Tiskane izdaje
Marko Štepec je zgodovinar in kustos Muzeja novejše zgodovine, kjer je že mesec dni na ogled izjemna razstava Take vojne si nismo predstavljali, ki o prvi svetovni vojni govori prek ljudi, ki so »veliko vojno« bojevali, živeli in popisovali. Štepec je tudi scenarist in »anglosaški« narator vrhunske dokumentarne serije o pogledu na veliko vojno skozi »slovensko okno«, ki jo je spomladi v petih nadaljevanjih predvajala TV Slovenija.
Štepec se večinoma ukvarja s spominom. Kolektivnim, nacionalnim, družinskim, skupnostnim, zasebnim, državnim, političnim.
Drži. To je bil doktorat Petre Svoljšak, ki se je ukvarjala s problematiko italijanske okupacije Posočja med letoma 1915–1917. V bogatem raziskovalnem delu se je ukvarjala tudi s problematiko begunstva, prva je naredila celovit pregled dnevnikov, strokovne in spominske literature in je še danes vodilna raziskovalka prve svetovne vojne. Ta raziskovalna zamuda je seveda eden od kazalcev slovenskega odnosa do prve svetovne vojne. Ne le državnega, ampak tudi odnosa raziskovalnih ustanov, ki pa se je od osemdesetih let naprej močno izboljšal in spremenil. Pri tem bi pri disertacijah veljalo opozoriti tudi na raziskavo politične problematike nastanka jugoslovanske države, v kontekstu prve svetovne vojne, ki obstaja od začetka sedemdesetih let.
O prvi državno financirani razstavi o soški fronti so začeli razmišljati leta 1983 in odprta je bila ob sedemdeseti obletnici konca vojne leta 1988. Postavil jo je Goriški muzej. Njen avtor je bil Drago Sedmak. Bila je zelo odmevna in kvalitetna razstava, z ogromno zbranega gradiva. Leta 1989 je v manjšem obsegu gostovala v Ljubljani v našem muzeju. Vse to dokazuje, da sta se znanstveno raziskovanje in muzeologizacija prve vojne pri nas – glede na preostalo Evropo – dogajala precej pozno. Posebno muzejsko poglavje prve svetovne vojne se v Sloveniji začne v devetdesetih letih s Kobariškim muzejem, na meji različnih kultur spominjanja in z mednarodno odmevnostjo.
Kako je to mogoče razložiti? Zakaj prvi doktorat šele skoraj osemdeset let po začetku vojne?
Do osemdesetih let so se s prvo svetovno vojno večinoma ukvarjali le zasebni zbiralci. Eden izmed pionirjev je bil letos preminuli Tomaž Budkovič, ki je v Bohinjski Bistrici odprl Mali vojni muzej. Šele potem se je velika vojna počasi preselila v uradne ustanove. Odgovore in razloge na to večplastno vprašanje moramo iskati v dogajanju takoj po koncu prve svetovne vojne. Vrniti se moramo v leto 1918 in šele tako lahko ugotovimo, kaj se je dogajalo s spominom. Najbolj preprosta razlaga odrinjenosti v pozabo je dejstvo, da je avstro-ogrska monarhija ob koncu vojne razpadla in da je bila njena armada poražena. Vojaki, ki so se vrnili domov, so prišli v novo državo, ki se je oprla na povsem drugačne vrednote in ideologijo.
Zgodbam vojakov so tako le redki prisluhnili in so ostale odrinjene v pozabo. Kljub temu je v dvajsetih in tridesetih letih minulega stoletja izšlo precej dnevniških in spominskih zapisov vojakov. V uradnem, državnem, »velikem spominu« pa so prevladovale vsebine, ki so bile bližje vrednotam nove države in vojni izkušnji Kraljevine Srbije: prostovoljci v jugoslovanskih enotah, ujetniki v Rusiji, uporniki v avstro-ogrski vojski. Poudarjeni so bili »diskontinuitetni elementi« odnosa do Avstro-Ogrske.
Spomenik padlim slovenskim avstro-ogrskim vojakom na ljubljanskih Žalah je bil prvotno namenjen spominu na padle vojake 17. pehotnega polka. Danes ga poznamo kot spomenik judenburškim žrtvam. Največja komemorativna državna manifestacija, ki je zapisana tudi na filmski trak, je bil ravno prekop judenburških žrtev. Vlak s krstami je spremljala množica na postajah ob progi južne železnice. Pokop na ljubljanskih Žalah je bilo veliko pietetno in simbolno dejanje, ki so se ga udeležili številni ljubljanski meščani, z izrazito poudarjenim prelomom s »črnožolto monarhijo«.
Večinski spomin vojakov pa je bil odrinjen v polje družinskega in ožje lokalne skupnosti. S 3. avstro-ogrskim korpusom je namreč šla velika večina slovenskih vojakov v Galicijo. Danes premagujemo te pozabe in smo obenem presenečeni, koliko spomenikov in spominskih plošč je bilo postavljenih do druge svetovne vojne. Postavili so jih svojci in krajani sami ob podpori Zveze bojevnikov. Po njihovem številu vidimo, koliko vojakov je bilo na frontah, koliko se je z bojišč vrnilo invalidnih in kako močno je vojna zarezala v vsakdanje življenje. Družinski spomin je sicer selektiven, a izjemno močan, usklajenosti med družinskim in državnim spominom pa preprosto ni bilo. Tudi soška fronta, ki se je dogajala na zahodnem robu slovenskega ozemlja, v državnem spominu in učbenikih ni dobila tistega prostora, ki bi ga lahko pričakovali, tudi glede velikih razočaranj, ko je rapalska meja odrezala tretjino slovenskega ozemlja. Spomina na soško fronto v tem smislu ni uporabila niti državna propaganda, saj je bil pomembnejši prelom z monarhijo.
Še preden so bile premagane travme prve svetovne vojne, se je začela druga svetovna vojna z okupacijo, revolucijo in vsemi posledicami. Vrednote neke drugačne domovine, cesarja in kulturnozgodovinska dediščina vojne s secesijskimi spomeniki so postale vse bolj tuje. Marsikateri drobec avstro-ogrske vojne dediščine z nemškimi napisi je bil zato poškodovan, odstranjen ali pa je ostal nezaščiten. Na Goriškem so na primer podrli Fabianijev spomenik italijanskim vojakom – ne zaradi prve vojne, ampak predvsem zaradi asociacij na italijanski fašizem. Spomin na prvo vojno in njegova kulturnozgodovinska dediščina sta tako plačala visoko ceno tudi zaradi druge vojne. Pri tem je bil izključujoč in selektiven spomin na drugo vojno v Sloveniji izjemno močan in podprt z državnim aparatom.
Ker zgodovino pišejo zmagovalci vojn, je bil spomin na prvo svetovno vojno pri nas poražen že vnaprej, mar ne? Hkrati so se slovenski vojaki bojevali na »napačni« strani, velika vojna pa je bila do konca komunizma »ideološko tabuizirana«?
To je odličen povzetek tega, kar se je zgodilo s spominom na veliko vojno na Slovenskem. Mimogrede – na seznamih prepovedanih knjig po letu 1945 je presenetljivo veliko knjig na temo soške fronte in prve svetovne vojne. Prva svetovna vojna je zato ostajala tuja, ne naša. Mogoče je bila zgodba slovenskih polkov neprimerna tudi zaradi svoje »konkurenčnosti« … Raziskovalec slovenske vojaške zgodovine Janez Švajncer je bil med prvimi, ki so začeli govoriti o slovenskih polkih, ne da bi hotel »nacionalizirati« dele avstro-ogrske armade, ampak ker so polki zaradi načina nabora izražali nacionalno strukturo nabornega območja in jih je bilo kar nekaj z večino slovenskega moštva. V Kraljevini SHS in Jugoslovanski ljudski armadi takšnega nabora ni bilo, nasprotno, vojake so načrtno pomešali, da je bila struktura jugoslovanske vojske narodno uravnotežena.
Je mogoče jasno reči, kako je prva svetovna vojna tukaj in zdaj zapisana v slovenskem kolektivnem spominu?
Prva svetovna vojna je že nekaj let izredno popularna, vnema zbiralcev se ne zmanjšuje in nastajajo odlične raziskave mladih zgodovinarjev. V zadnjih dvajsetih letih so pri raziskovanju prve svetovne vojne veliko naredili posamezni raziskovalci in tudi muzeji. Dejstvo, da je bila prva vojna za dlje časa postavljena na stranski tir, je morda omogočilo več distance in s tem se je odprlo ogromno novih tem in možnosti za raziskovanje. Od zgodb s soškega bojišča do usod in izkušenj slovenskih vojakov …
Mlajše raziskovalke in raziskovalci se ukvarjajo s spolnim življenjem avstro-ogrskih vojakov, s problematiko žensk, zaledja, sanitete in vojnimi kurati. V zadnjem letu se je zaradi stote obletnice njena popularnost izjemno povečala tudi v medijih, kar je za slovenski prostor že prav nenavadno. A zamujena desetletja so preprečila, da bi imeli zbrana osebna pričevanja. To je nepovratna škoda.
Galicija je bila med raziskovanjem in ustvarjanjem dokumentarne serije tudi za vas svojevrstno presenečenje, mar ne?
Absolutno. In to kljub temu, da smo vsi, ki smo pri dokumentarni seriji sodelovali, imeli za seboj dolgoletna raziskovanja … Kot scenarist sem moral obdelati in predstaviti temo, ki je bila slovenski javnosti bolj ali manj neznana. Galicija je izjemno pomembno prizorišče prve svetovne vojne, ki je manj raziskano kot na primer zahodno bojišče, a kljub temu obstaja nekaj temeljnih zgodovinopisnih del. A seveda ne o slovenski izkušnji vzhodnega bojišča.
V Galiciji so nas čakala številna presenečenja, ki so bila najprej negativna, saj smo z režiserjem Valentinom Pečenkom skoraj obupali, ko tam, kjer naj bi bili pokopani slovenski vojaki, nismo našli ničesar. Odkrivali smo le številne grobove neznanih vojakov brez imen in priimkov. Potem smo v krajih in na pokopališčih, kjer tega nismo pričakovali, na pruskem pokopališču nad Gorlicami, na zadnjih straneh nagrobnikov začeli odkrivati slovenska imena. Imena s čini, s šumniki, z oznakami polkov. To je bilo pokopališče 17. pehotnega polka. Dober znak! Gorlice so bile zelo pomemben kraj zaradi velike skupne avstro-ogrske nemške ofenzive, ki je rusko vojsko premaknila nazaj do mejnega območja.
Kako v Galiciji, prostoru, ki je celotno 20. stoletje živelo »presežek zgodovine« in se danes ponovno vrača na geostrateške zemljevide, živi spomin na veliko vojno?
Vzhodna Galicija je danes del Ukrajine, zahodna pa Poljske, tako imenovana Malopolska. Na poljski strani so v zadnjih letih naredili velikanske korake pri varovanju in raziskovanju vojne dediščine. Posebej raziskovalci in ustanove iz Krakova, kjer obstajajo posebna društva, ki se ukvarjajo z ohranjanjem spomina, zato so nekatera pokopališča presenetljivo lepo ohranjena in vzdrževana. Na grobovih, tudi slovenskih, so sveče in sveže cvetje. Slabše je z dediščino strelskih rovov, ki zaradi zemljišča na prostranih poljanah in gozdnatih površinah počasi izginja in jo prerašča rastlinje. Bolj ko se bliža ukrajinska meja, bolj se zdi, da je obisk vojnih ostankov in utrdb manjši in ohranjenost dediščine slabša. Tu je bilo namreč dolga desetletja mejno območje med Poljsko in Sovjetsko zvezo.
Znameniti Przemyśl, utrdbeno mesto, ki je imelo na vzhodni fronti podoben status kot Verdun na zahodni in je bilo poleg utrdbe v Pulju eno največjih utrdbenih sistemov celotne Avstro-Ogrske, je bil eno od presenečenj. Obroč 35 trdnjav, ki so povezane s strelskimi rovi, je v bistvu ohranjen v celoti. Zaradi bližine meje ga žal obišče zelo malo ljudi. Ena izmed trdnjav Salis Soglio stoji prav na meji z Ukrajino in tam nas je obmejna policija opozorila, naj bomo previdni, zaradi bližine prebežniških in tihotapskih poti. Tudi zato se tam verjetno manj raziskuje.
Bo držalo, da se je v Galiciji, na »tujem ozemlju«, hkrati borilo največ slovenskih vojakov v zgodovini?
Že v prvem valu je s 3. korpusom v Galicijo s slovenskih nabornih območij odšlo približno 33.000 Slovencev. To je bila skoraj gotovo največja slovenska »ekspedicijska vojska« v zgodovini. V širši javnosti še vedno velja, da je največ slovenskih vojakov padlo v Posočju, a to ne drži. Največ slovenskih vojakov je padlo v Galiciji in na Karpatih. A še danes na žalost nimamo natančne številke, ampak le ocene. Prav tako nimamo točnega seznama vseh pokopališč.
Galicija je bila takrat seveda naša »širša domovina«. Tedaj pojem domovine ni bil nujno narodno omejen, a motivacija slovenskih vojakov je bila na bojiščih v Galiciji gotovo manjša kot, denimo, v Posočju, saj mnogi sploh niso vedeli, kje točno so. Stotnik Herman Vidmar je v Galiciji zapisal: »Šli smo kot teleta v klavnico, nismo vedeli, ne kod ne kam.« Galicija je bila kot del avstro-ogrske monarhije prisotna v propagandnem gradivu in šolskem sistemu, a monarhijo še danes skušamo predvsem »narodno opredeljevati« in deliti, a identitete prostora se niso vedno oblikovale in živele.
Kako – če sploh – je v slovenskem spominu »zapisana« Galicija?
Poleg muzejev, spomeniškega varstva in raziskovalnih ustanov za ohranjanje spomina skrbijo tudi pravnuki, vnuki in sinovi mobiliziranih vojakov, ki so ohranili njihove dnevnike in osebne zapuščine. Dnevniške zapise dobivamo od sorodnikov, ki pogosto poznajo le najsplošnejše drobce, in nekateri sploh ne vedo, kje se je nekdo iz njihove družine bojeval v veliki vojni. Posamezniki tudi izrecno poudarjajo, da ne želijo, da se kar koli javno objavi. Kar kaže, da so njihovi svojci pogosto pisali iz notranje potrebe, za predal, necenzurirano … Morda celo zato, ker so premagovali doživete travme in po vrnitvi niso dobili zadoščenja, ki so ga pričakovali.
Kot sinonima krvavih bojev in umiranja sta se v družinskem spominu ohranila pojma Karpati, Galicija. Nenavadno pa je, da skupnost tega ni reflektirala, da niso nastajali filmi, študije in knjige. Bralci, ki so se malo potrudili, so seveda lahko našli knjige iz dvajsetih in tridesetih let Matičiča, Muca, Grčarja ... in tujo literaturo, v izobraževalnem procesu pa Galicije skoraj ni bilo. Po letu 1945 so slovenski spomin na prvo vojno, poleg redkih objavljenih člankov, ohranjale tri knjige. O Galiciji, tragediji 17. pehotnega polka in slovenski vojni izkušnji je v šestdesetih letih objavil razpravo Jurij Mušič. A glede na količino vojakov, ki so se borili v Galiciji, in kakšen vpliv je to imelo na slovenski prostor, je pravzaprav res nenavadno, da knjižne police niso polne.
Se vsaj danes v Sloveniji intenzivno išče grobišča in ustvarja seznam žrtev?
Cilj je, da bi vsaj ob stoletnici konca vojne dobili celovit seznam padlih Slovencev. Ocenjujemo, da je bilo vseh slovenskih žrtev prek 35.000. Seznam padlih nastaja pri posameznikih v različnih ustanovah. Veliko delo je opravila dr. Petra Svoljšak, Drago Sedmak zbira imena padlih iz časopisov, Nataša Budna Kodrič je v Zgodovinskem arhivu Ljubljana pripravila natančen popis padlih gorenjskih vojakov. Pri nas v muzeju smo pripravili poskusni popis na podlagi plošč in spomenikov na ozemlju Slovenije.
Na popisu, ki je na ogled na razstavi, imamo do zdaj zbranih približno 9000 imen. Ko bomo vse te sezname združili in jih metodološko poenotili, bomo blizu temu, da sto let po vojni končno dobimo seznam vseh padlih. S tem bo izpolnjen pomemben pietetni dolg do padlih vojakov, njihovih svojcev in skupne slovenske vojne dediščine.
Število žrtev je bilo vedno napihnjeno in zlorabljeno. Povsod. To razčloveči smrt posameznika – tudi na soški fronti?
Seveda. Število mrtvih je naraslo do »mitskega milijona« brez pravih virov in se pojavlja tudi v resnih publikacijah in na muzejskih razstavah. »Prek palca« se je seštevalo mrtve, ranjene, izgubljene, dezerterje, bolne in pri tem zamenjevalo pojma izguba in smrt. Na celotnem soškem bojišču je bilo okoli 1,4 milijona izgub. Ko so bralci ta podatek videli v knjigi Vladimirja Gradnika, so pojma padli in izguba zamenjevali.
Drugi, mnogo pomembnejši izvor »mita o milijonu«, s katerim bi se bilo treba resno ukvarjati in ga kritično interpretirati, so številke, ki izhajajo iz italijanskega zgodovinopisja v dvajsetih letih. To je ideološko osmišljalo državne cilje in skušalo dokazati, da so Italijani svojo »sveto zemljo« plačali z veliko žrtvami. Število so napihnili na več kot 800.000 padlih na soški fronti in tako upravičevali ozemeljske zahteve, prek stare avstro-ogrske meje, ki so bile v nasprotju z načeli narodne samoodločbe in pravičnosti. To je bil pomemben italijanski argument na mirovnih konferencah, potem pa se je napihnjena številka preselila tudi v zgodovinopisje. Posamezni kritični italijanski zgodovinarji govorijo o manjših številkah, kar malce poenostavljeno pomeni, da je med fašističnim mitom in kritičnim zgodovinopisjem nekaj sto tisoč žrtev razlike, pri tem pa še vedno govorimo o številkah, ki nimajo kritja v virih.
Italija je padle italijanske vojake prekopala v tri večje kostnice: v veliki italijanski kostnici na Oslavju je pokopanih nekaj več kot 50.000 vojakov, v kostnici v Kobaridu nekaj več kot 7000 vojakov, v Redipuglii/Sredipolju pa približno 100.000 vojakov. Vojaki so seveda pokopani tudi na pokopališčih v zaledju, a če vse skupaj seštejemo, pridemo do številk, ki so bližje številkam, ki jih navajata slovensko in avstrijsko zgodovinopisje.
Avstrijsko in slovensko zgodovinopisje povzeto ocenjujeta, da je na obeh straneh soške fronte skupaj umrlo okoli 250.000 vojakov. Z možnostjo seveda, da se bo prava številka z upoštevanjem vseh posledic še rahlo povečevala, a ne bo bistveno presegla skupnega že tako izjemno visokega in tragičnega števila mrtvih.
V Sloveniji se o življenju med vojno, o zaledju, o beguncih, o vlogi žensk in emancipaciji prek vojne ter velikem družbenem, ekonomskem, tehnološkem in povsem človeškem vplivu vojne do vaše razstave skoraj ni govorilo. Tabu?
Celotno evropsko zgodovinopisje je šlo skozi različne faze ukvarjanja s prvo svetovno vojno. To velja tudi za največje države, ki so že zelo zgodaj začele zbirati in proučevati vojno gradivo. Njihovi propagandni aparati so zbrano vojno gradivo in fotografijo neposredno »preselili« v muzeje. Tako so hitro nastale velike muzejske in spominske ustanove. Zbrali so tudi osebna pričevanja, a se v zgodnjih obdobjih večinoma ukvarjali z »velikimi« zgodovinskimi temami – vojno strategijo, politiko, bojišči … in s tem tudi servisirali državne potrebe. Popis literature in razvojni pregled vsebin evropskega zgodovinopisja je pripravil dr. Walter Lukan.
Zelo pomembna tema je bilo dolgo časa vprašanje vojne krivde in z njo povezano iskanje vzrokov. Ker je Avstro-Ogrska ob koncu vojne razpadla, sta na Nemčijo padla mnogo večja krivda in breme odgovornosti. Šele v šestdesetih letih se je začelo ukvarjanje z vsebinami, ki so bile povezane z običajnimi ljudmi. Šele pozneje se je francosko in britansko zgodovinopisje začelo ukvarjati z življenjem v strelskih jarkih, z vojaki in njihovim doživljanjem vojne, z dezerterji, kaznovanjem in boleznimi. To so bile teme, ki so previdno vstopale tudi v širšo javnost.
Kubrickov film Poti slave je bil, denimo, prepovedan v več demokratičnih državah, tudi v Franciji, ker naj bi žalil vrednote armad na zahodnem bojišču. V ospredje zdaj končno prihajajo teme delovne in vojaške mobilizacije, zgodbe žensk in otrok, usoda zaledja. Danes vemo, kako je vojak doživljal strelske rove, kakšen je bil njegov vsakdan, kakšna je bila njegova strategija preživetja: to je za zgodovinopisje in za razumevanje 20. stoletja izjemno pomembno.
Veseli smo lahko, da se to počasi dogaja tudi v slovenskem zgodovinopisju, kjer smo za več desetletij zaostajali glede sistematičnega zbiranja in proučevanja gradiva.
To je jedro vaše razstave?
Naša razstava upošteva to znanje in skuša o prvi svetovni vojni spregovoriti drugače, kot je bilo običajno. Hoteli smo povedati zgodbe o ljudeh, ki se skrivajo za »veliko zgodbo« o politiki, bojiščih, narodnih gibanjih in statističnih podatkih. Zato smo v ospredje razstave postavili trinajst zgodb, izbranih po ključu prostora, v katerem so živeli naši predniki, in po ohranjenih osebnih predmetih, ki nas popeljejo prek vojnega dogajanja na bojiščih in v zaledju.
Alice Schalek, avstro-ogrska vojna dopisnica s soške fronte, se je vprašala: Kaj je to vojna, kdo je ta vojna? Vojna so vedno ljudje. Ona je že leta 1916 odgovarjala kritikom, da je treba pisati o vojni, da se o vojni piše premalo, in če se o vojni ne bo govorilo in pisalo, se bo ta znova in znova ponavljala. Na žalost je imela boleče prav. Res se ves čas ponavlja in nikoli o vojni ne govorimo le v pretekliku.
Vojna je bila in je del našega življenja in vedno prizadene ranljivega in krhkega posameznika. Hoteli smo pokazati, kaj vojna povzroči človeku. Na to smo si želeli opozoriti z razstavo na primeru velike vojne. Zaradi vsake politične strategije in ideologije, ki pripelje do nasilja in vojne, vedno trpijo ljudje iz različnih družbenih slojev, drugačnih sanj, želja in čustev.
Ker je med obiskovalci muzeja vedno veliko otrok, smo si zadali še vzgojno nalogo. Kako in zakaj jim predstaviti grozote vojne? Zato, da ne ponavljamo nasilnih obrazcev in da se naučimo drug drugega poslušati in spoštovati. Z razstavo odpiramo vprašanja in s tem silimo k razmisleku. Tudi o sedanjosti.
Kar nekaj let ste hodili po Sloveniji in iskali grobove ter spomenike, o katerih sploh nismo vedeli, da obstajajo. Kakšna izkušnja je to bila?
Včasih sem stal deset metrov od zaraščenega obeležja in iskal spomenik. Pogosto so mi rekli, da je tu neka plošča, »pojdite pogledat tam za cerkev« … In se je izkazalo, da je bil tam spomenik iz druge svetovne vojne, v bližini pa zaraščena plošča iz prve. A v zadnjih letih se je zgodila res velika pozitivna sprememba. Ljudje so se začeli zanimati za spomenike v svojem okolju. Se mi je že zgodilo, da sem prišel v kraj, kjer so vaščani samoiniciativno čistili določen spomenik, in to je prijetna novost glede odnosa do spomina in kulturne dediščine.
Po Sloveniji je sicer res veliko spomenikov in spominskih plošč, na pokopališčih, cerkvah in trgih. V smislu umetniške dediščine je to pravi muzej na prostem, saj so spomenike izdelovali vrhunski umetniki: France Kralj, Tone Kralj, Ivan Vurnik, Jože Plečnik, Boris Kalin, Stane Cuderman in številne obrtne delavnice.
Obstaja zemljevid teh spomenikov in spominskih plošč?
Obstaja spletna stran ZRC SAZU – Arzenal, na kateri je zbran velik del spomenikov s podatki, celo GPS-lokacijami. Pionirsko raziskovalno delo je v preteklosti opravila umetnostna zgodovinarka Špelca Čopič, ki je obdelala največje umetniške spomenike. Ona je pravzaprav prva opozorila na to dediščino. Zdaj bi bilo treba narediti še zgodovinsko raziskavo na podlagi podatkov, ki jih dobimo na spomenikih. Mimogrede – na marsikaterem spomeniku, ki je namenjen padlim slovenskim vojakom v avstro-ogrski vojski, ti nosijo italijansko čelado model adrian, ki so jo nosili nasprotniki avstro-ogrske vojske.
Kako to?
Čelado model adrian so nosili italijanski, francoski, srbski vojaki in »dobrovoljci« v srbski vojski. Po koncu vojne je odločilno vlogo v spominski krajini Kraljevine SHS dobila oziroma si jo prilastila srbska vojna izkušnja. Tudi v slovenskem prostoru so si naročniki za nekatere spomenike »sposodili« model čelade, ki naj ne bi motil »ideološkega okolja«. Je bila pa to v zavesti večine slovenskih veteranov seveda nasprotnikova – italijanska čelada in prepričan sem, da so veterani, kljub ponosu, da so padli tovariši dobili spomenik, ob tem vseeno občutili grenkobo.
Zgodovinar dr. Rok Stergar me je opozoril, da lahko obstaja tudi bolj banalen razlog od ideološkega, da so bili nekateri spomeniki preprosto izdelani serijsko, po modelčkih, ki so bili kupljeni na antantnem trgu. Določeni avtorji so se čeladam zato spretno izognili in oblikovali vojake brez čelad ali s pravimi avstro-ogrskimi čeladami, kot je to primer v Stari Loki in še kje. Le domnevamo lahko, kako so bili takšni spomeniki po drugi svetovni vojni še bolj moteči.
Je mogoče reči, da je eden izmed ključnih razlogov za »sistematizirano pozabo« dejstvo, da se velike vojne v tem našem širšem prostoru preprosto ni dalo koristno ideološko-politično-nacionalno izkoristiti?
Prva svetovna vojna politično in ideološko ni koristila nikomur. Za vladajoče strukture je bila celo škodljiva, ker je odpirala drugačne poglede na preteklost. Posebej po letu 1945 se je percepcija sveta in zgodovine zacementirala v ozek mitski pogled znotraj določenega vrednostnega sistema. To se je dogajalo že pri oblikovanju spomina na drugo svetovno vojno, kjer so se ustvarjale vrednostne razlike med posameznimi skupinami udeležencev: na primer med taboriščniki in partizani.
Vojna izkušnja številnih skupin je bila izločena iz kolektivnega spomina. Tu ni bilo več prostora za izkušnjo prve svetovne vojne: čeprav bitk takšnih dimenzij, kot je bil spopad na Svetem Gabrijelu – Škabrijelu, v katerem so sodelovali slovenski vojaki, v slovenskem prostoru ne poznamo, je to postalo povsem nepomembno in načrtno potisnjeno v pozabo ter brez državnih komemoracij prej in pozneje.
Danes vemo, da šele s popolnim razumevanjem prve svetovne vojne v vsej njeni večplastnosti lahko razumemo 20. stoletje! Zgodovina se pač nikoli ne začne pri ideološko izbrani domnevni točki nič – tako se ni začela niti z Jugoslavijo ali jugoslovansko idejo niti z odporom v drugi svetovni vojni. Je mogoče boljševiško revolucijo v Rusiji razumeti zunaj konteksta prve vojne? Mislim, da ne, kot se tudi prva svetovna vojna ni začela brez globokih in večplastnih vzrokov v družbenih in socialnih spremembah 19. stoletja.
Zanimiv je spreminjajoč se odnos do vojaških uporov v avstro-ogrski vojski in do slovenskih judenburških upornikov. Po prvi svetovni vojni je bil poudarjen njihov negativni odnos do monarhije, po drugi svetovni vojni pa je prišla v ospredje njihova revolucionarnost, brez upoštevanja širšega konteksta, tj. splošnega nezadovoljstva med vojaki in v zaledju. Zanimivo je, da so upor nacionalno mešanega slovensko-italijansko-hrvaškega 97. avstro-ogrskega pehotnega polka iz Trsta v italijanskem prostoru razumeli kot nacionalno motiviran upor italijanskih vojakov v želji po združitvi z Italijo, slovenska javnost pa je v njem iskala vplive deklaracijskega gibanja in po drugi svetovni vojni se je poudarjalo njegovo revolucionarnost in vpliv sovjetske revolucije.
Naloga zgodovinarja je, da gre k viru, razišče arhivsko gradivo in pričevanja, zbere vse interpretacije in sestavi celovito sliko o določeni problematiki. Zgodovinopisje ne bi smelo služiti politično-ideološkim potrebam, ampak razumevanju sveta. V tem smislu raziskovanje prve svetovne vojne pri nas ni bilo »koristno«, ker je omogočalo razumevanje sveta v nasprotju z željami oblastnikov. V tem smislu je zgodovina, in humanistika nasploh, pravzaprav najbolj koristna, kadar ne koristi dnevnim ideološkim zahtevam.
