Samo za (pre)drzno znanost

Kako slovenska znanstvena oblast razume področje etike in kateri so značilni, a netematizirani etični »zdrsi«, ki vključujejo tudi nelegalne poteze.

Objavljeno
04. julij 2014 14.25
Marija Bešter Rogač, Renata Šribar
Marija Bešter Rogač, Renata Šribar

V pričujočemu prispevku ugotavljava, kako slovenska znanstvena oblast razume področje etike in kateri so značilni, a netematizirani etični »zdrsi«, ki vključujejo tudi nelegalne poteze. Poleg tega razmišljava še, kako narediti načelo vsestransko etične znanosti funkcionalno na tej prezrti ravni.

Verjamete, da je človek, ki govori o etiki, sam zvest etičnim načelom? Zmota – tudi če gre za znanstvenico ali znanstvenika, kajti kapitalska in menedžerska logika je kot druge prežela tudi to sfero. Razlika med prakso in strategijami utrjevanja etike v znanosti je velika.

Etična ozaveščenost raziskovalcev

Resolucija o raziskovalni in inovacijski strategiji Slovenije 2011–2020 (RRISS), ki jo je državni zbor sprejel maja 2011, zaznava nujo »etične ozaveščenosti raziskovalcev«, ki izhaja iz učinkov znanosti na naše življenje. Resolucija etični imperativ povezuje z osebno integriteto in »poudarjenim čutom za odgovornost«. Ta je še posebej nujen v tako majhnem prostoru, kot je slovenski, saj so ljudje v tem poklicu »pogosto v položajih, ki bi jih bilo mogoče razumeti kot nasprotje interesov ali pa bi lahko škodili ugledu raziskovalne ustanove in raziskovalnega poklica na splošno«. Naj pokomentirava, da se žal »etična ozaveščenost« omejuje večinoma na medicinsko etiko, posebej problematiko poskusov na živalih. Po RRISS Slovenija sproti sledi razvoju etike v biomedicini in sodeluje pri izdelavi mednarodnih standardov.

Kot je razvidno, pa se etika v znanosti tu nikakor ne konča: navajanje tem ne vključuje zgolj že omenjenih raziskovalne integritete in odgovornosti ter preprečevanja navzkrižja interesov. Tudi družboslovje, denimo, ugotavlja navedeni dokument, mora biti pozorno do kratenja pravic ljudi, vključenih v raziskave. Perspektiva etike bi morala biti prisotna v ocenjevanju znanstvenih projektov že pred začetkom dela tudi tam, »kjer je verjetnost neposrednih kršitev človekovih pravic in etičnih norm na videz majhna«.

Očitno etično sporna je tudi dvojna raba dosežkov, ki vključuje zlorabe – »izdelavo novega orožja ali sredstev za zločinsko ali teroristično dejavnost, nesprejemljive posege v korist posameznika in družbe«. In še: načini »objavljanja ne smejo prizadeti svobode znanosti in svobode širjenja njenih rezultatov«.

Pogum, da spregovorijo

V okviru uveljavitve naštetih načel si RRISS postavlja za cilj sprejem nacionalnega kodeksa za etiko in poštenje ter dobro prakso v znanosti, na katerem naj bi temeljili kodeksi posameznih raziskovalnih ustanov. Med ukrepi RRISS predlaga vzpostavitev častnega razsodišča za znanstveno področje in institucionalizirano obravnavo etičnih vprašanj v znanosti. Obema ukrepoma je zastavljeni rok realizacije že pošteno potekel. Verjetno bo več uspeha z javno razpravo o etiki v znanosti, za katero sta odgovorna pristojno ministrstvo in SAZU.

Tudi tu, v naši sferi, smo torej obtičale, obtičali v tlečem upanju na boljše čase in z obilico slabih izkušenj. Najbolj zgovorne priče o aktualnem stanju v slovenski znanosti so posamezni primeri, če so seveda ljudje, ki se jim dogajajo, dovolj pogumni, da spregovorijo. Krog etično zainteresiranih znanstvenic je odprl kanal za taka sporočila. Kolegica poroča o tem, kako je bila naprošena, da naj zaradi svojih odličnih znanstvenih referenc prevzame prijavo raziskovalnega projekta v vlogi koordinatorke. Ko je bil projekt izbran za financiranje, so bile njene pristojnosti postopoma vse bolj okrnjene. Na koncu toliko, da moralno in faktično ni mogla več prevzemati odgovornosti. Je ta kolegica zgolj ena? Ne, vse več jih je, ki opisujejo identične izkušnje.

Navedena paradigma vključuje še dodatne elemente: privilegiranje manj znanstveno referenčne sodelavke/sodelavca v okviru projekta s strani vodstva ustanove – razume se, da tudi bolj podredljive – in takšne ali drugačne koristi za »šefa« (v redkejših primerih »šefinjo«) ter izkoriščanje nižje raziskovalne »kaste«. Pritožbe na višjo raven naletijo z redkimi izjemami na zid molka.

Seveda obstajajo tudi druge različice, nekatere so še bolj drastične. Kraje pridobljenega raziskovalnega projekta ali dovršenega projektnega predloga ter drugi nelegitimni »prevzemi« projektnega denarja, vložkov znanja, mednarodnih povezav in sodelovanja, funkcij …

Ko se izkaže, da je manipulativno izpraznjeno mesto sicer formalno že na novo zasedeno, ni pa notranjih nizkocenovnih raziskovanih kapacitet, ki bi delo dejansko tudi opravile, se gre v outsourcanje, iskanje zunanjih virov izrabljanja v že do popolnosti izdelani matrici raziskovalnega izkoriščanja. V njej je strukturno mesto tudi za neplačano delo s predpostavljeno, a večinoma neizrečeno možnostjo morebitnega plačanega dela nekoč v prihodnosti. (Na tem mestu pisanja pričujočega teksta po malem usodnem naključju prispe obvestilo sodelavke, da jo je nadrejeni samovoljno dal z njeno temo vred iz programske raziskovalne skupine, ker se je pritožila zaradi oblastniškega prevzema avtorskih pravic in projekta.)

Ko smo nekatere izmed članic komisije za ženske v znanosti nedavno tega v okviru delovne skupine za uveljavljanje etičnih standardov v znanosti ugotavljale, kako kratkoročna in nespametna je tule opisana manipulativna politika vodstev, je bil konsenz, da raziskovalne ustanove na ta način omalovažujejo kakovost znanstvenega dela in si krnijo možnosti v znanosti. Odgovor na naše sklepanje so prinesla nadaljnja beleženja praks, tudi avtoetnografskih. Že res, da v neetični paradigmi kakovost znanstvenega dela – logično – upada, nikakor pa ne drži, da si ustanove, ki delujejo kratkoročno, ožijo možnosti znanstvenoraziskovalnega dela. Razlog je preprost in očiten: diskurz o kakovosti znanstvene produkcije je pomemben zgolj na ravni izjavljanja, saj »slaba znanost«, produkt nelegitimnih in nelegalnih potez, nikomur ni mar, tudi če gre za evropske projekte in je slabše raziskovanje od pričakovanega degradirajoče za Slovenijo.

Davek na predrznost

Poleg tega pri nas etika v raziskovanju ni všteta kot merilo uspešnega vodenja in opravljanja dela, prav tako neetično in neodgovorno vodenje ni sankcionirano. Vzrok je enak kot na drugih področjih vodenja in upravljanja javnega in družbenega življenja: znanstvena oblast je usmerjena samoreproduktivno, še zlasti učinkovita v samoreprodukciji je, kadar ima sistemsko zaslombo v vladno-upravnih strukturah. Primeri, ki jih znanstvenice iz različnih disciplin pridobivamo v okviru truda za etiko v raziskovanju, se namreč praviloma nanašajo na javne raziskovalne ustanove.

Zdi se, da z glasno tematizacijo zadev, ki očitno prestopajo meje zakonitega ali legitimnega, konstruktivnega in kolegialnega, razpiramo povsem novo razsežnost razprave o možnostih dela v aktualnih razmerah in etiki v znanosti. V javne diskusije o permutaciji raziskovanja v menedžerstvo, ocenjevanju znanstvenega dela, težavnosti vključevanja mladih po letih in tudi po karieri ter (ne)pravičnosti razdeljevanja sredstev se umeščamo z razkrivanjem tabuiziranih ravni neetičnega delovanja znanstvene srenje. Stigma, ki smo je ob tem deležne, je premosorazmerna z mero razkrivanja skritih mehanizmov upravljanja z znanostjo. Kot predhodno omenjeno, je davek na predrznost odkazan nemudoma in karierno ogrožajoče. A vendar – po drugi strani se vzpostavljajo tako doslej utišana skupnost kot tudi nenadejana, močna zavezništva.

Ni naključje, da je angažma tistih, ki se upiramo spornemu znanstvenemu režimu in njegovemu delovanju na prikriti ravni, zaznamovan z ženskim spolom. Statistični podatki in kvalitativne raziskave kažejo, da so naše kariere zelo kompleksno ovirane in da smo skorajda po pravilu deležne nelegitimnih ali nelegalnih posegov v naše poklicno delo. Ker gre potemtakem za razkrivajoči govor o etiki, ki hkrati zaobjame problematiko ustvarjanja znanosti in spolno diskriminacijo v znanstvenem delu, je uveljavljanje načela spolne enakosti na našem poklicnem področju nedvoumno dobilo novo izhodišče. Kar je povsem skladno s sodobnimi teorijami spolov.

Zanemarjena sodobna interpretacija spolov

Kot ugotavlja feministična filozofinja Alison M. Jaggar, so razmerja spolov v družbi in kulturi tema obravnave iz perspektive etike per se. Tudi širši uvid v sodobno kompleksnost družbenih hierarhij, utemeljenih na diskriminaciji, izključevanju in izkoriščanju (tj. na globalno neetičnih družbenih odnosih), se je najbolj razvidno in z družbeno občutljivostjo zgodil ravno na področju humanističnega in družboslovnega raziskovanja spolov. Tu je bila razvita refleksija odnosa med strukturnim oz. institucionalnim redom in posamičnimi situacijami ter vzpostavljen koncept kompleksnosti (medpresečnosti) družbenih delitev. Tako vemo in vidimo, kako prepleti hierarhij ustvarjajo segment »voljnih« za zlorabe. Tudi v sferi znanstvenega dela. V naših rokah so močna orodja za javno razgradnjo opisanega kolapsa (slovenske) znanosti na ravni medosebnih odnosov in skritega institucionalnega (ne)reda. Neetično in neodgovorno bi bilo ne uporabiti jih.

Ko se trudimo za enakost žensk v znanosti, imamo na voljo dve generalni opciji. Prva je sestavljena iz podreditve vladajočemu diskurzu in praksam, v skladu s katerimi naj bi se uresničevali pozitiv(istič)ni cilji, kot so denimo uravnotežena zastopanost žensk na najvišjih akademskih položajih (redne profesorice in znanstvene svetnice kot njim enakovredne), na mestih odločanja o znanstvenih politikah in navezujočih se financah in pri podeljevanju nagrad. Navedeno je poleg drugih številčno merljivih ciljev dobrodošlo, a ostaja v polju kazalnikov položaja žensk, ki so ujeti v spolno dvojnost ženske/moški – pri čemer so moški merilo pravšnjosti.

Zanemarjena je sodobna interpretacija spolov, ki spolnih vlog ne razume zgolj skozi navedeno utelešeno nasprotje, temveč kot položaj (biti na položaju, na kakršnem so običajno ženske, ne glede na spol). Ta, druga opcija v obravnavi in uveljavljanju enakosti spolov predpostavlja soočenje s temeljnimi pogoji znanstvenega dela. Potemtakem je na izbiro bodisi recikliranje vladajočega znanstvenega režima z vključevanjem vse več žensk na najvišje ravni bodisi »predrzno« tresenje temeljev znanosti v oblasti menedžmenta in kratkoročnih kapitalskih in statusnih interesov, ki prečijo hierarhijo od zgoraj navzdol.

Raziskovanje in pedagoško delo s permanentno vključeno, široko in poglobljeno etično perspektivo je gotovo tak prevratniški angažma, ne glede na to, ali se dogaja s primarnim ciljem »boljše znanosti«, bolj konstruktivnih, podpornih medosebnih odnosov ali strateških posegov z uveljavljanjem etike v raziskovanju (in terciarnem pedagoškem poklicu). V vsakem primeru bi moral biti na delu neločljiv splet etičnih medosebnih situacij in sprememb na strukturnih in sistemskih ravneh. Vključevanje in udejanjanje spolne perspektive potemtakem ni le naloga, privilegij in obenem, kot se pogosto izkaže, tudi peza humanistike in družboslovja, temveč tudi t. i. znanosti STEM (naravoslovja, tehnologije, inženirstva, matematike).

Zavzemanje za široko pripoznanje spolne perspektive z vključeno etično razsežnostjo poleg obljubljenega tresenja že tako krhkih temeljev znanstvenega dela pri nas prinaša s seboj tudi refleksijo in predloge konkretnih mehanizmov za strukturne spremembe, ki jih – upajmo – že spodbujamo. Med prvimi, kar najbolj materialno oprijemljivimi je gotovo omejitev števila mandatov na vodstvenih mestih v javnih raziskovalnih ustanovah in na javnih univerzah. Omejitev, združena s spolno kvoto na dva mandata, bi preprečila poistovetenje z oblastjo s strani posameznic in posameznikov, ki jim ravno obstoječa varnost položaja omogoča brezskrbne in raznovrstne malverzacije in manipulacije. V vodenju in upravljanju znanosti tako kot v politiki sama menjava (»hočemo nove obraze«) namreč ni porok boljšega, če ne obstajajo tehnike onemogočenja uzurpacije oblasti.

Poštenje in dobra praksa v znanosti

Krutost stanja v znanosti, ki smo ga izkusile in reflektirale iz spolne in etične perspektive, je na svoj način objavil preminuli predsednik SAZU, akademik prof. dr. Jože Trontelj (članek Poštenje in dobra praksa v znanosti, Zdravniški vestnik, 2008). Opozoril je na fenomen »nepoštenega ravnanja, od manjših prekrškov proti pravilom lepega vedenja in dobre prakse do hujših prevar ali celo kriminalnih dejanj«, in se zavzel za vzpostavitev »okolja, ki bo spodbudno za ohranjanje moralne neomadeževanosti« in sistema »za učinkovito obravnavo primerov suma nepoštenega ravnanja«.

Zapisal je tudi, da nam ni treba čakati na škandal, kakršen je bil povod za nastanek nemškega kodeksa ali ameriških smernic dobre znanstvene prakse in ukrepanja ob sumu kršitve pravil poštenega ravnanja. Da se njegova zla slutnja ni že do danes uresničila, gre zgolj na račun zanikanja obsežnosti problema in umanjkanja pripoznanja, da je zloraba postala skrita norma.

(Še) neudejanjena strategija slovenske znanstvene politike, s pomočjo katere naj bi se oblikovala družba znanja, se je v medijih oglaševala tudi kot DRZNA Slovenija – DRužba ZNAnja. Same pa s (pre)drzno slovensko znanostjo mislimo na tako razmerje med znanostjo in etiko, ki bo onemogočalo razliko med všečnim leporečenjem in dejanskimi potezami financerjev znanosti in vodij raziskovalnih skupin v praksi. Računati na nenadni, biblični obrat je nesmiselno, dokler oblast skorajda praviloma »kvari« osebe in s tem dejanske razmere za delo. Ne kvari sama po sebi, temveč zgolj v obliki, v kateri se ponuja za uzurpacijo.

Poleg uvedbe omejitve mandatov, ki je primarni mehanizem za koristno »destabilizacijo« oblasti (tudi vodstev skupin), je strategijo in uveljavitev etičnega kodeksa/kodeksov in etičnega razsodišča nujno nadgraditi s sistemom sankcioniranja. Koristni bodo tudi mehkejši prijemi, kot so upoštevanje etičnih drž pri nagrajevanju raziskovalk in raziskovalcev, negovanje kulture komuniciranja v znanosti s poudarkom na sprejemanju upravičene kritike na eni in medsebojni podpori na drugi strani, utrjevanje transparentnosti delovanja.

Do marsikaterega etičnega »zdrsa« pride ravno zaradi neustrezne in pomanjkljive komunikacije. Čeprav so sistemske in strukturne spremembe nujne, si jih je težko predstavljati, medtem ko se »zdrsi« kopičijo in se spreminjajo v škandale, ki so praviloma takoj utišani in za katere se potem zdi, kot da ne bi obstajali. Ključ do učinkovitih sprememb je ta hip prav gotovo v javnih razkrivanjih konkretnih neetičnih dejanj in delovanj, njihovi analizi in reševanju ter zlasti v uvedbi preventivnih ukrepov. Tako se v prihodnje ne bi mogli ponavljati kot pravilo, temveč le kot eksces, predmet sankcij.

Marija Bešter Rogač je redna profesorica na FKKT UL in predsednica komisije za ženske v znanosti pri MIZŠ.

Renata Šribar je docentka na AMEU-ISH in članica komisije za ženske v znanosti pri MIZŠ.

Prispevek ne odraža stališč pristojnega ministrstva.