Tiskane izdaje
Politično nekorektna, netrendovsko
pop, postkomunistično globalna, vzhodnoevropsko svetovna, urbano boemska, ulično krojaška, barvito črna. Za avanturiste novega svetovnega reda. Tako se opisuje sama. Sanja Grcić ve, kdo je in kam gre oziroma
kam hoče. Pred kavarno pri ljubljanski Operi pridrvi na kolesu, z veliko žareče rumeno torbo na rami; »ah, moj testni model«, pravi kot mimogrede, ko razjaha kolo in jo vrže na stol. »Vse moje obleke so narejene za žensko, ki je na nogah od jutra do večera, ki gre v obleki zjutraj na kolo, nato morda v vrtec, nato v službo, na poslovni sestanek, popoldne v park in zvečer na koncert Nicka Cava ali premiero, če je treba. V isti opravi.«
»Aha, Marc Jacobs,« pomežikne, ko vrže pogled na sončna očala, ki počivajo na mizi. »Moj najljubši. Američane imam rada. Ampak samo v modi.« V nogometu je nepreklicno za italijanski nogomet.
Ravno včeraj (torek, 3. 4.) – na dan D, nimaš modne revije svoje kolekcije vsak dan in ni vsak dan Philips Fashion Week – je bila tudi odločilna tekma Barcelona – Milan. Tekma se je začela ob 8.45, revija Firma by Sanja v kinu Šiška nekaj čez deveto, morda ob 9.15. Takoj po reviji so na displeju njenega mobilca deževala sporočila z dvema različnima vsebinama. AC Milan feni: Zgubili smo. Fashionistas: Zmagali smo.
Odzivi na njeno revijo v torek, v drugem dnevu Philipsovega tedna mode, so bili navdušujoči. Ozke izčiščene silhuete, prešite srajce, visoki klobuki, križanci med angleškimi jahalnimi in Kekčevimi klobučki.
»Za nas je bila zmagovalka večera neponovljiva, originalna, izjemna, fantastična Sanja Grcić!« (Dragica Sušnik za Finance TRENDI) »Njena najboljša kolekcija do zdaj,« je dejala legenda slovenskega modnega novinarstva Jožica Brodarič. »Vrhunski materiali, klasični kroji, dodelani v 'street' stajling, natančna izdelava,« je rekla Nika Veger, Cosmopolitanova urednica Lepote. Modna blogerka Urša Jerkić že po okrogli mizi pred dogodkom ni skrivala zaljubljenosti v nekatere kose Firme.
»Danes že ves dan sanjam Sanjino kolekcijo in upam, da se zbudim z enim od čudovitih, ročno izdelanih klobukov g. Pajk,« je povedala Nika Veger dan po modni reviji v Šiški. »Street fashion v pravem smislu. Praktično, domišljeno. Saj – zakaj bi potreboval šest majic, če imaš lahko eno s šestimi pari rokavov?«
Pride domov, ko ji prijateljica Nika Ravnik pošlje link na Another Magazin, angleški časopis na spletu, na naslovni strani je njena obleka. Tista z rumenim plaščkom, belim klobukom, kultni kos.
»Ta plašč mi je bil res ljub, mislim, da se je prav z njim začela kolekcija,« pravi. Ulični, urbani, metropolitanski. Če se greš urbano modo, morajo biti kosi zašiti, kot je treba. V vsaki novi kolekciji poišče kulten objekt iz preteklosti, ki je imel v določenem času celo »zaničevalen« pomen, kot pravi sama: borosane, delavske ortopedske copate za medicinske sestre, čistilke, delavke, del gorenjske narodne noše – avba ali zdaj klobuki, ki jih je navdihnil Kekčev klobuk.
»To so kosi, ki so za navdih, potem se zgodba odpelje dalje. Kot se je odpeljala s temi klobuki na zadnji reviji. Zelo sem vesela, da je gospod Pajk (Klobučarstvo Pajk) sprejel sodelovanje in jih naredil tradicionalno, iz klobučevinaste plate.« In zdaj jih bodo prodajali na policah Kode 386 na Tavčarjevi.
Ko bom velika,
bom Stella McCartney
Velika fenica nogometa, »italijanskega nogometa«, me popravi, Milan je njen klub. Zakaj Milan? Že res, da veljajo za največje šminkerje v nogometu, in Pippo Inzaghi, največji vseh šminkerjev, je njen najljubši. Ne nazadnje jim drese delata Domenico in Stephano ali Dolce & Gabbana. A bolj gre za način igre. »Mene zanima taktičen nogomet, igranje z glavo, obramba, ne poezija, balet, a la Barcelona. Predigra sama po sebi mi ne pomeni nič. In Barcelona je ena sama neskončna predigra.«
Precej hudo je, se nasmehne. Doma imava z Ičom dve televiziji, da lahko spremljamo dve tekmi hkrati. »Ker imam jaz v svoji glavi nadnaravno moč upravljanja z vesoljem,« pravi resno. A samo pri nogometnih rezultatih. Nato se na glas zasmeje.
Kateri od nogometašev je najbolj dostopen za takšno vplivanje? »Ne, ne, vplivam lahko samo na žogo,« pravi. Stran ali proti golu. »Na moške pa nimam nobenega vpliva v življenju, žal.«
»Ko bom velika, bom Stella McCartney, da bom naredila olimpijske drese za slovensko reprezentanco,« reče nagajivo. Idealno, pravzaprav, za nekoga, ki tako strastno ljubi šport, modo in politiko, vse troje se super združi v nogometu. »Njen življenjski slog, njena filozofija, njena družbenokritična angažiranost se zrcali v njenih kreacijah. Lahko bi rekli, da je Sanja Grcić modna aktivistka,« pravi Saša Šavel, urednica oddaj o kulturi na TVS. »Ustanovila je društvo SOTO, organizirala potujoče razstave za prepoznavnost slovenskih modnih oblikovalcev vštric s propadanjem slovenske industrije.« Če pomislimo na številne razstave in projekte, med drugim na razstavo Globalna moda, lokalna tradicija: družinske vezi, ki jo je spodbodel ksenofobni izpad »civilnega« prebivalstva nad romsko družino Strojan.
»To je po moje zato, ker sem tak človek,« skomigne. »Slučajno se ukvarjam z modo, zato to vse odseva v mojih oblekah. Če bi kuhala, bi imela metropolitansko kuhinjo. Zanima me svet.«
Zakaj pa ne? Zgodovino človeštva lahko zasleduješ skozi zgodovino glasbe, zgodovino kuhinje, hrane ali pa mode. Moda je vedno pomenila možnost razlikovanja med tistimi, ki so hoteli biti nad drugimi, nad množico; z obleko, z načinom deformiranja lobanje, v Egiptu ali pri Majih, kakorkoli. Obleka je bila od nekdaj orodje družbene moči, v obleki so odsevale ključne spremembe v družbi. Ni nam treba tako daleč nazaj v francosko revolucijo, gremo samo v konec petdesetih, do mini krila Mary Quant, ko so ženske same določile, koliko stegen bodo pokazale in kaj ne.
»Res je tudi, da je bila moda vedno povezana s fašizmom telesa, ampak...« pomolči, se zagleda v rob mize. »Moda v najširšem smislu, lahko rečemo kar kultura danes, se mi danes zdi veliko bolj šovinistična kot kdaj prej. Vsa ta obsedenost s kultom telesa, z večno mladostjo, lepoto, s plastiko, z botoksom, z znamkami. Le to, da tu ne gre za zapoved – ampak je videti kot svobodna izbira,« me dopolni. V resnici je skoraj nimaš. »Če hočeš pripadati, je nimaš.« Ona na srečo noče pripadati.
Govori neverjetno jasno, kot bi se učila retorike, kar ni ravno tipično za nekoga, ki živi v svetu podob. Intelektualka v modi, jo opisujejo, upornica in hkrati izjemno emotivna ustvarjalka, kot pravi Sašo Radović, urednik Projekta 27, »vse, kar počne, dela z močnimi emocijami«.
Nič ni ostalo od otroštva
Odloži svoja sončna očala, tudi marc jacobs, naroči belo kavo in pomarančni sok. Ah, nisem še prišla čisto k sebi. Na telefonu nenehno cingljanje esemesov. Pa saj bom začela verjeti, da se je res nekaj zgodilo, še ne dojemam čisto.
Rojena v Mostarju, odraščala v Prozorju, mestecu kakih šestdeset kilometrov od Mostarja. Prozor nočas mora pasti, slavni stavek iz druge svetovne vojne, bitka za ranjence, pravi.
Sanja Grcić kot dekletce v Prozorju? Veliko sem brala, veliko sem sanjala, se nagajivo zareži, nomen est omen, veliko sem poslušala, veliko sem izrezovala. Duran Duran, Michaela Jacksona, Madonno. In v enem letu se je vse zasukalo – čez noč sem Madonno zamenjala za Einstürzende Neubauten.
Je risala? Seveda je. Oči se zameglijo, ko se pred njimi nizajo podobe, ki jih vidi samo ona. »Se spomnite Politikinega Zabavnika? Tam so bile figure iz papirja, stripovski liki, in poleg njih obleke, ki si jih izrezal in potem obesil nanje. Obsedena sem bila z njimi,« se nasmehne – in je z nazaj začesanimi lasmi v retro stilu videti kot punčka. Za vsak lik je sama narisala kupe oblek, papir prenese vse.
Kje so zdaj obleke, risbe, izrezki, fotografije? Nič več ni. V Prozorju ni nič več mojih stvari. »Nič ni ostalo od mojega otroštva.«
Baje je dobro risala, pravi, lahko ponovi stavek svoje mame, ki ga zdaj govori naokrog, a ga kot punčka ni nikoli slišala: Moja Sanja je uvijek bila najbolja u svemu. (Se nasmeje, pomežikne.) »Saj pravim, tega stavka se iz otroštva ne spomnim.« Prihaja iz »stare intelektualne komunistično-islamske družine«, odraščala je v zelo discipliniranem sistemu. Kar je pomagalo pri študiju. Vedno odlična učenka, je pa potem ljubljanska postpank scena naredila svoje.
Glavna premisa njene mame: Ženska mora biti samostojna. »Ves čas sem imela nekje v sebi, da je vse, kar moram doseči, to, da sem samostojna.« Ne, niso bili religiozni, razen babice po očetovi strani, ki je znala pisati samo v arabščini. Obisk pri babici je pomenil stik z mistiko, s kadili, z lučmi, z bajramom. Slovenske avbe, Kekčevi klobuki – kje je Bosna v Sanjini modi, vprašam. Kje je mistika islama, feredž, minaretov? »Saj feredž v mojem otroštvu skoraj ni bilo. S temi stvarmi imam toliko stika kot vi. Zdaj jih v Bosni vidiš več,« reče. »Vem, da bom morala enkrat obračunati tudi s tem,« pravi. »Ne silim, me bo že poklicalo.«
Nekaj časa umolkneva. »Leta vojne v Bosni sem popolnoma izbrisala,« reče počasi. »Zaradi obrambnega mehanizma. Ničesar se ne spomnim.« Zato pa se spomni »tistega« ljubljanskega koncerta Johna Zorna in Naked City. To je bila noč, ko sta njena sestra in mama potovali iz vojne Bosne, bilo je hudo, dolga pot, tisto noč bi morali prispeti v Ljubljano. Bila je na koncertu – in je čakala. Še danes se spomni tiste težke atmosfere, dobra muzika, čustva, strah. Zato je muziko iz Naked City zdaj dala za podlago svoje modne revije. Inside Straight, v dobesednem prevodu Naravnost odznotraj, v resnici gre za slengovski izraz za dobre karte v pokru.
Gorenjska avba na Manhattnu
»Zame je bila Ljubljana center sveta.« Zemlja, obečana, Slovenija – se spomni časov, ko je leta 1989 prišla v Ljubljano. Tu so bili Laibach, Borghesia, Irwini, teater, Žižek, vsak dan srednje šole sem štela, koliko dni je še, da grem v Ljubljano. In zdaj ima novo točko hrepenenja. New York, New York. Kako je že s tistim – da je želja motor, zato ne sme biti nikoli uresničena.
Omeniš besedo New York in že tako živahna zažari še bolj. Usuje se plaz besed, vtisov... Skupni imenovalec: strast in jazz.
Hecno, preboj v newyorške modne kroge se je začel s projektom gorenjske avbe – Avba na Manhattnu, ki ji je omogočil, da je naredila fino kolekcijo avb kot novi modni dodatek, spoznala super ljudi, sodelovala z newyorškimi fotografi, dizajnerji. »Ne, čakajte,« se popravi, pravzaprav se je stik z New Yorkom začel na prvi razstavi skupine SOTO Any Sharp Objects na Columbii. Razstavo je videla Valerie Steel (avtorica knjig, kot sta Corset: Cultural History ter Women in Fashion, modna zgodovinarka, direktorica muzeja na Fashion Institute of Technology, urednica Fashion Theory) in ji hotela organizirati razstavo v galeriji Donne Karan. »Zaprosila sem za stanovanje v New Yorku, ni šlo skozi. Takrat sem morda zamudila prvo veliko priložnost. Preprosto mi ni uspelo zbrati dovolj denarja,« pravi. Je pa New York ostal velika ljubezen. Koncerti, razstave, gledališča...
Hitro je dobila razstavni prostor v trgovini Sohung Designs v East Villageu, nato pa še samostojno prodajno razstavo v trgovini pop up na aveniji Lexington. (Roger Smith RSPOP UP je sicer zaseden za leto vnaprej.) Sanja Grcić je postala »Eastern European Queen of Style«, se nasmehne; Time Out New York je njeno prodajno razstavo uvrstil med izbrane dogodke, blagovno znamko Firma Ljubljana pa za »obvezno opremo za newyorško nočno življenje«.
S partnerjem Ičom Vidmarjem že dolgo prijateljujeta z newyorškim jazzovskim kitaristom Markom Ribotom, ki med drugim igra pri Johnu Zornu, Tomu Waitsu, Marianne Faithful. »Ja, z zadnjo kolekcijo sem se vrnila k starim krojem, 'old school' in 'old that jazz', tudi to je še odblesk New Yorka. Glasbena podlaga Johna Zorna z Naked City – in Mark Ribot igra kitaro. Jasno, da pomaga, če je Mark Ribot tvoj gostitelj v New Yorku, skozi njegove oči, koncerte New York dobi novo, še bolj jazzy dimenzijo. Brooklyn je najljubši del. Pa del New Yorka okrog parka Prospect, okrožje Park Slope, tam bi živela, če... Ah,« zavzdihne. Če. Bolj modni, avantgardni del je zdaj seveda Meatpack District, East Village se ji zdi »prenaporen«, preveč vsega, čeprav je bila prav njeno prvo leto New Yorka največ v East Villageu, na St. Mark Street. Tudi studio, s katerim sodeluje, je na East Villageu, na kultni deveti ulici, med Prvo in Drugo avenijo, cela ulica studiev, vintage butikov, oblikovalcev.
Tam je tudi njena priljubljena ukrajinska restavracija Veselka. Zdaj njeni stiki v New Yorku že čakajo na kose iz te kolekcije. Kako sploh poteka ta proces? »Jaz dam skice kolekcije, posamične kose izdelajo tam. Sanja Grcić je v New Yorku še vedno turist,« pravi, razen takrat, ko ima razstave.
Ulica slovenskih oblikovalcev dobila še Kodo 386
Ko ne hrepeni po New Yorku, je zdaj na TVS ali na Tavčarjevi. Tavčarjeva ulica je postala »ulica slovenskih oblikovalcev«. Unikatne torbe Marjete Grošelj, na drugi strani Akultura Alenke Globočnik, Almira Sadar in zdaj butik – Koda 386: v njem trije oblikovalci, ki ne bi mogli biti bolj različni. Matevž Faganel, sinonim za eleganco, slovenski Tom Ford, kot so ga označili kolegi, ki oblači Katarino Kresal. Nina Šušnjara, ki oblači slovenske »zvezde«, in Firma Sanje Grcić, ki najraje obleče avantgardne, urbane ženske. Barbara Žnidar jo je prav na otvoritvi nove trgovine spomnila, da bo naslednje leto 20 let od odprtja Rotodina, ki ga je imela z Iztokom Hrgo in Metodom Črešnarjem.
»Od avantgardnih začetkov pa do danes, ko je kot modna oblikovalka dozorela in odrasla – kar pomeni, da ve, kaj je moda in kako se v njej obračati, da od nje lahko tudi (pre)živiš –, je sinonim pametne kreatorke, ki bo temeljito razmislila, kaj jo zanima in kako bo to finančno izvedla. Zato tudi verjamem, da bo ta koda preživela,« je povedal Aleš Čakš, urednik revije Finance TRENDI.
Precej pogumno, odpreti trgovino z oblekami v teh časih, pravim.
»Ne vem, ali je pogumno ali neumno. Gotovo je noro!« se nasmehe na glas. »Z Matevžom in Nino smo se odločili, da je prav zdaj najboljši čas za odprtje trgovine. Ker – slabše ne more biti. Lahko gre samo še gor.«
Edina država, kjer je komercialni uspeh nekaj zaničevanja vrednega
Modni dogodki v Sloveniji so običajno sami sebi namen, je enkrat rekla. »Ah, če se v to spustiva zdaj, ne bova prišli nikamor,« pravi. Poglejmo zgodbo z druge, bolj pozitivne plati: »Nama in Maxi imata zdaj v prodaji nekaj slovenskih oblikovalcev, reciva, da gredo stvari na bolje.«
»Je pa nekaj, kar opažam že dolgo: po moje smo edina država na svetu, v kateri se na komercialni uspeh gleda z nekakšnim zaničevanjem. Tako je v filmu, v glasbi, v modi, povsod. In tega kompleksa, da je biti komercialno uspešen nekaj slabega, se moramo čim prej znebiti,« poudari.
Sanja Grcić je pač oseba, ki je z Mitjem Okornom (sinonim za komercialno uspešnost v filmu) sodelovala pri večini videospotov, reklam, tudi pri pripravah na celovečerec Član. Spot A Moment Like This z Nino Osenar, ki po estetiki in senzualnosti spominja na odlomek iz Mesta greha, je videti visokobudžetni glamurozen izdelek. No, njej se video za hrvaško raperko Diyalo zdi še boljši. Pa spot za Tamoto, nemški bend tudi. Super bi bilo, da se spet najdeta, kdo ve, morda res pri celovečercu. Kot kostumografinja je sodelovala z Matjažem Faričem (»... obleke, ki se gibljejo s telesi plesalcev«), zdaj že več let »oblači kulturo« oziroma oddajo Ars 360 in tudi urednico in voditeljico oddaje Osmi dan Sašo Šavel.
Zdaj dela doktorat z naslovom Slovenska modna industrija v globalnem sistemu mode, v katerem se ukvarja z delovanjem modnega sistema, ki je v svetu predvsem močna gospodarska panoga. Spoznanja, kako ta sistem deluje v svetu, kako posamezni segmenti sodelujejo med sabo, prenaša na naš trg. Mimogrede postreže s primerjavo: na okrogli mizi DNK slovenske mode je Valter Dragan, ki organizira proizvodnjo za velike italijanske znamke, rekel, da če proizvodnja obleke za recimo Cavalli Group stane trideset evrov, je to zanje vseeno predrago, pa čeprav bo ta obleka v trgovini stala morda dva tisoč evrov. Pomolči. »No, Sanja Grcić za trideset evrov ne dobi nič. Ne morem proizvesti obleke za trideset evrov. Nemogoče. O tem se pogovarjamo.«
Kaj se je zgodilo s slovenskimi modnimi oblikovalci z odprtjem Kitajske, s pojavom »fast food« blagovnih znamk, s tranzicijo? »Mislim, da je na nas bolj vplivala tranzicija, sprememba političnega sistema, napačne strateške odločitve – tako vlade kot menedžerjev tovarn. Oblikovalci smo vedno delali male serije, imeli svoj trg, svoje stranke. Mislim, da na Uršo in Tomaža Draža ali na Marjeto Grošelj ali Alenko Globočnik Zara ni prav nič vplivala,« odreže.
Z nami se pogovarjajo ljudje,
ki o modi malo vedo
V doktoratu se ukvarja tudi z vprašanjem, kako slovenski mediji pokrivajo slovensko modo. No, tukaj se malo ustaviva. Kako? »Eno od banalnih spoznanj v mojem raziskovanju je, da so v modnem sistemu pri nas naši modni oblikovalci najbolj izobraženi za svoje delo. Mi smo po večini ljudje z magisteriji in doktorati, z nami pa se pogovarjajo ljudje, ki o modi zares malo vedo. In tu nastajajo komunikacijski šumi.«
Dolgo časa se je slovensko modo predstavljalo kot nekaj glamuroznega, zelo daleč od ljudi – in ji je to gotovo škodovalo, pravi. Jasno, da se zdi govoriti o modi v času, ko ljudje nimajo za kruh, ignorantsko, celo blasfemično. »Mislim, da je treba o modi govoriti predvsem čim bolj 'normalno'. To je posel kot vsak drug. Jaz delam obleke, nekdo drug kuha, spet tretji čisti ali upravlja podjetja. Kot človeka me seveda zelo muči, da si ne more vsak privoščiti mojih oblek, in eden od teh, ki si jih ne more, sem tudi jaz. Zato mi pa ostanejo kosi, ki jih ne prodam,« se nasmehne in poboža živo rumeno torbo.
Odloži svoja sončna očala, odmakne skodelico, v kateri je bila pred dobro uro bela kava. Na telefonu nenehno cingljanje esemesov. »Ah, nisem še prišla čisto k sebi. Že včeraj po reviji in danes smo v naši Kodi 386 prodali kar nekaj kosov. Vesela sem, da so dobili nove lastnice, a hkrati pa... Zelo si želim spoznati ljudi, ki kupijo moje kose. Navezan si na vsako obleko, ker je vsaka unikat.«
