Tiskane izdaje
Žičničarji so po prvih ocenah ostali brez približno petih milijonov evrov prihodkov, zato ni zagotovila, da bodo vsi upravljavci dočakali novo zimo, medtem ko Kanin že dobro leto ne obratuje več.
Že pred preteklo zimsko sezono je nekaterim vidnim upravljavcem smučišč - v Kranjski Gori, na Pohorju, Golteh - kazalo zelo slabo, potem pa jih je udarila še zelena zima. Ali s strahom pričakujete novo sezono?
Glede na statistiko se takšne zime zgodijo dvakrat ali celo trikrat v desetih oziroma petnajstih letih. Zadnja takšna kriza je bila leta 2001, pred tem pa v sezoni 1987/1988. Je pa res, da se je to zimo zgodilo prav vse: zelena december in januar, ko pa so nekateri centri le začeli delati, jih je prizadel še žled, da tudi do deset dni niso obratovali.
Toda šlo je s slabega na slabše tudi predvsem zaradi resnih finančnih težav, ki so se po takšni zimi bržkone zgolj poglobile.
Da, za nekatere centre to pred novo sezono pomeni zgolj še večje težave. Nekateri so na robu insolventnosti. Smučarski center Cerkno je letos obratoval le nekaj tednov. Edino dobro obdobje je bilo med počitnicami. Podobno je bilo na Kopah in v Mariboru. Lahko se pojavijo težave, saj danes banke financirajo zgolj tista podjetja, ki kreditov ne potrebujejo. Drugi, ki so v slabši kondiciji, pa ne izpolnjujejo pravih pogojev, da bi dobili denar.
Kaj pomeni zaprtje smučarskega centra, lahko vidimo v Bovcu, kjer je delo zaradi propadlega kaninskega smučišča neposredno ali posredno izgubilo skoraj sto ljudi. Je to zadnje opozorilo, da bo treba ubrati nov pristop k žičničarski dejavnosti pri nas?
Res upam, da je to veliko opozorilo za vse druge. V Bovcu so se trudili, da bi rešili, kar se je sploh še dalo, toda na koncu sta morala oba največja hotela zapreti vrata, po zaprtju tudi tamkajšnji gostinci slabo poslujejo. Bovškega zimskega turizma tako rekoč ni več. To je tisto, kar vedno poudarjamo - brez žičnic ni gorskega turizma. Žičnice so tiste, ki generirajo gorski turizem. Tako je povsod po svetu. Če v Sloveniji na leto ustvarimo dve milijardi evrov prihodkov v turizmu, po podatkih statističnega urada kar četrtino tega ustvarijo gorske občine in gorski centri. Vsi smučarski centri pri nas na leto ustvarijo med 20 in 30 milijonov evrov prihodkov, ampak to generira večino teh 500 milijonov iz naslova gorskega turizma. To ustvarjajo žičnice, ki prepeljejo polovico tujih gostov. Govorimo torej o zelo pomembni panogi.
Jo torej podcenjujemo?
Prej bi rekel, da ji ne namenjamo dovolj pozornosti. V tujini je to popolnoma drugače, saj vsi vedo, da žičnice ustvarjajo turistični prihodek. Zato dejavnost podpirajo ali na ravni občin, pokrajin ali države. Intenzivno jim pomagajo pri naložbah. Na Peci je pred to sezono na primer koroška dežela že drugo leto vložila 1,2 milijona evrov. V italijanskih Dolomitih bodo blizu Brixna letos vložili skoraj 45 milijonov evrov, od tega bo Južna Tirolska primaknila 75 odstotkov nepovratnih sredstev. V celotnih Dolomitih ustvarijo približno 300 milijonov prihodkov zgolj z žičnicami, celotni turizem tam generira med 3 in 3,2 milijarde evrov, medtem ko celotna Južna Tirolska pobere 5,5 milijarde. To naredi pol milijona prebivalcev. No, saj pri nas so tudi obstajale spodbude iz strukturnih skladov, a če bi želeli ohranjati konkurenčnost, je bilo to seveda premalo. V tokratni zimi smo po prvih izračunih žičničarji izgubili skoraj štiri milijone evrov do konca januarja in približno 900.000 evrov zaradi žleda. Tega izpada se ne da nadomestiti, medtem ko so bili stroški podobni kot v normalni zimi oziroma še višji, ker so morali ponekod dvakrat zasneževati.
Upravljavci smučišč in združenje ste sestavili delovno skupino, s katero naj bi našli formulo za rešitev dejavnosti in z njo prepričali vlado za pomoč. Kakšna bi lahko bila ta formula?
Ni nam treba izumljati nekaj novega ali nove čarobne formule, le pogledati je treba, kakšne prakse imajo v tujini, in jih uveljaviti v našem prostoru. Država bo težko prevzela to breme, saj se želi izločiti iz gospodarstva. Bolj verjetno je, da bi z nekakšnim skladom, ki bi deloval na lokalni ravni ali ravni pokrajin, vzdrževali obratovanje žičnic. Seveda pa bi morali najprej poiskati vir, ki bi takšen sklad napajal. Zagotovo bi se moral del denarja iz turizma vračati v sklad oziroma žičničarsko infrastrukturo. Konec koncev, če žičnic ni, tudi turistični delavci nimajo zaslužka, zato bi to moral biti njihov prvi interes, da se vlaga v žičnice. V Kranjski Gori so to pred lansko zimo ugotovili prvi v Sloveniji, zato je turistično gospodarstvo - resda v obliki posojila - pomagalo upravljavcu.
Ampak o takšnem sistemu govorite že dolga leta. Mar ne znate prepričati turističnega gospodarstva za takšno pomoč? Medtem so na Južnem Tirolskem turistični delavci sami predlagali povišanje turističnega davka, na primer.
Ja, ker tam na stvari gledajo dolgoročno, pri nas pa še vedno kratkoročno. Težko je nekoga prepričati, če pač sam ni prepričan. Ponavadi v Sloveniji ljudi prepričaš, ko je že prepozno, ko je vrag odnesel šalo in ko ni več poti nazaj. Toda če želimo naprej, moramo vzpostaviti aktivno sodelovanje, ki mora biti prostovoljno. Če bi morali to regulirati z zakonom, pri nas ne bo delovalo. Delavci v turizmu morajo preprosto pretehtati, ali so žičnice zanje tako pomembne, da bi jim lahko namenili del zaslužka za razvoj žičničarskega sistema. Ali pa tega zaslužka ne bo več. Si predstavljate, da bi zaprli smučišče v Kranjski Gori, kjer celotna vas živi od turizma? Tam šest od osmih družin živi na račun turizma.
Pa je pri nas dovolj prostora za vse danes delujoče smučarske centre?
Da. Na tujih trgih imamo namreč še ogromno rezerv. Prek združenja smo odšli tudi na češke in poljske trge, kjer smo iskali partnerje. Je pa res, da imamo pri nas neusklajene sisteme med žičnicami in nastanitvami. Malo je centrov, ki imajo to dobro urejeno, na primer v Kranjski Gori, na Rogli, v Mariboru in še ponekod. Preostalim centrom manjka prenočitvenih zmogljivosti, zato bi potrebovali vlagatelje, tudi tuje. Zaslužki v hotelih so namreč pet- ali šestkrat večji kot pri žičnicah.
Omenjate češki in poljski trg, kamor pa ciljajo tudi Slovaki s centri v Tatrah, kjer so pravkar končali ciklus vlaganj v višini 144 milijonov evrov. Na drugi strani so Srbi na Kopaonik v zadnjih letih vložili več kakor 40 milijonov evrov. Pri nas pa je zadnja naložba stara dve leti za eno sedežnico na Kopah. Ali bomo s tem izgubili zgodovinsko prednost v smučarski dejavnosti in tudi del tujih obiskovalcev?
Če ne bo novega naložbenega ciklusa, ki se je pri nas končal pred nekaj leti, lahko to resno ogrozi našo konkurenčnost. Res je, Srbi so v zadnjih treh letih vložili 45 milijonov evrov, s tem da že imajo dva nova projekta za Staro planino in Kopaonik, kjer letos gradijo dve novi napravi. Tam je država ustanovila podjetje, ki vse to financira. To je lahko nevarno, saj utegne ogroziti konkurenčnost našega gorskega turizma, torej poleg zimskega tudi poletnega. Nimamo izbire, pri nas moramo pognati nov ciklus naložb. Tuji kapital pri nas vidi interes, toda za odločitev potrebuje garancijo lokalne skupnosti ali vlade. Imamo izrazit negativni trend pri tujcih glede kapitalskih vlaganj.
Časa nimamo več. Poglejmo projekt bohinjskega smučišča, ki stoji že dve ali tri leta. Podobno je v Ribnici na Pohorju. Država je tam že pred dvema letoma obljubila pomoč za nove naložbe v žičniško in smučarsko infrastrukturo, pa se ni še nič zgodilo. Torej že pri narejenih načrtih zaostajamo, kaj šele pri morebitnih novih naložbah. Glede na življenjsko dobo žičnic bi morali vsako leto zgraditi ali zamenjati vsaj dve do tri naprave. Dve leti nismo nobene. Postali bomo muzej. Novih naložb se ne omenja. Živimo od danes do jutri. Toda z izgubo konkurenčnosti se bodo naši tradicionalni gosti, Hrvati in Madžari, preusmerili drugam oziroma se že preusmerjajo. To razliko za zdaj še uspešno polnimo s potenciali, ki so nam na razpolago. A brez vlaganj, obnove infrastrukture in dobre turistične ponudbe se bo zgodba hitro končala.
Bo posledica tega še kakšen Kanin?
Verjetno ne takoj, bo pa zagotovo ogrožena naša konkurenčnost, dodana vrednost turizma pa bo manjša. Če se bo takšno stanje nadaljevalo, bo še kakšen center prisiljen zapreti vrata.
Ali je odsotnost naložb najbolje vidna v Kranjski Gori v primerjavi s sosednjim Trbižem, ki ga še pred desetletjem sploh ne bi omenjali v istem stavku, danes pa je za nekaj razredov sodobnejše smučišče?
Tehtnica se zagotovo nagiba na trbiško stran. Toda za Trbiž je v celoti poskrbela Furlanija - Julijska krajina. Tam zdaj vsako leto zrase skupina novih apartmajev. Naložba v žičnice ustvarja naložbe v drugo turistično infrastrukturo, vse skupaj pa privablja vse več turistov.
Ali je majhnost naših smučišč izgovor? V Avstriji je 80 odstotkov tamkajšnjih smučišč manjših od SC Cerkno, na primer.
To je naša nacionalna kultura, češ da doma ni nič dobro. Slovenci podcenjujemo naše naravne danosti in to, kakšne možnosti nam dajejo. Po drugi strani si sami sebi zapiramo vrata z zakoni in predpisi. V Sloveniji imamo tretjino ozemlja zavarovanega z Naturo 2000, medtem ko so se Avstrijci ustavili pri 15 odstotkih. Sami si žagamo vejo, na kateri sedimo. Naše združenje veliko sodeluje s srbskimi smučišči. Če je v Srbiji kakšna zakonska ovira, zakon pač spremenijo, da stvari tečejo dalje v dobro gospodarstva, ne pa v dobro lobijev in vrtičkarjev.
Kako realna je zamisel, da bi vse slovenske smučarske centre upravljalo eno podjetje?
To je ena izmed teoretičnih možnosti, da bi ustanovili nekakšen holding slovenskih žičnic. Vendar moramo vedeti, da je lastništvo zdaj tako prepleteno, od zasebnih lastnikov do države prek Kada in Soda, da bo težko najti skupni imenovalec. Država je pred 15 leti spodbujala zasebni kapital, da je kupoval žičnice. Toda to je bilo nakupovanje s krediti, zato pa imamo danes na eni strani obubožane lastnike oziroma lastnike brez kapitala, na drugi strani pa obubožano gospodarstvo. Dva reveža pa težko pomagata drug drugemu.
Ali je pokopan predlog o državnem subvencioniranju obratovanja dostavnih žičnic, ki je prišel do parlamenta?
Žičnice so javni prevoz. Dostavne žičnice so pomembne za razvoj gorskega turizma, in če želimo ohraniti konkurenčnost, moramo zagotoviti celoletno obratovanje teh žičnic, ki pa v mrtvi sezoni porabijo več, kot ustvarijo. Tu je treba najti način za sofinanciranje oziroma za pokrivanje stroškov obratovanja, ki jih upravljavci ne morejo. V Avstriji morajo javne žičnice obratovati vse leto, tudi takrat, ko delovanje ni rentabilno. Zasebne žičnice temu niso zavezane, ampak obratujejo zgolj še poleti. Toda ne gre za to, da se žičnica vrti sama zase, ampak da generira prihodke preostalemu delu turizma.
Kako razvita je kombinacija zimske in poletne sezone pri nas? Capljamo za razvitimi evropskimi centri?
Ne bi rekel, da capljamo zadaj. Rekel bi, da smo ujeli rep. Dostavne žičnice, ki obratujejo tudi poleti, prepeljejo skoraj toliko potnikov kakor pozimi. Tudi število prenočitev v poletnem času se približuje številu prenočitev v zimskem. Tu smo naredili velik korak naprej, da lahko govorimo o celoletnem turizmu. Ponudba je vedno boljša in na to smo lahko ponosni. Zato sem optimist za slovensko žičničarsko dejavnost.
A optimizem bilancam upravljavcev ne bo pomagal.
Po letu 2001, ko je bila zadnja zelena zima, smo žičničarji dokaj dobro poslovali. Težave so se začele pred tremi leti z gospodarsko krizo in slabšimi zimami. Toda krize v Evropi ni več, mi pa smo v krizo junaško zakorakali dve leti pozneje. Tudi pri nas se zato mora nekaj premakniti, saj takšno stanje ne more večno trajati.
Je možno smučarijo, ki je najdražja prostočasna množična dejavnost, narediti cenejšo?
Smučarska vozovnica je v primerjavi z opremo in vsem drugim še najmanjši strošek. Primerjalno gledano je cena vozovnic na slovenskih smučiščih najmanj 20 odstotkov cenejša od primerjalnih smučišč v tujini. Celota pa je res zelo velik zalogaj. Zato bi morali predvsem stimulirati smučarijo otrok in mladine tako, kot smo nekoč že počeli, ko smo vsakega otroka v osnovni šoli vsaj enkrat postavili na smuči. Žičničarji so za to občutno spustili cene, proizvajalca Elan in Alpina pa sta zagotovila ustrezen kontingent opreme. Zato so lahko brez težav smučali tudi socialno šibkejši. Posledično so imele pretekle generacije tudi vrhunske športnike. Tu smo tudi na račun našega šolskega sistema marsikaj zanemarili.
Treba pa je opozoriti še na resen problem - v Sloveniji propadajo mali, lokalni smučarski centri. Ti pa so neverjetno pomembni za našo smučarsko prihodnost, saj otroci prav v teh centrih naredijo svoje prve zavoje. Lokalne skupnosti zanje nimajo denarja, država pa nima interesa. Majhni centri zato propadajo, toda problem se bo pokazal dolgoročno, ko ne bo več podmladka, ki ga je že zdaj malo.
