Slovenci imamo vse znake travmiranega naroda

Je diplomirani analitični psiholog in kvalificirani jungovski psihoanalitik v svobodni praksi, redni član slovenske zveze psihoterapevtov (ZPS), avstrijske zveze za analitično psihologijo (ÖGAP) in londonske asociacije jungovskih psihoanalitikov (AJA), kjer tudi uči bodoče psihoanalitike. Že več kot dvajset let vodi Inštitut za psihološko astrologijo in psihoanalizo Ljubljana (IPAL), je avtor številnih knjig o psihoanalizi in psihološki astrologiji.

Ko se srečava, je neverjetno dobre volje. Zato ker je po naravi srečen, pove. »A predvsem sem vesel, da mi je včeraj moja pacientka po trinajstih letih in 992 urah psihoterapije povedala, da je pripravljena na nov začetek, da se je osamosvojila in da me več ne potrebuje.«

Kasneje ga vprašam, ali bi dejstvo, da psihoanalitika spoznaš in se z njim zaklepetaš deset tisoč metrov nad zemljo, med letom Ljubljana–London, utegnilo kaj pomeniti? »O zagotovo,« odvrne, »a še najbolj to, da sva na Slovenijo lahko gledala z višje perspektive.«

In o Sloveniji, njenih travmah, tabujih in bolečinah, sva dejansko v spodnjem pogovoru tudi govorila.

Pravite, da ima Slovenija vse znake travmiranega naroda.

Vedno pravim, da sem zaljubljen v Slovenijo. Ker sem poročen s svojim poklicem, sem poročen tudi s Slovenijo, to mojo ženo. Če se ne bi šolal v tujini, na Dunaju in v Londonu – v Londonu še vedno poučujem in tudi v Belgiji imam skupino –, skratka, če ne bi bilo teh potovanj, ne bi vzdržal. Lahko rečem, da imam zelo prijazno ženo, ki mi dopušča, da me veliko ni. Najsrečnejši sem, ko pridem domov. In ta žena je trenutno v krizi, nekaj let pred njo sem bil v krizi tudi sam … Glede na to, da imam Luno v Ovnu, sem praviloma malce hitrejši od svojega okolja – tudi ko gre za dinamiko krize.

Kaj bi torej rekli o tej ženi Sloveniji danes?

Ima zelo nežen karakter – njeno astrološko Sonce je v Raku –, o čemer je s svojevrstno dovzetnostjo pisal že Ivan Cankar. Trenutno se zelo boji, kaj bo z njo. Čuti se, da je prestrašena, ker nima dovolj denarja. In ko je prestrašena, je še bolj prestrašena … in se še bolj brani. Slovenija ima globoko travmo iz otroštva zaradi njenih staršev.

Na kaj konkretno mislite?

Slovenci imamo vse znake travmiranega naroda, predvsem pa bi izpostavil dve dimenziji: mimika obraza ne odseva resničnega razpoloženja – to je eden od najpomembnejših pokazateljev dinamike travme. Druga pa je zaprtost, neodzivnost, prestrašenost; gre predvsem za trdoto in neprizanesljivost, ki jo izražamo v odnosih drug do drugega. Kot psihoanalitik se seveda osredotočam na patologijo – sicer pa je tudi mnogo lepih stvari v našem narodu in državi. Tradicionalno smo odprti do tujcev in gostoljubni, pa izobraženi in tolerantni.

Zdi se, da velika večina slovenskih politikov, skoraj od osamosvojitve dalje, sprejema odločitve na podlagi strahu. Bi držalo?

Sprejemanje odločitev iz strahu je zelo nevarna zadeva oziroma dinamika. Ko nastopi kriza, človek namreč ne reagira najbolje – še bolj se krči, razen če tega ne premaga in ne poseže po bolj drznih odločitvah, ki ga dejansko lahko popeljejo iz krize. Obenem pa je značilnost Slovencev v takšni situaciji ta, da začno še bolj grabiti, zadrževati, celo krasti, če je treba. Arhetipsko oziroma jungovsko gledano, gre za saturnovsko obliko promiskuitete; gre za starega kralja, ki ga je tako strah razvoja, da svoje otroke enostavno požre, njegovi podložniki – tisti, ki jim je uspelo začeti živeti vsakodnevno življenje in so izstopili iz zlate dobe – pa umrejo od pomanjkanja. Stanje Slovenije je zelo podobno temu kralju. Namesto da bi tvegala razvoj, postaja vedno bolj restriktivna in se zapira vase. Imamo na primer veliko več zakonov kot marsikatera zahodna družba z mnogo daljšo dobo demokracije od nas. Ne da se vsega zapisati z zakoni in predpisi; nekje obstaja meja, koliko in kaj se lahko vanje zapisuje. Če je zakonov in predpisov preveč, se toliko zmanjša ustvarjalni prostor za individualno iniciativnost in zdravo podjetnost, pri čemer ne mislim samo na podjetnost v gospodarskem smislu, da prihaja do vsesplošnega dušenja življenja in stagnacije.

Kaj bi morala storiti?

Nemogoče. Ko nastane kriza, je treba tvegati in storiti nekaj, kar se sprva zdi nemogoče. Treba je iti vase ter najti duhovni žarek, ki omogoči tveganje in zalet, da naredimo tisto nemogoče. Odpremo duri, zavihamo rokave, zberemo vire, ki obstajajo, pogledamo drugače in se lotimo novih, drugačnih priložnosti.

Na primer, kaj?

Nekdo, ki izgubi službo, bi na primer lahko šel študirat. Nekako bi moral najti voljo, minimalne vire financiranja in bi se na primer vpisal na študij. Tako bi se rešil iz krize in razočaranja. V splošnem bi lahko vire, ki so na razpolago, uporabili za razvoj novih tehnologij in znanj.

Včasih so ljudje, na primer naši starši in stari starši, na krizo, neuspeh, reagirali tako, kot pravite …

Saj vsak človek globoko v sebi ve, kako bi moral reagirati. To je arhetipski način reševanja iz krize – a vključuje tudi sprejemanje včasih radikalnega tveganja. Vsi nekje v sebi vemo, da je to mogoče. Ampak nekaj se je zgodilo z nami v preteklosti, kar je povzročilo travmo, zaradi katere je ta naša sposobnost okrnjena. Ne zmoremo še. Pripravljamo se še.

O kateri travmi govorite?

Zadnja večja travma so gotovo povojni poboji. Niti ne vem, kaj je huje; množično zapiranje živih ljudi v grobišča ali travma, ki so jo doživeli ljudje, ki so bili temu priča in o tem niso smeli govoriti in tudi ne bodo nikdar govorili.

Zakaj ne?

Ker je narejena nepopravljiva škoda. Predolgo so živeli v travmiranem stanju. Ozdraveli na žalost ne bodo nikoli. Njihova prognoza je zelo slaba, to jih je za vedno zaznamovalo. Na drugi strani pa bi travmo lahko obdelal narod. Vedno obstajajo načini, da se travma lahko tudi podoživi, obdela, integrira in ozdravi. Potem je mogoč nadaljnji razvoj.

Kako?

Dober primer je opravičilo nekdanjega avstralskega ministrskega predsednika Rudda aboridžinom. Poglejte si posnetek na youtubu, kakšno katarzo je to opravičilo povzročilo pri ljudeh. Ljudje, ki so doživeli travmo in leta niso mogli jokati, so sprostili čustva in nepovratni proces celjenja, integracije in ozdravitve travme je naposled lahko krenil. Jok je način procesiranja, reševanja in integracije bolečine, ki nam povrne duhovno moč, da lahko živimo naprej. Pa seveda ne le jok – ampak jok je samo najbolj vsakdanji mehanizem, ki ga lahko uporabimo vsi. Ta inteligentni politik je skupaj s svojim narodom poskusil predelati travmo, ki je v Avstraliji zaznamovala generacije.

Tudi pri nas bi jo potrebovali, in sicer večkrat, javno, ritualno, tako kot se to počne pri psihoterapiji. Psihološki problem Slovencev je, da ljudje ne vedo, da je poimenovanje, podoživljanje, celjenje in integriranje ne samo legitimno početje, temveč je tudi nujno potrebno za vsestranski razvoj, blaginjo in napredek.

Kaj mislite s tem?

Mislim na to, da se na ravni kulture oziroma kolektivne zavesti še nismo dogovorili, da se to sme početi. Nismo se še dogovorili, da je to nekaj, kar moramo početi: politiki, kulturniki, izobraženci, delavci, kmetje, psihoanalitiki, odvetniki – skratka vsi.

Kako naj bi se to izvajalo?

Mislim, da bi se to lahko izvajalo ne nujno z dogodki, ki so politično usmerjeni – temveč bolj skozi umetnost, kulturo, izobraževanje, vsakodnevne pogovore, pričevanja, oddaje na javni televiziji pa tudi s pomočjo znanosti in z njo povezanimi dejavnostmi. Umetnost vedno odpre veliko poti, veliko pozitivnega razmišljanja, in podobno je tudi z dogodki, ki predstavljajo sodobno, humanistično znanost, kateri so prva skrb ljudje in njihova blaginja. Tovrstni znanosti duhovnost ni tuja. Primera tovrstne znanosti sta na primer psihoanaliza in psihološka astrologija – če navedem dve, s katerima se največ ukvarjam. Seveda pa gre tu tudi za množične kulturne dogodke. Za tiste bolj pasivne, ki ne zmorejo aktivne udeležbe, pa se organizira javni televizijski program. Če pa bi ali bo to storil politik, se bo zgodil precedens in ta politik bo s svojo gesto prvi nakazal, da je mogoče izstopiti iz krize.

Kaj se zgodi, ko človeka na položaju v politiki zgrabi strah – v primerjavi z navadnim državljanom?

Bom povedal na primeru: oče, gospodar kmetije, ne more spustiti iz rok svojega dela in ga prepustiti sinovom – ves čas samo nerga in se pritožuje, kako na kmetiji nič ne poteka tako, kot bi moralo, kako je vse zavoženo, orodje je zastarelo in tudi ves denar so že porabili … Namesto da bi otroci vzeli orodje v roke, se povezali s prijatelji in drugimi, ga popravili in začeli z njim delo na njivi, se raje pričkajo z očetom, češ, kaj je vse narobe. Oče se ne zna umakniti in prepustiti stvari novi generaciji in separacija, ki je psihoanalitično tako pomemben proces, ki ohranja in zagotavlja nadaljnje življenje in razvoj, ni uspešna. Ločitev med generacijama se ne zgodi.

To se danes dogaja na vseh ravneh naše družbe. Slepo se oklepamo zastarelega načina razmišljanja in življenja – namesto da bi se oklenili najboljšega, kar nam ponujajo nove tehnologije. V tem pogledu gre spet za dinamiko travme. Zato ker je bila onemogočena kakovostna ločitev v preteklosti in je zaradi travmatičnih razmer bilo preveč hudo nevarno govoriti o hudih stvareh, ki so se zgodile, smo pozabili na to, kako se razstavi obstoječe, se loči in gre naprej. Skratka, zaradi dinamike travme smo v globini preveč prestrašeni, da bi si napredek omogočili po enostavni in hitri poti – zato tudi potrebujemo mnogo več časa in energije. To v resnici ne preseneča.

Medtem ko smo dinamiko nacističnega nasilja v desetletjih dokaj dobro obdelovali in predelovali, smo ves čas porabljali ogromno energije, da smo resnico o strahotnih množičnih povojnih usmrtitvah ohranjali kot tabu. Zgodbe posameznikov, družin in posameznih skupin so neizmerno krute. To vemo psihoterapevti in psihoanalitiki, ki brez analize tovrstne dinamike ne moremo uspešno zdraviti ljudi, ki trpijo zaradi depresije, samomorilnosti ter generaliziranih stanj anksioznosti in panike. Skratka, so v neizprosnih kleščah travme, ki se, kot je znano, prenaša medgeneracijsko.

Je mogoče reči, da se napačne odločitve sprejema iz strahu pred izgubo moči, položaja, vpliva …?

Da, kompleks moči je značilen in igra pomembno vlogo v sklopu obramb, ki ščitijo pred tem, da bi dregnili v dinamiko travme. Resnica je preveč huda, da bi si lahko privoščili, da bi jo razgalili in predelali. A po drugi strani je prav procesiranje travmatične preteklosti tisto, kar lahko omogoči razgrajevanje in popuščanje kompleksa moči. Šele takrat bo tista pogumna ženska, ki se v Sloveniji loti političnega izziva, lahko svojo vlogo tudi dejansko odigrala na pravi ženski način. Dokler pa se to ne bo zgodilo, bodo ženske v politiki zgolj kopirale moške in samo stopnjevale pritisk na ljudi. Tako ne bo šlo.

Zakaj, po vašem mnenju, slovenski narod v obdobju svoje najnovejše zgodovine politikom ne verjame več?

Zato, ker predelovanje travme še ni legalizirano in zato tudi ni legitimno. Obnašamo se, kakor da povojni poboji in drugo gorje, ki se je zgodilo v času komunizma, sicer obstaja – ampak češ, to je tudi vse. Samo priznanje ni dovolj. Treba bi se bilo s tem dlje časa, redno in zdržema, organizirano in sistematično, skratka, trajno dejavno ukvarjati. To pa je težko, ker je treba spregovoriti o tabuju. Četudi so strahote zdaj priznane, je treba osvoboditi še čustva, ki so povezana z njimi. Tega pa nismo navajeni. To je v resnici najtežje.

Na kateri tabu torej namigujete?

Tabu je sestavni del travme in navadno o njem ne govorimo, ker je za nas preveč boleč. Povojni poboji so še vedno tabu – ker njihovo procesiranje pomeni preveč soočanja z bolečino, ki je posledica nepredelanega in onemogočenega žalovanja. Pri psihoanalizi obstajajo mednarodne konference, na katerih se resnično intenzivno ukvarjamo s problemom travmatiziranosti, in znano je, kako močne obrambne mehanizme ima travma – in sicer z dobrim razlogom: s travmo se ne moremo spopasti vse dotlej, dokler na kaj takega globlje psihološko nismo dobro pripravljeni. Če to naredimo prej oziroma na silo, obstaja nevarnost, da razpademo.

Na travmo, ki je posledica povojnih pobojev, je na debelo legel tudi manj prijetni del naše komunistične preteklosti in z njim povezano prizadejano gorje, ki se je zgodilo zlasti v povojnih desetletjih. Veliko ljudi zelo dolgo ni vedelo, kaj se je zgodilo z njihovimi svojci, ki so bili zaprti v nečloveško brutalnih razmerah v povojnih komunističnih zaporih. Člani argentinske diaspore, ki se v drugi generaciji vračajo v Slovenijo – med njimi so tudi nekateri sedanji slovenski vrhunski strokovnjaki –, svojo travmo, ki je del njihove družinske dinamike, pravkar mukotrpno in potrpežljivo ozaveščajo. To je peklensko težko delo, pri katerem jim pomagamo psihoterapevti, psihoanalitiki in drugi zdravstveni delavci.

Del slovenske politike zatrjuje, da smo še vedno neopredeljeni glede svoje komunistične preteklosti in da obstajajo sile kontinuitete. S tem se delno strinjam – čeprav sicer ne tako, kot se to v politiki vsiljuje, temveč se s tem strinjam povsem strokovno z vidika psihoanalize. Velik problem nacistične in komunistične dediščine je namreč v tem, da so mnogi ljudje opustili duhovnost, mislim na povsem cerkveno duhovnost. V njihovih življenjih je nastala praznina, ker so nenadoma opustili religijo.

Jung veliko govori o religiji kot o re-ligiu, torej o osnovni ponovni povezavi s svetim prostorom v nas. Pri tem cerkvena duhovnost za veliko večino ljudi igra zelo pomembno vlogo; pa čeprav se zdi, da nekateri morda navidezno zgolj slepo sledijo cerkvenim ritualom. In v takšnih primerih – danes je to mogoče že znanstveno dokazati – pride do promiskuitetnosti. Tu mislim na promiskuitetnost kot osebnostno značilnost. Gre za odsotnost Boga, pa tudi boga v novodobnem smislu vobče.

Kaj naj bi to pomenilo?

Začnemo hlastati za nadomestki, ki bi duhovno praznino zapolnili. Ti nadomestki ne pomenijo samo seksanja z neznanci in neznankami, temveč so povezani tudi s hlastanjem za materialnimi dobrinami. Gre nemara celo za krajo – z mislijo, da to pomeni posameznikovo odrešitev. Gre za hrepenenje po odrešenju, ki pa ne vodi nikamor, saj odrešenja psihološko ne moremo doseči z obsesivnim polnjenjem z materialnimi dobrinami. Podobno se proračunske luknje ne da stalno polniti z vedno novimi davki. Resnično celjenje »luknje« je duhovno in psihološko vprašanje slovenskega naroda. Ljudje se seveda raje odločijo za nakup avtomobila kot za psihoanalizo ali psihoterapijo. Raje kot za psihoanalizo se odločijo za dober fuk.

Pridevnik lahko spustiva.

Lahko. Hotel sem reči, da v Sloveniji dejansko še vedno ni konsenza, da se jasno opredelimo do komunistične preteklosti.

Saj se to kar naprej počne. Opredeljevanje do preteklosti je skorajda edini konstitutivni moment tega naroda – prihodnost ga ne zanima.

Seveda, da ne bo napak razumljeno. Tega ne govorim zato, ker bi imel rad domobrance, ki se niso bili sposobni upreti nacizmu. To poudarjam zato, ker je psihološko komunizem slovenskemu narodu naredil ogromno škode. Komunizem, ki je promiskuitetno uzurpiral božje mesto in ljudem dal napačen znak, da se da živeti brez duhovnosti, je enako zlo kot nacizem. In proti temu zlu se, prav zaradi nastale travme, še vedno nismo začeli boriti. Bistveno za reševanje travme je, da se narod duhovno poveže. Pri nas se to že dolgo ni zgodilo. Ko nastopi kriza, se je treba duhovno povezovati. Zato je v Sloveniji toliko samomorilnosti in splošne negativitete, zavisti, nepriznavanja drugačnih … To je temeljna dinamika duhovne praznine.

Srbija je v tem smislu dober primer: tudi v času embarga je bila srbska pravoslavna cerkev, še bolje, njihova pravoslavna vera, povezovalen moment. In vedno bo tako. Vzrok je tudi zgodovinski. V Srbiji – v nasprotju s Slovenijo – se ni zgodilo, da bi bila cerkev v drugi svetovni vojni tako izrazito na napačni strani, zato tam ni bila tako negativizirana, kot se je to zgodilo v Sloveniji.

Politiki raje izberejo denar namesto moči. V resnici je denar vila, ki začne razpadati po desetih letih, moč pa stara kamnita zgradba, ki bo obstala stoletja. Prebrisani bi rekel: škoda tistih, ki ne razumejo razlike. A kaj je prava moč človeka?

Prava moč človeka se skriva v njegovi duševno-duhovni stabilnosti in plastičnosti. Postmoderna znanstvena psihologija je pokazala, da sta ti dimenziji osebnosti tudi dejansko znanstveno dokazljivi in preverljivi. Moj starejši kolega in cenjeni mentor dr. Janek Musek pa je v zadnjih letih raziskal, opredelil in opisal tako imenovani generalni faktor osebnosti, kar je zelo pomembno tudi v svetovnem merilu. Stabilnost in plastičnost sta lastnosti, ki sta sicer genetsko zapisani, vendar ju lahko razvijemo le, če imamo primerno okolje za to. Če otrok odrašča ob generaciji odraslih, ki se ne zavedajo svoje travme, ima pri razvoju svoje notranje moči težave. Denar v smislu resnične notranje moči ne pomeni ničesar in v najboljšem primeru je lahko kvečjemu njegova posledica. Prepogosto pa je denar način, kako pobegniti od najtežje življenjske naloge – kako živeti svoje življenje in s tem tvegati vsestranski razvoj, psihično blaginjo in prosperiteto generacije, ki pravkar ob nas odrašča.

Zakaj nekdo, ki ima veliko denarja, hoče še več denarja?

Gre za dinamiko nevrotične prisile oziroma kompulzivnosti.

Je za človeka večja nevarnost zloraba moči ali denarja?

Enako nevarno je oboje.

Kaj in kdo so v javni sferi v Sloveniji ljudje, ki nimajo kompleksa moči, dobri ljudje?

Hm, morda Matjaž Hanžek.

Zakaj?

Zato, ker je s svojimi besedami in dejanji deloval konsistentno. Tudi zato, ker se je poslovil, ko je končal svoje delo, zelo enostavno in preprosto.

Kaj pa med ženskami?

V Sloveniji so ženske tako podcenjene. Ampak bom povedal za pozitiven primer: dr. Ana Marija Žunter - Nagy. V času psihoanalitičnega usposabljanja na centru za mentalno zdravje psihiatrične klinike v Ljubljani je bila moja mentorica, ki je vodila oddelek pacientov s psihotičnimi motnjami. Od nje sem se naučil osnov psihiatrije, zdravniške etike, predpisovanja psihiatričnih zdravil, dela v skupini, dela z nad- in podrejenimi, nasploh dela na kliniki, sodelovanja s psihotičnimi pacienti in načina, kako je vodila svoj oddelek. Čutil sem, da je delovala kot ženska.

Kaj pomeni, da deluješ kot ženska?

Pa to bi mi morale povedati ve, kajne? Ampak v splošnem mislim, da gre za potrebo po drugačni ženski avtoriteti. Ta bi morala biti drugim vzor strpnosti, povezovanja, sočutja, skrbi za narod, še posebej za mlade in za starejše.

Kako prepoznate dobrega človeka?

Stabilen, prilagodljiv, elastičen. Takšen, ki ni vedno pripravljen pomagati. Včasih ga ni mogoče priklicati na telefon.

Govorite o sebi?

Niti ne. Te lastnosti so včasih težko dosegljive. Včasih so odvisne, če se tako izrazim, tudi od Lune.

Kako ustvariti novo javno sfero?

Poskusiti je treba povezati podobno misleče ljudi in jih spodbuditi, da ustvarijo skupne pobude. Velikokrat poslušam gospodarstvenike, ki poleg tega, da delajo v Sloveniji, delajo tudi v tujini. Pravijo, da si Slovenci ne drznemo investirati. Namesto tega se raje odločijo, da uničijo svoje podjetje. Poleg tega pravijo, da v Sloveniji niso cenjeni izzivi. To je posledica strahu, travmiranosti in vsesplošnega nezaupanja. Treba si je začeti deliti tisto, kar imamo.

Sam seveda nimam najboljšega mnenja o RKC – menim, da je kot organizirano podjetje v zgodovini imela mnoge vprašljive učinke na ljudi. Toda treba je priznati, da je RKC v Sloveniji kljub vsemu za mnoge edina rešitev, da ne zapadejo v duhovno praznino. Ostali iščejo druge vrste duhovnosti, tako imenovano individualno duhovnost, ki jo razvijajo s psihoanalizo, psihološko astrologijo ter drugimi področji umetnosti in znanosti.

Rad bi jasno povedal, da je negativiziranje RKC zelo kontraproduktivno in nevarno za naš narod. Je sestavni del njegove zgodovine. Premočno je vgrajen v njegove sestavne dele, da bi lahko živeli brez nje. Cerkev je duhovna mati tega naroda, pravzaprav katerega koli naroda. In matere se ne sme negativizirati. Če naredimo to, negativiziramo sebe.

Živimo v svetu masovne samote. Vedno težje je verjeti, da so dosežki človeštva pozitivni ... Kako se posameznik sooča s tem?

Velik del človekove identitete se oblikuje, razvija, ohranja in brusi v socialnem življenju. Tudi kognitivna znanost je ugotovila, da ima dejstvo, da človek sedi ob drugem človeku in se z njim pogovarja, lahko mnogo večji pozitivni učinek na možgane, kot če se gledamo prek računalniškega zaslona. Za izhod iz krize dejansko potrebujemo potrpežljivo sedenje drug ob drugem, drugače ne bo šlo. Tisti, ki gre po službi s prijateljem na klepet v gostilno, je najverjetneje več naredil zase kot tisti, ki gre domov in se prijavi na socialno omrežje – dobiva sicer informacije, a ne poteka enakovreden razvoj, čeprav v postmoderni najbrž potrebujemo oboje.

Pomembnost potrpežljivega medsebojnega sodelovanja je tudi evolucijsko pogojena. Ljudje, ki so se povezovali in se potrudili biti skupaj, so živeli kakovostneje in so lahko preživeli. V človeški zgodovini je bilo več ozkih grl in na neki točki je, če kaže verjeti znanstvenim izsledkom, na Zemlji živelo le okrog 2000 ljudi. Samo tisti, ki so se strahovito potrudili, da so sodelovali, so preživeli in omogočili, da se je vrsta nadaljevala. Stopiti v stik, v kakovosten odnos z drugim, to je v življenju bistveno.

Življenje v današnjem svetu nas poriva v paradoksen dualizem: če cenimo sedanjost, to pomeni, da ne razmišljamo o prihodnosti, če razmišljamo o prihodnosti, nam zmanjka časa in energije za sedanjost – zakaj se nam čas izmika, zakaj simbioza zdaj in jutri ni več mogoča?

Poznamo dve vrsti časovnosti: linearno in ciklično. Ljudje zelo težko živimo v linearnem času.

Kaj je linearni čas?

Linearni čas je čas individuuma. Se rodi, živi in umre. Samo če se polno zaveda, da bo umrl, je lahko dovolj motiviran, da se prav zares potrudi, da bo živel svoje življenje. Sicer bo ostal ujet v svojem notranjem svetu in ne bo sprejel tveganja, ki je povezano s tem, da nasilimo svojo voljo in prekinemo opno, ki nas loči od resničnega življenja. Alkimisti so to ponazorili z jajcem, v katerem živimo v prvem delu življenja. To jajce moramo razbiti – vendar to lahko storimo edinole sami, s svojo individualno in osebno odločitvijo. Jajca so dejansko težave.

Kaj pa je cikličen čas?

Cikličen čas je kolektivni čas. Opisujejo ga duhovnost, teologija, filozofija, psihološka astrologija, mitologija ter druge znanosti in umetnosti.

Na žalost pa ciklični čas za človeka lahko pomeni tudi past. V življenju lahko zaspimo in se ujamemo v cikličen čas. To je svet fantazije, ki nas odmika od resničnosti in sedanjosti. Takrat ne kujemo več prihodnosti. Vsak posameznik ve, da so spoznanja, ki si jih je z izkušnjami prigaral v življenju, tudi pozabljiva. Hitro pozabimo na stvari, do katerih smo se s težavo dokopali, na primer v medčloveškem odnosu ali v službi. Zaspimo. Zbuditi to princeso s kaznijo je le ena od možnosti, ki pa je zelo slaba. Večji davki – vprašanje, ali jo bodo zbudili. Veliko lepše bi jo bilo zbuditi s poljubom.

Koliko je med vašimi pacienti politikov in menedžerjev?

Razumeli boste, da tega ne bom komentiral.

Na kaj naj bo odrasel človek na zemljepisnih širinah in dolžinah, kjer leži Slovenija, še posebej pozoren?

Na zimo. Gre za pomanjkanje svetlobe. Sonce je antidepresiv. Toliko negativne kampanje je bilo narejene proti sončenju, kar so nekateri razumeli narobe. Treba se je sončiti v zimskih mesecih, tako bomo preživeli. Največ samomorov se zgodi marca. Najtežji psihološki čas je božič, takrat imamo tudi psihoterapevti kraten spanec.

Zakaj?

To je duhovno poseben čas, ki ga označuje Kozorogov povratnik. Po ezoterični tradiciji so božja vrata takrat najbolj odprta in tudi demoni so takrat najmočnejši. V krščanski tradiciji so to tako imenovane volčje noči. Seveda je božič čas rojstva, vendar ob tem nihče na glas ne pove, da je to tudi čas najstrašnejše arhetipske smrti. Zato tako besno prižigamo lučke. Svet za božič umre. Takrat je tudi čas žalosti. Ampak žalost je sestavni del psihoterapevtskega procesa. Ljudje, ki so žalostni, niso suicidalni. Žalost je jezik in varuh duše.