Soočenje dveh optimistov: Gregor Golobič in Radovan Žerjav

V tokratnem soočanju prvakov političnih strank sta svoje poglede izmenjala Radovan žerjav in Gregor Golobič.

Objavljeno
04. november 2011 20.02
Posodobljeno
05. november 2011 08.00
Marko Pečauer, notranja politika
Marko Pečauer, notranja politika

V tokratnem soočanju prvakov političnih strank sta svoje poglede na nekatera vprašanja izmenjala predsednika Slovenske ljudske stranke in stranke Zares. Oba sta že bila ministra. Prvi, Radovan Žerjav, v prejšnji vladi, drugi, Gregor Golobič, v zadnji. Oba sta zdaj poslanca.

Smo sredi gospodarske krize. To bo, kot kaže, prevladujoča tema te volilne kampanje. Koliko po vašem mnenju politika sploh lahko prispeva k reševanju gospodarske krize?

Žerjav
: Politika je tu zato, da ustvari konkurenčno poslovno okolje gospodarstvu. Sicer je takšen ali drugačen vpliv na korporativno upravljanje zame nesprejemljiv. Dejstvo je, da poslovno okolje v Sloveniji ni konkurenčno. V zadnjem času slovenska podjetja odpirajo proizvodne enote v sosednjih državah, v Avstriji in Italiji. To je signal, da poslovno okolje ni pravo in da bo treba v prihodnjem mandatu na tem področju storiti nekaj korakov naprej.

V tem duhu bomo ukrepali: znižali bomo davke, in sicer davek od dohodka pravnih oseb, uvedli olajšave za greenfield investicije in uvedli pavšalni davek za mikro- in majhna podjetja. Ti pavšalni davki bodo odvisni od števila zaposlenih za nedoločen čas po degresivni lestvici: čim več zaposlenih, tem manjši pavšal. Stimulirati si želimo mikro- in majhna podjetja, da bodo zaposlovala za nedoločen čas. Drugo: tisti, ki ima denar v žepu in projekte v roki za investicijo, mora gradbeno dovoljenje dobiti čez noč. To prakso, ki se je razrasla v Sloveniji, da nekateri na gradbeno dovoljenje čakajo dve, tri leta, je treba prekiniti. In to takoj.

Golobič
: To so zelo pomembna vprašanja, vendar mislim, da so podrejena ključnemu problemu: napačni percepciji, da imamo opraviti z gospodarsko krizo. Ta je posledica temeljne krize, krize razvojnega modela zahodne poloble. Ne gospodarstveniki ne ekonomisti tega problema ne bodo rešili. Potrebujemo temeljni razmislek, v katerega je treba vključiti tudi tiste, ki so bili doslej v vseh oblikah socialnega dialoga izključeni. Socialni dialog namreč še zmeraj razumemo kot debato med delodajalci, delojemalci in včasih državo. Izključujemo pa ogromen del populacije, ki jih nobena od teh strani ne predstavlja več. Danes ti ljudje demonstrirajo po svetu, tudi v Sloveniji – kot tisti, ki zase pravijo, da predstavljajo 99 odstotkov. Gre za to, da 99 odstotkov problema ni naslovljenega od politike, niti ni v vidnem polju gospodarstvenikov, sindikati pa so preokupirani z zadrževanjem pravic tistih, ki so v delovnem razmerju za nedoločen čas. Vedno manj je takšnih in ta bitka postaja vse bolj nepomembna in ne naslavlja pravih vprašanj. Za nas vloga politike ni v tem, da ima odgovore na vsa vprašanja, ampak da govori stvari, ki jih sicer nihče noče slišati. V tokratni volilni kampanji smo priča poplavi praznega govorjenja o stvareh, ki nimajo zveze z realnostjo, marsikdo pa si želi slišati prav to. To se mi zdi eden od večjih problemov; kako v javno razpravo spraviti zavedanje, da so razmere res prišle do roba. Ta hip v Evropi potekajo dogodki, ki so za Slovenijo lahko usodni: napoved grškega referenduma, odkrite napovedi o možnosti vojaškega udara v kakšni državi, o napetostih, ki se bodo zanesljivo stopnjevale, razpadu Evropske unije, izstopih več držav iz evroskupine. Slovenija ni otok. Govorjenje, da bomo imeli gospodarsko rast, da si bomo lahko privoščili nižanje davkov, pomeni, da si zatiskamo oči pred podiranjem sveta okoli nas. Dolžnost odgovorne politike je odpreti resno diskusijo, kako naj se Slovenija čim bolje pripravi na to, da se bo, ko se bo to sesutje zgodilo, lahko pobrala. Tu stranka Zares vidi svojo priložnost in dolžnost.

Kaže se, da bo po volitvah vlada pre cej manjša, kot je zdaj. Večina strank napoveduje precej manj ministrstev. Obe vajini stranki jih napovedujeta deset. Kaj si pravzaprav obetate od tega? Bo to zmanjšalo stroške državne uprave, bo manj zaposlenih?

Žerjav
: Treba je stremeti k temu, da bodo stroški države nižji. Ne govorim samo o tem, da je treba ljudi odpuščati. Daleč od tega. Treba je znižati maso plač. Da, mi govorimo o desetih ministrstvih. Govorimo o njihovem združevanju. Z zgledom je treba pokazati, da bo tudi v javnem sektorju treba spremeniti način razmišljanja, da ta vreča ni brez dna. Ima dno. Ne da se samo jemati iz te nje brez omejitev. Vsak kmet na slovenskem podeželju ve, da več, kot ustvarimo, ne moremo porabiti. To logiko je treba pripeljati tudi v javni sektor. Osebno bom pri tem brezkompromisen. Vsi proračunski porabniki bodo v času krize trošili manj, kot so v času konjunkture. Treba se je prilagoditi času in trenutku, v katerem živimo. Ne more biti razloga, da se nekateri požvižgajo na to, da je kriza. Zato potrebujemo odločno vodenje vlade. Potrebujemo kriznega menedžerja, ki sledi ciljem in nima prtljage, zato da mu bodo ljudje, pa tudi ekipa okoli njega, zaupali. V tem trenutku potrebujemo predvsem zdravo kmečko pamet, več razuma, več preudarnosti pri odločitvah, ki zagotovo ne bodo enostavne. Strinjam se, ljudem je treba povedati tudi tisto, česar si ne bi želeli slišati od nas. Politika mora v tem kriznem času povedati, da položaj ni enostaven, da bodo tudi žrtve, ampak zato, da nam bo v prihodnje bolje. Javni sektor bo moral postati bistveno bolj učinkovit. Brez tega ne bo šlo. Gospodarstvo tega ne zmore več.

Je zmanjšanje števila ministrstev pot do tega?

Žerjav
: Je osnova. Začeti je treba pri glavi, z zgledom pokazati, da misliš resno, potem pa dosledno in načelno povsod. Ne more se dogajati, kot se je dogajalo v tem mandatu, da so nekatera ministrstva dosledno upoštevala zavezo o varčevanju – prvakinja je zagotovo bila ministrica za javno upravo Irma Pavlinič Krebs –, medtem ko so se nekateri drugi na to požvižgali. Tako ne moreš v celotnem javnem sektorju doseči preboja v razmišljanju, da je treba vsak evro dvakrat, trikrat obrniti, preden se odločiš za kak strošek. Stroške, ki jih v tem trenutku ne potrebujemo, je treba črtati. Ni drugega.

Golobič
: Ne strinjam se, da je krčenje števila ministrstev posebej povezano z zmanjševanjem stroškov države. V stranki Zares zdaj pred volitvami tega tudi ne obljubljamo. O tem smo govorili na začetku mandata v koalicijskih pogovorih. Takrat ni bilo časa za izpeljavo. Kriza je začela trkati na vrata tako izrazito, da je predsednik vlade presodil, da bi izgubili preveč časa, če bi se ukvarjali s tem. Morda je imel prav. Potem je sredi mandata ministrica Pavlinič Krebsova predlagala zakon, s katerim bi se število ministrstev bistveno skrčilo, na enajst do dvanajst. Želeli smo si, da bi se politika o tem dogovorila v tem mandatu, spotoma, zato da bo nova politika lahko to naredila. Žal za to ni bilo posluha. Zdaj bo to očitno ena od potez, ki jih bo nova vlada v vsakem primeru potegnila. Zdi se mi, da gre za izrazito precenjeno temo. Neposrednih varčevalnih učinkov nima. Ena tajnica in en šofer manj.

Pomembno je nekaj drugega: imamo ministre, ki se ukvarjajo s preveč detajlnimi vprašanji izvajanja politike. V normalnih parlamentarnih demokracijah to ni njihova naloga. Ni naloga ministra vsak dan podpisati pol metra visok kup dokumentov z najbolj absurdnimi, marginalnimi odločitvami. Pa ne zato, ker bi se hotel izogniti odgovornosti. Preprosto mu to ne pritiče. Jemlje mu čas, ko bi se moral ukvarjati z resnimi vprašanji kreiranja politike. Njeno izvajanje mora biti v pristojnosti visoko kvalificiranih državnih uradnikov. Ta razdrobitev ministrskih položajev, ta samoumevnost, da se ministri ukvarjajo z detajli, je birokraciji odvzela nalogo in pristojnost, ki bi jo morala imeti. Nekaj časa bo treba, da bomo vsi skupaj razumeli, da morajo visoki državni uradniki prevzemati odgovornost in da se minister na večjem, združenem ministrstvu ne bo mogel več vtikati v vse, kot se je v preteklosti. Moral se bo osredotočiti na vprašanje politik na kakem področju, ki so širše, splošnejše in bolj dolgoročne, ne pa tako tehnične, kot so pogosto danes.

Javni sektor je drugo vprašanje. Ne strinjam se s pavšalnimi ocenami in ne mečem celotnega javnega sektorja v isti koš. Treba je povečati učinkovitost, povečati produktivnost. So področja, na katerih bo treba zagotoviti dodatna sredstva. Ne moremo najboljšega, kar si želimo, napraviti za manj, kot dajemo danes. Seveda so povsod rezerve. Ampak optika, da je treba povsod krčiti, vse proračunske izdatke zmanjšati, ne upošteva realnosti. Zato se želim v tej predvolilni kampanji izogniti pavšalnim ocenam, hitrim obljubam, enostavnim parolam o učinkovitosti, o kriznem menedžerstvu, ki bo rešilo vse probleme. Ne, mi potrebujemo razsodnost, ali rečemo temu zdrava kmečka pamet ali pa normalna človeška razsodnost, ki upošteva, da kratkoročne rešitve pogosto vodijo v zelo slabo stanje.

Kmalu bo znano, ali bo ustavno sodišče dopustilo referendum o družinskem zakoniku. Glede te teme imata vaši stranki različno mnenje. Če bo referendum, kako bo ste svetovali volivcem, naj se odločijo?

Golobič
: Tu ni dileme. Stranka Zares si je prizadevala za sprejetje tega zakona. V debati smo podprli kompromisne rešitve, zato da bi se izognili nesporazumom, spopadu, ki je izrazito vrednosten. Debato smo skušali ohraniti v okvirih civiliziranega dialoga, ki pravico do drugačnosti priznava kot ustavno zagotovljeno vrednoto. Ta zakonik je odpravil neustavno diskriminatorno stanje. Zato bom zelo presenečen, če bo ustavno sodišče tak referendum dopustilo. Pred njim je zelo zahtevna odločitev. Dobro je, da so si vzeli čas zanjo, da so to temo izvzeli iz predvolilnega obdobja. Če referendum bo, se bomo seveda zavzeli za podporo zakoniku.

Žerjav: Večkrat sem že dejal, da se bom v predvolilnem času izogibal ideološkim temam, ker mislim, da te ne peljejo nikamor, predvsem pa ne dajejo rešitev. Upam in želim si, da bo tudi ustavno sodišče pustilo to vprašanje za čas po volitvah. Zelo narobe bi bilo, da bi te volitve, ki so izredno pomembne za prihodnost Slovenije, obremenili s temo, ki ne daje rešitev. S to temo ne bomo rešili niti gospodarstva, niti javnega sektorja, niti pravne države, ničesar ne bomo rešili. Bomo pa obremenili kampanjo, obremenili dialog, vnesli nepotreben nemir. To je tema, ki se ji je treba posvetiti po volitvah. Ustavno sodišče bo presodilo tako ali drugače. Mi bomo sprejeli tako eno kot drugo odločitev.

Golobič: Dodal bi samo, da te problematike ne vidim kot ideološko vprašanje – čeprav je očitno, da si želijo pobudniki referenduma to speljati v te vode –, ampak kot vprašanje spoštovanja ustavno zagotovljenih človekovih pravic in nediskriminatornosti. Gre za vprašanje pravne države na eni strani in na drugi strani za zelo pomemben razvojni vidik. Znane so študije, ki so se ukvarjale z vprašanjem, zakaj so nekatere države razvojno zelo uspešne. Odgovor so trije T – talent, tehnologija, toleranca. Znale so izkoristiti talente, ki obstajajo v vsaki naciji, znale so slediti tehnološkemu razvoju in biti strpne do drugačnih. Nestrpnost do drugačnih na enem polju ima nujno posledice za nestrpnost do drugačnih na drugem polju, do tistih, ki so bolj inovativni, izstopajo iz povprečja, so bolj drzni na mnogih področjih. Meniti, da bi zaprte družbe, srednjeveško zakovane, v 21. stoletju lahko bile gospodarsko uspešne, je iluzija. Gojijo jo tisti, ki menijo, da omenjeni družinski zakonik predstavlja problem.

Žerjav: Ne bom polemiziral na to temo. Rekel sem, da se bom tem temam izogibal.

Referendumi so v tem mandatu v marsičem krojili politiko in zavirali marsikatero rešitev. Ali je treba referendumsko ureditev spremeniti?

Žerjav
: Mislim, da je to ključno vprašanje. Treba je stopiti korak nazaj. Kar se je dogajalo v zadnjem mandatu, preprosto ne vodi nikamor. SLS se je sicer v tej referendumomaniji držala ob strani. Bila je toliko odgovorna, da tega instituta ni zlorabljala. Ravno zaradi tega, ker ni dovolj odgovornosti ali treznosti, da bi se ta instrument res uporabljal le takrat, ko je nujno, je očitno treba to spremeniti v ustavi in zakonu. Po moji oceni je treba omejiti predvsem vsebino. Izločiti je treba vsebine, ki ne morejo biti vprašanje na referendumu. Nisem prepričan, ali se je modro opredeljevati o kvorumu. Glede na to, da bi se potem tudi kje drugje postavilo vprašanje, ali je kvorum potreben ali ne. Prav tako sprejemamo predlog, da se poslanci samoomejimo in se nam odvzame možnost za predlaganje referenduma. V vsakem primeru smo za to, da se ta inštrument uredi, zaostri, da ne bomo država referendumov.

Golobič: Ni dileme: gre za eno od sistemskih blokad v Sloveniji. S spremembami ustave in ustrezne zakonodaje jo je treba odpraviti, če si želimo, da bomo kot družba lahko sprejemali odločitve po legitimni in legalni poti, vendar v okviru institucij predstavniške demokracije. Smo za to, da poslanci nimajo več pravice sprožati referenduma. To je pravzaprav absurdno. Tisti, ki so imeli možnost skozi parlamentarno proceduro povedati svoje in doseči cilj, skušajo na ta način preprečiti uveljavitev legitimno in legalno sprejete odločitve parlamenta. Smo za kvorum. Debata o tem, kako visok naj bo, je odprta, ampak vendarle naj bo neki kvorum, ki bo zagotovil minimalno legitimnost referendumske odločitve. Smo za to, da se določijo teme, o katerih ni mogoče izvesti referenduma, vendar zelo skrbno. Ne gre za to, da bi ljudje izgubili možnost sankcioniranja politike, ki ne bi upoštevala njihovih interesov. Ne sme pa politika upoštevati samo kratkoročnih interesov. Dolžna je skrbeti za več kot to. V tem mandatu smo bili večkrat priča referendumski blokadi, kajti opozicija – s častno izjemo SLS – je ta instrument razumela kot instrument stopnjevanja kaosa in nalaganja na ogenj, ne zavedajoč se, da smo na grmadi vsi. Verjamem, da bodo nekateri v naslednjem mandatu, če bodo v vladi, stališča obrnili za 180 stopinj. SDS je to enkrat že naredila. Ko je bila v opoziciji, je nasprotovala spremembi ustave za to, da parlament lahko ustanovi pokrajine, ko je bila v vladi, pa je predlagala isto rešitev in takratna opozicija je to podprla. Upam, da bomo tudi zdaj zmogli ta državotvorni napor in odpravili blokade. Državni svet je ena od podobnih sistemskih nedomišljenosti, ki jo je treba urediti na podoben način.

Žerjav: V čem je problem kvoruma? Recimo, župan je lahko izvoljen z enim glasom, ne potrebuje kvoruma. Enako velja za predsednika države. Povezovati legitimnost referendumske odločitve s kvorumom ob njenem sprejetju se mi – ob dejstvu, da imamo nekaj večinskih volitev, ki so zelo podobne, kjer kvoruma ni – ne zdi modro. Ljudje, ki so zainteresirani in pridejo na volišče, v tem primeru odločajo. Vsi lahko pridejo. Saj to je demokratično.

Ena točka, kjer se vajini stranki zelo razlikujeta, je problematika šestega bloka šoštanjske termoelektrarne. V Zaresu ste se zelo izpostavljali za preprečitev gradnje, po drugi strani jo v SLS podpirate, celo nekdanjega direktorja Uroša Rotnika imate na svoji listi. Kaj torej narediti s TEŠ 6?

Žerjav
: SLS je v tem mandatu, ko je bil še čas, da se investicija ustavi, na to opozorila s poslanskim vprašanjem predsedniku vlade. To je bilo v prvi polovici 2009. Takrat je bilo rečeno, da je čas, da se presodi o tem, ali naj gre investicija naprej ali se jo ustavi. In investicija je šla svojo pot. Ko je bil še čas, se s tem ni nihče resno ukvarjal in prišli smo v položaj, ko je bilo v investicijo vloženih že na stotine milijonov evrov. Moja ocena je, da v tem trenutku ni poti nazaj.

Najbrž projekt ni bil zagnan brez soglasja lastnika, brez soglasja nadzornega sveta itd. in najbrž se v Šoštanju niso sami odločili za tako pomembno strateško investicijo. Lastnik se potem ni pravočasno odločil, da bi investicijo ustavil. V času, ko je bilo v projekt vloženih že na stotine milijonov evrov, politika po moji oceni tega projekta nima več pravice ustaviti; glede na to, da ne vemo – tega praktično nihče ne zna oceniti –, kaj bi pomenilo, če se projekt ustavi. Namreč, ne bi ostalo samo pri stroških, ki so nastali do tega trenutka. Treba bi bilo prišteti še ogromno stroškov prekinitev pogodb, penale, garancije... Vprašanje je, kje bi se stroški te neizvedene investicije sploh končali. Mi smo se strinjali, da se presodi, ali je investicija upravičena, ko je bil čas za to. Takrat ni bilo politične volje za to presojo. Zdaj mislim, da je zgodba šla predaleč in bi bilo to investicijo popolnoma negospodarno ustavljati.

Golobič: Zdrava kmečka pamet pravi, da če veš, da ti bo investicija prinašala izgubo, je ne končaš. V kateri koli fazi že. Rekli ste, da smo v Zaresu od začetka ta projekt hoteli preprečiti. To ne drži. Želeli smo si, da bi vlada dobila vpogled v realne dimenzije projekta, v njegove predpostavke, v vse stroške, ki očitno niso bili zajeti, v argumente, zakaj je z nekaj več kot šeststo milijonov cena že na začetku mandata narasla na milijardo in dvesto milijonov. Danes se bliža milijardi in pol. To bo najdražja termoelektrarna na svetu. Vi veste, kakšnih napadov smo bili deležni, ko smo samo zahtevali podatke o tem, koliko bo na koncu to stalo, ali držijo številke, ki jih navajajo, ali so bile opravljene ustrezne presoje ali ne. Ministrica Radićeva je na koncu mandata pred letošnjim poletjem te študije končno dobila. Še vedno jih držijo pod oznako zaupnosti. Javnost še vedno ne vidi, kako katastrofalna je ta investicija v svoji ekonomiki. Ne vidi, kako škodljivo je bila vodena. Vemo, da je predala te študije pristojnim institucijam, ki vodijo preiskavo proti prejšnjemu direktorju in preostalim vpletenim, ki so očitno – na podlagi teh študij se to lahko trdi – zavestno škodljivo vodili ta projekt.

Primer TEŠ 6 pomeni več kot samo energetsko investicijo. Pomeni, ali je javni interes v državi še upoštevanja vreden ali ne. Ali je dopustno, da neki lobi državo ugrabi. V tem primeru jo je. Če se bo ta investicija končala po tej poti, z argumentom »Preveč smo že dali, izpeljimo jo do konca«, bo to znamenje za vse lobije, da sta slovenska država in javni interes naprodaj. Zato je to ena ključnih simbolnih točk, ali bomo v tej državi končali s klientelizmom in s koruptivno močjo lobijev ali ne.

Po tem, kar vemo, smo prepričani, da je projekt treba ustaviti. Prepričan sem, da bi tudi večina javnosti menila enako, če bi videla vse te izsledke. Problem je, da imamo tukaj opraviti z lobijem, ki ne popušča, ki postavlja državo, lastnika, vlado, parlament pred gotova dejstva in s tem izsiljuje. Če bo ta projekt šel do konca, tovrstnemu izsiljevanju ne bo konca. In od slovenske države ne bo ostalo veliko, ampak bo to poligon za netransparentno početje kapitala in tistih, ki željo obogateti na račun javnega interesa. Zato je ta tema pomembna in sem prepričan, da bo ostala pomembna tudi v naslednjem mandatu.

Žerjav: Če bi bilo to res, nobena banka in noben investitor ne bi pristopila k takemu projektu.

Golobič: Saj nobena banka in noben investitor ne pristopata k temu projektu. Razen države.

Žerjav: Ne vem... Ali niso banke zraven?

Golobič: EIB (Evropska investicijska banka) in EBRD. Nobena komercialna banka, samo banke, ki hočejo državno garancijo, ker vedo, da ne tvegajo popolnoma nič. Ni pa nikogar, ki bi bil pripravljen prevzeti kakršno koli tveganje v zvezi s tem projektom. Država ga v celoti prevzema nase. Lahko da bodo Dravske elektrarne na koncu prišle v last teh bank. Dravske elektrarne, kura ki nosi zlata jajca!

Žerjav: Ne verjamem, da bi EIB ali katera koli banka pristopila k taki investiciji.

Golobič: Z državno garancijo ne tvega nič.

Žerjav: Resne banke se ne morejo igrati s projekti in trošiti svojega kreditnega potenciala za nekaj, kar nima resnih možnosti. Prepričan sem, da so zelo detajlno pregledale investicijske programe in pogledale, kaj je v ozadju, sicer se za nekajstomilijonske investicije ne bi odločile.

Golobič: Tukaj gre za državno garancijo in za stoodstotno državno podjetje in te banke so v nekem trenutku ugotovile, da si ta država želi termoelektrarno zgraditi za kakršno koli ceno. Moramo vedeti, da EIB, ko je bil projekt ovrednoten na šeststo milijonov evrov, ni zahtevala državne garancije. Več kot dvesto milijonov so bili pripravljeni dati brez nje. Ko je ta projekt narasel na milijardo in dvesto milijonov in je država hotela od njih za pol milijarde kredita, je EIB rekla: opa, zdaj pa hočemo državno garancijo. To pomeni, da so ugotovili, da v tem projektu nekaj ni v redu. Tveganje so hoteli v celoti prenesti na državo. Zato mislim, da je parlament ravnal prav, ko je zavrnil razpravo o tem poroštvu. Škandalozna je namera, da bi se pogajalska izhodišča za pogajanje z banko o pogojih kreditiranja zapisala v zakon, potem bi se šlo pa v pogajanja. To je način vodenja te investicije: negospodaren od A do Ž. O motivih se bodo morale izreči pristojne institucije.

Kaj pričakujete od decembrskih volitev? Ankete trenutno ne eni ne drugi stranki ne kažejo dobro. Za Zares je celo vprašanje, ali lahko pride v parlament, pa tudi SLS po teh projekcijah ne bo imela prav veliko poslancev. Kakšna so vaša pričakovanja?

Žerjav
: Smo optimisti. Tudi sami delamo kakšne ankete, ki kažejo bistveno drugačne rezultate od teh, ki jih imamo vsak dan na televizijskih ekranih ali v časopisih. Verjamem, da bo SLS dosegla dober rezultat. Da je lahko tudi presenečenje.

Golobič
: Značilno za slovenske telefonske ankete je, da ne objavljajo podatka o statistični napaki, kar je za takšno anketo nujno povsod po svetu. Statistična napaka teh raziskav je večja, kot je rezultat polovice strank, ki jih merijo. Zdi se, da ankete dajo neko približno informacijo o največjih treh strankah, pa ne o vrstnem redu, ampak o njihovih trendih. In nič več. Te ankete imajo učinke, vendar v sedanjem političnem vrenju, po nezaupnici vladi, z vstopi novih akterjev, pravzaprav ne dajo relevantne slike. Stranke Zares na zadnjih volitvah v tej državi – to so bile julijske koprske volitve – ankete niso zaznale. Potem pa smo v mestni svet prišli s 4,6 odstotka, medtem ko se nekatere parlamentarne stranke vanj sploh niso uvrstile.

V stranki Zares smo tudi optimisti. Ne na pamet, ampak na podlagi dela, ki smo ga opravili, in na podlagi tistega, kar obljubljamo za naprej. To niso prazne obljube. Naše temeljno vodilo niso obljube, kaj bomo naredili, ampak da se bo o vsakem ukrepu, ki bo sprejet v novem mandatu, presojalo, ali se breme rezultatov tega ukrepa prevaljuje na najšibkejše ali ne. Zavračali bomo vsak ukrep, ki bi sledil temu, da morajo breme vsi deliti enako. Ne, tisti, ki so že danes prevzeli največje breme, ne smejo dobiti dodatnih obremenitev.

Po drugi strani mislim, da za obe stranki lahko rečem, da je bilo delo, ki smo ga opravili v tem mandatu – tako SLS kot Zares, vsaka v svoji vlogi – pošteno in dosledno. Verjamem, da je v Sloveniji dovolj volivcev, ki znajo ceniti stranke, ki se niso ukvarjale z všečnostjo, ampak so sledile tistemu, kar je v resnici, z vidika perspektive te države in kakovosti življenja ljudi v njej, veliko pomembnejše.