Slovenija – ta hip čista ničla!

Josip Broz in Alojzije Stepinac sta morala imeti zelo zanimiva pogajanja. Broz je menda predlagal Stepincu, naj vzpostavi neke vrste avtokefalnost katoliške cerkve v Jugoslaviji, torej neodvisnost od Vatikana, v zameno pa bi oblast na obe očesi zamižala, kaj je bil Stepinac počel v času Pavelića, ustaštva, NDH in navsezadnje tudi Jasenovca. Katoliki v Jugoslaviji bi sicer ostali katoliki, vendar v obnebju svoje, avtonomne cerkve, podobno kot je husitska cerkev na Češkem.

Toda Alojzije je seveda ostal »načelen« in je ta nespodobni predlog odklonil. Nadaljevanje je znano: obsodili so ga in zaprli in nazadnje je umrl v hišnem priporu. Papež Janez Pavel II. ga je razglasil za blaženega, Frančišek pa je napovedal, da ga bo povišal v svetnika. Josip Broz se menda medtem cvre v peklu. Bomo preverili.

Zanimivo je, da je katoliška cerkev na Slovenskem vse to nekako obrnila na glavo in se gre zdaj prav posebne vrste »avtokefalnost«. Najprej je papež Frančišek obglavil vrh slovenske duhovščine, vendar ni dočakal ne kesanja ne opravičila, temveč tiho kljubovalnost, ki doslej ni bila značilna za naše »cerkvene dostojanstvenike«. Frontman je kajpak nepogrešljivi moralni teolog Ivan Štuhec, ki ponavadi pove tisto, česar si njegovi predstojniki ne drznejo ziniti: Da ne marajo Frančiška! Da ga ne marajo zaradi njegovih čistk in libertarnosti. In da si seveda v Sloveniji predstavljamo Vatikan čisto drugače, prav nič modernistično.

V. d. šefa ljubljanske nadškofije Andrej Glavan ta pogled udejanja zelo konkretno – z neposrednim vmešavanjem v predvolilno vročico. Doslej so bili verski voditelji v tem pogledu vsaj previdni in kolikor toliko obzirni, zdaj ko tudi Cerkvi gori pod nogami, pa je očitno nastopil čas za »moško besedo«. Nič hudega, nič nepričakovanega, je pa zanimiva patetična reakcija Alenke Bratušek, ki se je pritožila samemu Vatikanu in Frančišku. Josip Broz je hotel Vatikan izločiti iz igre, premierka ga prosi za pomoč.

Ne vemo, kakšne narave je njeno diplomatsko pismo papežu, v katerem se pritožuje, da »cerkev posega v pravosodno vejo oblasti s komentiranjem konkretne sodbe«, vsekakor pa vse skupaj spada v diplomatsko eksotiko. Ne bi bilo pametneje, če bi se spustila v besedni dvoboj z Glavanom & Co. ter jih s tem izzvala na plano? Bo sama disciplinirala slovenske farje, kot to počno drugod po svetu in za kar ima dovolj opornih točk v ustavi, ali se res mora opreti na papeža, ki ima tisoč drugih skrbi?

Gledano celoto, sta država in cerkev na Slovenskem v precej podobnem položaju: država se mora mučno »zagovarjati« v Bruslju, cerkev pa v Vatikanu. Ampak farji se zdijo bolj kljubovalni od profanih politikov. Bravo.

»Bratuškova bi se morala upreti Evropski uniji,« je pred kratkim za Mladino dejal Jože Mencinger in dodal, da se v tem primeru ne bi prav nič zgodilo.

Lahko bi si privoščili trditev, da je slovenska diplomacija manj izkušena od domače duhovščine, ampak to bi bilo nekoliko vratolomno. Bolj bo verjetno držalo, da se je naša zunanja politika po včlanitvi v EU in Natu izpraznila kot preluknjana žoga, s finančno krizo pa se je potem še pustila brcati kot mrtva mačka. Šolski primer tega je te dni prispeval predsednik države, ki se je od obiska ruskega zunanjega ministra Sergeja Lavrova vnaprej »ogradil«, potem pa za svoje občinstvo zapisal še nekaj neumnosti. Pahorjevo ravnanje bi moralo biti učna snov, česa in kako se v diplomaciji ne sme početi.

Te dni smo iz predsednikovega kabineta dobili zelo nenavadno pismo, v katerem Pahor pravi, da se bo udeležil spominske slovesnosti v Mariboru, kjer bodo uredili Muzej nacističnega taborišča ruskih vojnih ujetnikov, in se bo na »prošnjo« Karla Erjavca tudi srečal z ruskim zunanjim ministrom Sergejem Lavrovom. Ampak! Ampak »v skladu s politiko Evropske unije bo predsednik republike izkoristil srečanje z ministrom Lavrovom za jasno in nedvoumno zavračanje ruskega ravnanja z Ukrajino« ...

Mojbog, čemu je Pahorju treba biti tako goreč in jezičen, saj je bil Lavrovov obisk v Sloveniji Erjavčev izvrsten diplomatski dosežek, »zakamufliran« v spominsko slovesnost, čeprav bi z nekaj več poguma lahko ruskega ministra pripeljal tudi v Ljubljano. Le kakšne vrste »načelnost« se gre naš predsednik, ki v zunanji politiki ne bi smel vladi kaliti vode, predvsem pa bi moral v mislih imeti tudi gospodarske interese države.

Takoj po tem dogodku v Mariboru smo iz kabineta dobili naslednje sporočilo: »V današnjih ločenih pogovorih predsednika republike Boruta Pahorja z ruskim zunanjim ministrom Sergejem Lavrovom in vrhovnim poveljnikom zavezništva Nata za operacije Philipom M. Breedlovom je poudaril, da Slovenija ne odobrava ruskega ravnanja v Ukrajini …«

Takšno klečeplazenje pred Natom in Evropsko unijo nam seveda gre na živce, zlasti če pozneje izvemo, da je proti obisku Lavrova rogovilil ameriški veleposlanik Joseph Mussomeli in ga je potem Erjavcu izrecno »odobril« šef State departmenta John Kerry. Lavrov se je v Mariboru Kerryju celo posmehljivo zahvalil, da mu je Kerry dovolil priti v Slovenijo, kar je v končni posledici predvsem v posmeh naši državici, bolj skromni in neugledni od Cankarjeve matere. Pahorjevo sprenevedanje je bilo samo še pika na i.

Ta hip je Slovenija na mednarodnem prizorišču čista ničla, skoraj bi bilo bolje, da je ne bi bilo, ker nas »elita« navzven samo smeši. Če že ni posredi sindrom Butal, pa nastopi korupcija, ki očitno ni samo šentflorjanska nevšečnost, ampak nam je z njo uspelo impregnirati tudi diplomatsko in zunanjetrgovinsko mrežo. Zadeva Milan Balažic in Nicholas Oman marsikaj pove: ne gre samo za pedofila in neprimerno veleposlanikovo »pomenkovanje« z njim, ampak tudi za dejstvo, da je z Omanom očitno povezan marsikdo na Slovenskem.

In Oman naj bi jim obljubljal naftna črpališča v Republiki srbski?! Mojbog, tu smo že na ravni groteske, o tem bi moral kaj napisati Tone Partljič. Recimo: kako je pedofilija s plinskimi maskami prek Avstralije zašla v slovensko visoko politiko …

Imamo najbolj komičnega zunanjega ministra, ki pa se mu tu in tam utrne kaj lucidnega. Toda kaj to pomaga, ko ga pa sistematično vlečejo za nos in ga vsake toliko nesramno osmešijo; kot obrambni minister očitno ni imel pojma, kako so za njegovim hrbtom kuhali in cmarili Patrio, kot zunanjega ministra pa so ga grdo potegnili z Balažicevo »afero« v Canberri. Morda bi bil sposoben celo kake obetajoče diplomatske pobude, če ga ne bi takoj zatrla šentflorjansko okolje in »evropska zunanja politika«.

Kaj naj bi ta reč bila, verjetno bolje vedo v Washingtonu kot v Bruslju, zato bi kot majhna državica morali biti previdni in zvijačni, ne pa pahorjevsko gorečni. Morda ne bi škodilo, če bi se zgledovali po domači visoki duhovščini, ki je preživela vse države in režime ter se potihem nadeja, da se bo pač nekega dne tudi Frančišek moral posloviti. Ali pa ga bodo »poslovili«, kaj se ve. Ja, cerkev na Slovenskem, takšna kot pač je, bo preživela tudi tega – od boga površno izbranega – reformatorja.

Drznili si bomo tudi tezo, da bi Slovenija z bolj samostojno in čvrstejšo zunanjo politiko lažje prešla sedanjo krizo in da je kot take ne bi mogel vsak uradnik v Bruslju zajebavati. Vzor nam je lahko Poljska, ki svoje interese dosledno postavlja pred evropske; tudi Italija s svojim »nonšalantnim« odnosom do Bruslja ne bi bila slab primer.

In seveda bi morali biti bolj pozorni na početje naših evroposlancev. V prejšnjem mandatu bi nas skoraj osrečili s trojko in zdi se, da bolj zastopajo EU v Ljubljani kot Slovenijo v Evropi.

Ker smo si uvodoma drznili ob naši ljubi rimskokatoliški cerkvi omenjati češko husitsko cerkev, smo dolžni kratko pojasnilo oz. opravičilo, kakor hočete: husiti so se delili na zmerne oz. utrakviste (češko plemstvo in bogato meščanstvo) ter bojevite husite oz. taborite (češki kmetje, mestna revščina in češko nižje plemstvo). Utrakvisti bi se zadovoljili z zmerno reformo v cerkvi, ki bi obsegala sekularizacijo njenega premoženja, taboriti pa so zahtevali radikalno reformo, vključno z odstavitvijo nemškega cesarja, odpravo tlačanstva, razdelitev cerkvenega premoženja, odpravo samostanov itd.

Razlika je očitna. Husitstvo je na Češkem v 15. stoletju privedlo do ustvaritve češke narodne cerkve, pri nas pa narod pod raznimi pokrovitelji še vedno nekako »tabori« na svoji zemlji. Čakajoč na »boljšo prihodnost«.