Samota in kreativnost: sami v sebi

Samota v sodobnem svetu ni ravno zaželena stvar. Pred njo je samo še slab šef.

Objavljeno
02. oktober 2011 11.27
Posodobljeno
02. oktober 2011 15.00
Irena Štaudohar, Sobotna priloga
Irena Štaudohar, Sobotna priloga
Kadar gremo v kino sami, film gledamo drugače kot takrat, ko smo še z nekom. Če je nekdo z nami, se ves čas sprašujemo, kaj si misli o filmu in kako se bomo z njim o filmski zgodbi pogovarjali na poti domov. Če pa smo sami, so naša čustva in miselna pozornost osredotočeni predvsem na dogajanje na platnu.

Ko smo skupaj z ljudmi, pravijo znanstveniki, delamo več stvari hkrati in smo hote ali nehote osredotočeni na razmišljanje ali dejanja drugih. Kadar smo sami, pa pustimo, da naše misli prosto letijo, gredo po svoje in lažje se osredotočamo na refleksijo lastnih misli. Nekako bolj smo v sebi.

Naši spomini na to, kar smo izkusili, ko smo bili sami, trajajo dlje in so bolj natančni kot takrat, kadar nekaj doživimo skupaj z drugimi. Če smo sami, namreč bolje opazujemo in smo pozorni na več stvari. Kar je, če se spomnite na svoja solo potovanja ali doživetja, čista resnica.

Strah in sočutje

A vendar samota v sodobnem svetu ni ravno zaželena stvar. Kot navaja angleški skeptik Michael Foley, je skupina psihologov spraševala posameznike, katera stvar se jim v vsakdanjem življenju zdi najbolj grozna, in samota se je znašla na drugem mestu. Pred njo je bil samo še slab šef. Danes več kot neodvisnost, samota in sprejemanje odgovornosti štejejo čredni instinkti, pripadnost skupini in team building.

Raziskave dokazujejo, da so ljudje, ki so dlje časa sami, veliko bolj sočutni do drugih. Kar je v bistvu paradoks, saj bi predvidevali, da so tisti, ki so ves čas z ljudmi, pozornejši do čustev sočloveka. Pa ni tako; samota nas veliko več nauči o občutljivosti kot družba. Živimo v kulturi, v kateri verjamemo, da medsebojni odnosi zagotavljajo odgovor na prav vsako obliko nesreče ali stresa, in ljudje težko verjamejo, da je prav samota včasih najboljša emocionalna samopomoč.

Samotne dejavnosti

V odlični knjigi Solitude (Samota) angleški psihiater in terapevt Anthony Storr (1920–2001) ugotavlja, da mnoge sodobne modrosti učijo, da je človek predvsem socialno bitje, ki potrebuje družbo in pozornost drugih. Velja prepričanje, da so medsebojni odnosi edini izvir sreče. In vendar, pravi Storr, ni tako. Obstajajo zelo različne samotne dejavnosti, ki v posameznikovem življenju igrajo veliko vlogo in ga neznansko osrečujejo; lahko so to slikanje, pisanje, vzgoja golobov, tek, igranje klavirja, ribolov, vrtnarjenje...

»Ne vem, zakaj velja prepričanje, da so tisti, ki so radi veliko sami, v bistvu nesrečni,« razmišlja Storr in se v knjigi osredotoča predvsem na povezovanje samote in kreativnosti. Nekateri največji misleci in umetniki v zgodovini človeštva – Michelangelo, Descartes, Nietzsche, Spinoza, Kant, Pascal, van Gogh, Leibnitz, Kierkegaard, Schopenhauer, Wittgenstein in mnogi drugi – si nikoli niso ustvarili družine in so bili večji del življenja sami. Kot dokazuje v knjigi, vsi ti misleci in umetniki prav zaradi obsedenosti s svojim ustvarjanjem niso razvili globljih odnosov, a vendar delo ni bilo zgolj substitut za razmerja z ljudmi, ampak njihova zavestna odločitev.

Misli in emocije, ki se dogajajo v človeku, kadar je sam, so ravno tako pomembne kot tiste, ki jih imamo, kadar smo z drugimi ljudmi. Storr je bil velik poznavalec psihoanalize, predvsem Jungove šole, in je veljal za zelo dobrega in uspešnega terapevta, a vendar v knjigi o nekaterih temeljnih Freudovih tezah podvomi. Recimo, psihoanaliza uči, da smo družabna bitja in da nas oblikujejo predvsem odnosi z drugimi. »To ni res,« piše Storr, »nekateri, ki so s svojimi deli in talentom k razvoju človeštva prispevali neverjetne stvari, niso znali imeti dobrih odnosov.« Nekateri nadarjeni in ustvarjalni posamezniki velikokrat veljajo za čudake, egocentrike in so obsedeni predvsem s tem, kar se dogaja v njihovi glavi, znano pa je tudi, da lahko do največjih odkritij pridejo le v samoti.

Storr ni prepričan, da so intimni osebni odnosi edini izvir človekovega zdravja in sreče. Ljubezen in prijateljstvo predstavljata velik del tega, kar dela življenje vredno, nista pa to edina izvora sreče. »Ljubezen veliko preveč idealiziramo. Freud je dejal, da sta za osnovo psihološkega zdravja posameznika pomembni le dve stvari – ljubezen in delo, prav slednjemu pa se je drugače od ljubezni vedno posvečalo premalo pozornosti.«

Spoznavanje družbe

Antropologi, sociologi in psihologi obravnavajo človeka kot družabno socialno bitje, ki vse življenje potrebuje podporo in sočustvovanje sočloveka. Naš davni prednik je, če je želel preživeti in loviti, potreboval pomoč in geni nam še danes dopovedujejo, da smo v zavetju ljudi najbolj varni. Zato se bo na plaži, na kateri ste sami, kakšen prišlek, kljub velikemu prostoru, najraje namestil čisto ob vaši brisači. Bližina sočloveka je varnejša, vsiljivcu šepeta prednik v njem.

V vsakdanjem življenju se srečujemo s posamezniki, s katerimi sicer nimamo globljih odnosov, a vendar srečevanja z njimi postanejo majhen del naše identitete. Sosedi, poštar, prodajalke ... vse to so naši znanci, s katerimi vsak dan poklepetamo, a vendar o njih ne vemo nič. Vendar pa, če katerega od njih nekega dne ni več, za nekaj časa občutimo celo izgubo. Navadili smo se nanje, pravimo, in to, kar pogrešamo, je varen življenjski vzorec, navada. Takšni odnosi v našem življenju igrajo zelo pomembno vlogo, četudi se tega ne zavedamo. Ljudje imajo radi občutek, da pripadajo družbi.

Narava in otroštvo

Otrok se mora družiti z drugimi otroki, da se nauči socialnih sposobnosti; to je pomemben del njegovega razvoja. Ni pa narejeno veliko raziskav o tem, meni Storr, kako pomembna je za otrokov razvoj samota. Dolgčas ali to, da se zna otrok igrati čisto sam, so lahko zanj izjemno pomembne izkušnje.

Veliko umetnikov in kreativcev, Wordsworth in Whitman na primer, se iz svojega otroštva spominja skorajda mističnih izkušenj, ki so jih doživeli v naravi, in občutkov globokega razmišljanja o sebi, ki so kasneje inspirirali njuno poezijo. »Takšni občutki se ne zgodijo, ko otrok igra nogomet, ampak kadar je sam,« piše Storr.

Kot sodoben psihoterapevt je v svoji dolgoletni praksi prišel do ugotovitve, da je glavni kriterij za čustveno zrelost posameznika to, da ima kvalitetne odnose z drugimi ljudmi in da se ne boji biti sam.

Izpoved in polet misli

Tehnika psihoanalize nekako temelji na občutku samote. Znameniti psihoanalitični kavč je tu zato, da pacient, ki leži na njem, ne vidi psihoanalitika ter njegovih odzivov in se zato laže skoncentrira na svoj notranji svet. Donald Winnicott je ta občutja primerjal z otrokom, ki se v navzočnosti matere sprosti in se počuti varnega ter si zato upa razmišljati o sebi, tako kot se varnega počuti pacient med psihoanalizo in govori o svojih najintimnejših notranjih zgodbah ter ve, da ga psihoanalitik ne bo zavrnil ali bil do njegovih besed kritičen, kar v njem ustvari nekakšen mir. Storr opiše primer pacienta, ki je tri leta redno obiskoval psihoanalitika, in četudi na seansah ni povedal nič travmatičnega, je imel prav zaradi psihoanalitikovega molka občutek, da je ozdravljen.

Takšna oblika spoznavanja notranjih misli, pravi Storr, se dogaja tudi pri kreativnem procesu, ki se razvija v samoti. Gre za občutek, da se naše misli prosto gibajo in da se povezujejo.

Prav tako trenutki »integracije« različnih misli nastajajo, kadar spimo. Ko imamo na primer kako težavo, za katero ne najdemo rešitve, nas že stara modrost uči, da je stvari najbolje prespati in potem se zjutraj že nekako pojavi rešitev oziroma odgovor. Kar je res. Umetniki, predvsem pisatelji poznajo občutek, kako se jim nekatere zgodbe, ki so zvečer še zapletene in brez povezav, zjutraj sestavijo v logično celoto.

Pri učenju pa je znano, da si snov, ki se jo učimo tik pred spanjem, laže zapomnimo. Za to, da v spanju integriramo nekatera miselna in čustvena doživetja in ideje, nekateri krivijo sanje, ki povezujejo naše pretekle in sedanje izkušnje. Zdi se, da so sanje vedno zunaj nekega ustaljenega časovnega tira, saj ves čas mešajo čustveno pomembne trenutke iz preteklosti in sedanjosti oziroma iz prejšnjega dneva.

Kako natančno nastane v možganih izjemna ideja, preblisk, kot bi dejal Gladwell, znanstveniki še ugotavljajo. Umetniki vam bodo recimo znali povedati, da ko pridejo do neke ideje ali jo razvijajo, v njihovih glavah ne obstaja več občutka preteklosti ali prihodnosti, ampak samo sedanjost. Trenutek. Notranje in zunanje izkustvo se združita, tako kot pri občutku lepote, kadar recimo stojimo pred Botticellijevim platnom.

Humus za ideje in harmonijo

Skladatelj Johannes Brahms je dejal, da takrat, kadar dobi idejo za novo skladbo, začne ponavadi skladati nekaj povsem drugega in se k ideji vrne šele čez nekaj mesecev ter ugotovi, da se je ta ideja spremenila, da se je razvila.

Naši možgani so zapleten organ, ki lahko dela več stvari hkrati. Proces, ki v naši glavi ureja stvari, razvija ideje in proces, ki se recimo pojavlja v sanjah, pri meditaciji, molitvi ali ustvarjanju, je neverjeten. Kaj natančno se pri tem dogaja v možganih, še ne vemo, a nekaj je jasno – vedno se to zgodi v času pasivnosti, samote. Jezus, Buda, Mohamed so do svojih spoznanj prišli v popolni samoti in odmaknjeni od ljudi. Danes se zdi tovrstna samota težko dosegljiva stvar.

Ena najlepših resničnih zgodb o samoti je izkušnja admirala Richarda Byrda, ki je leta 1934 čisto sam kar šest mesecev preživel na južnem polu, kjer je vzpostavljal vremensko postajo. Bil je srečno poročen človek in v samoto ni odšel, da bi pobegnil iz vsakdana; želel si je novih izkušenj in hotel je preizkusiti svoj pogum. O tem, kaj je doživel na skrajnem jugu planeta, je napisal knjigo Sam (Alone), v kateri govori o neskončnih planjavah beline, neverjetni tišini, izjemni črnini noči in šestdesetih stopinjah pod ničlo. Kljub izjemno težkim razmeram za življenje je v trenutkih občutil popolno harmonijo z naravo. »Samo ujeti moram ritem in že postanem del vsega. Eno sem z vesoljem.« Kot je zapisal, se še nikoli prej v življenju ni počutil tako živega. In ko se je vrnil nazaj v civilizacijo, je začel živeti veliko preprosteje ter skromneje kot prej in v sebi je znal najti več miru.

Vsiljena izolacija

Storr piše o samoti, ki je bila nekaterim vsiljena, zapor na primer. Tako opisuje zgodbo madžarske aristokratke, prevajalke in komunistke Edith Bone, ki so jo leta 1949 v Budimpešti zaprli in obtožili, da je angleška vohunka. Zaprta je bila sedem let, od tega je tri leta preživela v vlažni samici v popolni temi. Da bi ostala pri zdravi pameti, je v glavi pisala pesmi, prevajala svoje misli v šest jezikov, ki jih je tekoče govorila, in se v domišljiji sprehajala po ulicah vseh evropskih prestolnic, v katerih je kdaj bila. S tem, da je disciplinirala svoje notranje misli, se je obvarovala depresije in izgube razuma.

Vsiljena samota so tudi različne bolezni; Storr navaja gluhost Beethovna, ki se zaradi nje ni želel družiti z ljudmi, na drugi strani pa ga je, kot je pisal v pismih, prav ta samota kreativno osvobajala. Španski slikar Goya je prav tako primer kreativnega genija, ki mu je telesna hiba preoblikovala domišljijo. Bil je dvorni slikar, največji umetnik svojega časa. Leta 1792 je zbolel za neznano boleznijo in ostal gluh. Prenehal je hoditi v družbo, zato ni več slikal znamenitih portretov; motive je raje našel v svoji fantaziji. Tri leta je slikal grozljive freske na stene svoje hiše, ki je nosila ime Quinta del Sordo (Hiša gluhega moža). Te tako imenovane črne slike danes visijo v Pradi. Krvavo platno Saturn žre svoje otroke je krasilo njegovo jedilnico. Goya je imel grozljivo domišljijo – in vendar je sovražil nasilje in tiranijo ter je bil izjemno sočuten mož. Kako je v svoji samoti in tišini notranjega sveta s tako črno domišljijo ta mož sploh živel, se sprašuje Storr. Bil je čustveno in miselno izjemno trden mož; ko je imel 82 let, tik pred smrtjo, je zapisal, da nič več ne sliši in ne vidi, »nič drugega nimam več, samo še voljo, in te imam obilo«.

O domišljiji

Freud je v svojih spisih domišljijo opisoval kot eskapizem in zanikovanje realnosti. Samo nezadovoljni ljudje fantazirajo, zadovoljni nikoli, je pisal. Storr v nasprotju s Freudom verjame, da je pisan in razvit domišljijski svet del dobre človekove biološke opremljenosti. Prav z domišljijo gradimo mostove med našim notranjim in zunanjim svetom, četudi se morda nikoli ne bosta ujemala. Mnoge znanstvene ideje in hipoteze so nastale prav v znanstvenikovi domišljiji. Albert Einstein si je recimo moral znati predstavljati potovanje skozi čas.

Vsi imamo svoj notranji fantazijski svet, vprašanje pa je, koliko ga izkoriščamo in razvijamo. Zanimivo je, da se je domišljija najbolj razvijala pri tistih ustvarjalnih in nadarjenih ljudeh, ki so bili zaradi različnih razlogov kot otroci veliko sami. Takšni otroci imajo bogat notranji svet, ki včasih rabi tudi za to, da se vanj umaknejo iz nesrečne realnosti, a vendar ta domišljijski svet lahko postane baza za kasnejše kreativne dosežke.

Tisti, ki so bili kot otroci veliko sami ali žalostni (teh stanj ne kaže zamenjevati z večjimi psihološkimi in fizičnimi zlorabami), veliko pogosteje razvijejo intenzivno sočustvovanje do drugih ljudi. »Občutek, da si zavržen, nas naredi pozornejše na obnašanje drugih. Otrok se nauči recimo že vnaprej predvidevati, kaj bo kdo naredil, razbirati in prepoznavati njegova čustva tudi zato, da bo znal odreagirati na nepredvidljiva obnašanja odraslih, da ga ti ne bo kaznovali ali prizadeli, na primer.«

Otroštvo kot inspiracija

In potem Storr piše o nenavadnih življenjskih zgodbah različnih umetnikov in filozofov. Zgodbo o avtorici otroških pravljic o Petru Zajcu Beatrix Potter, ki je imela hladne starše in guvernante, ki so jo naučile ljubezni do živali. Za hišne ljubljenčke je imela zajce, netopirje, miške, družino polžev. Postala je izjemna ilustratorka za otroke. Ljudi je slikala veliko slabše od živali, saj ji nikoli niso pomenili toliko kot njeni domači ljubljenčki, ki jih je poznala in opazovala veliko natančneje in z vso pozornostjo, veliko bolj kot človeška bitja. Navdih za svoje pravljice je našla le v spominih na svojo otroško fantazijo.

Storr piše o samotnem otroštvu Rudyarda Kiplinga ali o Kantovi obsesivni natančnosti (po njegovih navadah so si someščani naravnavali ure) in hipohondriji ter samskem življenju in ekscentričnih navadah Wittgensteina, Kafke, Newtona in mnogih drugih. Mnogi geniji, ki so bili predani abstraktni misli, so bili brez občutka za sobivanje z drugimi ljudmi. Samota jim je omogočala izjemne trenutke koncentracije. Psihoanalitiki bi jih lahko označili za nenormalne. Pa ni tako preprosto. Njihovi prispevki k človeškemu znanju so neverjetni in vprašanje je, ali bi bili srečnejši, če bi imeli intenzivnejše odnose. Ustvarjanje je mnogokrat tudi terapevtsko.

Občutki svobode

Dogodki v zgodnjem otroštvu, podedovani talenti, različne možnosti, razlike v značaju ter mnogi drugi vzroki lahko vplivajo na to, ali se posameznik, da bi našel smisel življenja, obrne k drugim ljudem ali k samoti. Sposobnost, da zna človek biti sam, je velika dobrina, ki vzpodbuja radovednost, učenje, razmišljanje, inovacije, spremembo in to, da ostajamo v stiku s svojo notranjo domišljijo. Psihiatri ugotavljajo, da z leti želja po samoti postaja vedno večja.

Samota je včasih osvobajajoča; zdi se, da imamo takrat, ko smo sami, nekakšno kontrolo nad življenjem, sami določamo, kako bomo preživeli dan, imamo občutek svobode, neodvisnosti. Samota nam ponuja posebne majhne luksuze – da lahko pri kosilu beremo časopis, ležimo pod drevesom in sanjarimo, ves dan preživimo v pižami...

To, da znamo biti sami, nas dela močnejše. O tem priča eksperiment vlečenja vrvi; izmerili so namreč, s kakšno močjo vlečemo vrv, če smo v skupini in kadar smo sami. Naša moč, kadar vrv vlečemo sami, je namreč nekajkrat večja kot takrat, ko delujemo v skupini.

Popolna sreča, oceansko občutje harmonije med notranjim in zunanjim svetom, se zgodi le nekaterim in le včasih. Človek ves čas išče srečo, ki je zasnovana tako, da se mu ves čas izmika; a vendar, pravi Storr, so najsrečnejši tisti, ki so sposobni obojega – intenzivnih čustev z ljudmi in uživanja v samoti.