Tiskane izdaje
»Enajsti september 2001 je nedvomno povzročil grozno tragedijo, ni pa bil zgodovinska prelomnica,« je pred kratkim zapisal Richard Haass, ki vodi najbrž najvplivnejše zunanjepolitične mnenjsko središče v ZDA, newyorški Center za tuje odnose. In kako po vseh teh letih, ko je veljala obče sprejeta mantra, da je bil to Dogodek, ki je za vedno spremenil svet, nekdanji svetovalec nekdanjega ameriškega zunanjega ministra Colina Powella utemeljuje svojo »bogokletno« tezo? »To ni bil začetek nove dobe mednarodnih odnosov, v kateri bi bodisi na globalnem prizorišču prevladali teroristi bodisi bi spektakularni teroristični napadi postali nekaj običajnega,« pravi Haass. Po njegovem mnenju so kljub vsej pozornosti, ki smo jo ta leta posvečali »globalni vojni proti terorizmu«, pravi dogodki, ki so zaznamovali zadnjih deset let: pojav in razširitev novih informacijskih tehnologij, globalizacija, vojni v Iraku in Afganistanu ter politična vrenja na Bližnjem vzhodu.
Tudi George Packer v zadnji številki revije New Yorker trdi, da »11. 9. ni spremenil nobene stvari, ki bi bila res pomembna«, vendar avtor številnih člankov in knjige o ameriški vojni proti Iraku govori zlasti o dogajanjih na ameriškem notranjepolitičnem prizorišču, političnih razcepih in različnih pogledih na prihodnost države. Toda Packer v nasprotju s Haassom opozori na to, da je tudi ameriški odziv na napad, namreč »globalna vojna proti globalnemu terorizmu«, zaznamoval zadnje desetletje in pomenil prelomnico, lahko bi rekli celo zgodovinski premik v razumevanju vojne in vojskovanja. Po Packerjevem mnenju so bile besede takratnega ameriškega predsednika Georgea Busha, da »smo v vojni proti terorizmu«, usodne, ker je bila opredelitev sovražnika glede na njegovo taktiko čudni strateški odklon, saj je bila hkrati preozka (kaj pa ideologija, ki se skriva za terorjem?) in preširoka (a smo zdaj v vojni z vsemi teroristi in njihovimi podporniki po vsem svetu?).
Zato ni čudno, da po desetih letih te nove vojne Američani še danes ne vedo točno, proti komu se zares borijo. Tako vsaj pravi Stephen Grand, ki na Centru za tuje odnose vodi oddelek za ameriške odnose z islamskim svetom. »ZDA so v desetih letih po 11. 9. imele veliko uspehov v borbi proti teroristom, ki so bili odgovorni za te grozljive napade, a vmes so naredile tudi veliko napačnih korakov. Največkrat smo delali napake zato, ker nam kot narodu ni uspelo doseči konsenza, kdo je naš sovražnik,« je Grand pred dnevi zapisal na svojem blogu. In ker Bush takrat ni rekel, da so ZDA v vojni z Al Kaido, ki je organizirala napade na ZDA, temveč je uporabil širšo opredelitev, tudi nedavne izvensodne likvidacije šefa te ekstremistične celice Osame bin Ladna Američani niso dojeli kot simboličnega konca vojne. Ta se nadaljuje, je po bin Ladnovi smrti oznanila ameriška zunanja ministrica Hillary Clinton.
Ta vojna brez jasno določenega konca in sovražnika pa je nedvomno ena od »zgodovinskih prelomnic« zadnjega desetletja. Pred napadi na ZDA sta ameriška vojska in javnost vojno dojemali kot izjemo, mir pa kot pravilo, je na začetku septembra zapisal novinar časnika Washington Posta Greg Jaffe, »deset let po 11. septembru 2001 pa Američani živijo v dobi brezkončne vojne«. A čeprav je po Dogodku ameriškim oblastem uspelo preprečiti večino tujih terorističnih napadov, v konservativnem mnenjskem središču Heritage so našteli kar 40 tovrstnih uspehov, Američani niso nič bolj varni, ker »na tem svetu vojn ne bomo več zmagovali«, je v zadnji številki britanske mednarodnopolitične revije Royal United Services Institute zapisala nekdanja direktorica za politično načrtovanje na ameriškem zunanjem ministrstvu Anne-Marie Slaugther. Nekaj podobnega je v zadnji študiji o varnostnem položaju po svetu ugotovil tudi Pentagon, ki svari, da so v današnjih časih radikalne religiozne ideologije, nove tehnologije in poceni, a čedalje bolj učinkovito orožje prignali svet v obdobje nenehnega konflikta, zato ne bi smeli živeti v zablodi, da lahko v bližnji prihodnosti razviti svet zmaga v tem konfliktu. Največ, kar lahko ta novi koncept vojne ponudi, so po besedah Slaughterjeve, ki zdaj predava politologijo na univerzi v Princetonu, »civilna in vojaška orodja, ki povečujejo naše možnosti, da preteče slabe rezultate spremenimo v dobre oziroma vsaj boljše«.
Liberalni kritiki prejšnje in sedanje ameriške administracije, ki nadaljuje in s čedalje številčnejšimi napadi brezpilotnih letal na Pakistan, Sudan in Somalijo celo stopnjuje »globalno vojno proti terorizmu«, le da ne uporablja več te zloglasne opredelitve, radi povedo, da je Osami bin Ladnu napad uspel - a ne zaradi tragedije, ki so jo povzročila ugrabljena letala, temveč zaradi odziva ameriških oblasti tako doma, kjer so omejile številne svoboščine, kot na tujem, kjer jim je uspelo razširiti protiameriško razpoloženje tudi med sicer povsem miroljubnimi muslimani. Nekdanji analitik Cie Michael Scheuer, ki je nekoč sledil bin Ladnu, je po njegovi smrti zapisal: »Ameriška sila in politika pospešujeta radikalizacijo islamskega sveta, kar je Osama bin Laden poskušal z določenim, a ne popolnim uspehom narediti vse od začetka 90. let prejšnjega stoletja. V tem smislu je po mojem utemeljeno reči, da ZDA ostajajo edina neizogibna zaveznica bin Ladna.«
Tudi dolgoletni urednik časopisa Toronto Star Eric Margolis pravi, da sta Bush in Obama padla v bin Ladnovo past. Nekdanji ameriški sovražnik številka ena je večkrat izjavil, da je njegov cilj Američane zvabiti v vrsto majhnih, a dragih vojn, ki jih bodo na koncu pripeljale v bankrot in jih pregnale iz muslimanskega sveta. »Groteskno napihnjeni vojaški stroški in odvisnost od dolga so najbrž najbolj pogubna zapuščina človeka, ki je mislil, da lahko porazi ZDA,« je Margolis kmalu po likvidaciji bin Ladna zapisal v komentarju za mesečnik The American Conservative.
Ta pogubna zapuščina je dokaz tudi za Nobelovega nagrajenca za ekonomijo Josepha Stiglitza, da je Al Kaida z napadom na ZDA dosegla več, kakor si je kdaj predstavljala. A tega, da se bo zaradi nepokritih vojnih dogodivščin v Afganistanu in Iraku ameriški dolg povečal za kakih pet bilijonov (tisočev milijard) dolarjev, se ne zaveda veliko Američanov.
Za običajnega Američana se svet v zadnjem desetletju najbrž res ni postavil na glavo. Ko so prebivalce ZDA pred desetimi leti le nekaj dni pred Dogodkom vprašali, kakšna naj bo mednarodna vloga ZDA, jih je 13 odstotkov odgovorilo, da bi morale biti edina svetovna voditeljica, manj kot tretjina pa je podpirala povečanje obrambnega proračuna. Nedavno objavljene javnomnenjske raziskave so pokazale, da je danes med Američani zagovornikov ZDA kot gospodarice sveta 12 odstotkov, tistih, ki podpirajo večje izdatke za varnost in obrambo, pa je 26 odstotkov. Kakor ugotavlja profesor zgodovine s harvardske univerze Niall Ferguson, so dejanske posledice napadov na ZDA čutile domovine napadalcev, ne pa Američani. V igri ugibanj, kaj bi se pripetilo, če napadov na ZDA ne bi bilo oziroma če se ZDA ne bi odločile za maščevalna pohoda na Afganistan in Irak, je v komentarju za revijo Newsweek zapisal, da bi v tem primeru najbrž doživljali »islamistično zimo«, ne pa »arabsko pomlad«.
A zaradi te pomladi, ki je odpihnila nekaj do Američanov prijaznih diktatorjev, se utegne povečati tudi vpliv javnega mnenja na zunanjo politiko teh »osvobojenih« držav. Muslimani po svetu imajo namreč čedalje večji občutek, da Zahod njihove vere ne spoštuje in da je islam napaden, so ugotovili merilci javnega mnenja iz agencije Gallup. Medtem pa se po anketah njihovih kolegov iz centra Pew na tej strani luže v zadnjem desetletju ni veliko spremenilo. Ignoranca ostaja ista. Na vprašanje, koliko vedo o islamu, je pred enajstimi leti 37 odstotkov Američanov odgovorilo »ne veliko«, 24 odstotkov pa »čisto nič«. V zadnjem desetletju se o »sovražniku« niso veliko naučili. Po zadnji anketi o islamu ne ve veliko 30 odstotkov Američanov, čisto nič pa celo odstotek več kakor pred desetimi leti. »Naša nevednost o 'drugem' zgolj povečuje problem, [...] zato nas na deseto obletnico 11. 9. čaka še veliko domače naloge,« pravi Grand s Centra za tuje odnose.
