Tiskane izdaje
Da se morajo slovenske igrice končati in da Slovenija v prihodnjih mesecih potrebuje stabilno vlado, če se hoče ogniti črnemu scenariju, je bilo na evropskem odru povsem očitno že dolgo pred zadnjo fazo notranjepolitične negotovosti.
Najpozneje maja, ko so bila ugotovljena prevelika makroekonomska neravnovesja v Sloveniji in ko se je vprašanje prošnje za pomoč začelo postavljati tako rekoč povsod. Navsezadnje, v celotnem evrskem območju se razmere stabilizirajo, države v rešilnih programih bolj ali manj uspešno izpolnjujejo naloge. Tega za Slovenijo nihče ne more reči. Izpeljati mora kopico ukrepov in trgi se zapirajo.
Četudi niti najbolje informirani ne morejo s stoodstotno gotovostjo napovedovati prihodnjega razvoja dogodkov, se – tudi neodvisno od zadnjih notranjepolitičnih zapletov – povečuje verjetnost, da bo Slovenija morala zaprositi za pomoč. Ključno vprašanje je, kakšen bi bil lahko rešilni program. Brez vlade, ki lahko učinkovito deluje, bo položaj še slabši in scenarij prihoda trojke v hujši obliki bolj realističen. S trdimi pogoji in brez milosti.
Negotovo je, kaj bo na koncu pretehtalo. Predstavniki Bruslja so že vzeli pod drobnogled proračunske načrte. Glede tega so sporočila nedvoumna. Pred očmi ne bi smeli imeti le ključne številke (primanjkljaj, nižji od treh odstotkov BDP), marveč strukturo. Kočljiva sta krepitev davčnih bremen, neprijaznih rasti, in krčenje investicij. Naložbe v energetsko prenovo objektov bi sicer lahko spodbudile gradbeništvo, a po drugi strani lahko le raziskave in razvoj zagotavljajo uspeh na dolgi rok. »Neprimerni fiskalni odgovori zvišujejo verjetnost hujšega programa,« je svarilo enega od virov v EU.
Če Slovenija na koncu ne bo zmogla sama zapolniti luknje v bankah s posojili po znosnih obrestih, bi bil najbolj mil model Španije. Iberska država je lani od evropskih upnikov dobila na razpolago sto milijard evrov za reševanje bank. Porabila ni niti polovice tega zneska. V zameno mora izpolnjevati naloge v finančnem sektorju, predvsem njegovo prestrukturiranje in boljši nadzor. Na drugih področjih so pogoji mehki. Mora uresničiti bruseljska priporočila in zahteve iz postopka za odpravo prevelikega primanjkljaja. To so klasične naloge, kakršne dobijo bolj ali manj vse države.
Taka oblika reševanje Slovenije – če odmislimo reševanje z lastnimi močmi – bi bila politično najbolj sprejemljiva za vsako vlado. Če, kot Španiji, v programu ne bi sodeloval IMF, vsaj uradno ne bi mogli govoriti o razvpiti trojki, ki že s svojim imenom pooseblja narek brez milosti. Milejše pogoje bi prebivalstvo občutilo manj. Utegnilo bi se zgoditi, da bi se tako z rešitvijo ob pomoči sklada ESM pritisk finančnih trgov znižal in država bi se v prihodnosti lahko ceneje zadolževala. Na bruseljskem parketu zagovorniki takega razpleta opozarjajo na psihološki dejavnik: ljudje ne bi imeli občutka, da je oblast prešla v tuje roke. Španija in Irska res nista videti kot koloniji.
To ima velik pomen za legitimnost države, za katero je skoraj četrt stoletja po ustanovitvi postalo negotovo, ali jo lahko vodimo sami. Prednost takega modela je še, da bi bila posojila veliko cenejša kot zadolževanje na finančnih trgih. Ni logično, da bi šli po denar za banke, proračun in bančno luknjo na trge, če ga lahko pri ESM dobimo ceneje in v nekaj letih privarčujemo milijardni znesek. Toda: velja enako pravilo kot na proračunskem področju. Država mora delovati resno. Bruselj pa bo vztrajal pri mantri, da je »položaj resen, a še obvladljiv«, dokler ne bo imel v rokah drugega scenarija.
Glede na izkušnje s Slovenijo, izgubljanje zaupanja in splošnega političnega direndaja ne primanjkuje zagovornikov polnega programa v režiji trojke, ki bi zagotavljal dolgoročno financiranje in po drugi strani sprejemanje zahtevanih ukrepov v zameno za obroke pomoči. Neuspeh na kateri koli od front (banke, proračun, privatizacija) bi bil znamenje, da Slovenija ni kos zahtevam. Tako bi bil v očeh glavnih posojilodajalcev bolj primeren trši program, ki bi državo prisilil v odločne in temeljite ukrepe na ključnih področjih. Predvsem ECB, vsaj med vrsticami, napoveduje bolj odločne korake, češ, Slovenija nima težav le z bankami, marveč tudi z reformami, državnimi podjetji, visokim primanjkljajem.
Čakanje na prelomne preglede bank, ki bodo končani decembra, bo razmeroma dolgo in napeto. Bi bilo bolje čim prej zaprositi za pomoč in ustaviti kopičenje napetosti, ki bi po novem letu, ko bo država morala na trge, lahko pripeljala do eksplozije? Za zagovornike trde roke so poučni nauki iz dramatičnega reševanja Grčije in Cipra. Nihče si več ne želi reševati še ene države v kaotičnih okoliščinah. Slovenija še lahko sama pripomore k temu, da bo bliže Španiji kot bolj drastičnim modelom. Posledice nadaljevanja igric v državi na robu brezna bi za dolga leta zaznamovale državo.
