Saša Vuga: Slovenščina 
je bila ustvarjena 
za 250 milijonov ljudi

Naš sogovornik bo 8. februarja dvojno praznoval: slovenski kulturni praznik in 81. rojstni dan. O akademiku Saši Vugi se da razpredati v nedogled. Ostali bi lahko pri tem, kar je pred leti o njem zapisal Ciril Zlobec: »Samosvoj, izrazito drugačen.« In seveda je drugačen.

V svojem stanovanju v Domžalah mi je z veseljem pokazal partizansko pištolo Franceta Bevka (čeprav Vuga verjetno ni v življenju niti enkrat ustrelil). Njegov pisateljski slog je pravzaprav nedosegljiv – pri čemer šokira: kot otrok sploh ni poznal materinščine, zdaj pa postavlja stilske nadstandarde. Še nekaj je treba poudariti: je Primorec od glave do pete, ki muhari na svoji in naši Soči. Pesnik fašist Gabriele d'Annunzio je Sočo razglasil za sveto reko. Vuga pa je med zaslužnimi, da je to zares postala: slovenska, naša, sveta.

Moj priimek, Jež, je tako rekoč transparenten. Kaj pa pomeni priimek Vuga?

Pomeni marsikaj. Na primer nekega ptiča, kobilarja, rumenega, s črno čopko na glavici, približno tako velikega kot kos, kot škorec. Ima glas kot hrzajoč žrebec, zato so mu Slovenci dali ime kobilar, vuga. Ne vem, kako je moj rod privzel to ime. Ta rod je prišel iz Bernasa, iz Benečije – tam sicer pravijo, da so prišli s Tolminskega, od Soče. Moj oče, ki je raziskoval, je dognal, da smo mi prišli sem gor. Moja mama je prosila prejšnjega župnika, dekana na Mostu na Soči. In ta je iz statusa animarum, stanje duš, izvlekel podatke o rodovini: hiša sega do leta 1757, torej do Marije Terezije. Nazaj pa ni bilo knjig, zato tudi podatkov ne. Moj prvi prednik je bil Gianbattista Vuga. Znal je pisati, drugi krstni botri so se podpisovali s križem. Ko sem šel v Grčijo, so me opozorili, da je veliko Vug v Pireju in Atenah. Sestopil sem z ladje, pogledal v telefonski imenik, res – vsaj toliko jih je kot Novakov pri nas.

Česa se najbolj spominjate iz otroštva?

Najbolj? Očeta. Moj oče je bil turgenjevski tip, ne za trgovino ne za gostinstvo ... Za umetnost, za literaturo, za domovino pa. Imel je žlahtne prijatelje, recimo Vena Pilona, Franceta Bevka, Antona Gojmira Kosa. Celo Oton Župančič se je nekajkrat ustavil v naši hiši, na poti h Gradniku v Medano. Najbolj živo se spominjam žalosti v očetovih očeh – bil je mlad praporščak v avstrijski vojski, na različnih frontah, na soški, na tirolski. Slovencev niso pošiljali na rusko, ker se naši niso hoteli bojevati proti Rusom. In ko so jih v nuji vendar poslali tja gor, so takoj prešli na rusko stran. Zato sem jaz Saša. Leta 1918 je prišel domov, hotel iti študirat v Prago, ustavil se je v Ljubljani pri teti, ki je imela kavarno za Prešernovim spomenikom. Tja so zvečer prihajali sloven ski častniki, bivši kolegi. Povabili so ga na Koroško. Koliko bo trajalo? Nekaj dni, dva meseca. Trajalo je dve leti, do plebiscita. Bil sem fantek, čutil sem njegovo bolečino, ta kolaps vrnitve iz odtrgane Koroške v odtrgano Primorsko.

S Primorci je nekaj čudnega. Razpetost med razne kulture, med velike narode. Menda je Igor Torkar napisal, da so v taboriščih prvi klonili Primorci.

Ne vem. Bral sem, da so prvi klonili sončni, zdravi Ukrajinci, nazadnje Judje. V moji knjigi Britev (ali Kako ubiti narodnega izdajalca) je trditev, da smo Primorci neka kšni domoljubni idioti. Za vsakomer, ki se pribicikla od kod popridigat o domovini, zdrvimo kot Valvasorjevi polhi za hudičem s flavto. Sicer pa gre za patriotski, svetel, z veliko joda nahranjen rod, pokončen, ponosen. Vesel sem, da sem Primorec. Vesel bi seveda bil tudi kot Korošec, Štajerec in tako naprej – je pa kar prav, kot je.

Soča ima status svete reke. Kot Mura za Pomurce in Prekmurce.

Zahvaliti se moramo d'Annunziu. Soča je bila vselej predmet italijanskih hrepenenj, kot Gorica, Trst. Če se ne motim, je d'Annunzio divje pisal o tem v svojih feferonadah leta 1915, ko je pehal Italijo v vojno.

Mussolini mu je poklonil rezidenco ob Gardskem jezeru.

Ni mu podaril samo rezidence, ampak tudi motorni čoln, na katerega je bila pritrjena strojnica. Ko je imel svoje pesniške popadke in ko je bil primerno nadelan – kot večina italijanskih aristokratov in literatov je bil kokainoman –, je skočil v ta čoln in pokal junaške rafale v zrak. O tem mi je pravil nekdanji župan Gorice, doktor Karel Rutar. Kot študent si je služil kruh s tem, da mu je sviral na violino. Trije so bili, padovanski medicinci – prejeli so brzojavko, odšli na Gardsko jezero. D'Annunzio je v rezidenci imel vrh skalinade nekakšen tempeljček. Prikazal se je kot rimski senator, slovesno mrk, v beli in rdeči togi, pa so mu zaigrali, skriti za živo mejo.

Prej ste mimogrede omenili domo­brance?

Pač, tolminske, revno četo, ki so jo napaberkovali Nemci, s Kranjskega so 1944. prišli štirje podoficirji, prej pri nas ni bilo domobrancev. Ko so se ob nedeljah ti naši domobranci nalili z vinom, so v gostilni izzvali fašistične italijanske soldate. Jih spodobno premlatili. In do zadnjega vrgli ven. To je res svetel, prijazen spomin nanje.

Od kod Soča kot sveta reka?

Ta termin je v svoji napihnjenosti skoval d'Annunzio, ki je bil, kot rečeno, poleg Mussolinija eden glavnih hujskačev. Je pa bil predrzen – sredi vojne se je ponorčeval iz Avstrijcev. Popeljal je nad Dunaj ducat primitivnih, lesenih letal, pol jih je, brez protiletalskega ognja, strmoglavilo. In zasul cesarsko prestolnico z zasramovalnimi letaki. Gabriele d'Annunzio ima sicer zelo plebejsko ime. Je Giuseppe Rapa, torej Jožef Repca [tudi tepec]. No, z angelom oznanjevalcem si je iluminiral priimek in ime.

Vse to malce spominja na ruskega pesnika Limonova, ki so mu Mladić & Co. dali v roke mitraljez, da je vžigal po Sarajevu.

Pač, slišal sem za to poetsko gesto. No, oni je bil Giuseppe Rapa, postal pa je angel Gabriel.

V vašem literarnem življenju je Soča izjemno pomembna. Reka, ki nas očara, ki nas navda z velikimi mislimi. Pred očmi Simona Gregorčiča je tekla krvava. Kaj je tako posebno skrivnostnega na njej?

To je fantastična reka. Sem ribič, muhar, zato lahko rečem, da podobne vode zlepa ne srečaš – kamor pogledaš po Soči, se ti milo stori. Sam nisem le ob Soči, ampak čisto na Soči, na tako imenovani Vugovi špici, na levi je Idrijca, na desni Soča. Od mladega sem jo gledal, Sočo, jo pil, jo doživljal. Soča je v dolino vpeljala civilizacijo, kulturo. Kaj da mislim s tem? Nekdaj ni bilo poti, prazgodovinski ljudje niso poznali kartografije, pa so si izbirali reke za orientacijo. Za komunikacijo. S Koroškega je na primer držala jantarjeva pot. Na Mostu na Soči je velika nekropola. Šteje več deset tisoč žarnih grobov; ta vas, danes majhna, je morala biti svoje dni kar pomembna. Poznate znamenito mostarsko, svetolucijsko fibulo? Že obrambna lega je bila vabljiva – Soča je kot s skalpelom zarezala skozi milijone let petintrideset metrov globoko v živo skalo. Na drugi strani Idrijca, trideset metrov. Ta trikotnik se da odlično obraniti.

Je pa na sotočju rek verjetno še kaj posebnega. Vode se mešajo, tako kot ljudje s porokami. Idrijca je povsem druga zgodba?

Druga. Kamni v Idrijci so zaradi planktona spolzki. Soča pa ima kamne čiste kot marmor. Prav hvaležen sem, da me je rodilo sem, ne pa na kakšen kucelj, ravan ali kakšno dolgočasno planoto. Soča razvija fantazijo, jo brusi. Doživel sem prejšnjo, pravo Sočo, ki so jo leta 1937 uničili z jezerom. Italija se je oboroževala, potrebovala je elektriko, Doblar, Plave. K nam je prihajala plemenita gospa z lornjonom, contessa di Caporiacco, dama, še zdaj je pri nas njen ležalni stol. Ure in ure je na našem trikotniku, pod lipo, poslušala Sočo. Mi, otroku, rekla: 'Slišiš, to so flavte.' Kot resonančne vaze iz starih rimskih ali bizantinskih templjev – če je bilo vroče, so skale, prežrte, preluknjane skozi milijone let, igrale tako. In spet drugače v hladnem vremenu. Soča je imela vsakič poseben glas. Če je prehajalo na deževno, je ubrala to vižo. Če na sušo, drugačno. Danes tega ni več slišati – je jezero. Vse je pokrilo blato.

Uničili so jo.

Natanko tako. Ko sem bil otrok, v naši hiši so bili geometri, inženirji, je bil med njimi Verga, glavni direktor, hud, vendar uglajen rimski fašist. Obiskal nas je celo kot fašistični polkovnik leta 1942, v uniformi, preden so nas odgnali v konfinacijo, očeta pa v mučilnico Coroneo. Vrnili smo se šele jeseni 1943. Spominjam se torej, da so priredili silvestrovsko pojedino. Veliko so pili, imenitno jedli. Opolnoči, ko je ura začela odbijati, je skočil ta Verga, lep priimek – pisatelj Giovanni Verga, na mizo in imel govoranco. Rekel je: 'Kamor mi pridemo, vse uničimo.' No, štejem mu v dobro, da se je vsaj zavedal.

Zapor Coroneo v Trstu je za Slovence pomembnejši, kot se ve in misli.

Jah, žalostno pomemben. Veste, kdo je dal ime zaporu? Ljubljanski škof Tomaž Hren. Počenjal je packarije, sežigal knjige, izkopaval protestantske grobove in trupla metal v Ljubljanico. Ko je začutil, da se bliža smrt, je v Trstu, denarja ni stradal, sezidal dvorec, v katerem naj bi preživel bolna leta. Kot vsi takratni intelektualci, Petelin Gallus, in odličniki si je dal ime latinizirati. In ker priimek Hren lahko izgovori le Florentinec, drugi Italijani ne, je postal Corona, njegova rezidenca pa Coroneo. To reč je v oporoki zapustil jezuitom. Ker pa je Jožef II. parazitske samostane nacionaliziral, je Coroneo postal avstrijska ječa. Po letu 1918 italijanska – in ječa je še danes. Tam so trpeli naši očetje, tam nekateri tudi končali. Ta ljubljanski škof torej ni uničeval samo slovenske kulture, ampak tudi naše živo meso.

Vrniva se k Soči. Je Saši Vugi pisateljski slog izpilila Soča, s svojo bistrino, smaragdnimi barvami?

Morda, ne vem. Težko odgovarjam, je zapleteno. Ta vas [Most na Soči] je dala dva najbolj obrekovana slovenska stilista: Ivana Preglja in Sašo Vugo. Preglju je kot kritik sodil Josip Vidmar, Pregljev tudi ideološko oster nasprotnik, po Pregljevi smrti je bil v Slovenskem poročevalcu objavljen člančič, tolikšen kot škatla cigaret drava. Do svojega petdesetega leta ga nisem hotel brati (družini sta sicer bili prijateljski). Preprosto, bal sem se vpliva tega močnega pisatelja. Hotel sem biti sam. Na diplomi sem Slodnjaku, Ocvirku in drugim deklariral: 'Vse o sloven ski literaturi – razen o Preglju.' Razumeli so. In kdo mi je potlej na kolesu znosil celotnega Preglja, v redakciji Franceta Koblerja? Marko Slodnjak, profesorja Slodnjaka sin. Sicer pa je bil, sem rekel, že moj oče izobražen, v hiši je bilo veliko knjig, zlasti nemških, od slovenskih pa izbrana besedila, na primer prvotiski Cankarja, Finžgarja, Župančiča in drugih. Je pa vse to vrag vzel, ko so nam bombe razdejale dom – pomnim pomlad 1945, ko so nemški vojaki, do dna poklapani, premočeni, med ruševinami greli mesne konzerve na očetovih leksikonih.Ves čas je v tej hiši vladalo veliko spoštovanje do slovenske kulture. Zlasti do besedne. Oče je večkrat rekel: 'Nimamo nič, to pa le imamo.'

Ste nenavaden pisec, sprva niste znali slovensko. Potem pa ste prešli v slovenščino in dosegli absoluten vrhunec glede stila. Je to spet Soča, ki gre zdaj po brzicah, se za hip ustavi, ponikne v tolmune?

Oče nam je bral, bila je zima 1944, Gregorčiča. In solze so mu tekle z lic. Jaz pa sem klatil vaško latovščino. Še danes me je sram, kako sem govoril, ampak, čakajte, v italijanskih zavodih je bilo drugače. Moj profesor, salezijanec Pietro Pretz, me je imel rad. Oče in mati se takrat nista mogla veliko ukvarjati z mano. Živel sem celo z italijanskimi vojaki, na našem dvorišču sem čakal z menažko v vrsti in dobil, kot oni, juho in kos mesa. Na lepem je omenjeni profesor v meni nekaj začutil. Začel se je ukvarjati z menoj. In me spravil tako daleč, da sem mu še danes hvaležen. Še danes, ko po njegovih naukih analiziram stavek, mora ta imeti svojo dramaturgijo, svoj začetek, poudarke, vrhunec, konec. In seveda mora nekaj povedati. Profesor je poučeval itali janščino, latinščino, morda tudi grščino, se ne spominjam več – v italijanščini sem prišel do ravni, ko mi ni več dajal ocene ottimo [odlično], temveč brillante [briljantno]. No, napisal sem spis, kako smo z grofom Coroninijem, ta je hodil k nam ribarit, v Soči ujeli velikansko postrv. Sestavek sem med počitnicami prinesel domov. Spodaj je seveda bila z rdečim svinčnikom ocena: brillante . Oče za mizo prebere in reče mami: 'Ti, Olga, sine bo pa pisatelj.' Mama se je odrezavo obrnila: 'No, ne govori ne umnosti.' Jo razumem, tako zelo so takrat cenili to poslanstvo.

Potlej pa?

Ko sem mislil na Ljubljano, sem hotel študirati kirurgijo, biti zdravnik. Takrat sem že začel brcati v slovenščini (v Mladinski reviji). No, pa mi je usoda spet poslala na pot dobrotnega pedagoga, drago gospo, profesorico Lojzko Brus – vprašala me je, kaj bo z vami, Saša. Rekel sem, da se bom vpisal na medicino. Nikar, je rekla, boste nesrečni kot Danilo Lokar, kot Lojz Kraigher, kot Mirko Magajna. Medicina je resna stvar in pisanje je resna stvar in nekakšna dvoživka boste, ne pes ne maček. Starejše sem zmeraj jemal resno. Jih poslušal, upošteval nasvet. In se vpisal na slovenistiko in na primerjalno književnost. Pa še nekaj: oče me v Ljubljani ni mogel podpreti, jaz pa sem vztrajal in se dokopal do radia, ki je bil tedaj nad Petričkom. Redakcija za tuje jezike je iskala spikerja. Prejel sem kuverto iz grobega papirja, slama je štrlela iz njega: Javite se! Zbralo se nas je pet italijanskih kandidatov, jaz sem bil šesti. Bili so sinovi italijanskih komunistov, imeli so štipendije in študirali v Ljubljani. Pa sem jih premagal in – v uredništvo me je 1949. sprejela Irma, sestra Milice in Nedeljke Kacinove. Potlej sem slovenščino kar nekaj let pazljivo brusil pred mikrofonom. Ji tenko prisluškoval in – boljše šole skoraj ni!

Radijska in televizijska kariera, sta Sašo Vugo obogatili?

Zelo. Slovenščino sem, ponavljam, oboževal, pazite, intimno sem poznal neki drugi jezik, v njem sem čustvoval, sanjal, zato sem jo navsezadnje lahko suvereno ocenil. In zato v vsakem pogovoru rečem, da se je gospod Bog zmotil, ker je jezik, namenjen dvesto petdesetim milijonom ljudi, dal dvema milijonoma čudno brezbrižnih, vseenostnih, nemarnih. Kaj danes počenjamo s tem jezikom? Danes mi slovenščina rabi kot, bi rekel, orgle. Poznate podobo Rika Debenjaka, ko črnolasa mladenka orgla v katedrali in ji mesec sveti na roke? No, tako. Poglejte Villona, ki ga je Menart prevedel, da je lepši kot v izvirniku. Italijani ga pa, rimanega, sploh nimajo.

Verjetno ne kaže primerjati jezikov. Vsi evropski jeziki so bolj ali manj na visoki ravni.

Že, že! Toda vsem tem evropskim jezikom se visoka raven prizna – razen slovenščini!

Kobacati se po materinem jeziku je kot se stiskati v materinem naročju.

To ste lepo povedali. Pisanje je garanje, izpovedovanje. Je to, kar ste. Ustvarjati figure, barve, zvoke, ozračje, 'štimungo', kot so nekoč radi rekli. In če si v toplem naročju, v jeziku, v maternici, s to čudovito placento – kaj je še lepšega? Slovenci se ne zavedajo, kaj imajo v rokah. Res, to je moral nekoč biti velik jezik.

Vajeni smo vsega hudega, tudi Saše Vuge, ki ob desetih zvečer sede za mizo in piše kot Stendhal, ki je v svojem perfekcionizmu napisal eno stran na noč. Je delo ponoči dvojno plačano?

Dvojno. To je zame oaza. Ali tuskulum, če hočete. In zakaj ponoči? Sem eden najstarejših še živih slovenskih napovedovalcev. Edini preživelec iz leta 1949. Tedaj je bil en sam program. Mlad sem bil, postpubertetniško čeden v glas, dajali so me vselej v večerni turnus. In bog ne daj, da moja slovenščina ne bi bila perfektna. Če bi samo zajecljal, bi teden dni ne spal! Za to pa se je bilo treba pripraviti, se reče: šel sem popoldne spat. Zvečer v službo. Opolnoči sem postajo zaprl s himno, ker pa nisem bil zaspan, sem zavil gor, v Nebotičnik, v tedaj edini nočni bar. Pa ne kar tako, tjavdan – tam so že bili prijatelji, Andrej Hieng, Ahac Pirjevec, Jaka Savinšek. Potlej so začeli prihajati naši znameniti igralci, Stane Sever na primer, še ves kot kralj Lear, mogočen, smrdel je po bradi, po mastiksu. Prišumela je Ofelija. Prikorakala je salonka, krležjanka, Sava Severjeva – zame so bili druga univerza. Z njimi sem bil do dveh, do treh, in se odpravil spat. Če pa ni bilo nobenega, sem šel študirat. Do jutra. Zato rad rečem, da sem radijska pohaba, nekakšen radijski invalid.

Vse prav, pa zdravje?

Dr. Božidar Voljč [bivši minister za zdravstvo] me je zaradi narobe bioritma svaril. Čez deset let je prišel muharit. Se ustavil na mojem sotočju. Me sredi kosila uščipnil v lice. Vzdignil naočnike. Si ogledal uščip. In pomirjeno rekel: 'Si kar dobro prekrvavljen. Kar tako naprej!'