Šifre na obritih in lasatih lobanjah

Pri Herodotu najdemo zgodbo o tiranu Histieju, ki je hotel naščuvati Aristagora iz Mileta k uporu proti perzijskemu kralju. Za varen prenos sporočila je dal obriti glavo sla, potem pa mu je v kožo vžgal sporočilo in počakal, da so mu lasje spet zrasli. Očitno imamo opravka z zgodovinskim obdobjem, v katerem se ljudem ni tako zelo mudilo. Sel pri sebi ni imel nič sumljivega in je neovirano potoval; ko je prišel na cilj, si je obril glavo in pokazal sporočilo prejemniku. Mnogi menijo, da sporočilo ni bilo vžgano, temveč vtetovirano, kar bi bilo bolj praktično in »humano«, vendar se na take malenkosti takrat verjetno niso ozirali.

Na vasi boste težko naleteli na obritoglavca, morda na kakega posebneža; v večjih mestih se zbirajo v klape in tolpe, morda jih povezuje celo kaka na hitro skrpana ideologija. Tudi tetovirajo se, a ne zato, da bi kaj prikrivali, temveč, nasprotno, da bi demonstrirali pripadnost ali karkoli nasploh. No, presenetljivo pa je, kako hitro se obritoglavci množijo v menedžerskih kuloarjih, posebno v finančniških krogih, kjer bi bolj pričakovali izkušene stare mačke z gostimi belimi lasmi, v obveznih telovnikih, z žepno uro na verižici, z viskijem v eni in s cigaro v drugi roki. Ne, v tej druščini mrgoli plešcev, mlajših in srednjih let, ki se trudijo plešo celo poudariti. Njihove namaziljene lobanje včasih svetijo kot lustri med drugimi glavami. Testosteron ali znamenje pripadnosti kaki tajni druščini?

Počakajte, imamo tudi drugo vrsto primatov: v Delovi rubriki Barometer priljubljenosti nas je v ponedeljek presenetil kalejdoskop samih lasatih osebkov. Niti enega plešca. Najprej pomisliš, kje je Janša, imajo zanj kak poseben barometer priljubljenosti? Potem odmahneš, pač, vsi naši politiki bi težko izdelali razred, saj Pahor, menda najbolj priljubljen, komaj presega oceno dobro (3,48), taki kalibri kot Bratuškova, Virant, Lukšič ali Ljudmila Novak pa so komaj zadostni. S takim šolskim uspehom praviloma ne prideš daleč v življenju. In to, tako pravijo, je naša politična elita?!

Glede na šifriranje sporočil na obrite lobanje, na katerih spet bujno poženejo lasje, se zastavi kar nekaj domnev. Recimo: se osebki z razkazovanjem pleše reklamirajo kot še »netetovirani«, kot tabula rasa, torej nedolžni, ali se pravzaprav nastavljajo, da bi jim (za ustrezno plačilo, kajpak) vtisnili kako sporočilo? In tisti lasati osebki v barometru priljubljenosti so že izgubili nedolžnost in zdaj pod svojimi frizurami kot vironosci prenašajo naokoli tajna sporočila, ponaredke, falsifikate, ukaze in povelja iz Murgel, čenče in nasploh »informacijski repromaterial« politike? Kje se bo našlo več podlih duš, ko bomo delali zgodovinsko bilanco našega časa, med plešci ali dlakavci? Morda pa jih bo kdo kar na slepo pomešal, postavil v vrsto in ukazal streljanje vsakega drugega, tretjega, petega …

Pred dvajsetimi leti je v časopisu Foreign Affairs izšel članek Samuela P. Huntingtona Spopad civilizacij. Takoj je doživel buren odziv svetovnih razsežnosti, saj je avtor napovedal malodane apokaliptično prihodnost: z doslej nesluteno silo naj bi med seboj trčile kulture, vrednote, religije, jeziki in civilizacije. Kot ključni besedi v obsežni knjigi, ki je sledila, založnik navaja islam in globalizacijo.

Lahko bi dodali tudi vojno, lakoto, razsulo držav in institucij itd. Vsekakor se nekaj že dogaja, sicer morje ne bi vsak dan naplavljalo trupel na sredozemske obale Evrope.

Dvajset let pozneje so v Ljubljani položili temeljni kamen za džamijo, za zdaj edino v Sloveniji. Na Šentflorjanskem ta kulturni konflikt morda šele sledi. Se pa je v tem obdobju zgodilo marsikaj pomembnejšega, celo tako usodnega, da se pojavlja nič manj kot vprašanje obstoja države. Že po dveh desetletjih? Nič posebnega, prva Jugoslavija ni trajala dlje, številne države pa so bile še krajšega veka – ali so celo ostale samo na papirju. In vendar je čisto nepojmljivo, kako državica, ki ji nihče nič noče in je nihče ne napade, lahko tako hitro emplodira. Če bi bila rdeča orjakinja, dobro, pač pričakovano, toda bela pritlikavka?!

Pred dvajsetimi leti smo doživljali nekakšno reprizo »partizanskega optimizma« in z brigadami novega političnega pomladka gradili še eno prihodnost. Politike so tedaj celo čislali in Delov Barometer priljubljenosti bi izpljunil tudi ocene prav dobro ali celo odlično. Na Čopovi ulici so kot simbol novega časa odprli McDonald's; eno največjih hitrih krmilnic pri nas je blagoslovil nadškof Šuštar, ateisti pa so zmajevali z glavami. Toda spopad civilizacij se je že začel, prihitel je tudi Interspar in Delo je masovni pritisk na to trgovino takole komentiralo: »Najboljše metle so v Intersparu? Sicer so slovenske, toda v avstrijski trgovini so boljše.« Mercator je šele čakal na prihod Jankovića.

Deset let pozneje smo bili še vedno nepopravljivi optimisti. Iz New Yorka, kjer je bil kulturni ataše, se je vrnil Tomaž Šalamun in ob podelitvi Prešernovih nagrad zinil: »Prihajam v lepo, relativno bogato, živo in ustvarjalno deželo. Ljudje so prijaznejši, spremembe so globinske, jezik je svež, isker, manj ritualiziran in kodiran, manj cenzuriran in otopel od pritiskov interesov kot marsikje v razvitem svetu, premišljevanja po časopisih visoko pismena, zanimiva, duhovita. Čudež civilizacijskega pospeška se tu dogaja z veliko silo.«

Očitno se je Šalamun počutil kot Alica v čudežni deželi, seveda pa je vsake pravljice nekoč konec. Tudi t. i. zgodbe o uspehu. Vendar pri tej zgodbi ne gre za to, da bi se sama izpela, temveč jo je nekdo nasilno končal. Tako kot Arthur C. Doyle, ki je svojemu junaku Sherlocku Holmesu namenil literarno smrt, ker se je želel posvetiti ambicioznejšemu pisateljevanju, toda na pritisk navdušene publike ga je moral znova oživiti. Morda je zgodba o uspehu presekana celo sadistično, saj so družbene posledice naravnost mesarske; Slovenija po poldrugem stoletju svojega risorgimenta sicer še ni naplavljeno truplo, je pa brodolomec. Kdo je naš Arthur Conan Doyle? V medijih migotajo znane lobanje in obrazi, ljudje vedo, da je ta svojat »kriva za vse«, a koga pokazati s prstom?

Ko so babici nemški vojaki za božič oplenili kaščo, se je pritožila poveljniku na Prestranku. Vojake je postrojil in babici ukazal, naj pokaže tatove. Pod čeladami so se ji vsi zdeli enaki in uboga ženica pač ni imela vesti, da bi ugibala. Zaprli so jo, dokler ni prikolesaril župnik in poveljnika nadrl: Je to slavna nemška vojska, da morate pogumno zapirati starke?!

Ne bi trdili, da je v zraku čutiti maščevanje, kri, znoj in solze, vendar je vsem jasno, da se bo po tej zgodovinski krizi nacije nekaj moralo spremeniti. Z reformami ali s silo. Oboje bi moralo pomeniti tudi zamenjavo ljudi, ne le posameznikov, plešcev in dlakarjev; pomeniti bi moralo sestop z oblasti, kot ga je pred dobrima dvema desetletjema izvedla tedanja partijska elita. Resda so jo podili, a odšla je sama – najprej iz Beograda, potem s Šubičeve in Tomšičeve. Sedanja elita, finančniška ali politična, pa se odziva, kot da se je gangrenozno odmiranje države in nacije sploh ne tiče.

Da imajo oni kaj s tem? Dajte no, vse drugo je krivo, od javnega sektorja do lenih delavcev. Takšna nonšalantnost seveda iritira, toda ljudje so preveč zmahani, da bi si privoščili še sovražna čustvovanja. Celo sporadične obsodbe tajkunov in sorodnih predatorjev ne ganejo nikogar več; očitno je namreč, da se bodo sodišča kmalu upehala in tako nikoli ne bomo dočakali celovitejše katarze. Kaj šele reinkarnacije.

Kučanova generacija je še pravočasno opazila hitro spreminjanje zgodovinskih okoliščin in nove koordinatne točke v Huntingtonovem spopadu civilizacij; pravočasno je pobrala šila in kopita. Tedaj ni razpadla samo Sovjetska zveza, ampak se je začel tudi vrtoglavi razkroj kapitalizma, kot smo ga poznali dotlej. In ga morda celo cenili, ali še več, glorificirali. Sedanji esteblišment na Slovenskem je gluh in neobčutljiv za ves hrup in trušč naokoli, za krizo evropskih institucij, za Grčijo, ustvarjanje polkolonialnega evropskega »obrobja«, za povsem zavoženo globalno politiko Zahoda, ko se vsakdo rešuje sam, itd. Ne, pod nogami mu tone naša Costa Concordia, a se še vedno čaka na dobre vesti iz Bruslja in Frankfurta.

Francozi so dekleta in ženske, ki so se vlačugale z Nemci, ostrigli na balin, kar je tedaj veljalo za sramoto, med današnjimi pankericami pa je to in, kul, fensi. S tem nočemo ničesar namigovati, saj gre razvoj šifriranja in kodiranja mnogo hitreje ne le od rasti človeških las, temveč tudi od civilizacijskega napredka v celoti.

Za potrošnike zgodovinskega dogajanja so napotila in pravila v drobnem tisku, zato jih je najbolje vreči v smeti. Kajti tudi drobni tisk vara. Zato se ne zanašajte na plešavost ali bujno frizuro; res se lahko tam skupaj s prhljajem, pršicami in bolhami vlačijo kaka tajna sporočila, ampak po tej poti ne bomo nikoli razvozlali, kdo je v resnici namenil smrt zgodbi o uspehu. Za to bomo potrebovali najmanj poznavalstvo Sherlocka Holmesa o strupih in krvnih sledeh.