Slovo pisatelja Carlosa Fuentesa

Smrt pisatelja pomeni novo rojstvo za vse njegove knjige. Eden od velikanov latinskoameriške književnosti Carlos Fuentes je odšel v torek, 15. maja, v bolnišnici Angeles del Pedregal, v mestu, ki je postalo njegovo, Ciudad de México. Za sabo je pustil več kot 60 del, 60 svetov.

»Moja tehnika, kako ostati mlad, je, da veliko pišem,« je rekel v intervjuju za španski El Pais, ki je bil objavljen dan pred njegovo smrtjo. Pred kratkim je dokončal zadnji roman Federico na balkonu (Federico en su balcón), nekakšen fiktivni dialog z Nietzschejem, in začel nov roman, ki ne bo nikoli napisan. Pisanje je bilo zanj kot dihanje, pisal je do konca.

Carlos Fuentes je bil nenavaden mož, zdi se, da je bil že od rojstva zapisan uspehu, piše Barbara J. Terseglav v spremni besedi k njegovi noveli Aura. Rojen 11. novembra 1928 v Panami, kot sin uglednega diplomata, je imel možnost razviti vse svoje darove na najuglednejših šolah, do 16. leta se je šolal na Washington, D. C.; pri sedmih je naredil otroški časopis v angleščini in ga ilustriral. Navdih: zgodbe njegove babice. »Babice so največji romanopisci na svetu.« Pri trinajstih je objavil kratko zgodbo v angleščini, a nato našel ponovni stik z mehiško kulturo. »V španskem jeziku sem sanjal, žalil in se ljubil, moral sem začeti tudi pisati v njem,« je povedal za Publishers Weekly.

Že kot najstnik se je uprl vrednotam srednjega razreda svoje družine in vstopil v komunistično stranko. Sprva je podpiral Castrovo revolucijo na Kubi, a se je od nje odmaknil, ko je videl, v katero smer gre. Za razliko od svojih levičarskih kolegov intelektualcev Latinske Amerike je bil že zgodaj sposoben kritičnega pogleda na komunizem, zato je izstopil iz komunistične partije, a ostal zapriseženi marksist. (Med drugim je nasprotoval politiki venezuelskega voditelja Huga Cháveza, ki ga je imenoval Tropski Mussolini.) Vedno se je zavzemal za pravice zatiranih in bil kritičen do potez ZDA in mehiške vlade. Vse življenje je veljal za humanista, liberalca in »kritika vsakršnih ekscesov, tako na levici kot na desnici«, je zapisal Los Angeles Times. Ali kot je zapisal sam: »Nasilje je najočitnejši potni list 20. stoletja. Nasilje in njegova zadnja oblika, jedrski holokavst, sta vse kulture spremenila v obrobne.«

Velja za eno najmočnejših figur latinskoameriškega booma v poznih šestdesetih in sedemdesetih – skupaj z velikani, kot so rojak Octavio Paz, Perujec Mario Vargas Llosa, Kolumbijec Gabriel García Márquez in Argentinci Sábato, Borges in Cortázar –, vsi ti so takrat svež izraz »magični realizem« ponesli v svet. Čeprav je Fuentes vedno trdil, da je magični realizem, izraz, ki ga je sicer iznašel Alejo Carpentier, »značilen za enega samega pisatelja – Gabriela Garcio Marqueza«.

Od trenutka, ko se je Fuentes zavezal jeziku ali, kot sam pravi, »religiji jezika«, ki je tako pomemben sploh za pripovedništvo Latinske Amerike, je v svojih romanih raziskoval čas, prostor in identiteto in jih pretvoril, »stisnil« v popolnoma nove formo.

Po zbirki kratkih zgodb je pri devetindvajsetih napisal prvenec Najprosojnejše območje (La región más transparente, 1958), ki mu je tudi zaradi eksperimentiranja z jezikom in formo (flešbeki, notranji monologi in pogovorni jezik...) prinesel širšo prepoznavnost. Leto 1962 je bilo morda najbolj polno leto njegovega življenja, je rekel, »ko je najbolje ljubil, pisal in se boril.« Takrat sta namreč izšli dve njegovi deli Aura in Smrt Artemia Cruza, fragmentarna izpoved skorumpiranega ostarelega mehiškega milijonarja.

»Aura [slovenski prevod Barbara J. Terseglav] je roman o življenju in smrti, Artemio Cruz pa o smrti življenja,« je takrat rekel. »Oba druži uporaba druge osebe ednine, ki omogoča, da se z lahkoto giblješ v vseh časih, tudi onkraj smrti.«

Smrti Artemia Cruza je sledil roman Levitev (Cambio de piel, 1967), ki raziskuje in reinterpretira mehiške mite, toda kritiki so si edini, da je njegov najbolj temeljni roman Terra nostra, ki se razteza na več kot osemsto straneh in treh kontinentih in poskuša z različnimi pripovednimi in stilističnimi prijemi ujeti zgodovino španske Amerike (sam ni maral izraza Latinska Amerika) od njene geneze do 21. stoletja. Alenka Bole Vrabec, ki je roman leta 1991 prevedla v slovenščino, Fuentesa opisuje kot »čarovnika metafore«. Terra nostra mu je prinesel mednarodno prepoznavnost in številne nagrade, med drugim nagrado Romula Gallegosa, Cervantesova nagrado leta 1987 in leta 1994 nagrado asturijskega princa.

Stari gringo (Griengo viejo, 1985), roman o tem, kako hitro se ideali revolucije sprevržejo, je bil njegov prvi roman, ki je postal pravi bestseller severno od mehiške meje, po njem so posneli film z Gregoryjem Peckom in Jane Fonda (1989), s katerim menda avtor ni bil zadovoljen.

Fuentes je za svoje delo prejel številne literarne nagrade, njegovo ime se je ves čas vrtelo med kandidati za Nobelovo nagrado, a je ni nikoli dobil, kot je nikoli ni dobil Borges. Zato pa jo je leta 1990 dobil njegov prijatelj in sonarodnjak Octavio Paz, s katerim ju je sprva družilo prijateljstvo, kasneje pa sta se razšla v političnih prepričanjih.

Po šestdesetem letu ga je napadel proustovski črv, kot je rekel, takrat je napisal roman Diana ali samotna boginja lova. Polbiografska izpoved slavnega pisatelja in »Don Juana«, ki se zaplete s filmsko zvezdo Diano Sorel, je hkrati kritika holivudskega sveta v začetku sedemdesetih, prepletena s krutimi političnozgodovinskimi dogodki v Vietnamu in Mehiki. Navdih je bila njegova resnična ljubezenska avantura z ameriško igralko Jean Seberg, eno od zvezd francoskega novega vala v šestdesetih, ki bo v filmskem spominu zapisana kot Patricija v Goddardovem Do zadnjega diha.

S Sebergovo se je pisatelj srečal na novoletni večer leta 1970, ko je v Santiagu snemala vestern. Zaradi aktivne vloge v gibanju za pravice temnopoltih, sploh v politični skupini Črni panterji, jo je prav v tistem obdobju začela preiskovati FBI in sprožila medijski linč, ki je posledično sprožil razpad družine, smrt njenega komaj rojenega otroka in njen osebnostni razkroj. (Njena tragična zgodba spominja na roman Heinricha Bölla. Izgubljena čast Katarine Bloom). Razpadajoče truplo Jean Seberg so našli leta 1979 na zadnjem sedežu njenega avtomobila v 16. pariškem okrožju, enajst dni po smrti, ki naj bi nastopila »zaradi prevelikega odmerka alkohola in drog«. »Kar je ostalo od nje, je bilo prekrito s cigaretnimi opeklinami,« zapiše Fuentes.

»Verjel sem, da literatura, moj evangelij, opravičuje vse,« piše v Diani. »Drugi so se v njenem imenu vdajali drogam, alkoholu, politiki, jaz pa sem se, in nisem bil edini, vdajal ljubezni, lastil sem si pravico do oddaljenosti, igranja z ljudmi, okrutnosti. In kot vedno sem si govoril: Dokler ne izdajam literature, ne izdajam niti sebe samega.«

»V indo-afro-iberski Ameriki je roman tekmoval z zgodovino, ki je veliko bolj fantastična od katerekoli Borgesove zgodbe,« je zapisal v zbirki esejev Pogumni Novi svet (ki jih je zbral ob petstoletnici odkritja Amerike). »Vsi smo otroci Hernána Cortésa, imenovanega očeta, in neznane indijanske ali črnske matere.«

V deželi, kjer se azteški bog v obliki pernate kače Cuetzalcuotl enači s Kristusom, boginja zemlje Tonantzin z Marijo iz Guadalupe, so bila vsa španskoameriška mesta, pa naj bo to Buenos Aires ali Ciudad de México, ustvarjena dvakrat. In zato, pravi Fuentes, nobene druge dežele tako obupno ne zahtevajo, da bi se jih ubesedilo. »Z literaturo hočemo ustvariti drugačno, boljšo resničnost – nov svet novega romana. Vsak pisatelj poimenuje svet. Toda indo-afro-iberskoameriškega pisatelja je prevzela potreba odkritelja: če sam ne bom poimenoval, ne bo poimenoval nihče; če jaz ne bom pisal, bo vse pozabljeno; če bo vse pozabljeno, nas ne bo več.«

»Ime in glas. Kako ti je ime, kdo sta bila tvoja oče in mati, kako se je prej imenoval ta hrib in kako se zdaj imenuje ta ptič, katere so tvoje besede, kako govoriš, kdo govori prek tebe, za koga delaš, česa se spominjaš...? Moramo si postavljati vprašanja preteklosti in vprašanja prihodnosti, dokler najstarejši problemi ne najdejo rešitve.«