Se vam še vedno mudi? Carlu Honoréju se že dolgo ne več ...

Kdor še vedno boleha za pomanjkanjem časa, temu Carl Honoré, avtor svetovne uspešnice In Praise of Slow: How a Worldwide Movement is Challenging the Cult of Speed (2004), naprej sporoča, da je vse v glavi. Večnim ujetnikom ure za začetek povsem praktično svetuje, naj svojo ročno dokončno odložijo z zapestja ali vsaj nehajo pogledovati nanjo. Minute je veliko bolje polno živeti kakor pa pridno in nenehno pod stresom šteti. Sploh pa se odnos do časa korenito spremeni takrat, ko se človek odloči, da bo dal v prestavo, ki mu notranje najbolj ustreza. Gibanje za počasnost, ki se je razmahnilo v času debelih krav, tudi v sušnih letih, ne izgublja zagona in aktualnosti. Počasneje je bolje in lepo, v hitrem in še hitrejšem pa je ogromno narobe. [Da se razumemo: upočasnitev v plemenitem pomenu izraza ne opravičuje niti ne prenese preračunljive lenobe, pa tudi neumnosti ne.]

Carla Honoréja smo sredi poletja ulovili v vzporednem internetnem svetu, kjer smo ga tudi potrpežljivo čakali, medtem ko je tekal po svetu: od domačega Otoka do počitnic v Italiji, zatem še v Kolumbijo, kjer je predaval, pa v Kanado. Tekati seveda ni prava beseda za človeka, ki se je odločil, da bo izzival kult hitrosti. Za uspešnega modernega moškega, ki se mu, kakor pravi, skoraj nikoli ne mudi.

Nosite uro?

Odložil sem jo leta 2002, ko sem raziskoval za knjigo In Praise of Slow [Hvalnica počasnemu, Kako svetovno gibanje izziva kult hitrosti]. Sprva samo simbolna gesta mi je korenito spremenila življenje. Prej sem res nosil uro in sem tudi ves čas pogledoval nanjo. Zdaj nisem več obseden z minevanjem časa. Koliko je ura, izvem na računalniku, pogledam na kakšno javno uro ali pa vprašam mimoidoče na ulici. Včasih se iz tega razvije zanimiv pogovor. Ročno uro imam pri sebi le med javnimi nastopi, tako da vem, kdaj moram končati. Moj odnos do časa je zdaj bolj sproščen, saj minut in sekund ne štejem več, ampak jih živim. Čeprav že deset let ne nosim ure, sem vedno točen.

Čas je lahko tudi zaveznik ali je nujno sovražnik?

Verjamem, da kultura pospeševanja korenini v našem nevrotičnem odnosu do časa. Vidimo ga kot sovražnika, kot nekaj, kar je treba osvojiti in izkoristiti do konca. Zdi se nam, da ga najbolje porabimo takrat, ko iz vsake minute iztisnemo največ in še več, kolikor se da; ko je vsak trenutek dneva dirka s časom. Pa ne bi smelo biti tako. Zelo pomembno je, kako pristopamo k času. Če ga imamo za sovražnika in ga razumemo kot usahljiv vir, ki nenehno odteka, potem se bomo zagozdili v občutjih, da je treba čim hitreje naprej. Če pa razmišljamo o njem kot elementu, v katerem živimo, tako kot potrebujemo zrak, potem lahko postane tudi prijatelj, nekaj, kar nas hrani. Da bi to res dosegli, se morate najprej odločiti, da ga ne boste več z obsedenostjo merili. Začnite se bolj zanašati na svojo notranjo uro.

Kako se je skozi čas in filozofijo spreminjala percepcija časa?

Takoj ko smo začeli z urami meriti čas, smo padli v obsedenost, da ga moramo porabiti čim bolj učinkovito. Začelo se je z mestnimi urami, ki so jih nameščali v srednjeveških mestih po Evropi. Misel: Čas je denar, ki nam zveni tako moderno in o kateri se nam zdi, da označuje način življenja v 21. stoletju, pa je že pred 250 leti izrekel Benjamin Franklin. Pozneje, ko je naša lakota po čim boljšem izkoristku časa trčila z industrijsko revolucijo (dobili smo vsa orodja, da smo hitreje počeli stvari – in z modernim kapitalizmom, ki na mnogo načinov nagrajuje hitrost), smo stopili na pot, ki nas je popeljala v 21. stoletje: v njem je vsak trenutek dneva dirka s časom, tako v službi kakor tudi v zasebnem življenju. V času, ki ga imamo na razpolago, hočemo iztisniti zadnjo kapljo produktivnosti. Začelo se je na delovnem mestu, potem pa smo se s takim razmišljanjem okužili tudi v prostem času. Celo takrat, ko nismo v službi, ko nam ni treba ničesar pravočasno oddati in tudi šefa ni, ki bi nam gledal pod prste, nas naprej preganja občutek, da ne smemo »zabušavati«. Nekaj nas sili, da moramo biti čim bolj aktivni, produktivni, da moramo nekaj početi.

V nasprotnem ...

V nasprotnem se počutimo krivi. Prav zato je ideja prostega časa pogosto pejorativno osvetljena kot mrtvi, prazni čas. [v angleščini »dead time«, še »down time«] Prepričani smo, da najbolj polno živimo takrat, ko smo popolnoma pozorni na vsak trenutek in vsako dejanje. V tako nevrotičnem razmerju je čas kot nekakšen tiran, ki se ga bojimo ali ga hočemo premagati, ali pa kot omejen vir, ki bi ga radi izkoristili do konca. Zato postavljamo količino pred kakovost, najsi gre za delo, pripravo hrane ali starševstvo. A v resnici ga najbolje porabimo takrat, ko opravimo manj stvari, vendar z vso pozornostjo in ljubeznijo.

Pa je čas denar?

Ta stari rek ne drži vedno: s časom ni mogoče varčevati za deževne dni, kakor lahko v pujska hranimo kovance. Vsakdo ima svoj »tempo giusto«. Preprosto veš, kdaj je tempo pravi. Čutiš v kosteh, tudi bolj zdrav si. Čutiš, da si popolnoma pri stvareh, ki jih počneš. Uživaš v trenutku, še spomin imaš boljši. Počutiš se bolje povezan z ljudmi, za katere ti je mar. Bolj si ustvarjalen in radoveden, učinkovitejši pri delu, tudi napak je manj, odločitve pa so boljše. Celo o velikih vprašanjih življenja se za povrhu utegneš spraševati. Poln si energije in optimizma, v vsej polnosti si živ.

Kaj je sploh hitro in kaj počasi?

Počasi pomeni kulturno revolucijo proti ideji, da je hitreje zmeraj tudi bolje. Filozofija počasnosti ne pomeni, da počnete vse po polžje, ampak s pravo hitrostjo, najbolje, kar znate, in ne najhitreje, kakor je mogoče. Takšen pristop zahteva pogum, disciplino in vajo. Tudi od drugih se lahko marsikaj naučimo, od tistih, ki si že znajo vzeti čas in ob tem ne občutijo nikakršne krivde. Izzivati se s kulturnim tabujem je mnogo lažje, če veš, da nisi sam.

V sodobnem besednjaku imamo nenehno na jeziku zvezo »upravljanje časa« [time management].

Po mojem mnenju časovni menedžment, kakor ga navadno razumemo, samo še poslabšuje stvari: pod nenehnim pritiskom smo, da moramo obvladovati čas. Pravi časovni menedžment pomeni pristopati počasi, kakor pač razlagam počasnost.

Ampak zakaj se nam še vedno tako zelo mudi? Zakaj ne upočasnimo koraka?

Razlogov je veliko. Po eni strani je hitrost zabavna, skoraj seksi in polna adrenalina. Je kot droga, od katere postajaš odvisen. Deloma je razlog grabežljivost: svet je kot ruski bife brezmejnih možnosti, ki jih hočemo početi, potrošiti in imeti. Da bi imeli vse, kar se ponuja, moramo nujno tudi hiteti za vsem. Kriva je še naša lastna umrljivost: pred koncem bi se radi nabasali z vsem, kar je možno. V naglico nas silijo tudi sodobni delovni prostori, ki pritiskajo na nas, da delamo hitreje in dalj časa. Pa še tehnologija: obkroženi smo z napravami, ki omogočajo in celo spodbujajo, da počnemo vse zmeraj hitreje in hitreje. Strah je po svoje prav tako razlog: bezljati naokoli je veliko lažje kakor se soočiti z globljimi in nerešenimi vprašanji, ki jih imamo vsi v sebi. Sploh pa je počasnost tako močno kulturno tabuizirana, da niti takrat ne zmoremo stopiti na zavoro, ko povsem jasno čutimo, da bi morali. Bojimo se, da bi nas zasmehovali ali bi se nas začeli izogibati. Pa čeprav vemo, da počasi pomeni bolje.

Je danes sploh mogoče funkcionirati počasi? Ob vsem tem naglem utripanju informacij, medijev, tehnologije, prometa, urbane kulture ...

Ni lahko upočasniti tempa, a je mogoče. Nihče ni osamljen otok, zato se moramo zavedati, da odločitev za upočasnitev deluje tudi na ljudi okrog nas: na prijatelje, kolege. Vzemite si čas zase, povejte, zakaj boste poslej manj delali, pogosteje izključite sodobno tehnologijo, za naloge, ki jih morate opraviti, si izprosite več časa ... Treba je vedeti, da večina med nami poskuša narediti več, kot bi bilo v resnici treba. Prvi korak k upočasnitvi so jasno postavljene prioritete: kaj je pomembno in kaj ne. Če je bremen manj, je manjši tudi pritisk, da je treba hiteti.

Kako se revolucija počasnosti širi po svetu?

Gibanje se širi bolj in hitreje, kakor bi si sploh kdaj upal predstavljati. Ko se mi je prvikrat zazdelo, da z gibanjem za počasnost pozivamo h kulturnim spremembam in sem izraz »slow movement« vtipkal v google, ni bilo nobenega zadetka. Če to naredite danes, jih je 1,2 milijona. Obstajajo številna gibanja počasnosti: zadevajo potovanja, oblikovanje, hrano, pisanje, znanost, starševstvo, izobraževanje, hiše, raziskave, parke, mesta, knjižnice, umetnost, seks in še in še bi lahko naštevali. [Slow Travel, Slow Design, Slow Food, Slow Copywriting, Slow Science ...] Zdaj se za počasi odločajo tudi ljudje, pri katerih ne bi tega nikoli pričakovali, in tudi na najbolj zanimivih področjih. Pri IBM, denimo, so se odločili za Slow Email Movement [izmenjava elektronske pošte], močno je tudi Slow Fashion Movement [moda]. Redno se name obračajo študentje, ki se v svojih nalogah ukvarjajo s kakšnim vidikom počasnosti, naj gre za oblikovanje, urbanizem, potovanja, medicino. Lani so tudi na znanem sejmu Foire de Paris za uradno temo izbrali počasni čas: vse je bilo v slogu počasne estetike. Medijskega zanimanja je bilo izjemno veliko. Vsak dan dobivam elektronsko pošto, v kateri mi bralci z vseh koncev sveta pripovedujejo, kako je odločitev, da bodo upočasnili korak, spremenila njihova življenja, kariere, družine in podjetja. Ključno je, da se pogovarjamo o tem, kako blagodejno učinkuje upočasnitev, in da svoje izkušnje delimo z drugimi. Potem se lažje odločijo, kajti nekako se vsi bojimo upočasniti tempo.

Verjetno bi potrebovali tudi gibanje za počasno politiko.

Bolj kot kdaj prej, da. Nekatere sem že slišal uporabljati ta izraz. Politiki bi si morali vzeti čas za temeljit premislek, preden se odzivajo ali sprejemajo zakonodajo. Prepričali naj bi se, da njihova politika deluje tako kratkoročno kakor tudi dolgoročno. Danes so bolj kdaj prej pod pritiskom in v močni skušnjavi, da sprejemajo kratkoročne rešitve.

Kako pa pred podivjanostjo in ekscesi zgodnjega 21. stoletja obvarovati otroke? Ob vsej hitri tehnologiji, divjem prometu, naglem branju in razmišljanju. Med drugim ste se podpisali tudi pod Under Pressure: Rescuing Our Children from the Culture of Hyper-Parenting, hvalnico počasnemu starševstvu.

Seveda je možno. Otroci morajo stremeti, se prepirati in naprezati, a to ne pomeni, da sme biti njihovo življenje nenehna dirka. Potrebujejo veliko časa, da po svoje raziskujejo svet, se naučijo tvegati, občutijo strah in poraz. Naloga staršev je, da za družinski urnik poskrbijo tako, da ima vsakdo dovolj časa za počitek, zase in da so skupaj. Otroci, ki jim moramo dati veliko ljubezni in pozornosti, brez postavljanja pogojev, lahko samo tako ugotovijo, kdo so, ne pa, kdo naj bodo, ker si mi tako želimo. Moramo se zavedati, da najboljšega učenja in najbogatejših izkušenj navadno ni mogoče meriti ali preprosto povzeti v življenjepisu. Dobra novica je, da vse več staršev v Evropi ve, da ni dobro preživljati otroštva pred sodobno tehnologijo. Da bi pogosto preobremenjeni otroci lažje dihali in bile družine več skupaj, so v številnih mestih po svetu že določili posebne dneve brez domačih nalog in obšolskih dejavnosti. Tudi z elitnih univerz pošiljajo podobna sporočila: na Massachusetts Institute of Technology, tudi Harvardu svetujejo študentom, naj manj kopičijo obštudijske dejavnosti in se bolj osredotočajo na tisto, kar jih res zanima. Tako bodo imeli več od šole in življenja ... V sedanji kulturi hitenja, ki resnično škodi otrokom, vzgajamo najhitrejše generacije: ker smo profesionalizirali mladinski šport, otroški atleti trpijo za zelo resnimi poškodbami v rekordnih številkah. Po drugi strani zavijamo otroke v vato, zato odraščajo v prepričanju, da jim svet dolguje svobodno in lahkotno pot. Ko enkrat ugotovijo, da je življenje precej težje, občutijo strašen šok. Popkovine dolgo ne pretrgajo, neredko je nedotaknjena še po tem, ko so že diplomirali: dogaja se, da starši spremljajo otroke na razgovor za službo, se potegujejo za plačo.

Kako vam uspeva v tem podivjanem svetu vzgajati svoja lastna otroka?

Otroka sta stara deset in trinajst. Vzgajava ju v počasnem slogu, z veliko ljubezni in podpore. Imata ogromno svobode za igranje in lastna zanimanja. Vendar pa zahtevava tudi disciplino in jasne omejitve pri uporabi sodobnih tehnologij. Posledično sta otroka veliko manj obremenjena z dejavnostmi kot njuni vrstniki. Kot družina imamo veliko časa zase. Ob koncih tedna skupaj zajtrkujemo, gremo na kolo ali sprehod ali tenis. Ko na kmečki tržnici kupimo hrano, skupaj pripravimo družinsko večerjo.

Kako kriza spreminja naša življenja ali življenje srednjega razreda? Kako vpliva na naš odnos do časa?

Kreditni krč in globalna recesija sta budnica in končni dokaz, da smo živeli nevzdržno narobe. Hitra rast, hitri dobički in hitra potrošnja so nas spravili na kolena. Onesrečili so nas in pahnili v bolezen. Ljudje zdaj v obupu iščejo alternative. Po eni strani recesija res sili k pospešitvi: ljudje hitijo, da bi se prebili skozi mesec, toda obstaja še druga plat zgodbe. Če ni denarja, da bi ga zapravljali naokoli, se zatekamo k počasnejšim oblikam zabave. Hodimo, kolesarimo, se več pogovarjamo, igramo družabne igre. Raziskava je pokazala, da niso v Ameriki toliko kot sedaj kuhali že vse od prejšnje recesije. Mnogi so spoznali, da je v počasnejših oblikah preživljanja prostega časa veliko veselja, hrane, sprostitve.

Se vam ne zdi, da je knjiga In Praise of Slow vendarle izgubila nekoliko aktualnosti? Ljudje izgubljajo delo, življenja se postavljajo na glavo.

Ne, sploh ne. Lahko bi jo, a je ni. Verjetno zato, ker potrebujemo počasnost bolj kot kdaj prej. Preveč naglice ogroža ekonomijo. V zadnjih letih so finančni trgi temeljili na hitri rasti, profitu in potrošnji. Ni bilo časa, da bi model preizkusili še kako drugače ali bi analizirati zapletene finančne instrumente, se še vprašali, kakšen smisel imajo. Treba je bilo hiteti. Zdaj pa poglejte, kam nas je pripeljalo. Do roba ekonomskega kolapsa.

Kaj bi bil popoln poklic in kje popoln prostor bivanja, da bi lahko živeli kakovostno počasi in bi vzgojili otroke, ki se jim ne bi mudilo?

Ko enkrat zamenjate tisti čip v glavi, je lahko popoln vsak poklic in prav tako prostor. Ali se vsaj približa popolnosti. Rad živim v Londonu in verjamem, da imata moja otroka dobro življenje. Svoje delo z veseljem opravljam: polno je izzivov in vznemirljivo. In skoraj nikoli nimam občutka, da se mi mudi.