karmel-MacLachenov indeks (IP, z vrednostjo od 0 do 50 odstotkov), ki kaže, da je bila leta 2009 v 27 državah članicah EU poklicna segregacija po spolu v povprečju 25,8-odstotna, v dejavnostih pa 19,8-odstotna. V Sloveniji je bila istega leta poklicna segregacija nekoliko višja, v dejavnostih pa nekoliko nižja.

Države z najvišjo stopnjo spolne segregacije v EU so Estonija, Slovaška, Latvija in Finska. Najmanj po spolu segregiran trg delovne sile pa imajo v nekaterih mediteranskih in vzhodnoevropskih državah (Grčija, Romunija, Malta in Italija). Za države z višjo stopnjo segregacije po spolu je značilna višja udeležba žensk na trgu delovne sile, kar kaže na to, da ženske vstopajo na trg delovne sile na določenih (»feminiziranih) področjih. Poklicna spolna segregacija se od devetdesetih let prejšnjega stoletja ni bistveno spremenila, medtem ko se je na koncu prejšnjega stoletja spolna segregacija v dejavnostih nekoliko povečala. V mnogih državah se je hkrati povečala udeležba žensk na trgih delovne sile.

Analiza spolne strukture poklicev kaže, da v nekaterih poklicih en spol popolnoma prevladuje (tako so npr. vojaški poklici maskulinizirani, poklic vzgojiteljice v vrtcu pa izrazito feminiziran). V nekaterih poklicih je udeležba posameznega spola večja kot v celotni populaciji, nekateri poklici pa so mešani (udeležba moških in žensk je enakopravna; teh poklicev je najmanj). Ženske so v EU koncentrirane v manjšem številu poklicev kot moški. Predvsem prevladujejo v treh dejavnostih: izobraževanju, zdravstvu in socialnih storitvah. Razlike med spoloma so tudi znotraj poklicev; tako so med zdravniki ženske večkrat pediatrinje, moški pa pogosteje kirurgi. Analize kažejo, da se s feminizacijo poklicev ali dejavnosti njihov položaj poslabša, plačilo pa zniža (zgodovinski primeri tega so uradniški ali učiteljski poklic).

Razen horizontalne (med poklici, dejavnostmi) lahko analiziramo tudi vertikalno segregacijo po spolu, tj. kako so med spoloma razdeljeni najvišji položaji, plačila in ugodnosti. Podatki kažejo, da je, čeprav je med strokovnjaki in tehniki v EU več žensk kot moških, bila med vsemi menedžerji in zakonodajalci leta 2006 slaba tretjina (32,6 odstotka) žensk in da je delež žensk med menedžerji v tretjini članic EU med letoma 2001 in 2006 upadel. Manj kot četrtina zaposlenih v državah EU ima nadrejeno žensko in med temi je manj moških – samo desetina moških ima šefinjo, kar pomeni, da so ženske večinoma nadrejene drugim ženskam. Analiza segregacije po spolu na ravni delovnih mest kaže, da je ta večja od poklicne ali segregacije po spolu – ženske in moški zelo redko delajo skupaj.

Segregacija po spolu se šteje za enega najpomembnejših razlogov za vztrajne razlike med plačami moških in žensk. Kljub desetletjem od zakonodaje, ki prepoveduje razlike v plačah, so v povprečju Evropejke za 15 odstotkov manj plačane kot Evropejci. Podatki Eurostata za leto 2009 kažejo velike razlike med državami – od več kot 30-odstotne razlike v Estoniji, več kot 25-odstotne na Češkem in v Avstriji do najmanjše v Sloveniji (3 odstotki). Kljub nizki povprečni razliki v Sloveniji (kjer so ženske zaposlene večinoma za polni delovni čas in med finančno krizo niso izgubile več služb kot moški) obstajajo veliko večje razlike v plačah, če jih analiziramo po dejavnostih in poklicih. Tako so bile po podatkih Statističnega urada RS strokovnjakinje v Sloveniji leta 2010 slabih 13 odstotkov slabše plačane kot strokovnjaki. Med temi, ki opravljajo storitvene poklice, in prodajalci je bila razlika 20-odstotna. V 2010 so bile največje razlike med plačami moških in žensk v dejavnostih zdravstvenega in socialnega varstva (kjer so imele ženske v povprečju 28,8 odstotka nižjo plačo od moških) in v finančnih in zavarovalniških dejavnostih (kjer so imele ženske v povprečju 27,6 odstotka nižje plače). Tudi v zelo feminiziranem poklicu medicinske sestre/zdravstvenega tehnika so moški bolje plačani kot ženske. Razlika se je sicer zmanjšala v zadnjih letih s 5,5 odstotka leta 2004 na 2,5 odstotka v letu 2009.

Razlika v plačah nastaja zaradi koncentracije žensk v manjše število poklicev in zato, ker veliko žensk v evropskih državah dela s krajšim delovnim časom. Toda del razlike se nanaša na »diskriminacijo pri vrednotenju« – višje vrednotenje moškega dela in dejavnosti, ki jih po večini opravljajo moški. Ker moški in ženske redko delajo iste stvari, je težko neposredno primerjati njihovo delo in se različno vrednotenje pogosto zdi manj nepravično.

Nova podrejenost moških?

Nekateri menijo, da v zadnjem času doživljamo dramatične spremembe v odnosih in položaju spolov. Boj za pravice žensk naj ne bi bil več potreben, ker da so danes moški zaradi vse večje brezposelnosti in negotovosti na trgu delovne sile ter zaradi velikih pričakovanj »novega očetovstva« in »nove moškosti« vse bolj pogosto v podrejenem položaju in negotovi glede lastne identitete. Podatki tega ne potrjujejo – čeprav je res, da ženske v Evropi vse bolj vstopajo na trg delovne sile, vstopajo še vedno v manj kvalitetne službe od moških. Čeprav je vse več brezposelnosti moških, je še veliko skrite brezposelnosti žensk, ki zaradi obveznosti v zasebni sferi sploh ne iščejo službe. Čeprav že dolgo obstajajo pričakovanja po bolj enakopravni delitvi skrbstvenega in gospodinjskega dela, večino tega opravljajo ženske.

Delitev neplačanega dela: ženske imajo daljše delovnike

Do nedavnega se je pri analizi dela spremljalo samo število ur delovnega časa plačane formalne zaposlitve. V zadnjem času – zaradi pomena, ki ga ima za gospodarstva in posameznike delo, opravljeno v zasebni sferi (neformalno in neplačano delo, velik del tega so neplačane dejavnosti, povezane z gospodinjstvom in skrbjo za otroke) – spremljamo tudi obseg tega dela. Analize kažejo, da ženske v vseh evropskih državah opravijo veliko več neplačanega dela. Peta raziskava o delovnih razmerah v Evropi, ki jo je lani opravila Evropska fundacija za izboljšanje delovnih in življenjskih razmer, je ponudila zelo zanimive podatke o obsegu dela v Evropi. Pokazala je, da več kot petina anketiranih dela (če upoštevamo plačano in neplačano delo) več kot 10 ur vsak dan v tednu. Pri tem obstajajo pomembne razlike med spoloma – tako dela 13,5 odstotka moških in 31,5 odstotka žensk. Razlike po spolu so še bolj izrazite v Sloveniji, kjer več kot deset ur na dan dela 41 odstotkov žensk in 17,3 odstotka moških.

Zakaj ženske slabo izbirajo?

Ekonomska in sociološka znanost že desetletja iščeta razlage za vztrajne razlike v položaju žensk in moških na trgu delovne sile. Starejše razlage so pojasnjevale neenakosti z različnimi izbirami moških in žensk: teorija človeškega kapitala je opozarjala, da ženske manj kot moški investirajo v svoje izobraževanje. Danes, ko je v Evropi v povprečju več visoko izobraženih žensk kot moških, novejše različice te teorije govorijo o drugačnih in slabših izbirah žensk glede področij študija. Teorija dvojnega trga delovne sile je opozorila, da so moški in ženske umeščeni na dveh delih trga delovne sile – moški na primarnem, za katerega so značilne večja varnost delovnih mest in službe s polnim delovnim časom, višjim plačilom in boljšimi možnostmi napredovanja, ženske pa na sekundarnem, ki ima nasprotne lastnosti. Novejše razlage iščejo odgovore, zakaj moški in ženske sprejemajo različne odločitve in kako so odločitve na trgu delovne sile povezane z družbeno ustvarjenimi pomeni in pričakovanji glede delovnih in življenjskih vlog moških in žensk. Moškim in ženskam sta od industrijske revolucije naprej, ko se je plačano delo ločilo od doma, »dodeljeni« različni sferi in ustrezna pričakovanja glede vlog, ki jih imata spola v teh sferah: moškemu vloga glavnega oskrbovalca družine in ženski glavne skrbnice za dom in družino. Ta pričakovanja močno vplivajo na obnašanje ter delovanje posameznikov in posameznic kot tudi delodajalcev, na organizacijske prakse v delovnih in drugih pomembnih organizacijah (kot so npr. sindikati, ki so dolgo združevali v glavnem moške delavce in se v mnogih gospodarstvih eksplicitno bojevali za »družinsko plačo«, s katero delavec lahko vzdržuje svojo družino).

Višja pričakovanja glede zaslužka glavnega oskrbovalca družine ovirajo moške pri izbiri služb v slabše plačanih feminiziranih dejavnostih ali poklicih. Prav tako jih ovirajo pri odločitvah, da se začasno odpovejo ali privolijo v manjši zaslužek, če bi se odločili za starševski dopust. To je slabo za družinski proračun, v katerem ženska zasluži manj. Ženske zaradi pripisane vloge glavnih skrbnic za dom in družino po drugi strani mnogokrat »izberejo« slabše plačane službe nižjega statusa, ker jim te omogočajo lažje usklajevanja plačanega dela in družine.

Družbena pričakovanja vplivajo tudi na tiste moške in ženske, ki sami izberejo drugače. Soočeni so s seksističnimi dejanji delodajalcev, ki se pogosto pri odločitvah zanašajo na to, kar velja, ali mislijo, da velja v povprečju za moške in ženske. Tako se lahko odločijo napačno, če npr. zaradi strahu pred veliko odsotnostjo zaradi starševstva ne zaposlijo ženske (ki se je odločila, da ne bo imela otrok), ampak moškega (ki se je odločil za vse očetovske in starševske dopuste, ki so mu na voljo).

Moške in ženske »izbire« so pogojene tudi s strukturo možnosti v organizacijah ali na trgu delovne sile. Pogosto službe dobijo tisti, ki imajo večji socialni kapital – stike in zaupanje tistih, od katerih je odvisno zaposlovanje. V primeru zelo dobro plačanih služb z visokim položajem je pomen neformalnega kadrovanja posebej pomemben. Analize kažejo, da za takšne položaje moški, ki jih pogosteje zasedajo kot ženske, poiščejo sebi podobne ljudi – pogosteje druge moške. Mnoge ženske na visokih položajih pa se obnašajo drugače – poimenovanje »sindrom čebele matice« govori o tem, da ženske, ki jim uspe, zaradi težavne poti do visokega položaja redko pomagajo drugim ženskam. Svoj uspeh pojasnjujejo s svojo izjemnostjo, drugačnostjo od drugih žensk (od skupine, ki je v družbi videna kot manj primerna za napredovanje na najvišje menedžerske položaje) in se z njimi ne želijo poistovetiti. Delovanje stereotipov o večji ustreznosti moških za menedžerska dela pojasnjuje nevidne ovire pri napredovanju žensk na najvišje menedžerske položaje, ki ga označujemo s pojmom »steklenih stropov«, ali po drugi strani lažjega napredovanja moških (»steklenih dvigal«) tudi v dejavnostih, kjer je zaposlenih ali ustrezno usposobljenih več žensk kot moških.

O prisotnosti in moči stereotipov o »ustreznih« in »naravnih« vlogah moških in žensk (žensk kot skrbnih, pogosto v podrejenih in pomočniških vlogah, ter moških v vodilnih vlogah in položajih, ki zahtevajo odločnost, pogum) v organizacijah priča pojav »prelivanja spolnih vlog«. O vlogah, sposobnostih, položaju sklepamo in se ustrezno temu obnašamo glede na spol, ne pa delovno vlogo osebe. Zaradi tega se zgodijo napake – moškega v belem v bolnišnici povzdignemo v zdravnika, čeprav je zdravstveni tehnik, za žensko, ki vstopi na sestanek predsednikov uprav, pa pomislimo, da je tajnica, ne pa ena od menedžerjev. Zaradi stereotipov uporabljamo tudi dvojne standarde pri ocenjevanju identičnega obnašanja moških in žensk. Nekaj, kar bomo pri moškem ocenili kot odločnost, bomo pri ženski videli kot agresivnost; žensko empatičnost pri moškem kot mehkužnost, moško demokratičnost kot žensko nesposobnost samostojnega odločanja, žensko čustvenost kot moško nesposobnost obvladovanja čustev.

Segregacija za vedno?

V prihodnosti lahko pričakujemo vse manj vertikalne segregacije – zahteve po enakih možnostih naj bi omogočile ženskam lažje doseganje višjih položajev. Neenakopravnost v poklicnem napredovanju žensk je namreč danes prepoznana kot oblika diskriminacije po spolu in številke, ki kažejo velike razlike v udeležbi moških in žensk na položajih moči, postajajo predmet analize in ukrepanja v večini evropskih držav. Toda s horizontalno segregacijo je drugače – ta se kaže kot združljiva z egalitarizmom in zato jo bo bistveno težje odpraviti. Razlikovanje po spolu in pripisovanje različnih lastnosti moškim in ženskam se začne z rojstvom, nadaljuje skozi socializacijo in je »naravno« dejstvo na trgu delovne sile. Družbeno oblikovani stereotipi o primernem obnašanju ter delovanju moških in žensk se lahko upravičujejo kot prosta izbira, do katere ima oseba pravico.

Spolni esencializem in liberalistična filozofija izbire sta podlaga za zahteve po enakopravnosti različnosti, ki je privlačna, ampak ne pomaga moškim in ženskam, ki ne ustrezajo stereotipnim pričakovanjem svojega biološkega spola.

Prav tako omejujeta izbire moških na »moške« in žensk na »ženske« dejavnosti in vloge. Segregacija se bolj pogosto kakor enakopravnost razlik kaže kot različno vrednotenje moškega in ženskega, pri čemer ima moško v sferi plačanega dela prednost in večjo vrednost.

Spreminjanje delitve in vrednotenja dela: nova revolucija?

Spolna segregacija na trgu delovne sile se kaže kot zelo specifična in težko odpravljiva oblika razlikovanja. Mnogokrat o njej sploh ne razmišljamo, ampak jo enostavno vzamemo v zakup. Kot problematična se seveda kaže za tiste, ki so diskriminirani zaradi tega, ker so njihove poklicne ali želje glede usklajevanja družinskega in poklicnega življenja neusklajene z »ustreznimi« spolnimi pričakovanji do njih. Žrtve posledic segregacije so tudi ženske, ki so po letih prejemanja nižjih plač obsojene na manjše pokojnine, pri čemer jim več opravljenega skrbstvenega in gospodinjskega dela ne pomaga.

Vendarle: na večjo spolno enakopravnost vplivajo različni dejavniki – od javnih politik, vrednot in norm glede dela in družine do dejanj posameznikov in posameznic – in vse to se spreminja. Po mnogih je danes potrebna »druga revolucija«, ki bo po opravljeni razpravi o potrebi po enakopravnosti spolov odprla še razpravo o družbeni konstrukciji razlik po spolu in pomagala k preseganju, ne pa slavljenju teh razlik ter tako ljudem ne glede na spol omogočila dejanske izbire – v delu in življenju.

Dr. Aleksandra Kanjuo Mrčela je izredna profesorica ekonomske sociologije na FDV.