V Sloveniji očitno sami ne znamo/zmoremo učinkovito voditi, upravljati in nadzorovati niti bank v domači lasti, kaj šele države. Očitno se v tem majhnem bančnem bazenu pod Alpami marsikaj hitro skvari in usmradi. Prepiha je (bilo) premalo. V kalni mlaki, kjer so preveč kraljevali pohlep, groba politična moč in sla po obvladovanju podjetij in sodržavljanov, so se tako najbolje znašla klientelistična omrežja, tajkuni in lobiji, ki so bili s svojimi mahinacijami vedno korak ali dva pred kadrovsko podhranjenimi nadzorniki iz Banke Slovenije. Vsaj donedavna je bilo tako. Žal.
Probanka in Factor banka odhajata v likvidacijo tudi zato, ker sta bili v preteklosti v mnogočem klientelistična finančna servisa svojih lastnikov in mreže njihovih podjetij. Nista bili dovolj rigorozno upravljani in nadzorovani in nista poslovali po načelih previdnega in skrbnega gospodarjenja. Zato sta zdaj postali pregnili in premalo zanimivi, da bi ju kdo kupil – ob tem, da je v finančno dekadentni Evropi naprodaj 1500 bank. Hkrati pa nista bili »too big to fail«, torej preveliki, da bi si ju naši vlada in centralna banka ne drznili zavestno poslati v nadzorovano likvidacijo. Ta nas bo stala najmanj 400 milijonov in največ dobro milijardo evrov – toliko je pač državnih poroštev –, kar pa je še vedno le marginalen strošek v primerjavi z vsemi razsežnostmi državne sanacije in dokapitalizacije našega bančnega sistema.
Končna številka bo bolje znana po stresnih testih. Če držijo ocene, da bo država po njih morala za dokapitalizacijo NLB, NKBM in Abanke nameniti dve namesto ene milijarde evrov, ob tem, da bi za poroštva za slabe terjatve morali dodati še vsaj štiri milijarde evrov, je lahko skupna vsota, potrebna za zdravljenje slovenskih bank, že na ravni osmih do desetih milijard evrov. To je več kot četrtina BDP (približno takšno bančno luknjo so ugotovili tudi na Irskem) ali približno toliko, kot znaša slovenski državni proračun.
Skratka, Slovenija se je predvsem zaradi preteklih napak in krivde svojih eminentnih inštitucij znašla v izjemno zagatnem položaju, v spletu dejavnikov, ki zdaj močno otežujejo vsako pametno rešitev, še posebej na kratek rok. Sanacija bank bo letos izjemno povečala proračunski primanjkljaj, evropska birokracija pa od nas neomajno terja, da ga zmanjšamo z javnofinančnimi rezi, ki bodo samo še povečali recesijo. Hkrati se nam že zdaj, z državno podprto likvidacijo dveh uvodoma omenjenih marginalnih bank, javni dolg prvič v zgodovini povečuje čez maastrichtsko mejo 60 odstotkov BDP. Ta količnik se bo še povečal, ker nam je BDP v prvem polletju spet padel za dobre tri odstotke. Medtem ko se Evropa počasi pobira, Slovenija še naprej pada. To nam še otežuje pripravo rebalansa proračuna 2014. In za povrh v teh zagatnih razmerah kot država praktično nimamo dostopa do finančnih trgov, da bi se reševali z obveznicami in novim zadolževanjem – tako kot je še dokaj udobno počela Pahorjeva vlada. Praktično edini plus v tej zgodbi je plačilnobilančni presežek, ki sicer dokazuje, da so naši izvozniki vsemu navkljub še živi in brcajo – vprašanje, kako dolgo še –, a je hkrati tudi posledica manjšega uvoza opreme za naložbe. To pa ni dobro.
V teh skrajno resnih razmerah, ki razgaljajo krizo in bedo institucionalnega vodenja države v preteklih desetih letih, je na ravni inštitucij morda edina svetla točka kadrovska sprememba na vrhu Banke Slovenije. Kar zadeva politično elito, ki je najbolj kriva za krizo, ki je lahko še globlja, pa se ni kaj bistveno spremenilo. Napovedane privatizacije in prodaje podjetij se niso premaknile niti za milimeter, ob napovedi kakšnih resnejših ukrepov se gre del vladajoče politike opozicijo znotraj koalicije, kakšne resne politične alternative pa (še) ni.
Ko sami ne znamo voditi svojega državnega gospodinjstva, se v zakulisju pojavljajo vplivni tutorji, ki imajo o Sloveniji odlične informacije in zagotovo skrbno pripravljene scenarije. Ne gre le za trojko, zaznati je tudi pritisk velikih bank (jih pač skrbi za nam posojeni denar), ki že vsaj pol leta lansirajo idejo, da bi Slovenija morala zaprositi za pomoč iz evrskega sklada ESM za reševanje bank. To bi seveda tudi de iure pomenilo prihod trojke in s tem verjetno politični in socialni potres pod Alpami.
Vlada se temu povsem razumljivo upira – vsaka prošnja za pomoč državi prilepi stigmo in je povezana z zelo trdimi ukrepi, nočemo biti poskusni zajček mednarodnih finančnih inštitucij itd. – a če hoče, da se pomoči izognemo, bo morala pokazati bistveno več kot doslej. Če je še čas za to.
Ja, pa kakšnega slovenskega Montija tudi (še) ni na obzorju.