Tiskane izdaje
Zakaj so šolske uniforme pravzaprav bav-bav? Vsake toliko se nekdo spomni, da bi jih bilo pametno uvesti, nakar se razvname nadpovprečno burna debata, ki pa tudi hitro potihne.
Potolažite se, šolske uniforme niso realna grožnja. V Sloveniji bomo prej imeli najboljši šolski sistem na svetu, kot pa bo en sam razred oblekel uniforme.
Najbolj intrigantno pri slovenskih debatah o šolskih uniformah je, da se ubadamo s tako rekoč retoričnim, abstraktnim, teoretičnim vprašanjem, ki se po zaslugi za lase privlečenih argumentov uporništva brez razloga ne bo nikoli materializiralo.
Prejšnji teden sem bil na morju in kot dovolj star in benigen voyeur opazil, da je toples v zadnjih desetih, dvajsetih letih praktično izginil. Ta nekoč razširjena ženska moda, navada ali lifestyle, kakorkoli že smo to imenovali, da so na plažah zgoraj brez, je izumrla.
V starih časih, ko še ni bilo zaščitnih faktorjev in fitnesa, obsedenosti z UV ogroženostjo in malevolentnimi pogledi moških, so bile gole ženske prsi na plaži izraz protestništva, emancipacije in izzivalnosti ali pa vsaj navidezne sproščenosti in priložnostnega naturizma do pasu kot trivialne telovadbe. Danes pa se seveda delamo – no, delajo – spodobne in zdravstveno ozaveščene.
Res prvič pa sem opazil nekaj drugega, po svoje tudi bolj šokantnega.
Na prostrani peščeni plaži v zelo plitvem zalivu – idealnem za otroke, ki jih je dejansko mrgolelo –, sem se nenadoma zavedel, da so vse punčke, stare od dve ali tri pa do devet ali deset let, oblečene v dvodelne kopalke. Vse so imele modrčke.
Ali je to zdaj nadomestek uhančkov s steklenimi bunkicami, s katerimi so deklicam v obdobju pred piercingom na slovenskem podeželju in v predmestjih luknjali ušesa?
Takoj sem nagonsko dojel, da mora biti vzpon dekliških, torej izključno dekorativnih modrčkov nekako povezan z zatonom toplesa pri njihovih mamicah.
In to še ni bilo vse. Med različnimi variantami dvodelnih kopalk za punčke so prevladovali modeli z volančki na hlačkah!
Ali ni to nekako shizofreno? Novemu puritanizmu je po eni strani v desetletju ali dveh uspelo prepričati ženske, da se na javnih plažah nekako ne spodobi paradirati z razgaljenimi joški.
Po drugi strani pa jih je prav toliko komplementarni kot nekompatibilni novi erotizem ne samo pripravil do subtilnejših oblik javnega, uličnega, plažnega seksualnega izzivanja – ki ima z dejanskim videzom posameznic, na žalost, le komaj kaj opraviti –, temveč jih je pod krinko materinske ljubezni, dekliške ljubkosti in modne perfidnosti spodbudil, da erotizirajo celo svoje nedoletne potomčice.
Ta stare se delajo fine, iz ta malih pa same delajo Lolite.
Počitniška opazka ni brez zveze z uniformami. Nasprotno, zelo je ilustrativna.
Običajni argumenti proti šolskim uniformam so deloma pomanjkanje socialnega občutka za uravnoteženost medčloveške enakosti in različnosti ali smisla za kultivirano pojavljanje v javnosti, deloma pa so povezani s farizejstvom samopercepcije in fantazmo o graditvi lastne, izvirne individualnosti.
Najbolj neumen argument proti, ki sem ga doslej slišal, je tisti, ki polemizira z idejo (da ne rečem z dejstvom), da uniforme vsaj navidez in navzven zmanjšujejo socialne razlike – češ, socialne razlike bi radi namenoma samo prikrivali, da vam jih ne bi bilo treba v resnici odpravljati.
Ta je tipično slovenska. Podobna teorija veleva, da nima smisla prepovedati otrokom popivati na ulici, ker se bodo že kako drugače znašli. Vse ali nič. Kot da se učinki ne morejo seštevati!
Jasno je, da bi uniformirano oblačenje šoloobveznih otrok in srednješolcev zabrisalo vedno bolj očitne socialne razlike v materialnem statusu družin, kakršne se kažejo na nivoju oblačenja otrok.
Dodajam, da to niso nujno razlike, ki bi bile posledica nepravične družbene neenakosti. Kljub temu pa ostaja dejstvo: kakršnekoli že so, zunanjih razlik ni primerno izpostavljati prav v šolah. Šola ni prostor za izpostavljanje razlik in kakršnekoli izvirnosti na nivoju zunanjega izgleda, temveč kvečjemu znanja, sposobnosti in pameti.
Staršem in njihovim napol samostojnim potomcem bi bilo treba glede na njihovo modno neozaveščenost odvzeti pravico do samostojnega oblačenja za šolo in na tem nivoju onemogočiti vsakršne poskuse izpostavljanja individualnosti.
S tem povezan argument je stil. Ljudje se pod krinko cenenosti, udobnosti, preprostega vzdrževanja in želje, da bi bili opaženi, namenoma oblačijo kot cotli. Današnja moda, relativizirana z življenjskim standardom, je v povprečju kot oglaševanje.
Vsak slehernik od šest do šestinšestdeset, domnevno spodobno odet kot zadnji fancy razcapanec – poudarjam: lahko da mu finančno drugega ne preostane, se opravičujem –, v bistvu vpije kot oglas na dveh nogah: »Poglej me, poglej me! Tako sem poceni, da me ne moreš spregledat!«
Seveda pa ga nihče ne opazi, ker so vsi isti. Ali enaki, kako se že reče. Ali enakopravni? Drugačni? Whatever.
Nedolžne, kolateralne žrtve teh nazorov so manjši otroci. Ti se še ne bi sami delali opazne z garderobo, zato jih v to silijo starši. Pink za punčke je fluorescentni ekvivalent dvodelnim kopalkam. Fantki pa s svojo trmo, komoditeto in brezbrižnostjo nehote potrjujejo sartorialna prepričanja staršev, da najbolje zgledajo v potiskanih mikicah in po možnosti v trenirkah, ker je pač tako najbolj komot za vse.
Trdim tudi, da so današnje razpuščene oblačilne navade otrok in mladine posledica infantilizacije in feminizacije družine, družinskih razmerij in vzgoje, do neke mere celo družbe nasploh.
Uniformirana poljubnost, neobveznost, celo provokativnost oblačenja v razredu kot nasprotje eksplicitne uniformiranosti je simbol odsotnosti strogosti – strogosti v družini, strogosti v šoli, strogosti v družbi, strogosti v politiki.
Strogost je danes nezaželena. Zakon ulice od Trga Republike pred parlamentom pa do tretjega pomola Luke Koper je boganeboječa permisivnost.
Šolske uniforme pa so tiste, ki nam dopovedujejo, da ni vse v življenju hec. Ali si upa kdo pri zdravi pameti trditi, da bi šestletnike frustriralo, če bi morali hoditi v šolo v suknjičih z grbom in kodificirano kravatico? Ne verjamem. Prej verjamem, da bi se ne samo lepše oblačili, temveč tudi odgovorneje obnašali, ko bi odrasli v velike kravatarje.
Slovenci se nad mimobežnimi idejami o šolskih uniformah podzavestno vehementno zgražajo zato, ker slutijo, da bi ta novost ta narod morda še prej kot čez nekaj generacij usodno spremenila. No, sprememb seveda do nadaljnega ni v planu.
