Tiskane izdaje
Razburljivo glasovanje v generalni skupščini se je po šestnajstih neuspešnih krogih izšlo z umikom Slovenije. Peta nestalna članica varnostnega sveta Združenih narodov je postal Azerbajdžan. Morda so koga presenetile agresivna tekma in volitve, manj je presenetil izid. Pomembnejši od poraza je razmislek o ambicijah slovenske zunanje politike.
Samo enkrat na deset, petnajst let lahko veleposlanik pri Združenih narodih predstavlja državo v organu, ki nosi največjo odgovornost za svetovni mir in varnost, samo v svetovni organizaciji se lahko najbolj približaš procesom odločanja v visoki politiki. Združeni narodi so ambiciozna ideja in šibka institucija, a so esenca svetovne politike, kjer je prvo načelo suverene enakosti držav. To je še vedno najboljša šola diplomacije. Članstvo v varnostnem svetu je nemajhen dosežek tudi zato, ker je zanj treba zbrati dve tretjini glasov članic ZN na tajnih volitvah.
Tokratna kandidatura je bila težavna od vsega začetka. Odločitev o tem, da se bo Slovenija znova potegovala za nestalni mandat, je bila sprejeta pred več kot desetimi leti, še v času Bajukove vlade, Pahorjeva je idejo prevzela. V vzhodnoevropski regionalni skupini se je sicer lažje uveljaviti kot v zahodni družbi, kar pa se tiče podpore v svetovni organizaciji, članstvo v Evropski uniji tačas ni adut. Kako težko je breme, ni povsem jasno, vsekakor pa ima EU v ZN precejšen problem: v zadnjem času so se na njen račun zgostile kritike, najprej zaradi vojaškega posega v Libiji, potem ob resoluciji o Siriji; nejevoljo je lani povzročila zahteva za dvig statusa v svetovni organizaciji, s čimer je Unija dobila osemindvajseti glas v splošni razpravi; nekateri so ob tem govorili o »eroziji enakosti glasov držav članic«. Nezadovoljstvo povečuje tudi drža Evropske unije glede priznanja Palestine.
In vendar je dvomljivo, ali je slovenski poraz posledica članstva v EU. Bolj vprašljivo je, ali se je obrestovalo taktiziranje v zvezi s palestinsko državnostjo. Predvsem pa je umestna pomisel, ali je bilo stvarno pričakovali, da lahko dobro desetletje po prvem nestalnem sedežu slovenska država pričakuje ponovno izvolitev. Ob velikem številu držav, ki sploh niso nikoli sedele v varnostnem svetu, je pogostnost mandata zagotovljena predvsem za velike. Izvolitev je stvar matematičnega izračuna, šteje samo vsota številk. Zbrati je treba 128 glasov. To je veliko, razen tega so nekateri obljubljeni glasovi negotovi. Slovenija v postopku kandidature ni imela ustrezne podpore.
Ko je prvič kandidirala na položaj za obdobje 1998–1999, in takrat še ni bila članica EU in Nata, si je vnaprej zagotovila široko podporo članic Organizacije združenih narodov. Zmaga v prvem krogu je bila gladka. Letos so slovenski diplomati, s prvim vred, priznavali, da trdnih obljub ni na pretek in da je tekma zelo resna. V četverici je prva odstopila Armenija. Madžarska, spočetka nevarna tekmica, je stavila na predsedovanje Evropski uniji v prvi polovici letošnjega leta, ki pa ni prineslo točk; med sedemindvajseterico ni imela podpore. Favorit je bil Azerbajdžan, devetmilijonska muslimanska država ob Kaspijskem morju, ki ima nafto in plin, in je agresivno lobirala za zaželeni položaj. Iz domačih diplomatskih vrst so večkrat prihajale kritike »nenavadno ostre in negativne kampanje«, za katero je uradni Baku namenjal veliko denarja. Vtis je bil, da namigujejo še na kaj več. Toda treba je priznati, da je nekdanji sovjetski republiki uspelo zbrati veliko glasov tudi samo zaradi naklonjenosti islamskega sveta. Je članica Organizacije islamske konference in ta ima dvakrat več glasov kot Evropska unija, s katere podporo se je ponašala Slovenija. Vključena je tudi v številčno gibanje neuvrščenih. Medtem ko se je Mladika zanašala na podporo Unije, menda tudi Latinske Amerike, pa je nejasno, koliko islamskih držav in tako imenovanega tretjega sveta je lahko prepričala; pomisleke o azijskih in tudi afriških glasovih je imela tudi Mladika.
Pravzaprav je presenetljivo, da Azerbajdžanu v drugem krogu ni uspelo zbrati potrebne dvotretjinske večine navzočih. Kljub podpori pomembnih vplivnih blokov v generalni skupščini, med drugim je imel na svoji strani Turčijo, Kitajsko, Rusijo, je podpora v nadaljnjih krogih glasovanj nihala. Okoliščina, da je Slovenija vodila v nekaj začetnih krogih in dobivala več glasov kot favoritka, je zgovorna. Islamska republika iz Zakavkazja očitno ni bila tako odlična in nepremagljiva tekmica. Morda pa je bila Slovenija boljša kandidatka, kot so bili prepričani nekateri v tukajšnjih diplomatskih krogih, kjer je bilo že nekaj časa razbrati defetizem. Tekma je trajala šestnajst krogov, nakar se je zunanji minister, opravljavec tekočih poslov, po zaostanku 116 proti 77 v korist Azerbajdžana odločil za umik slovenske kandidature. Vnaprejšnje vztrajanje bi bilo jalovo, Samuel Žbogar je izbral pravšnji trenutek za odstop.
Poraz je predvsem posledica okoliščin, a v kandidaturo bi bilo treba preprosto vložiti več. Tezo je zdaj težko bodisi potrditi bodisi zavreči, za nazaj tega nikoli ne moreš izračunati. Potegovanje za tako pomemben mednarodni položaj, kot je varnostni svet, mora vedno postati projekt države, potrebno je intenzivno, aktivno lobiranje celotnega državnega vrha. Namesto tega smo opažali razhajanja na vrhu. Preteklo jesen je bilo iz premierske palače slišati glasne pomisleke, ali se tekma za prestižni sedež sploh izplača. Dvomi Boruta Pahorja pa niso bili samo finančni, namreč, koliko kandidatura in članstvo staneta. Razbrati je bilo tudi vsebinska razhajanja in pomisleke, čemu je položaj v varnostnem svetu potreben, kaj z njim pridobimo. Ko je septembra v Združene narode vstopilo palestinsko vprašanje, so bili predsednik republike, premier in zunanji minister različnih mnenj tudi glede tega. In težava je bila, da kandidiranje za varnostni svet in stališče do Palestine nista ravno nepovezani stvari.
Diplomat Žbogar je predvsem poznavalec Združenih narodov in multilateralizma, v času dveletnega slovenskega članstva v varnostnem svetu je delal na našem predstavništvu pri ZN. Po ukvarjanju s Hrvaško v prvi polovici ministrskega mandata je kandidatura postala zunanjepolitična prioriteta leta 2011. Vloženega je bilo veliko marljivega dela in neutrudnega lobiranja, tudi njegove diplomatske ekipe na misiji Združenih narodov v New Yorku. Vmes je bilo opaziti nekoliko preveč jadikovanja in tvitanja o nefer tekmi Azerbajdžana; če ni dokazov, je bolje, da ostaneš tiho. Izostal pa je razmislek, ali je cilj sploh dosegljiv, in izostal je širši angažma pri nabiranju glasov med članicami organizacije. Ni bilo opaziti, da bi se s tem kaj ukvarjal dosedanji predsednik vlade.
Kandidatura za sedež v ključnem organu svetovne organizacije ni samo stvar golega prestiža. Treba je tudi vedeti, kaj boš tam počel. Nismo veliko slišali o idejah, ki jih ima ta država glede velikih mednarodnih tem oziroma o predlogih, ki bi jih želela izpostaviti v Združenih narodih. Predvsem pa je umanjkala analiza o mednarodnem življenju slovenske države. Če je kandidatura sprožila razmišljanje o tem, ni bila zaman.
