»Sanjala sem, da bi postala zdravnica. Zdaj so zažgali moje sanje«

»To je moja sošolka! Mrtva je,« med gledanjem amaterskega videoposnetka napada z raketami na srednjo šolo v predmestju Alepa, ki se je zgodil 26. avgusta dopoldan, panično krikne sedemnajstletna Aja Ibrahim. Trenutek zatem se sramežljivo obrne proti meni in se opraviči.

V napadu, v katerem je do zdaj umrlo sedemnajst ljudi (večinoma najstnikov), številni pa se zaradi grozljivih opeklin še vedno borijo za življenje, je imela Aja srečo v nesreči. Opečena je. A nekako se ji je, sama pravi, da z božjo pomočjo, uspelo izogniti še hujšim opeklinam. Preživela je. Številni njeni sošolci in sošolke niso. Tisti, ki so, bodo zaznamovani za vse življenje.

Deklica in smrt

»Pouk smo že dlje časa imeli v eni izmed zapuščenih vil v zahodnem predmestju Alepa. Vladne sile so bombardirale že več šol, zato so se naši učitelji odločili, da se preselimo. Veliko otrok je nehalo hoditi v šolo. Mnogi so zbežali v tujino. Nekateri so umrli. Jaz pa sem še naprej vsak dan hodila v šolo. Želela sem čim prej končati srednjo šolo in se vpisati na študij medicine. Sem najstarejši otrok v družini. Imam še pet sester in brata dvojčka. Moja družina je vse stavila name, zlasti po tem, ko je bil pred petimi meseci v spopadih ubit moj oče. Sanjala sem, da bi postala zdravnica, zato da bi lahko pomagala drugim ljudem. Zdaj so zažgali moje sanje,« je počasi govorilo pretreseno dekle, ki jo je mati, s katero je po oskrbi v »uporniški bolnišnici« ob pomoči sorodnikov zbežala v Turčijo, v torek zaradi slabe oskrbe in tudi zaradi slabe varnosti odpeljala iz bolnišnice v turškem obmejnem mestecu Reyhanli. Zdaj Aja skupaj z mamo živi v »varni hiši« pri teti in bratrancu Ahmadu, sirskemu aktivistu. Njene hudo opečene roke so bile ovite v umazane povoje. Ko ji je teta povoje poskušala skrajno nerodno previti, so se komaj posušene opekline odtrgale od ožgane kože. Ajo je neznosno bolelo. Kričala je navznoter.

»Slišala sem, da nad nami letijo vojaška letala. Tega smo bili vajeni. Potem je na hišo v soseščini padla prva raketa. Refleksno smo zbežali na prosto. Zbralo se nas je okoli sedemdeset. Učenci, učitelji, ljudje, ki tam živijo. Letala so se kmalu vrnila. Krožila so nad nami. Rekli so nam, naj gremo nazaj v zaprt prostor. Kmalu je padla še druga raketa. Zmanjkalo je kisika, povleklo nas je skupaj. Potem je počilo. Potem se ne spomnim več veliko.«

V drugi raketi je bil – tako kot v prvi – po pripovedovanju zdravnikov, ki so pomagali številnim žrtvam, sodeč po vseh mogočih videoposnetkih in tudi po Ajinih poškodbah, beli fosfor in napalm. Njene roke so zagorele. Videla je žareča trupla sošolcev in sošolk. Zoglenele obraze učiteljev. Pravi, da je bil šok hujši od bolečine. Goreče dlani je potisnila ob steno in na njej pustila kožo. »Moje roke so gorele. Moj obraz je gorel. Moji sošolci in sošolke so goreli.« Z gorečim obrazom je med žrtvami iskala mlajšo sestrico, ki ni bila huje poškodovana in je skupaj z bratoma in drugimi sestrami ostala v Siriji. Ajina mati se bo kmalu vrnila v Sirijo. Družina, ki je ostala brez očeta, si preprosto ne more privoščiti dragega bivanju v begunstvu. Mejo lahko prestopijo le »nujni primeri«. Aja je bila – in je še vedno – nujen primer. Na tem mestu pozivam slovensko diplomacijo in plastične kirurge, da ji pomagajo. Ni težko priti do nje.

Kje je rob tragedije?

»V bližini je bil tudi vrtec, ki pa je bil, božja milost, prazen. Na prizorišče napada so s precejšnjo zamudo prišli reševalci in gasilci. Bilo jih je premalo. Žrtve – njihovi obraz so bili povsem beli, vsi pa so se tresli, kar se dobro vidi na videoposnetkih – so v bližnje bolnišnice, kjer lahko izvajajo le najbolj osnovne posege, odpeljali tudi s tovornjakom. Zdravniki so ocenili, da je Ajino telo polno kemikalij. Obraz je imela povsem otekel. Komaj je bila pri sebi. Na hitro so ji oskrbeli rane in jo poslali proti Turčiji. V bolnišnico so zanjo zelo slabo skrbeli. To ni edini razlog, da smo jo odšli iskat. Tu je nevarno. Bojimo se, da nas bodo zajeli agentje režima predsednika Bašarja al Asada,« je v varni hiši dejal Ajin bratranec Ahmad, ki se kot aktivist že dve leti premika med Sirijo in Turčijo. Ves čas hodi po robu smrti. Kljub temu da ni vojak. Nima potnega lista, a s prestopanjem meje nima težav. Turško-sirska meja je – milo rečeno – prosojna. Turške oblasti še naprej intenzivno pomagajo upornikom, na svojem ozemlju pa (v bližini Antakye) »gostijo« tudi največje vadbeno središče Sirske svobodne vojske.

»Mar ni dovolj dokazov, da režim uporablja kemično orožje?! Kaj še mednarodna skupnost potrebuje? Edina razlika med kemičnim in navadnim orožjem je, da pri navadnem teče kri. Zakaj bi to bila tako imenovana rdeča črta, tega res ne razumem! Vojaško posredovanje ne bi ničesar rešilo, le še huje bi bilo. Rešili bi nas lahko pred dvema letoma, zdaj je prepozno. Zdaj se borimo le še za preživetje. Vsaka država, ki se vpleta v sirski konflikt, ima svojo agendo. Nikogar ne skrbijo življenja civilistov. Ne šiitov, ne sunitov, ne kristjanov, ne Kurdov, ne Druzov. Izkoriščajo nas, umiramo za tuje interese. Nikomur več ne zaupam. Sirija nikoli več ne bo taka, kot je bila. Na začetku upora smo se borili za svobodo in pravičnejšo družbo. To je že davno pozabljeno. Ker nas nihče ni podprl, so upor prevzeli islamski skrajneži. Imajo orožje in izkušnje. Nas, aktiviste, so povsem izrinili iz igre,« je pravil Ahmad Ibrahim, ki je pred dvema letoma dokončal študij prava. Vsi njegovi bratje in sestre – osem jih je – so obiskovali fakultete. Študij je potem prekinila vojna. »Šole so že dve leti in pol zaprte. Edina možnost je izobraževanje izven uradnih institucij – v takih šolah, kot je bila Ajina. Zdaj, se bojim, tudi to ne bo več mogoče. Strah nas je, zase in za druge. Otroci so se že davno nehali igrati in smejati. Največja tragedija Sirije pa je, da odrašča generacija, ki nikoli ne bo izobražena. To je za prihodnost zelo slabo. A danes nihče več ne razmišlja o prihodnosti. Moj pokojni oče je ves čas govoril, da je odrešitev v znanju. Umrl je pred nekaj meseci. Imel je hude težave s srcem. V vojni se je njegovo stanje močno poslabšalo. Ko je doživel infarkt, mu nismo mogli pomagati. Bilo je ponoči. Nikoli ne bi prišli prek vseh nadzorih točk in do bolnišnice. Zjutraj je bilo prepozno,« je nadaljeval mladenič in nama s prevajalko Fatmo, ki je omenila, kako nečloveška usoda je doletela njegovo družino, a je Ahmed le zamahnil z roko, ponudil bogato sirsko kosilo z olivami in marelicami z njihovega domačega vrta. Ahmedova domača vasica Orem al Koubra je bila že večkrat cilj bombnih napadov. Ena izmed hiš družine Ibrahim je bila uničena. Druga je poškodovana. Lokalno prebivalstvo ima – tako kot marsikje drugod po državi – vse večje težave tudi z islamskimi skrajneži, ki so »privatizirali« sirski upor in zdaj, krvoločni do obisti, pustošijo po državi. Zaradi vojne se je moral Ahmad odpovedati svoji prihodnosti – odpovedal je poroko. Denar zanjo je namenil svoji »prvi« družini. Zdaj tudi tega denarja ni več. Družina komaj shaja, humanitarne pomoči pa preprosto ni. »Odkar pomnim, sem se učil in delal hkrati. Vse je bilo zaman. In tudi za vso družino ne morem več skrbeti, nimam s čim.«

Na televiziji se je še vedno vrtel amaterski videoposnetek pokola. Aja je nehala govoriti. Ves čas se je praskala po opečenem in nezaščitenem obrazu. Prav vsak njen gib – razen še vedno najstniško sijočih oči – je izdajal globoko travmo in šok. Preživela je pokol. A njena bit je nepovratno zaznamovana. »Mislila sem, da bom umrla. Da bom postala šahida [mučenica]. Da nimam prihodnosti. In tudi zdaj ne vem, ali jo imam. Bom lahko sploh še kdaj hodila v šolo? Kaj bo z mojo družino?«