Smisel našega obstoja so učenci, za katere skrbimo

Michael Moriarty: Tako rekoč nemogoče se je bilo znebiti slabega učitelja - obstajajo in niso se pripravljeni spremeniti.

Objavljeno
14. avgust 2014 19.08
Sonja Merljak, šolstvo
Sonja Merljak, šolstvo
Čas med šolskima letoma je tudi čas, ko lahko vsi, ki sodelujejo v izobraževalnem procesu, razmislijo, kje so in kam si želijo iti. Šolska barka potrebuje kapitana z vizijo, tako na ravni posameznih šol kot sistema v celoti. Danes si ravnatelji najtežje vzamejo čas prav za vodenje. Povsod po Evropi jim nalagajo administrativno breme, pokopani so pod kupi papirjev. Kako poskrbeti, da bodo imeli čas denimo biti v oporo učiteljem?

Michael Moriarty, irski predsednik Evropskega združenja delodajalcev v izobraževanju (European Federation of Education Employers, EFEE), ki je skupaj s sindikati ključni sogovornik vlad pri oblikovanju izobraževalnih politik, ugotavlja, da imata Irska in Slovenija veliko skupnega. Majhni državi s podobnim izobraževalnim sistemom se lahko veliko naučita druga od druge. »V slogi je moč, pravimo na Irskem,« pojasnjuje.

Tudi pri nas poznamo ta pregovor. Se ga pri vas kaj bolj držite?

Sem entuziastičen zagovornik socialnega dialoga. Moramo se pogovarjati, ampak pomemben del dialoga je, da se znamo tudi poslušati. Če smo ga lahko okrepili na evropski ravni, ga lahko okrepimo tudi na ravni držav. Dialog je boljši kot sklicevanje konferenc in dajanje izjav; to je megafonska diplomacija. Delovati moramo skupaj in ne smemo pozabiti, da smo vsi, ki smo v šolstvu, tu zaradi učencev, ki so nam zaupani v varstvo.

Kaj je cilj izobraževanja v Evropi danes?

O tem se zadnje čase veliko govori, saj se je zaradi gospodarske krize v zadnjih petih letih dajalo veliko poudarka zadovoljevanju potreb posameznih panog. Politiki se osredotočajo na ustvarjanje novih delovnih mest, na oživitev gospodarstva. Evropa tekmuje s Kitajsko, Bližnjim in Daljnim vzhodom in ZDA. Ljudje so vse bolj izobraženi, obvladajo spekter veščin, saj so manj zahtevna delovna mesta danes predvsem v državah s slabše razvitim gospodarstvom, kot sta Kitajska in Indija. Izgubljena delovna mesta je treba doma nadomestiti z novimi v panogah, ki zahtevajo višjo raven znanja in veščin. Njihovo zagotavljanje je pomemben element izobrazbe, ne more pa to biti njen edini namen. V kriznih časih je to resda nacionalna prioriteta, ampak sčasoma se vse uravnoteži. Kriza bo minila, državljani se bodo lahko znova zaposlili. Ker v tem času tako socialno kot intelektualno najbolj trpijo tisti, ki so na družbenem obrobju, se bomo lahko osredotočili tudi nanje.

Kakovosten izobraževalni sistem ne sme nagovarjati samo posameznika, ampak vso družino, tudi starše. Velikokrat je neuspešen ravno zato, ker potiska na družbeno obrobje nove in nove rodove. Moč vsakega naroda merimo po tem, kako uspešen je pri reševanju težav najšibkejših članov družbe; tudi v časih krize in predvsem po njej je treba poskrbeti za ustrezne zdravstvene, izobraževalne in socialne politike. To je ključ za rast. Nihče si ne želi, da bi imel v prihodnosti več ljudi na obrobju in da bi ti imeli več socialnih težav kot prej.

Govorite, kot bi bili sindikalist, ne pa predstavnik delodajalcev.

Zastopam ravnatelje in šolske skupnosti. Šole zrcalijo svoje lokalne skupnosti. Na Irskem učitelji in ravnatelji skupaj razvijamo izobraževalne načrte za naše šole. Ne smemo pozabiti, da so – ne glede na to, ali smo ravnatelji, učitelji ali sindikalisti – smisel našega obstoja učenci, za katere skrbimo. Za kakovostno izobraževanje potrebujemo najboljše učitelje, ki so zadovoljni v službi, in dobra vodstva šol. Torej bi bilo narobe, če ravnatelj ne bi imel istih teženj kot učitelji. Med nami so lahko razlike v plačilu, ki ga dobivamo, ampak naše poslanstvo je poučevanje. Veliko ravnateljev izhaja iz učiteljskih vrst.

V Sloveniji se že dalj časa pogovarjamo, da bi morali tudi šole ocenjevati in jih razvrščati po kakovosti. Ali to sploh lahko izmerimo?

Povsod po svetu si prizadevajo, da bi ocenili delovanje šol, da bi ugotovili, kakšne uspehe dosegajo učenci na posamezni šoli. Kakovost šole ponavadi merijo tako, da ocenjujejo učitelje. Toda poučevanje je profesija, podobno kot medicina. Poskrbeti je treba za zelo dobre osnovne standarde, pod katere šole ne smejo pasti. Obenem je treba skrbeti, da se učitelji še naprej izobražujejo. Problem se pojavi, če meriš le končni rezultat. Kako boš to storil? Bilo bi zelo nepošteno, če bi vse bilo odvisno od akademskih dosežkov učencev. Ti so denimo zelo odvisni od lokacije šole. Šole v boljših območjih se ponavadi izkažejo za boljše od tistih, ki so v okoliših, kjer je večina prebivalcev iz ­delavskega razreda.

Boljše merilo je ugotavljanje, kako šola deluje kot celota. Šola je kot ladja in vsak zaposleni je član posadke. Vsi morajo skrbeti, da ladja varno potuje. Morda so ladje različno kakovostne, ampak vse morajo imeti dovolj usposobljeno posadko, da lahko poskrbi za rezultate. To, da otrokom preprečiš, da izpadejo iz sistema, je lahko bistveno pomembnejši kazalec kakovosti šole kot izvrsten učni uspeh učencev v šoli, ki ima srečo, da je v okolišu, v katerem živijo premožnejši starši, ki jim je mar za učni uspeh svojih otrok. Merila kakovosti morajo torej vključevati posvetovanja s starši, saj so oni klienti šole, pa tudi z učenci, učitelji in ravnatelji.

Kaj pa če je šola v okolišu, kjer še tako velik trud učiteljskega zbora ne more priti do izraza?

Odvisno je, kaj je merilo. To, da morajo vsi učenci doseči določeno raven, zame že ni. To je tako, kot če bi merili, kdo bo hitreje prišel v sosednje mesto, ki je oddaljeno petdeset kilometrov. Nekdo potuje po avtocesti, drugi po zaviti gorski poti. Kdo je boljši voznik?

Dosežke je treba umeriti; obtežiti s socio­ekonomskim ozadjem učencev, z zanimanjem staršev za to, kako se otroci odrežejo v šoli. Če šola zanje ni vrednota, svojih otrok ne bodo spodbujali pri učenju. Vse to je treba upoštevati. Tudi na Irskem mediji poskušajo rangirati šole glede na to, koliko učencev nadaljuje študij na fakulteti. Seveda bodo šole v Dublinu imele več takšnih učencev.

Kakšna je vloga ravnateljev v šoli? So bolj menedžerji, ki morajo vse pogosteje upravljati predvsem šolske finance, ali so strokovni voditelji šolskega osebja? Pri nas se zdi, da se vse bolj ukvarjajo z birokracijo.

To je velika dilema vseh, ki delujemo v šolstvu. Predstavljajte si, da vozite voz. Če nenehno pogledujete v tla, vidite, kako se obračajo kolesa, ampak tako se boste zaleteli. Vodja mora vedeti, kam se pelje, mora imeti vizijo. Danes si ravnatelji najtežje vzamejo čas prav za vodenje. Povsod po Evropi nam nalagajo administrativno breme, pokopani smo pod kupi papirjev. S sindikalisti se pogovarjamo, kako poskrbeti, da bodo ravnatelji imeli čas za vodenje, da bodo imeli čas biti v oporo učiteljem.

V Sloveniji ravnatelji opozarjajo, da težko nagradijo dobre učitelje in kaznujejo slabe. Je tudi na Irskem tako?

Tako rekoč nemogoče se je bilo znebiti slabega učitelja. In treba je priznati, so slabi učitelji, ki se niso pripravljeni spremeniti. Zdaj smo poskrbeli za sistem, ki v treh ali štirih letih omogoča podporo, pregled in evalvacijo. Če se učitelj v tem času ne bo izboljšal, ga bomo lahko odstranili iz profesije. Imamo tudi zbornico. Ta profesionalizira naše delo. Določa, kakšen mora učitelj biti. Če nisi tak, imaš lahko težave.

Ampak ključna šibkost sistemov po Evropi je ravno ta nemoč, da bi odstranili učitelje, ki se ne želijo izboljšati. Sindikati so zavezani k temu, da ščitijo svoje člane, ampak zavezani so tudi k temu, da njihovi člani ravnajo profesionalno. Tudi v drugih profesijah je to običajno. Vsi skupaj si moramo prizadevati, da so zaposleni v tej profesiji dovolj usposobljeni za to delo in da se želijo še izboljšati. Sicer delamo medvedjo uslugo učencem.

Kakšen je vaš položaj v odnosih z vladami? Vlade so pravzaprav resnični delodajalci, saj dajejo denar za učitelje, ravnatelji ste sicer vodje, ampak nimate tako prostih rok kot denimo direktorji v podjetjih.

Res je, pri nas tudi ni tako, da bi nas kar odpustili, če ne dosegamo rezultatov. Ne gre toliko za najemanje in odpuščanje, ampak za izboljševanje. Vse življenje se učimo. In v učiteljskem poklicu nastopi čas, ko moraš imeti pripravljeno strategijo izhoda. Učitelji so lahko po dvajsetih letih popolnoma izčrpani. Nočejo več učiti. In takrat je treba poskrbeti zanje. To je predvsem naloga sindikatov in lokalne skupnosti. Spominjam se, kako mi je zdaj že pokojni kolega pravil, da smo učitelji kot Indijanci. Mladi so bojevniki, stari so modreci in poglavarji, ampak problem so tisti v sredini.

Deležniki v izobraževalnem sektorju so učitelji in njihovi sindikati, delodajalci, učenci in starši pa tudi vlade, ki načrtujejo izobraževalne politike. Vse se vrti okoli sodelovanja in posvetovanja. Na evropski ravni EFEE sodeluje s sindikati, ker lahko tako vplivamo na politike. Podobno je na nacionalni ravni. Ključni problem je vedno denar. Koliko sredstev bo namenjenih šolstvu.

Na Irskem imamo zelo močan sindikat, najmočnejšega v državi. Štirideset let sem v tem poslu, pa sem zdaj ob tej gospodarski krizi prvič videl, da so učitelji privolili v znižanje plač. In to dvakrat, brez stavke. Nikoli si nisem mislil, da bodo to sprejeli. Pokazalo se je, da sindikat vodijo odgovorni voditelji. Morda mislite, da govorim kot delodajalec. Ampak moram reči, da bo nekoč nastopil čas za povračilo. Časi se bodo izboljšali. Takrat bodo učitelji lahko rekli, zategnili smo pas, ko je bilo treba, zdaj je na potezi vlada, da spet nameni denar za naše plače in izobraževalni sistem. Prioriteta celotne Evrope je ta trenutek oživitev gospodarstva in znotraj tega vlade zanima, kako lahko k temu prispeva šolstvo. Ampak prioritete se lahko spremenijo.

Na začetku ste izpostavili, kako pomemben je za vas socialni dialog. Kako je bilo z njim v državah, v katere je prišla trojka?

Lahko povem, kako je bilo pri nas. Na Irskem je bilo področje gradbeništva neregulirano, ker je vlada pobirala visoke davke, ki jih je potem namenila za zvišanje minimalne plače, otroške dodatke in podobno. V interesu ji je bilo, da se gradbena industrija razmahne. Gradili smo stavbe, ki jih nismo potrebovali. Potem se je zgodila kriza, vsa ekonomija se je sesula in odrešiti nas je morala trojka. Prej so nas imenovali keltski tiger, ker smo bili država hitrega gospodarskega razvoja. Iz ruralne družbe smo v kratkem času postali zelo razvita družba. Vlada, delodajalci, sindikati, kmeti in drugi socialni partnerji so se dogovorili, kakšen bo razvojni načrt države. Poskrbeli smo za rast plač in produktivnosti; dvajset let ni bilo nobene stavke. To nam je dvignilo ugled v mednarodni skupnosti. Prišli so tuji vlagatelji.

Potem je gradbeništvo propadlo. Iz tega smo se naučili pomembno lekcijo. Trojka je vztrajala, naj vlada zmanjša število zaposlenih v javnem sektorju, naj se znižajo njihove plače. Seveda tu ni bilo dialoga, vse to nam je bilo vsiljeno. Sindikati so proti svoji volji sprejeli, kar se je zgodilo. Nihče noče trpeti, vsi bi radi, da nekdo drug trpi, to je normalna in naravna reakcija. Vlada je pač potegnila unilateralne poteze, da bi konsolidirala finance. In to je pravzaprav tudi njena naloga.

Ampak na Irskem se delodajalci, sindikalisti in predstavniki ministrstva za izobraževanje še vedno sestajamo in pogajamo o celem spektru vprašanj, zato so razmere v šolstvu razmeroma mirne. To je fantastičen uspeh in zanj je potrebno troje: pogum, vodstvene sposobnosti in predanost. Pri vodstvu sindikata, pri delodajalcih in pri ministrstvu. Hkrati moramo vsi tudi tvegati. Če ti na sektorski ravni uspe zgraditi tak odnos, je to ključ za prihodnjo rast in razvoj. Če ni miru in harmonije, ki bi se prenašala do posameznih šol, ne moreš imeti kakovostnega izobraževalnega sistema, ki si ga vsi želimo.

V zadnjem letu deležniki v Sloveniji niso vedno znali sesti za mizo in se pogovoriti, ampak so se veliko pogovarjali tudi prek medijev.

V vseh državah so si vprašanja in dileme zelo podobni. Ko se začneš bilateralno dogovarjati s kolegi iz sindikata, hitro ugotoviš, da ni tako velikih razlik v željah. Mi si želimo kakovostno izobraževanje, oni si želijo, da bi bili učitelji zadovoljni in dobro plačani, kot jih pač lahko država najbolje plača. Ultimativno vsi hočemo dober izobraževalni sistem. Vsak hoče biti del uspešne zgodbe. Problem je, ker smo bolj zainteresirani za to, kar imamo sami povedati, kot za to, kar imajo povedati drugi. Eno je poslušati in drugo je tudi slišati. S tem ko se poslušamo, odkrijemo, kaj imamo skupnega, in ko to ugotovimo, lahko iz tega nekaj zgradimo. Tudi v izobraževanju. To je ključ do uspeha. Tega bi se morali zavedati tudi v Sloveniji.