Srebrenica - genocid 
brez konca

Že poldrugo desetletje odkopava množična grobišča po Bosni in Hercegovini, išče in identificira posmrtne ostanke genocida v Srebrenici.

V nekaj julijskih dneh, sredi barvitega poletja, ko je na bosanskih poljih rumenelo žito, je vojska srbskega generala Mladića zverinsko pomorila več kot osem tisoč ljudi. Zahrbtno so bile pobite sanje dečkov, hrepenenja fantov, prihodnost mož in skrb očetov. Umorjene so bile po tri generacije moških članov družin. To je bil zločin, nad katerim je onemel ves svet. Toda to je hkrati genocid, ki še ni končan, dodaja Amor Mašović. Zdaj muči tiste, ki so ga preživeli, podaljšujejo pa ga tisti, ki vse vedo o njem, a še vedno molčijo.

So v spominskem kompleksu v Potočarih pokopane samo žrtve julijskega genocida v Srebrenici?

Morale bi biti, vendar niso. Pred tremi ali štirimi leti je prišlo do posebnega primera. Izkopali smo posmrtne ostanke dveh bratov. Eden je umrl leta 1993, blizu Srebrenice, drugi pa v pokolu julija 1995. Našli smo ju v različnih grobiščih, toda njuna mati je želela, da bi ju pokopali skupaj. Takrat je bilo sklenjeno, da v Potočarih poleg žrtev julijskega pokola lahko počivajo tudi druge žrtve iz Srebrenice, če gre za brate, sinove, starše. Zdaj je v Potočarih mislim da 54 takšnih primerov. In to tudi jasno piše na tamkajšnjem spominskem obeležju.

Srbskim oblastem v Banjaluki to zagotovo ni bilo všeč?

Zanje je bil to dokaz manipulacije. Govorili so: »Poglejte, kako namenoma povečujejo število žrtev! To so izmišljeni mrtvi!« To bi bilo res le v primeru, če bi jih razglasili za žrtve pokola 1995. Toda tega seveda nismo počeli. Bili pa so tudi drugi pomisleki. Družine pobitih julija 1995 so se namreč zbale, da bo v Potočarih zmanjkalo prostora za njihove najbližje, zato smo se odločili, da bomo tam poslej pokopavali samo žrtve julijskega pokola. Tistih 54 bo seveda ostalo v Potočarih. Razmišlja pa se, da bi na drugi strani ceste naredili novo pokopališče za tiste, ki so bili v Srebrenici pobiti pred julijem 1995. Tako da bodo sorodniki vendarle počivali blizu drug drugega.

Se ve, koliko ljudi je v Srebrenici padlo pred julijskim pokolom?

Ne. Nekateri zatrjujejo, da je v Srebrenici med vojno padlo 10.700 civilistov. Drugi omenjajo več kot 12.000 mrtvih. Pri tej številki gre bržkone tudi za Srebreničane, ki so padli kot vojaki v bojih. Če upoštevamo prvo številko, je mogoče hitro izračunati, da je pred julijem 1995 umrlo kakšnih 2400 Srebreničanov. Civilistov seveda. In ta številka bi bila po mojem blizu resnice. Ko pa gre za julijski genocid, so podatki znani. Gre za 8372 žrtev. Toda tudi ta številka ni dokončna in se bo bržkone še spreminjala.

Koliko žrtev genocida v Srebrenici ste doslej že identificirali?

Več kot 6600 ljudi. Njihova imena so znana. K temu je treba dodati še blizu 250 ostankov skeletov, iz katerih smo izolirali DNK, toda ti vzorci se ne ujemajo z vzorci DNK iz krvi živečih sorodnikov žrtev iz Srebrenice. Njihove kosti smo našli v istih grobnicah, kot tiste, ki smo jih že identificirali, a ne vemo, kdo so ti nesrečniki. Predvsem zato, ker od vseh sorodnikov nimamo vzorcev DNK, saj je v nekaterih družinah pomrlo tudi po petdeset članov. So žrtve, za katere ni donatorjev krvi. Poznam primer mladeniča, ki je izgubil oba starša, ni imel bratov, ni imel otrok, ženina kri pa seveda nič ne pomeni za tovrstne analize. So pa tudi družine, toda takšnih ni veliko, ki preprosto nočejo dati krvi. Zlasti matere.

Ker se bojijo resnice?

Da. Strah jih je resnice. Mi smo morebiti našli njihove otroke, toda tega brez omenjene analize ni mogoče ugotoviti. Najlažje je to storiti s pomočjo vzorcev krvi matere. Obstajajo seveda tudi sekundarni donatorji, toda ti vzorci niso več stoodstotno zanesljivi. Idealna kombinacija so starši žrtve. Znanost trdi, da je sorodstvo v tem primeru mogoče ugotoviti z 99,99-odstotno zanesljivostjo. Če gre za brate, dedka ali babico, strice in tete, so ti odstotki že manjši. Zato so potrebne kombinirane metode identifikacije, s pomočjo antropoloških podatkov.

Toda v Srebrenici je bilo to težko početi, saj so bila nekatera trupla iznakažena do neprepoznavnosti?

Srebrenica je v svetu znana kot kraj sekundarnih grobišč. To pomeni, da so žrtve, sprva pokopane v primarne grobnice, po tristo, petsto, sedemsto pobitih skupaj, kasneje prekopali v nova grobišča.

Tudi zaradi ameriških satelitskih posnetkov, ki so dokaj jasno pokazali, kje so grobišča?

Takratna ameriška zunanja ministrica Madeleine Albright je te posnetke objavila namenoma. Srbske zločince je zajela panika. Z bagri in buldožerji so na hitro razkopali grobišča in trupla odvažali na druge lokacije. Zgodilo se je, da smo ostanke nekega 18-letnega mladeniča našli v štirih različnih grobovih, ki so med seboj oddaljeni tudi po trideset kilometrov. Brez vzorcev DNK ne bi nikoli ugotovili, da gre za kosti istega fanta. In truplo tega mladeniča še vedno ni najdeno v celoti. Zato bomo morali znova potrkati na vrata njegove matere.

Zakaj je to potrebno?

Pojavilo se je namreč vprašanje, kdaj smemo pokopati človeka. Nekateri pravijo, da takrat, ko je najdenih 70 odstotkov skeleta. Toda pred dnevi so se verski voditelji vseh treh največjih verskih skupnosti v BiH dogovorili, da vsaka kost v bistvu že predstavlja osebnost. Muslimanska skupnost je o tem izdala celo posebno fatvo. Ta dogovor se nanaša seveda v glavnem na muslimanske žrtve iz Srebrenice, toda do podobnih zagat je prišlo tudi v primeru skupine pobitih Hrvatov iz Bugojna, ki smo jih odkrili pred nekaj tedni. Njihova trupla so bila zažgana. Zdi se, da celo večkrat, tako da je ostankov zelo malo. V skladu z omenjenim verskim dogovorom bodo sorodniki zdaj lahko pokopali tudi te žrtve. V nekaterih primerih bodo v bistvu pokopali le nekaj zoglenelih kosti...

Vrniva se k omenjenim satelitskim posnetkom. Ko so jih Američani objavili...

... so Srbi z grozo ugotovili, da svet ve za grobišča. Na posnetku iz kraja Pilice pri Zvorniku je bilo lepo videti pobite ljudi, ki jih še niso zagrebli. Posnetek ni bil čist, vendar je bilo tudi slepcu jasno, da gre za trupla. Pobiti so bili julija, konec oktobra ali v začetku novembra 1995, po objavi posnetkov pa so tja brž poslali bagerje in buldožerje. Dokazi o tem – potni nalogi za stroje – so že v haaškem tribunalu. Srbi so torej razkopali grobišče, iznakažena trupla pa so nato skupaj z zemljo nalagali na različne tovornjake. To so delali na hitro. Primarna grobišča so bila zato po svoje bolje skrita od tistih novih, sekundarnih.

Kaj so namreč storili? Iz enega grobišča, kjer je bilo denimo 800 trupel, so jih naredili pet. Toda vsa so bila zelo blizu. V primeru, ki ga dobro poznam, so trupla žrtev na novo zakopali tik ob ozki asfaltirani cesti, ki pelje v muslimansko vas Kamenica. Cesta je dolga dobrih sedem kilometrov. Ob njej smo našli trinajst sekundarnih grobišč. Eno poleg drugega. Kamenica je bila med vojno popolnoma zapuščena. Srbi so bili prepričani, da se vaščani sem ne bodo več vrnili. Niso pa seveda vedeli, da ameriški sateliti skrbno nadzorujejo vse te kraje. Posnetek iz julija denimo kaže zeleno trato, konec oktobra pa tla na travniku niso več ravna, ampak razgibana, kot da je nekdo tam oral ali kopal. Ko smo prišli tja, smo že po nekaj minutah našli ostanke trupel. Nekatere kosti so ležale pičlih dvajset centimetrov pod površino, kar kaže, da se je zločincem zelo mudilo.

S tem so vam v bistvu olajšali delo?

Absolutno. Posnetki, ki nam jih je posredoval haaški tribunal, so bili izjemno natančni in so jasno kazali, kje moramo iskati. Naša naloga je bila ugotoviti, koliko trupel je v teh sekundarnih grobiščih in od kod prihajajo. Iz katerih primarnih grobišč. Srebreničane so pobijali na več koncih. V kmetijski zadrugi Kravice, tam so postrelili najmanj 1200 ljudi, v domu kulture v Pilici, v šoli v Orahovcu. Vsaj petsto trupel smo našli v mulju za nekim jezom. Kjerkoli so množično streljali ljudi, nikjer ni bilo manj kot petsto žrtev.

So se nad te nesrečnike spravili tudi z noži?

V večini primerov je bilo to nemogoče ugotoviti. Predvsem zaradi sekundarnih grobišč. Nekatere so pretepli, jim polomili roke ali noge in šele nato postrelili. Nato so trupla natovarjali na tovornjake, jih zakopali in grobišča poravnali s stroji, nato izkopali, pa spet zagrebli. V takšnih primerih tudi najspretnejši forenziki težko ugotovijo pravi vzrok smrti. V Srebrenici ljudi niso pobijali z noži. So pa primeri, ko se to je dogajalo. Na primer v muslimanski vasi Kljuna pri Nevesinju, ko so Srbi leta 1992 pobili 16 ljudi. Srbi so bili v Nevesinju večinsko prebivalstvo. Ko so v vasi, ki je bila v celoti muslimanska, videli, kaj jim grozi, so pobegnili. Toda po sedmih, osmih kilometrih pešačenja je bilo jasno, da starejši gorske poti proti Mostarju ne bodo zmogli. Mlajši so odšli, starce pa so skrili v gozdu blizu vasi. Poskrbeli so za vodo in hrano, privlekli so jim celo manjši štedilnik. Tam so se skrivali šest, sedem dni. Potem so jih Srbi našli in vse poklali. Vseh šestnajst. Med njimi je bilo petnajst žensk. Najmlajša ženska je imela 65 let, najstarejša je bila stara 102 leti in slepa. Ko je zaslišala krike, je poskušala zbežati in se pokriti z listjem. Vendar so jo hitro našli in tudi njej prerezali vrat.

Spravljali so se torej tudi nad povsem nemočne ljudi?

Mednarodni odbor Rdečega križa, ki je pregledoval taborišča v Bosni, je v Rogatici našel starko muslimanko, ki je imela 101 leto. Kasneje smo v taborišču Rasadnik v središču Rogatice našli njeno truplo. Hanka Kustura se je imenovala.

In pobijali so tudi otroke?

Najmlajše dete, žrtev te vojne, je živelo samo dva dneva. Starši niso imeli časa, da bi otroku dali ime. Mama je bila junija 1992 skupaj z njim zaprta v Višegradu, v zgradbi v središču mesta, na Pionirski ulici. Hišo, v kateri je bilo blizu 70 civilistov, so zažgali, pepel žrtev pa zmetali v Drino. Posmrtnih ostankov tega otroka ne bomo nikoli našli. V evidencah ga zdaj vodimo kot baby Kurspahić...

Lani smo prečesali dno dobrih petdeset kilometrov dolgega akumulacijskega jezera Peručac, ki se začne pri starem mostu v Višegradu, konča pa pri hidroelektrarni Bajina Bašta. Turbine so se pokvarile, zato so odprli jez in spustili vodo. Jezero je izginilo. Ostala je samo Drina. Več kot tisoč prostovoljcev je v kratkem času našlo za več kot 400 vreč ostankov trupel. Ta so med vojno metali kar v Drino. Zanimivo je, da smo na osušenem dnu jezera našli tudi trupla šestih oficirjev avstro-ogrske vojske, ki so jih tam pokopali za časa prve svetovne vojne. To smo ugotovili po novčičih, ki smo jih našli v žepih, po železnih križcih, ki so jih nosili, in po koščkih pip, ki so jih nesli s seboj v grob. Pokopali so jih na livadi, drug poleg drugega. Ko so pred štirimi desetletji tod zgradili elektrarno, je travnik in to šesterico za vselej zalila voda.

Kje opravljajo analize DNK?

Takoj po Daytonu so se v Lyonu sestali voditelji sedmerice najrazvitejših držav, med njimi je bil tudi predsednik ZDA Bill Clinton, in predlagali ustanovitev mednarodne komisije, ki naj bi pomagala lokalnim oblastem v BiH, na Hrvaškem in v Srbiji pri iskanju in identifikaciji žrtev vojne. Gre za Mednarodno komisijo za pogrešane (ICMP), ki ima sedež v Tuzli. Ta zdaj premore najsodobnejše laboratorije, ki omogočajo hitro analizo velikega števila primerov. Tam so zdaj krvni vzorci 80.000 ljudi, ki se nanašajo na okrog 40.000 pogrešanih, od tega 30.000 iz Bosne.

Kje ste prej delali te analize?

V Bostonu, na Poljskem, v Veliki Britaniji. Toda tam je bilo opravljenih le okrog sto analiz. Leta 2001 so ti laboratoriji začeli delovati pri nas. Danes so to najbolj referenčni laboratoriji v svetu. FBI je po 11. septembru predlagal, naj bi v Tuzli prevzeli nekatere programe in analizirali ostanke žrtev tragedije na Manhattnu. V teh laboratorijih se ukvarjajo tudi z žrtvami azijskega cunamija in orkana Katrine v ZDA. Zdaj se pogovarjajo z Japonsko za identifikacijo žrtev potresa in cunamija. Center v Tuzli je doslej opravil največje število identifikacij v svetu. Pred njimi ni nihče imel opraviti s takšno količino krvnih in kostnih vzorcev. Tudi po njihovi zaslugi smo od 30.000 pogrešanih v Bosni našli 22.000 žrtev. Od tega je identificiranih in izročenih družinam nekaj več kot 19.000 žrtev.

Osem tisoč ljudi je torej še treba najti? Vam bo uspelo?

V naslednjih sto letih zagotovo. Tiste avstro-ogrske oficirje smo denimo našli skoraj stoletje po njihovi smrti. Nekaterih ne bomo našli nikoli. To je jasno. Kako boste našli ljudi, ki so končali na dnu reke Drine? Je mar mogoče ustaviti reko in jo prekopati z bagri? Poleg tega veliko zločincev ne bo nikoli spregovorilo o zlu, ki so ga počeli.

Vaš inštitut bo torej delal še dolgo?

Američani imajo v Vietnamu še danes pisarno, ki išče pogrešane vojake. Pogrešane še vedno iščejo tudi v Koreji. Naš cilj je najti žrtve, dokler so njihovi sorodniki še živi. To je pomembno zaradi identifikacije. Mislim, da so družine pogrešanih v bistvu največje žrtve te vojne. Saj nimajo kje žalovati. Ne vedo, kje so njihovi svojci. To je strašno. Še zlasti hudo je materam in sestram. Jaz temu pravim genocid, ki traja. To ni več zločin nad mrtvimi. To je genocid nad živimi. Nad tistimi, ki so preživeli. Vojna se je začela leta 1992, pred skoraj dvema desetletjema, nekateri pa še vedno ne vedo za usodo svojih. Zanje se vojna še ni končala.

Glavni krivec za genocid v Srebrenici je končno v Haagu. Kako ste vi, ki se že leta ukvarjate s posledicami te tragedije, reagirali na vest o aretaciji Ratka Mladića?

To sploh ni bila aretacija. To je bil dogovor, sklenjen v trikotniku Beograd-Banjaluka-Bruselj. Čas bo razkril vse klavzule tega sporazuma. Med njimi je zanesljivo tudi zahteva Milorada Dodika, voditelja Republike Srbske, da se vzame pod drobnogled delo sodstva in državnega tožilstva v BiH. Beograd je kajpak zahteval hitrejšo pot v Evropsko unijo. Prepričan sem, da je ta sporazum na voljo celo v pisni obliki. Tudi Mladić je postavljal svoje pogoje. V prvi vrsti pogreb, ki gre herojem. Bruselj na to ni pristal, ampak je stvar prepustil lokalnim oblastem. In Mladić je seveda zahteval tudi obisk hčerkinega groba in obisk vnukov.

Pa bo dočakal konec sojenja?

Nisem prepričan. Je namreč zelo bolan. Ne gre le za možgansko kap, ki jo je preživel, ampak za resnejše bolezni. Slabo je, da mnoge žrtve njegove genocidne politike – v Srebrenici, Prijedoru, v Sarajevu, ki je trpelo večletno barbarsko obleganje – niso dočakale njegovega odhoda v Haag. Tja so ga odpeljali 16 let po zločinu v Srebrenici. Toda vse te »zamude« imajo kajpak tudi dobro stran. Ker sta se Radovan Karadžić in Ratko Mladić tako dolgo izmikala roki pravice, je imelo sodišče v Haagu več časa za ukvarjanje z drugimi zločinci. S tako rekoč celotnim vojaško-političnim vrhom bosanskih Srbov. Diega Arria, venezuelskega diplomata in nekdanjega svetovalca Kofija Anana, ki je v Haagu pričal proti Slobodanu Miloševiću, sem direktno vprašal, kaj je pravzaprav vplivalo na ustanovitev haaškega tribunala. Odgovoril je takole: »Cilj je bil ustaviti Miloševića, Mladića in Karadžića in dati jasno sporočilo, da bodo ostro kaznovani vsi zločini, storjeni v Bosni in Hercegovini!« Tako je tedaj govoril Arria.

Če bi ta zločinska trojka že leta 1996 sedela v zaporu v Scheveningenu, bi tribunal hitro končal delo. Pregon drugih politikov in generalov, vpletenih v zločine, bi prepustili lokalnim oblastem, a te tega ne bi nikoli storile. Ker je torej lov na generala Mladića trajal tako dolgo, so v Haag medtem odšli generali Gvero, Tolimir, Krstić, general Dragomir Milošević, ki je oblegal Sarajevo, vrsta polkovnikov, ljudje iz političnega vrha. Zločinci, ki ne bi bili nikoli kaznovani. Z njimi je Haag zapolnil pravni prostor, ki je nastal med čakanjem na glavnega krivca. In to je dobra stran tako pozne aretacije Ratka Mladića. Ta je s tem v bistvu izdal svoje soborce.

Pravzaprav jih je sebično žrtvoval?

Ko se je skrival, je živčno opazoval, kako v Haag, eden za drugim, odhajajo njegovi prijatelji. Lahko pa bi bilo seveda tudi obratno. Lahko bi prvi odšel tja in priznal, da je sam kriv za vse zločine. S tem bi obvaroval ves generalštab. Zdaj seveda ne gre več le za posameznike, ampak za zločinski projekt kot celoto. Ne gre več za osebno odgovornost Ratka Mladića, ampak za odgovornost celotnega generalštaba. To pa odpira vrsto vprašanj. Ali Republika Srbska sploh še lahko obstaja? Če se ugotovi, da je ta tvorba del in posledica zločinskega projekta, v katerem je sodeloval ves vojaško-politični vrh republike, tako pa govori tudi obtožnica, se samo po sebi postavlja vprašanje, ali je mogoče kaznovati posameznika, ne pa tudi samega projekta. Je bilo mar mogoče obsojati Hitlerja, Göringa, Bormanna, nacistično Nemčijo pa pustiti nedotaknjeno?

Zagata je tudi v tem, da je vsa Srbija ves čas vedela, kje se skriva?

Jasno. Zdajšnji predsednik Boris Tadić je bil obrambni minister, ko so ubijali vojake, ki so videli Mladića, kako prihaja in odhaja iz vojašnic. Pet mladeničev je moralo umreti v različnih vojašnicah. Beograd se je dobro znašel v tej trgovini. Prvi cilj je bil trgovati za Kosovo. »Mi vam Ratka Mladića, vi nam Kosovo!« Ko se ta trgovina ni izšla, je cena nekoliko padla. »V redu, izgubili smo Kosovo, zdaj hočemo Evropo!« so govorili v Beogradu. Sam Mladić ni imel izbire. Ponujeno mu je bilo, naj sam pove, kaj hoče, bil je namreč pomemben člen te trgovine, sicer bi ga aretirali in ne bi dobil nič. »Ne boš šel na grob hčerke, ne boš videl vnukov, ne boš imel dostojnega pogreba, ne denarne pomoči. Ničesar!« so ga svarili. Zdaj so mu vrnili vso pokojnino za nazaj.

Zmagovalec je potemtakem Ratko Mladić?

Če bi umrl med skrivanjem, daleč od oči javnosti, ne bi imel takšnega statusa, kot ga bo imel, ko bo obsojen v Haagu. Če bo seveda dočakal razsodbo. Postal bo heroj. In svetnik. Vse gre v tej smeri. Ratko Mladić je edini Srb z obeh bregov Drine, ki v svojem narodu ni nikoli izgubil podpore. Povzdigujejo ga Srbi iz Bosne in rojaki iz Srbije. Ko gre za Miloševića, se je Srbija že zdavnaj razdelila na njegove zagovornike in nasprotnike. Tudi v Bosni imate Srbe, ki so bili za Biljano Plavšić, a so bili proti Karadžiću ali Krajišniku. Ko pa gre za Mladića, ni delitev. Ni moža v Republiki Srbski, ki bi dejal, da je dobro, da Mladić sedi v Haagu. Celo srbsko vodstvo pravi, da je izpolnilo le svoje obveznosti, molči pa o tem, da bi moral Mladić v bistvu že zdavnaj za zapahe. Manjka pravzaprav samo še stavek, da so v Beogradu sila neradi izpolnili to obveznost. ¾ Foto Branko Soban »Cesta je dolga dobrih sedem kilometrov. Ob njej smo našli trinajst sekundarnih grobišč. Eno poleg drugega. Kamenica je bila med vojno popolnoma zapuščena. Srbi so bili prepričani, da se vaščani sem ne bodo več vrnili. Niso pa seveda vedeli, da ameriški sateliti skrbno nadzorujejo vse te kraje.