Slovenski animatorji smo obsojeni na letanje pri tleh

Tudi doma že nagrajena Čikorja, ki jo je navdihnila pesem Iztoka Mlakarja, je prvo delo, pri katerem se je svobodni grafični oblikovalec, ilustrator, animator, avtor stripov in programer računalniških igric iz Zagorja poskusil kot producent.

Je za avtorja animiranega filma to, kako ga promovirati, enako pomembno kot vsebina in montaža skupaj?

Filma ni umetnost narediti, umetnost ga je promovirati. Za kratke filme so festivali tako rekoč edina priložnost. Festivalov je prek deset tisoč in najbolj pomembno je, po katerem vrstnem redu se nanje prijavljaš. Najprej moraš poskusiti »pri sveti trojici«: Cannes, Benetke, Berlin. Če ti na katerem uspe, se vrata v svet široko odpro. A ti trije festivali predvajajo le svetovne premiere. Če si film prej prikazal drugje, si avtomatsko izločen. Sledijo festivali z licenco ameriške akademije za film. Če kratki film zmaga na katerem od teh, izpolni normo za nominacijo za oskarja. Čikorji se sicer ni uspelo prebiti na nobenega od »svetih treh« zaradi moje neizkušenosti in slabega načrtovanja, saj sem film prehitro prikazoval na drugih festivalih in izgubil status premiere, se je pa prikazovala na mnogih »oscar busterjih«. Na Irskem je celo zmagala. A žal sem s svojo neizkušenostjo spet zamočil, saj film pred nominacijo ne bi smel biti prikazan, jaz pa sem prehitro dovolil predvajanje nekaterim tujim televizijam in se s tem diskvalificiral.

Zmage, nagrade in zelo ugodne kritike za Čikorjo an' kafe so se kar vrstile.

Kar dobro je šlo. Čikorja se je predvajala na kakšnih 150 festivalih, v glavnem z dobrimi odzivi. Podpisal sem tudi pogodbo z največjim distributerjem kratkih filmov, ki po svetu distribuira angleško različico Čikorje. A še nisem dobil letnega poročila in ne vem, ali so kaj prodali ...

Američana, ki vam je ukradel identiteto, ste že preverili? Kaj je huje, da vam je ukradel vas ali vaš denar in nagrade?

To je bil tip iz Kalifornije, ki se ljubiteljsko ukvarja z animacijo. Spoznal sem ga na spletnem forumu animatorjev z vsega sveta. Všeč mu je bilo, kar delam, in začela sva si dopisovati. Ko so Čikorjo predvajali na festivalu v bližini kraja, kjer živi, sem predlagal, naj gre tja namesto mene, ker sam nisem imel za pot. Z veseljem je šel in poziral z zvezdniki v majčki Čikorje, ki sem mu jo poslal. Čikorja je na tem festivalu zmagala in tip je tudi nagrado prevzel v mojem imenu. Nakar je čisto »notr padu«. Film je zastopal vsaj še na petih festivalih, na treh prevzel tudi nagrade in se nanje tako navezal, da mi jih ni hotel vrniti.

Je v žep spravil tudi kaj otipljivega – ali le slavo?

Nagrade so simbolične – od petsto do tisoč dolarjev. Več, mislim na simbolno vrednost, so vredni kipci.

Ali ljudje v svetu poznajo kavne nadomestke, divke, proje, cikorije ali je bil naslov vašega filma zanje sredozemska eksotika?

Film so bolje sprejeli tam, kjer poznajo cikorijo kot kavni nadomestek, v Italiji na primer. Smešno je bilo v Braziliji, kjer imajo kave, kolikor hočeš, in so se grozno čudili, zakaj bi kdo pil nadomestke. Cikorijo sicer poznajo, a jo kuhajo kot mi špinačo. Niso razumeli, zakaj bi kdo nadomeščal kavo s špinačo.

Od kod vaša sentimentalna nagnjenost do cikorije? In do stare mame. Vam jo je ona kuhala?

Ravno ko sem začel delati Čikorjo, mi je umrla stara mama, na katero sem bil zelo navezan. Film sem posvetil njej (na nagrobniku v filmu je njeno ime). Ko sem bil mulc, mi je vsako jutro skuhala »kufe pa kruh«. Ko sem prvič slišal Mlakarja, se me je takoj dotaknil. Če si tri leta dan za dnem kvariš oči in kriviš hrbtenico z animiranim filmom, mora biti zgodba res nekaj posebnega in zelo »tvoja«, da zdržiš.

Na nekaj let si vzamete leto dni, da ustvarjate za dušo. Tudi Čikorja je iz tega »filma«. Kaj pa je vmes?

S kolegi živimo v glavnem od računalniških, izobraževalnih igric in podobnih multimedijskih projektov. Zadnje čase veliko delamo za muzeje – računalniške igre, ki jih otroci igrajo na ekranih, občutljivih na dotik. Prav zdaj delamo eno za Prirodoslovni muzej – interaktivno zgodbico o nesrečnem kitu, ki je pred leti nasedel in poginil v Piranskem zalivu.

V zgodbici o Čikorji je nasedel nono, ki ni nikdar izvedel, da mu je žena namesto drage prave kave kuhala čikorjo. Je recept za srečo to, da se sme v dobro družinskega proračuna koga tudi večno okrog prinašati?

Na nekem festivalu v Španiji je bila v žiriji tudi Egipčanka, režiserka in borka za ženske pravice. Nagrajena Čikorja ji je bila všeč prav zato, ker kaže moč ženske. Tudi pri njih poznajo pregovor »mož je glava hiše, žena pa vrat, ki obrača glavo«.

Je torej Čikorja bolj zgodba o ženski iznajdljivosti ali bolj o moškem prav?

Čikorja je ljubezenska zgodba, ki pa ne kipi od strasti. Včasih so se ljudje redko poročali iz ljubezni. Ta naj bi prišla kasneje. V Čikorji sta se nono in nona poročila »na mus«. Nona je visoko noseča že na poročni sliki in tudi v vseh drugih kadrih. Nono je do nje ves čas aroganten in grob, a na koncu, po njeni smrti, se izkaže, da jo je vendarle imel rad. Le pokazati ni znal.

Pri upodobitvi nonota in none ste izhajali iz poročne fotografije svojih starih staršev. Kako se je zasavski temperament ujel s primorskim, Mlakarjevim?

Osebe so konglomerat raznih oseb iz resničnega življenja. Enako jih je doživel Mlakar in tudi veliko drugih. Kakor sem si jaz prisvojil Mlakarjeva nonota in nono, ju tudi gledalci vzamejo za svoja.

Iztok Mlakar sprva ni bil navdušen nad vašo idejo, da njegovo zgodbo »posvojite« v animirani obliki. S čim ste ga prepričali?

Iztok Mlakar je zelo zaščitniški do svojega dela, kar je prav. Dela dobre stvari in se boji, da jih ne bi kdo pokvaril in bi bile videti cenene. Mojega dela ni poznal, zato sem prosil Vlada Poredoša [Orleki], da mi pomaga zmehčati teren. Proti koncu je bil tudi Mlakar že lepo »zmehčan«. Celo tako zelo, da je za premierno projekcijo na festivalu v Portorožu pripravil poseben uvod, pesem o pravi ljubezni. Ko sem jo slišal, je bil ves trud zadnjih treh let poplačan.

Kdo od ustvarjalcev Čikorje pa je imel največ težav? Producent Dušan Kastelic s scenaristom Dušanom Kastelicem, ta z režiserjem Kastelicem ali režiser s čistilko Kastelic?

Kot producent sem bil nenehno na bojni nogi s seboj kot režiserjem in nekajkrat celo tik pred tem, da se zadavim. Producent je imel odgovornost do filmskega sklada, ki ga je priganjal, režiser pa je hotel stvar narediti čim bolje.

Menda vas je filmski sklad zaradi Čikorje hotel tožiti?

Kar dvakrat sem zamudil rok za oddajo filma. Prvič so mi ugodili in ga podaljšali, drugič pa ne več. Zagrozili so s tožbo, če takoj ne vrnem denarja. Povedal sem, da denarja ne morem vrniti, ker sem ga porabil, in da bo moja firma bankrotirala, oni pa ne bodo dobili ne denarja ne filma. Obenem sem jih prosil, naj ga vendar pogledajo. Ko so ga del videli, so se odločili počakati. Bilo je zelo stresno.

Od kod tako dosledno izvirna podoba špecerije iz 30. let prejšnjega stoletja?

S sodelavcem Urošem Hohkravtom, ki mi je pomagal pri scenografiji, sem prečesal praktično vse etnografske muzeje po Sloveniji. Ogromno obiskov in kakšnih tri tisoč fotografij ali več.

Celo cene iz tistega časa ste raziskali. To, da je bila kava po sedemnajst in cikorija le štiri dinarje, nono opere vsake krivde.
Cene sem našel v košarici obveznih živil iz tistega časa. Kava je bila takrat res luksuz.

Naj bi ta resničnostna statistika pripomogla k slavi Čikorje ali ste vi tak perfekcionist?

To drugo. Ne verjamem, da je kdo sploh opazil, da so stvari zgodovinsko precej resnično predstavljene. Kot ponavadi, sem si s tem še dodatno zapletel življenje.

In shujšali ...

... predvsem sem postal bolj plešast.

Kako pa je perfekcionist Kastelic spregledal škatlo bonbonov Josip Kraš, ki ne spada v Čikorjo in 30. leta 20. stoletja?

To ni bila moja napaka. Škatlo sem zasledil na etnografski razstavi in verjel, da spada v tisti čas. A Josip Kraš je bil narodni heroj iz druge svetovne vojne. Včasih pa je treba tudi nalašč zagrešiti kakšno napako.

Je duša zdaj izpolnjena?

Več kot dve leti je, odkar sem film končal, in v bistvu o njem ne razmišljam več, ker sem že dolgo v »drugem filmu«. Je pa zanimivo, da šele zdaj doživlja širši odziv pri gledalcih.

Če so priznanja lepe reči – so tudi ta prišla z zamudo?

Nagrade in priznanja nikoli ne pridejo takrat, ko jih res potrebuješ. Če dan za dnem trdo delaš pri nekem projektu, večkrat tudi dvomiš o sebi in se vprašaš, ali ima smisel, ali bo to, kar delaš, sploh imelo pomen. Takrat bi potreboval nagrado!

Ima prevod Čikorje v angleščino kakšno posebno »ruralno« podlago?

Prevod je bil velik podvig. Prvo verzijo je naredil Branko Gradišnik, a je ni bilo mogoče lepo peti. Nato sem angažiral še nekaj prevajalcev, Angležev, »native speakerjev«, a tudi ni šlo. Ko je Gradišnik izvedel, da sem pomoč iskal drugod, se je razhudil, potem pa zagrizel v delo in naredil res dober prevod. Ruralna angleščina ni prišla v poštev. Če bi zatežili z narečji ali slengi, večina gledalcev, na primer na Japonskem, ne bi razumela. Zato je besedilo v preprosti angleščini. Mlakar je pesem odpel z italijanskim naglasom, kar da prevodu dodaten čar.

Koliko modelov je bilo potrebnih za sedemnajst likov?

Skoraj trideset: nono, nona, petnajst otrok, nona v poročni obleki, spalni srajci, starejša nona … Večina likov se v filmu po javi le za kakšno sekundo, a jih je bilo treba vseeno narediti enako skrbno kot modela nonota in none.

Pri tem ste menda malce goljufali. Otroci so nenavadno podobni staršem.

Ja, kar je pripeljalo do nekaj smešnih situacij. Ena hčerka je prav grda, ker je podobna nonotu, pa rečeš, ojej, ta revica se ne bo nikoli poročila.

To ni izkušnja iz vaše družine?

Ne, ne, mi smo vsi lepi.

Glede na program, s katerim je Čikorja nastala, predvidevam, da tudi precej pametni …

Če bi bil pameten, bi si našel udobno državno službico in se ne bi ukvarjal z animacijo. Programe za 3D-animacijo ustvarjajo najboljši programerji in matematiki in znano je, da tem možgani delajo drugače kot animatorjem. Zadnje čase k sreči prihajajo na trg bolj »človeški« programi, ki omogočajo lažje in bolj naravno oblikovanje likov in animacijo. Delo s programom, ki sem ga uporabljal, je bilo bolj podobno načrtovanju podzemne kanalizacije. In tudi približno tako zabavno. Poleg tega je stal samo 70 dolarjev.

Kako animator oživi lik?

Inspiracija so mi bile knapovske marionete iz hrastniškega muzeja. Namesto da bi knapi včasih po šihtu igrali nogomet, tepli žene ali se ukvarjali s kakšnim podobnim moškim športom, so se šli lutke. Lesenih marionet je ena sama toplina. Želel sem, da bi bili tudi liki v Čikorji taki, zato sem hotel animacijo sprva narediti ob pomoči animacije pravih lutk s t. i. tehniko stop-motion. Žal sem kmalu ugotovil, da za like v Čikorji potrebujem subtilno obrazno mimiko, česar pa nisem znal narediti z lesenimi lut kami. Zato sem se odločil za računalniško animacijo. Računalniški 3D-liki so večkrat videti plastični in gumijasti. Z animacijo, ki je namenoma malce trda in netipična za računalniško, sem poskusil ustvariti vtis ani macije stop-motion. Mislim, da mi je uspelo, saj so celo poznavalci nekajkrat zmotno zapisali, da je film narejen v tej tehniki.

Koliko slik ste izdelali za to, da je nono srečno prinesel nevesto čez prag?

To je bil cel podvig, štirinajst dni krepkega dela. Pri tej sceni je bil glavni problem nevestina obleka. Program, s katerim sem delal, ni omogočal dobre avtomatične simulacije gibanja blaga, zato sem moral nevestino dolgo obleko animirati »na roke«, kar je težje, kot se sliši, in to mi je verjetno pobralo največ las.

Zelo veliko, menda več let, pa bi vaš računalnik porabil za renderiranje Čikorje ...

Da računalnik iz približnega žičnega modela izračuna fotorealistično sliko, so potrebni visoka matematika in hudi računalniški algoritmi. Za vsako točko na ekranu je treba na stotine podatkov. Povprečno sliko je računalnik računal dve do tri ure. Za eno sekundo je potrebnih 25 slik, za osemminutno animacijo torej kar 12.000 ali tri do štiri leta računalnikovega dela. Če bi za končno upodabljanje uporabljal samo en računalnik, bi me na skladu dali iz kože.

Se boste v prihodnje še lotevali zahtevnih projektov?

Še bolj zahtevnih se bom! Sicer ni zanimivo. To je kot vzpon na Himalajo. Ko hodiš proti vrhu, preklinjaš, zaradi ozeblin izgubiš par prstov, ko pa se vrneš domov, že načrtuješ vzpon na še višji vrh. Se že ukvarjam z novim kratkim filmom, načrtujem pa tudi celovečerec.

Na temo ...

… človeške apatije oziroma tega, kako se ljudje ne upamo soočati z lastnimi problemi in strahovi. Film za današnji čas, z veliko simbolike. Čisto drugačen od Čikorje.

Pred leti ste že ustvarjali dela z veliko simbolike, stripe z aktualnimi političnimi vsebinami za Mladino, Delo ...

Nobenega stripa nisem narisal za svojo dušo kot Čikorjo. Vsi so bili naročeni. Največkrat so mi uredniki dali proste roke pri zgodbi, včasih pa so me tudi usmerjali. Najbolj »razvpiti« strip so Partizani , ki sem jih pred dvajsetimi leti risal za Mladino, za tiste čase provokativen in brezkompromisen časopis. Zato so morali biti tudi Partizani taki. O njih se tedaj še ni smelo govoriti slabo, zato sem v stripu zadevo pripeljal do absurdne skrajnosti. Partizani so bili plemeniti in mišičasti superheroji, Nemci in domobranci pa pokvečene pokvarjene kreature z deformiranimi genitalijami, ki so jih radodarno razkazovali. Partizanom sem genitalije cen zuriral. Strip sem risal pod psevdonimom in tudi domači niso vedeli, da sem avtor. Brali so ga vsi in se ob nekem božičnem kosilu zgražali, da kaj tako groznega pa res ne bi smeli objavljati. Spraševali so, ali vem, kdo ga dela. Niti za trenutek niso posumili vame.

Za Mladino sem risal tudi strip Afera JBTZ . Ko so Francija Zavrla izpustili iz zapora, sva s kolegom Lavričem naredila serijo plakatov Križev pot Francija Zavrla . Na Mladini so rekli: »To, to bi moral biti strip!« A meni ni bilo do tega. Na koncu so ga izsilili. Verjetno so mislili, da bo to strip o herojski epopeji revolucionarnih novinarjev Mladine, ki se borijo z državo, vojsko in tajnimi službami. A sem naredil obratno. Glavni pozitivni junak stripa je postal Miran Frumen, udbovec, ki je aretiral Janšo. Vsi drugi so negativci. S tem sem se zameril tako enim kot drugim.

Med njimi tudi Dragu Isajloviču.

Miran Frumen je bil glavni junak, bister in spreten. Kakor je v stripih v navadi, sem potreboval še njegovega nerodnega in ne preveč bistrega spremljevalca. To nehvaležno vlogo sem dodelil Isajloviču, ki je bil tudi agent udbe, čeprav je menda v resnici čisto inteligenten človek. Nekaj dni zatem, ko je Afera JBTZ izšla v obliki albuma, me je poklical Frumen. Zelo nadrealističen občutek, če te po telefonu pokliče glavni junak tvojega stripa. Všeč mu je bilo, da je bil edini dokaj normalen in pozitiven lik.

Zadnje čase se vaše ime pojavlja v kontekstu Eko kroga, zasavskih borcev za ekolo gijo. Kdaj se bodo v stripu ali risanki znašli vaši novi ekokolegi in lokalni politiki?

Z Eko krogom sem si življenje samo zapletel. A moral sem se vključiti. V stripih sem že večkrat obdelal temo apatičnih množic, ki potrebujejo nekoga, da misli namesto njih. Tudi sodobna demokracija deluje tako. Ljudje lahko odločajo le o obrobnih stvareh, kot je zakon o RTV ali oploditev lezbijk, življenjsko pomembne odločitve, kot je onesnažen zrak, se sprejemajo brez javnosti. Ljudje morajo spoznati, da ne bo nihče reševal njihovih problemov.

Zavozlan dimnik, Ekokrogova štafeta norosti, ki je premier Pahor ni hotel sprejeti, je vaše delo.

Pahorju je lahko žal, da kipca ni sprejel. Bil je znak spoštovanja in upanja Zasavcev, da nam bo pomagal urediti stvari.

Zakaj pikapolonica, ki večkrat preleti Čikorjo, nazadnje pristane na nagrobniku? Zakaj ne odleti v nebo in avtorju ne prinese belega kruha?

Pikapolonica je v filmu simbol človeške minljivosti. V nebo ne more odleteti, ker je previsoko, ker ima prešibka krilca. Tudi slovenski animatorji smo obsojeni na letanje pri tleh. Bel kruh pa itak ni zdrav.

Perfekcionist, ki je pesimist?

Bolje je biti pesimist. Nimaš velikih pričakovanj in si manjkrat razočaran.

Kolikšno breme pa je perfekcionizem za risarski dar?

Kar imam jaz, ni dar, ampak obsesivno-kompulzivna motnja. Stvar gnetem toliko časa, dokler ni natančno taka in točno tam, kot mora biti. Torej res bolj psihična motnja kot pa od boga dan blagoslov.