Tiskane izdaje
Kerrie Holley je računalniški arhitekt programske opreme najvišjega kova. Strokovna javnost ga uvršča med petdeset najpomembnejših temnopoltih ljudi v raziskovalni sferi. Podjetje IBM, za katero dela od leta 1986, mu je leta 2006 podelilo naziv IBM Fellow, najvišje priznanje korporacije. Odraščal je v revni čikaški soseski. 24. oktobra prihaja v Slovenijo, kjer bo na dogodku Ključ do rešitev v Portorožu nastopil kot eden od predavateljev.
Kakšno je bilo vaše otroštvo v Čikagu?
Precej težko, predvsem pa polno izzivov. Odraščal sem v južnem delu Čikaga in v tistem času je bila to precej nevarna soseska. Imel sem srečo, da sem obiskoval dobro srednjo šolo, a osnovna šola je bila pravo nasprotje. Moja babica, ki je vzgojila mene ter moje brate in sestre, je bila pri vzgoji zelo stroga, kar je otroštvo še dodatno otežilo. Doma sem bil ravno pred nekaj tedni, tudi sicer se pogosto vračam. Soseska, v kateri sem živel, je vsekakor doživela izboljšave, še vedno pa obstajajo predeli, kjer je ogromno revščine in kriminala.
In kako otrok iz takšne soseske dvajset let pozneje postane IBM Fellow?
To je bilo potovanje, ki ga kot otrok seveda nisem predvidel. Sem pa že zelo mlad dojel, da mi pri osebnem napredku in poti iz začaranega kroga revščine lahko pomaga le izobrazba, zato sem se osredotočil predvsem nanjo. To je bil prvi korak. Imel pa sem tudi srečo, da sem večino otroštva preživel v centru Sue Duncan Children's Centre, ki deluje še danes. To je vsekakor olajšalo mojo pot.
Tam sem preživljal čas po šoli, center je bil zatočišče za vse nas mulce. V centru sem – čeprav se tega takrat seveda nisem zavedal – dobil dodatne spretnosti. Učiti smo se morali geografijo sveta, črkovanje, ko smo prišli v višje razrede osnovne šole, smo morali pisati pesmi ali kratke zgodbe. In Sue nas je venomer ocenjevala s tistim svojim rdečim svinčnikom. Še malce starejši smo prevzeli mentorske vloge in učili mlajše učence, kar je bila super izkušnja.
Kasneje sem otroke tam učil matematiko, kljub temu da sprva nisem imel nobenih izkušenj. Ko moraš kar naenkrat pripravljati ure, delati razpored lekcij, učnih ur, je to pomembna učna izkušnja za vsakega, še posebej za mulca iz takšnega okolja, kakršnega prihajam.
Matematike ne mara večina odraslih, kaj šele otroci. Kako jo lahko otroku, ki se muči z njo, predstaviš na pravi način?
Mislim, da mi je uspelo predvsem zato, ker sem se jim lahko posvetil ena na ena. Spomnim se mulca, ki je danes že odrasel in s katerim sva celo prijatelja na facebooku. Z matematiko je imel strašne težave, a ker sem imel možnost z njim preživeti veliko časa, je kmalu postal res dober. Če imaš možnost, da se učitelj s tabo ukvarja ena na ena, je to vsekakor prednost. Postaneš bolj samozavesten in stvari ti postanejo všeč, saj si v njih kar nenadoma dober.
Na drugi strani pa je Bob Marley nekoč dejal, da bi, »če bi bil izobražen, bil navaden bedak«.
S tem se lahko poistovetim in razumem, kaj je želel povedati. Obstajajo različne stopnje znanja. Odraščanje v težkem okolju ti da tisto drugo vrsto vedenja – družbeno inteligenco, sposobnost preživetja in možnost prilagoditve, česar te v šoli ne naučijo. Sam sem bil radoveden otrok, in ko pomislim na Marleyjeve besede, se z njim strinjam v tem, da je treba stvari tudi početi, jih narediti, živeti in se jih ne le učiti iz knjig.
Bil ste tudi mentor Arneju Duncanu, današnjemu ministru za izobraževanje.
Drži, Arne je najstarejši sin Sue Duncan, osem let je mlajši od mene. A on nikoli ni imel učnih težav, jaz sem mu le pomagal, da je bil še boljši. Bil je zelo bister otrok.
Ki je odrastel v ministra v Obamovi administraciji ...
Spomnim se, da me je poklical kakšen dan, preden so ga tudi javno imenovali, da bi mi povedal novico. Je čudovit človek, skromen, tudi sam je bil kot otrok izredno osredotočen na izobrazbo. Počaščen sem, da me, kadar sem z njim v javnosti, predstavi kot svojega mentorja. Seveda sem ponosen na to, da se mu zdi, da sem igral pomembno vlogo na njegovi poti.
»Reci, da je mogoče, in naredi,« je stavek, ki ga pogosto izrečete na predavanjih. A včasih je to lažje reči kot zares storiti.
Tudi jaz sem moral priti do tega. Ko sem začel delati kot programer, je bilo IBM vodilno podjetje na trgu. Opazoval sem vse tiste uspešne tipe, vsi po vrsti IBM Fellows, in bil prepričan, da meni kaj takšnega ne bo nikoli uspelo.
Nad njimi sem bil popolnoma očaran, navdušen nad njihovimi sposobnostmi; spomnim se, da sem si želel, da bi bil tako pameten, pronicljiv, sposoben ... Nekaj časa sem potreboval, da sem dojel, da sem v poslu šele nekaj let, oni pa jih imajo za seboj že vsaj dvajset. Sodelavec iz Nemčije me je takrat ob mojih dvomih označil za norega in napovedal, da bom tudi sam nekoč prišel do te stopničke.
In to je bila, če danes pogledam nazaj, tista prva točka, ko sem dojel, da res lahko postanem nekaj. Dojel sem, da si natančno tisto, kar verjameš, da si, in prestavil svojo miselnost v to prestavo. Ko začneš verjeti, odstraniš vse tiste mentalne ovire, ki si jih v resnici sam ustvariš: nisem dovolj pameten, ne vem dovolj, ne znam tega ali onega. Takšna miselnost ti preprečuje, da iz sebe potegneš najboljše. Ko začneš zares verjeti vase, začneš postajati boljši in stvari postanejo čisto zares dosegljive.
Zdaj pa ste eden vrhunskih računalniških strokovnjakov. Danes še preveč radi kažemo s prstom na otroke, ki ždijo za računalniki, in vzdihujemo, kako je bilo včasih bolje, ko je bilo naše otroštvo veliko bolj čisto in svobodno brez vse te tehnologije. Pozabljamo, da bi računalnik, če bi nam ga takrat kdo ponudil, zagrabili z obema rokama in bi nam bilo za drevesa in parke najverjetneje enako malo mar kot otrokom danes.
Zagotovo. Računalniki so super. Nekje sem prebral, niti ne vem, ali drži, da so se podobne debate vnemale ob komercialnem prihodu knjig. Računalnik je vsekakor veliko bolj interaktiven kot televizija. Obstajajo neverjetne igre, ki pripomorejo v učnem procesu. Otroci se tako veliko prej naučijo brati, naučijo se IT-veščin, starši pa so odgovorni za to, da svoje otroke pripravijo do gibanja in socializacije zunaj sveta ekranov. Aplikacije nam omogočajo vstop v popolnoma nov svet, z današnjo tehnologijo se lahko zabavamo, izobražujemo, tega je ogromno ...
Tu je morda na mestu večno vprašanje o jajcu in kokoši. Je med ljudmi najprej nastala potreba po novih tehnoloških dognanjih, ki bi lajšala življenje, ali so v naš mali svet najprej prišle vse te aplikacije, ki jih kar naenkrat vsi nujno potrebujemo?
Mislim, da obojega malo. Pa reciva, da ste planinka in da hodite v hribe. Preden so izumili kompas, bi se orientirala po zvezdah in luni. Kompas je to izkušnjo izboljšal, telefon pa še nadgradil. Vidite, želja planinca zagotovo ni, da bi se izgubljal in kar naprej iskal pravo pot, ampak predvsem, da bi užival v naravi.
Na drugi strani pa nam je Snowden pokazal negativne plati razvoja tehnologije, predvsem tisto, ki se ji reče nadzorovanje in prisluškovanje. Kako lahko sploh še zaupamo tehnološkemu napredku in aplikacijam, če pa venomer obstaja nevarnost, da nam nekdo prisluškuje, nas dodaja v različne vzorce, statistike in podobno?
Mislim, da je Snowden ljudem po svetu predvsem pokazal, da Božiček in velikonočni zajček ne obstajata, da sta varnost in zasebnost iluziji. Možnost, da nas nekdo opazuje, obstaja tudi, ko stopiš na ulico. Ne veš, ali te je kdo fotografiral, morda tvojo navzočnost na ulici posnamejo kamere na stavbah in uličnih svetilkah. Spremljanje aktivnosti uporabnikov na računalnikih obstaja že, odkar so jih ponudili ljudem v komercialne namene. A mnogo podatkov, to pozabljamo, za nekaj centov podarjamo podjetjem kar sami. Trgovcem v zameno za popuste; nič drugače ni tudi pri kreditnih karticah, ki jih imamo za strašno priročne, a pozabljamo, da tudi z njimi za seboj puščamo sled osebnih podatkov.
S tem se seveda lahko strinjam, a kljub temu: meni je vseeno, če kdorkoli spremlja, kaj iščem po spletnih brskalnikih, glede tega sem precej dolgočasna. A če bi želela neko svojo zasebno stvar, pisanje, fotografije, spraviti v Oblak (storitev, ki naj bi mi zagotavljala varnost), bi imela veliko pomislekov glede varnosti. V naši nekdanji državi so te – pa niti ne tako davno – zaprli že, če si imel v kuhinjskem predalu kakšen napačen zapis ali si sosedu rekel kaj neprimernega o oblasti. Kako naj potem zaupam takšni storitvi?
Razumem dvom, vsekakor. Povedati sem želel, da je Snowden pokazal ljudem, da živijo v iluziji, in njegovo dejanje ni nujno slabo, saj smo končno začeli govoriti tudi o zasebnosti. In odgovor na vaše vprašanje je – če ne želite, da bi kdorkoli dostopal do informacije, ki je ne želite deliti z nikomer, je edina rešitev, da je ne spravljate v Oblak. Svoj denar hranite pod blazino, svoje pogovore pa opravljajte osebno, ne prek telefona ali računalnika.
Se pravi, da lahko rečemo, da je jekleni sef še vedno bolj varen od digitalnega?
Odlično, vsekakor.
V redu, pa reciva, da bom svoje pogovore odslej opravljala osebno in svoje misli še vedno zapisovala v klasični dnevnik. Kaj pa podjetja? Industrijsko vohunjenje narašča, podatki so vedno več vredni. Kako se lahko zaščitijo podjetja?
Obstaja kar nekaj načinov. Obstajajo sistemi, ki jih – če resnično potrebuješ zaščito – pač ne povežeš z internetom. Nekateri bi lahko oporekali, da govorim o ekstremih, a menim, da morajo podjetja biti pozorna na to, katere informacije naredijo dostopne in kako jih zaščitijo. Tudi mi v IBM se zavedamo vsakodnevnih poskusov vdora v naše sisteme. Podjetja morajo sprva predvsem razmisliti, kakšno raven varovanja potrebujejo.
Pa Snowdnova razkritja vplivajo na sodelovanje vašega podjetja s strankami?
Računalniški poznavalci so se že pred Snowdnom zavedali, kaj vse je dandanes mogoče. So pa običajni ljudje vsekakor postali bolj pozorni na zaščito svojih podatkov, pogovorov prek elektronske pošte in tako naprej. V IBM smo že od nekdaj imeli svoje načine zaščite. Tako na primer že dolgo vemo, da na iphonu ni dobro uporabljati aplikacije Siri, saj Apple vse pogovore z njo shranjuje na serverju v Virginiji. Sicer ne vemo, kaj nameravajo s temi podatki in pogovori storiti, nikakor pa nam ni v interesu, da bi tvegali. Želim povedati, da smo mi in druga velika podjetja to počeli že veliko pred Snowdnovimi razkritji o NSA, se pa manjša podjetja, ki prej varnosti niso namenjala tolikšne pozornosti, danes bolj zavedajo, da obstaja digitalni odtis, in če želijo zaščititi svoje skrivnosti, se morajo tudi ustrezno zaščititi. O tem prej niso zares razmišljali.
In midva se zdaj pogovarjava prek računalnika ter govoriva o NSA. Ali obstaja možnost, da bi – prav zaradi omembe NSA – nekdo šel preverjat najin pogovor?
Ta pogovor bo za sabo vsekakor pustil digitalno sled in ne vem, koliko časa pri Skypu to hranijo, ampak pogovor vsekakor snemajo. Vprašanje je torej, ali bo pogovor izbrisan v petih minutah, sedmih dneh ali enem mesecu. Tega ne vem. Vem pa, da je tovrsten postopek pridobivanja podatkov drag in zahteva ogromno časa, predvsem pa bi morali preverjati ogromne količine podatkov. Zato dvomim, da bo tale najin pogovor imel prav dolgo življenje.
Opisujejo vas kot vizionarja, včasih celo bolj poetično – kot človeka s klobukom, ki vidi daleč naprej. Kako daleč naprej zares vidite?
Pred leti sem prebral odličen članek o Leonardu da Vinciju. Vsi vemo, da je bil genialec, pravi vizionar. Z zanimanjem sem prebiral o njegovem načinu življenja in kako je lahko videl tako daleč v prihodnost, sploh glede na to, da je živel v času z veliko manj znanja in informacij, kot jih imamo na voljo danes.
Vsakič ko je v mesto prišel kakšen mislec ali moder človek, se je potrudil, da je z njim preživel nekaj časa in se z njim pogovarjal. Pa premaknimo kader na današnji čas in na vaše vprašanje – tudi jaz tako delujem. Veliko berem, pogovarjam se z različnimi ljudmi – strankami, analitiki in drugimi programerji.
Gre za vzorce, ki se venomer ponavljajo, zato določene stvari lahko predvidimo. Ne sicer za dvajset let vnaprej, za pet pa zagotovo. Pretekle izkušnje uporabljamo pri identifikaciji vzorcev; tako lahko vidiš, da so uporaba in učinki te in te tehnologije podobni tistim pred dvajsetimi leti. Pogledamo, kakšne učinke je imela na družbo in kakšne bi lahko imela danes. V mojem primeru lahko z gotovostjo rečem, da vidim pet let vnaprej, kaj več pa bi bilo že ugibanje.
In kaj nas čaka čez pet let? Kakšni bodo videti naši telefoni?
To me spomni na serijo Dva moža in pol, v kateri je eden od bratov bogat, razvajen tip. V enem od delov se trudi razvozlati, kako se uporablja pralni stroj. Brata vpraša, ali mu bo stroj povedal, ko bo končal. Seveda se potem vsi režijo, ampak res nismo daleč od tega; nekateri pralni stroji to danes že znajo. Če se vrnem na vaše vprašanje – čez pet let bomo videli vse več inteligentnih naprav, ki se bodo med seboj pogovarjale.
Zgodila se bo eksplozija podatkov, saj bo vedno več ljudi za komunikacijo uporabljajo različne platforme družabnih omrežij. Moj in vaš telefon bo imel možnost RTC, se pravi komunikacije v realnem času. Kaj to pomeni? Če boste na primer želeli imeti neko knjigo, vas bo telefon opozoril, ko bo ta knjiga v vaši bližini. Potem so tu trgovci; ti nam bodo začeli prodajati stvari, za katere bodo menili, da jih potrebujemo mi osebno, do česar bodo prišli na osnovi vaše osebne demografije, in ne več splošne.
Tehnologija nam bo pomagala pri hujšanju, urejanju urnikov, več bo tudi programske opreme, ki bo zmožna prebirati našo elektronsko pošto in – seveda z našim dovoljenjem – opozarjala na tisto pošto, ki se bo zdela pomembna. Svoje domove bomo lahko upravljali prek telefonov: prižgali pečico, ugasnili luči. Govorim o tehnologiji, ki jo razvijajo že danes. Podatki bodo našli podatke. Da ne govorim o inteligentnih tatujih, celo puloverjih, pa 3D-tiskanju, stvari, po katere moramo danes v trgovino, se bodo proizvajale kar pri nas doma, medicina bo izredno napredovala ...
Kje pa je potem sploh meja?
Edina meja je naša domišljija. Vem, da se to sliši kot slogan iz reklame. No, dejstvo pa je, da bomo za nove in nove premike mej potrebovali nove in nove inovacije.
