Tiskane izdaje
Letos obhajamo 70. obletnico izkrcanja v Normandiji, imenovano tudi operacija Overlord (Dan D), ki velja za največjo operacijo zahodnih zaveznikov med drugo svetovno vojno.
Operacija Overlord (Dan D) se je začela 6. junija 1944 s petimi sočasnimi napadi na obalo severne Francije, kjer se je prvi dan izkrcalo okoli 160.000 anglo-ameriških vojakov. Kraj izkrcanja je Nemce neprijetno presenetil, saj so ti zavezniško izkrcanje pričakovali precej bolj severno. Do večera je bila nemška obramba prebita in zahodni zavezniki so se lahko prebili v notranjost Francije, kjer se je že začela bitka za Francijo. Operacija je trajala do konca avgusta istega leta. Do takrat se je na normandijskih obalah izkrcalo več kot tri milijone anglo-ameriških vojakov in na tisoče ton najrazličnejše vojaške opreme. Pri izkrcanju v Normandiji so pomembno vlogo odigrali tudi britanski komandosi, ki so nastali junija 1940 na zahtevo britanskega premiera Winstona Churchilla, in sicer za potrebe izvajanja vojaških akcij oziroma vpadov na ozemlja, ki so jih okupirale sile osi.
Leta 1942 je Velika Britanija ustanovila enoto Komandos št. 10 (No. 10 Inter-Allied Commando), ki je bila enota britanskih komandosov mednarodnega značaja. V svojih vrstah je namreč vključevala številne prostovoljce evropskih narodov, med katerimi so bili tudi Jugoslovani, od njih pa je bilo največ Slovencev. Imel je britanski štab in osem enot oziroma čet. Prva in osma sta bili francoski, druga je bila nizozemska, tretjo so sestavljali nemški, avstrijski, madžarski, češki, judovski in drugi begunci, četrta je bila belgijska, peta norveška, šesta poljska in sedma jugoslovanska. Čete Komandosa št. 10 so imele okoli sto mož, v nasprotju z drugimi britanskimi komandosi so imele tudi lastno težko orožje. Komandos št. 10 se ni bojeval strnjeno, saj so njegove čete največkrat dajali v okrepitev drugim enotam britanskih komandosov za izvedbo točno določenih akcij posebnega značaja. Tako se je nizozemska četa komandosov bojevala na Daljnem vzhodu, belgijska v Italiji in na zahodni fronti, norveška je sodelovala v napadih na obalah svoje domovine, francoski sta se 6. junija 1944 izkrcali v Normandiji. Izgube teh elitnih enot so bile velike. Po številnih napadih na Norveškem, v Franciji, na Madagaskarju, v Sredozemlju in jugovzhodnem delu Azije so te enote šle skozi hude boje v Italiji, na zahodu pa vse od Normandije do Baltika.
Operacije v Jugoslaviji
Malo vemo o tem, da so bili britanski komandosi vključeni tudi v vojaških operacijah v Jugoslaviji. Z izkrcanjem zavezniških sil v južni Italiji julija 1943 se je povečal tudi strateški pomen jugoslovanskega bojišča. Winston Churchill je zato hotel, da britanska misija pri Titu dobi tudi politični, in ne samo vojaški značaj, zato je v Jugoslavijo poslal izkušenega britanskega predvojnega diplomata v Moskvi, brigadirja Fitzroya Macleana, s katerim je bil tudi ameriški major Linn Farish. Poleg tega je Churchill po kapitulaciji Italije v svojih sredozemskih načrtih osnoval dva projekta. Prvi je bil napredovanje zavezniških sil v Italiji in ob pomoči jugoslovanskih gverilcev izvesti amfibijski desant za zavzetje dalmatinskih pristanišč. Drugi projekt pa je bil zasedba dodekaneških otokov, bombardiranje pomembnih nemških naftnih polj v Ploestiju in tako spraviti Turčijo v vojno, skratka, invazija Balkana z najjužnejše točke. Ameriški general George Marshall je 9. septembra 1943 menil, da je britanski načrt o izkrcanju v Dalmaciji in napredovanju po Jugoslaviji v Avstrijo slab, saj naj bi pri tem razbili zavezniške enote. Na sestanku med britanskimi in ameriškimi generali v Beli hiši ter s Churchillom in ameriškim predsednikom Franklinom Rooseveltom je bilo odločeno, da je treba razvijati zavezniško napredovanje v Italiji, fronto na Balkanu pa bi bilo treba razviti samo, če bi se boji v Italiji ugodno razvijali in če se res pokaže dobra priložnost. Zavezniki so bili proti vsem Churchillovim načrtom o morebitnem izkrcanju na Balkanu, združeni ameriški generalštab (Joint Chiefs of Staff – JCS) in general Harold Alexander pa so podpirali zavezniško napredovanje po Apeninskem polotoku.
Churchill je 13. februarja 1944 Titu poslal poslanico o amfibijskih britanskih silah, ki naj bi pomagale partizanom osvoboditi nekatere dalmatinske otoke. V poslanici vrhovnemu zavezniškemu poveljniku za Sredozemlje generalu Maitlandu Wilsonu pa je zahteval, naj takoj formira amfibijske enote komandosov, ki bi bile podprte z zraka in morja. Te enote bi partizanom pomagale pri uničevanju posadk, ki so jih Nemci pustili na dalmatinskih otokih.
Wilson je aprila 1944 poročal Churchillu, da se otok Vis organizira kot baza in mesto za ponovni transport oskrbe za Titove sile, poslane po morju. Obveščal ga je, da so ukrepi za obrambo zelo napredovali in da je potreben čas, da dokončajo pristajalno stezo. Poleg partizanov šteje posadka še britanske enote bojne baterije, protiletalskega topništva, en pehotni bataljon ter odrede za zvezo in intendanco. Wilson je še zapisal, da partizanske sile skupaj z britanskimi komandosi vznemirjajo nemške posadke na dalmatinski obali in otokih. Churchilla je tudi obveščal, da so se britanskim enotam na Visu (43 Royal Marine Corps Commandos, 2 Commandos, 40 Royal Marine Corps Commandos, 2 Special Service Brigades, Highland Light Infantry) pridružile še belgijska ter odsek za posebne operacije in enote operativnih skupin ameriške obveščevalne službe Office of Strategic Services (OSS).
Britanski komandosi so skupaj s partizani in ameriškimi operativnimi skupinami branili otok Vis pred nemškimi napadi. Izvajali so akcije, patrulje in diverzije na nemške garnizije na dalmatinskih otokih Šolta, Brač, Hvar, Mljet, Korčula in polotoku Pelješac. Britanski komandosi so tako uspešno izvajali akcije v skladu z načrti Anglo-Američanov v Jugoslaviji in pri tem tesno sodelovali tako z Američani kot s partizani. Z napredovanjem vojne in preselitvijo glavnih vojaških akcij na sever Jugoslavije v Slovenijo in na Hrvaško tudi komandosi niso imeli več prave vloge v vojaških akcijah na jugu Jadrana. Njihovo delovanje je namreč sledilo strategiji Anglo-Američanov v Jugoslaviji, ki se je omejila le na izvidniške in sabotažne akcije manjših skupin na dalmatinske otoke. Te akcije bi lahko bile predhodnica izkrcanja Anglo-Američanov na Balkanu, ki pa ga ni bilo. Podobne operacije britanskih komandosov in operativnih skupin so namreč potekale tudi na obalah Francije, saj so bile predhodnica poznejšega anglo-ameriškega izkrcanja na obali Normandije. Specialne enote zahodnih zaveznikov niso bile predvidene kot del morebitnega anglo-ameriškega izkrcanja, čeprav je njihova navzočnost pri partizanskem vodstvu širila take strahove. Delovanje britanskih komandosov, jugoslovanskih partizanov in ameriških operativnih skupin lahko ocenimo kot uspešno in usklajeno sodelovanje pri uničevanju nemških garnizij na dalmatinskih otokih.
Poleg britanskih enot, ki so že delovale v operacijah na dalmatinskih otokih, so Britanci za vojaške operacije v Sredozemlju želeli oblikovati sedmo enoto (četo), imenovano No. 7 Mediterranean Troop, ki je nato postala sedma jugoslovanska četa ali No. 7 Yugoslav Troop. Britanci so zaradi slabega odziva italijanskih prostovoljcev, ki bi želeli sodelovati v sedmi četi, začeli novačiti italijansko govoreče Jugoslovane oziroma Primorce, ki so jih prek britanske tajne službe Special Operations Executive (SOE) in Jugoslovanskega kraljevega gardnega bataljona vključili v vrste komandosov.
Primorci iz Egipta
In tukaj se začenja tudi zgodba slovenskih komandosov. Velik del slovenskih fantov, nekdanjih italijanskih vojnih ujetnikov, se je že leta 1941 znašel v Jugoslovanskem kraljevem gardnem bataljonu, ki se je formiral v Egiptu junija 1941 in nastal ob pomoči predstavnikov jugoslovanske emigrantske vlade ter Jugoslovanskega odbora iz Italije. Bataljon so sestavljali pretežno Slovenci oziroma Primorci, ki so se kot prostovoljci in nekdanji italijanski ujetniki priključili jugoslovanski vojski v emigraciji. Bataljon, ki je štel največ od 850 do 1000 dobro izurjenih vojakov, je ves čas obstoja deloval v okviru britanske vojske na Bližnjem vzhodu. Konec leta 1943 in v začetku 1944 je enota začela razpadati, saj so njeni vojaki vedno manj zaupali vodstvu bataljona in propagandi jugoslovanske begunske vlade in se nagibali k podpori Titovih partizanov, ki jih je propaganda prikazovala kot edino učinkovito odporniško gibanje v Jugoslaviji.
Ko se je bataljon julija 1942 vrnil z libijskih bojišč in se nastanil v Atiri blizu Haife, se je za mnoge fante, ki so bili željni akcije, začelo monotono vojaško življenje. Med vojaki so se kmalu začele širiti govorice, da se lahko prostovoljci javijo za odhod v komandose. Precej vojakov gardnega bataljona se je tudi prijavilo in upali so, da bodo z njihovo pomočjo kmalu odpotovali v Evropo in se skupaj z zavezniki borili za osvoboditev Jugoslavije in Slovenije. V gardnem bataljonu je bilo ob pomoči britanskega stotnika Johna Coatsa izbranih 23 Slovencev in dva Hrvata: Slavko Bačar, Alojz Cucek, Franc Černe, Janko Drešček, Jožko Fijolin, Anton Fikfak, Angel Guštin, Mirko Hrast, Jože Humar, Stanko Kavčič, Renato Kerševan, Ivan Krapež, Ivan Kravos, Peter Lovšin, Rudi Medved, Vlado Mulič, Jože Orel, Andrej Stres, Franc Šatej, Franc Trbižan, Ivan Škerjanc, Mirko Valentinčič, Rafael Zlobec ter Hrvata Antun Banko in Zoran Viskić. Skupino, ki je bila dodeljena 10. komandosu, sta vodila podporočnika gardnega bataljona Ivan Tripković iz Port Saida in Ivan Keraven iz Like. Dne 30. junija 1943 so se v Egiptu vkrcali na ladjo in v Veliko Britanijo prispeli 16. avgusta 1943. Center za urjenje komandosov je bil v mestu Eastbourne v Sussexu, vodil pa ga je britanski podpolkovnik Dudley Leaster. Jugoslovani so predstavljali eno od narodnosti v okviru 10. komandosa, ločili pa so se na podlagi oznak na uniformah z napisom Yugoslav Commando. Formalno so bili Jugoslovani v 10. komandosu še vedno pripadniki jugoslovanskem vojske na Bližnjem vzhodu. Ko je bilo urjenja konec, se je skupina razdelila na dva dela: na del pod poveljstvom Tripkovića in del, ki ga je vodil Kerevan. Prvi je odšel v Italijo malo pred drugim, ki so ga poslali na dodatno urjenje v Achnacarry na Škotsko. Celotni 10. komandos je odšel na fronto v Italijo in sodeloval v operacijah Montecassino, Anzio in drugje. Sredi januarja 1945 je poveljstvo 10. komandosa v mestu Molfetta zbralo dve skupini po 65 mož: eno britansko in drugo jugoslovansko oziroma primorsko skupino. Poslali so ju na Vis, kjer so skupaj z enotami NOV sodelovali v bojih na otokih Hvar, Šolta, Korčula in drugje.
Kmalu so Slovenci v okviru 10. komandosa želeli prestopiti k partizanom, čemur je nasprotovalo poveljstvo 10. komandosa, ki jih je še pravočasno premestilo nazaj v Italijo in od tam so jih želeli poslati nazaj v Jugoslovanski kraljevi gardni bataljon. Zaradi svoje upornosti in aktivne podpore Titovim partizanom so bili poslani v kazensko taborišče v Tunis, od tam pa so ob pomoči partizanske vojaške misije vstopili v prekomorske brigade, kjer so delali v skladiščih Narodnoosvobodilne vojske Jugoslavije v Brindisiju in sodelovali pri pošiljanju pomoči v Jugoslavijo. Nato so jih kot prekomorce z ladjo premestili v Dalmacijo in od tam je večina do konca vojne prišla tudi v Slovenijo.
Takih in podobnih medvojnih zgodb slovenskih vojakov je zagotovo bilo veliko in še kakšna bi se našla. Zgodbe slovenskih komandosov si zaslužijo delček pozornosti tudi v slovenskem zgodovinopisju, a na žalost so šle vse njihove zgodbe z njimi tudi v grob.
***
Dr. Blaž Torkar je kustos
