Tiskane izdaje
Doc. dr. Dušana Findeisen, predstojnica Inštituta za raziskovanje in razvoj izobraževanja pri Univerzi za tretje življenjsko obdobje v Ljubljani, predavateljica na Filozofski fakulteti, oddelek za pedagogiko in andragogiko, je evropska izvedenka za vprašanja zaposlovanja in izobraževanja starejših pri Age Platform Europe in ena od šestih zunanjih izvedencev direktorata evropske komisije za izobraževanje na področju izobraževanja starejših.
Predvsem pa je začetnica izobraževanja starejših v nekdanji Jugoslaviji in soustanoviteljica slovenske Univerze za tretje življenjsko obdobje ter njena dolgoletna predsednica. S sodelavci je v slovensko izrazoslovje vpeljala izraz tretje življenjsko obdobje, namesto stara pa pridevnik pozna leta. Ne glede na temo mora izobraževanje zmeraj vsebovati tudi razmislek, kaj so stereotipi o staranju in starejših, kako jih razumeti in kako premoščati, pravi Dušana Findeisen.
Je med stereotipom in predsodkom razlika?
Predsodek zmeraj zavzema sovražno stališče do objekta, krut je, tog, neobčutljiv za nove podatke, pa če so ti še kako zgovorni. Stereotip pa ni nujno negativen, četudi temelji na napačni zaznavi o objektu in o njem ustvarja neresnično, lažno podobo. Stereotipe je sicer težko, a vendarle mogoče omiliti, predsodke pa skoraj nemogoče. Glavna posebnost stereotipa po Janu Musku (1997) je, da so to preproste in primitivne kognitivne sheme. Zaradi preprostosti se med ljudmi zelo hitro razširijo. Iz okolja sprejemamo stališča, norme, vrednote - brez premisleka, ne da bi se posebej poglabljali ali premišljevali. To nam pomaga, da se znajdemo v situacijah in se nam ni treba vsakič posebej odločati, kako se bomo vedli. Stereotipe torej uporabljamo, da laže in hitreje ocenimo situacijo in ravnamo v skladu z njo. Stereotipi pa začno izginjati, ko pridemo resnično v stik s posameznim starejšim človekom.
Lahko navedete kak primer predsodka, stereotipa in diskriminacije?
Brez konca in kraja jih je. Vzemimo nedavni primer iz mojega življenja. Ko smo se ob zaključku študijskega leta s starejšimi študenti na Rožniku ustavili v gostilni, je natakar pripomnil, da v Cankarjevo sobo prihajajo tudi umetnostni zgodovinarji s »strašno staro« učiteljico. In to res ne gre, da bi človek poučeval pri teh letih. Pa sem rekla, naj mi pove dober razlog, zakaj ne bi. Odgovor: »Ker je to sramotno!« Vidite, to je predsodek. Mimogrede, »stara« učiteljica je ena naših legendarnih osebnosti, ki je vzgojila rodove tudi starejših študentov na Univerzi za tretje življenjsko obdobje in za svoje delo prejela številna priznanja doma in v tujini.
Da je nova tehnologija domena mladih, pa je stereotip, in to močan. Johna Hollwaya, enega od razvijalcev elektronske pošte pri IBM, so denimo vnuki opozorili: »Zdaj se boš pa moral naučiti uporabljati elektronsko pošto, dedi.« Ali moj primer: ko sem potrebovala posebno dober prenosni telefon s prav določenimi funkcijami, mi je prodajalec rekel, da je tak preveč izpopolnjen in zapleten, da bi ga mogla obvladati. »Mislite, da je slab?« sem ga vprašala. »Ne, odličen je, a za vas bo težko ...«
Po stereotipnem pogledu se ne splača vlagati v starejše delavce, ker so pač starejši, in je bolj gospodarno vlagati v mlade. Mladi pa ostanejo v podjetju povprečno pet let, starejši deset. Tisti starejši, ki so zrasli s podjetjem in poznajo kulturo podjetja, so mu navadno tudi bolj zvesti kakor mladi. Ali pa stereotip, da je treba na vodilne položaje postavljati mlade, ki bodo prinesli nov veter, četudi se konceptualno mišljenje, ki ga vodje potrebujemo za upravljanje, načrtovanje in vodenje, razvije pozno kot posledica številnih prehodnih izkustev in refleksije. Zato je povsem nesmiselno na ministrske položaje postavljati tridesetletnike, kot so v nekem trenutku naredili v Estoniji in še kje. S predsodki je starost zgodovinsko obložena. »Danes je dan starejših. Ob desetih je na sporedu oddaja o demenci,« je napovedal nacionalni radio prvega oktobra, na svetovni dan starejših. Že izbor teme priča o stereotipu: dementnih je le majhen odstotek starejših (in med starejše štejejo vsi nad 45 let!). Stereotip, da so vsi starejši bolni, izvira iz 19. stoletja. Diskriminacija se zmeraj nanaša na kak atribut, ki ga ne moremo spremeniti (spol, barva kože, starost, hendikep ...).
Kako nastajajo stereotipi?
Nastajajo na stičišču tistega, kar smo sami doživeli, in prevladujočega mnenja v našem socialnem in kulturnem okolju, so usedlina kulture in se utrjujejo z rabo. Kultura in načini življenja se spreminjajo, za njimi ostaja usedlina in ta usedlina so stereotipi. So trdovratni in zmeraj nastajajo novi. Kakor da se spreminjanje stereotipov ne dotakne. Zato nas stereotipi držijo v preteklosti. Zaradi njih capljamo za sedanjostjo. So cokla v osebnem življenju in v življenju skupnosti, po drugi strani pa so tudi nekaj dobrega, ali kot je dejal dr. Sandi Sitar, eden od nekdanjih mentorjev na Univerzi za tretje življenjsko obdobje: »Brez stereotipov bi bilo težko, ker bi morali sleherni dan in v sleherni situaciji ob slehernem človeku zmeraj znova razmišljati in se odločati, kaj je prav in kaj ni, kaj je dobro in kaj slabo, kaj pravično in kaj nepravično ...«
Stereotipi o starejših so nalepke, ki jih lepimo nanje: star, starejši, upokojenec. Tako starejše spravimo v kategorije, jih popredalčkamo. Kakor hitro je nekdo v svojem predalčku, ga zaznavamo drugače: vidimo ga skozi tančico splošnih značilnosti, ki naj bi veljale za njegovo kategorijo ljudi. V nekem članku je na primer v zgroženem tonu pisalo, da je eden od slovenskih županov neko pomembno delo zaupal neki upokojenki. Ta upokojenka je bila seveda izjemna strokovnjakinja na svojem področju, a beseda upokojenka je izbrisala njeno poklicno strokovno identiteto, zlasti ker ni bila omenjena z imenom. Za besedo upokojenka, upokojenec si pogosto predstavljamo le tisto, kar stereotipno pripisujemo upokojencem - to je nekdo, ki ni več poklicno in strokovno dejaven, ni več na tekočem s sodobnimi dogajanji, ni več del našega sveta, se slabše uči in slabše razmišlja in pripada preteklosti.
Ali se tem nalepkam/stereotipom prilagajamo? Zadnjič sem se zagledala v lepe noge pred seboj. Svoje pol mlajše kolegice od zadaj nisem prepoznala. »Uh, kake lepe noge!« sem vzkliknila, ko sem jo prepoznala. »Ah, stara baba,« je odvrnila. Očitno uporabljamo stereotipe celo sami o sebi.
Vsekakor. Celo utrjujemo jih. Velikokrat, denimo, slišimo starejše ljudi, kakor da se opravičujejo: »Oh, stare kosti, emšo, pri mojih letih ...« Po nedavnem predavanju v Bruslju mi je neka starejša Italijanka prišepnila, da nikoli več ne bo rekla, »pri mojih letih«, potem ko je premislila, kaj s tem sporoča. Stereotipe o sebi, kakor pravi J. C. Turner v knjigi iz leta 1982 Social Identity and Group Relation, ljudje radi uporabljamo zato, da si prislužimo lepše mnenje sogovornika, mlajših generacij, močnejših. S tem pa se stereotipi le utrjujejo.
Sociolingvistične študije o starostnem pohabljanju samega sebe (age self-handicapping) kažejo, da se pohabljamo tako, da z besedami svoje dobre plati relativiziramo. Gre za strategijo ohranjanja videza in prilagajanja družbenim pričakovanjem, ki jo dobro poznajo tudi v socialni psihologiji. To strategijo večkrat uporabljamo vse življenje, v starosti mogoče celo pogosteje. Poskušamo se vnaprej opravičiti, če pri prihodnjih nalogah ali priložnostih ne bi bili dovolj uspešni. Vnaprej se prilagodimo stereotipom, da ne bi doživeli kritike. Za to strategijo je značilno, da želimo zmanjšati pričakovanja drugih do nas, čeprav pri sebi vemo, da smo ali bomo uspešni. Zato starejši (pa tudi mlajši) človek pogosto uporablja besede, s katerimi sam sebe poniža, zmanjšuje svoje zasluge, zmožnosti. Tovrstni stereotipi se začnejo približno v tistem času, ko človek na trgu dela postane starejši delavec, vendar so manj zaznavni v ustvarjalnih, individualiziranih, predvsem umetniških poklicih. Tako ne slišimo, denimo, da bi ta ali oni slikar ali pisatelj »kljub svoji starosti« ustvaril izjemno delo.
Ali obstajajo stereotipi v vseh družbah? Od nekdaj?
Vedno, v vseh družbah so obstajali. Pogledi na starejše so od nekdaj črno-beli. Starejše so slikali bodisi kot močne, izkušene, modre bodisi kot nemočne, odvisne, pasivne, osamljene, nevedne, neuke, pozabljive, nergaške, dolgočasne, tečne ali preprosto kot čudne, nerazumljive, čudaške, ki se slabo učijo in se niso pripravljeni spreminjati. Tudi danes je veliko stereotipov. Eden zadnjih je nastal s prihodom novih tehnologij: po splošnem mnenju mlajši internet potrebujejo, da si pridobijo informacije in znanje, starejšim pa naj bi bilo čudovito sredstvo za premagovanje osamljenosti. S tem prejudiciramo, da so starejši osamljeni, nedejavni in odvisni, pozabljamo pa, da moramo biti vsi vključeni v postmoderno družbo, v kateri razmerja določa nov način proizvajanja z novimi tehnologijami, pa tudi nov način življenja. Vsi bomo prej ali slej morali vstopiti v e-gospodarstvo, v stik z e-upravo, uporabljati storitve e-bančništva, potrebna nam je e-komunikacija, pravzaprav nihče ne more biti v današnjem svetu izključen, če hočemo, da družba funkcionira. S tem je kakor s funkcionalno nepismenostjo. Ko je veliko funkcionalno nepismenih, se razvoj ustavi. Starejši človek kot vsak drug potrebuje internet in si pomaga z njim v vsakdanjem življenju. Če ne uporabljaš novih tehnologij, si iz te družbe izločen.
Kakšno vlogo ima država, politika?
Pogost stereotip, ki ga podpira sama država s svojo politiko (tudi evropska politika je v tem pogledu trd oreh), je, da je star človek nujno odvisen, šibak, potreben zaščite; po tem stereotipu se ravnata socialno varstvo in socialnovarstvena politika, kar je prav, če ne gre za stereotipen pogled, ki izključuje vse druge starejše, ki niso v tem stanju. V strategiji Kakovostno staranje in medgeneracijska solidarnost do leta 2020 zdaj poskušamo stereotipe razkriti in preseči, kajti oblikovalcem politike se prikrade skrb za starejše tudi takrat, ko govorijo o dejavnem staranju. Skrb je nujna za tistega, ki je odvisen in potreben pomoči! Vsi smo deloma odvisni in deloma šibki, vsaj občasno, in s tem ni nič narobe. Želeli bi le, da politika in zakonodaja dejavnega staranja v najširšem pomenu besede ne bi omejevali. To pomeni, preprosto pustimo starejšim, naj nadaljujejo svoje življenje po upokojitvi, in ne postavljajmo jim omejitev z zakoni. Nedavno mi je nekdo dejal, da so podjetja že prepoznala vrednost dela starejših in upokojenih, a kaj ko zakon zaposlovanja starejših ne spodbuja in ga tudi omejuje ali celo prepoveduje. Danes lahko starejši človek brez omejitev dela le v takšnem poklicu, ko lahko sklene pogodbo o avtorskem delu. Zadnji tak omejujoč poskus je bil zakon o malem delu. V predlog zakona so zakonodajalci zapisali, da starejši lahko delajo določeno število ur, nikakor ne več, in pod določenimi pogoji. Predvsem naj bi šlo za majhna obrobna dela, ki ne zahtevajo nenehnega pridobivanja znanja. Hvalabogu, da zakon ni bil sprejet, ker je v nasprotju z občimi evropskimi usmeritvami in ne nazadnje tudi s potrebami današnjega življenja.
Kakšno vlogo pa imajo v utrjevanju oz. odpravljanju stereotipov mediji?
Veliko. Za večino ljudi so mediji edini vir informacij o starejših, ti pa nam med vrsticami povedo, kako naj se vedemo do starejših in kako naj razmišljamo o njih. Težava je v tem, da (vsaj slovenski mediji) obravnavajo starejše kot posebno družbeno skupino, in za posebne je malo prostora v nacionalnih medijih. Vprašanja starejših obravnavajo v posebnih, njim namenjenih revijah in oddajah, kar starejše ljudi potiska na obrobje. Namesto da bi generacije ostale skupaj, se prepletale, se učile druga od druge. Starost ni merilo, po katerem bi se delili.
V naši civilizaciji kasnejša leta istovetimo s številnimi izgubami. Je tudi to stereotip?
Pri mladem ali odraslem človeku ni želje postati star (Bolje biti pijan nego star ...), ker ne ve, kako bi takšne izgube lahko preživel. Ker ni želje, pa ne prepozna prednosti kasnejših let: te so osvobojenost od nekaterih nalog, ki smo jih že opravili, in zadovoljstvo, da smo jih lahko opravili, osvobojenost od spon dela in pomanjkanja časa, od nekaterih družinskih obveznosti (otroci odrastejo in navadno živijo samostojno), za nami je prilagajanje na delovnem mestu, naporno sklepanje kompromisov (končno lahko povemo svoje mnenje, ne da bi se bali, da bomo izgubili delo), imamo dovolj prostega časa, da lahko poskrbimo za osebnostni razvoj, osvobojeni smo cele vrste socialnih vlog, ki pripadajo srednjemu obdobju in na katere se vedno vežejo pričakovanja in potreba po sklepanju številnih in težkih kompromisov.
Kaj pa stereotipi v reklamah?
»Starejših v reklamah sploh ni, in če te v reklamah ni, si že mrtev,« je pripomnil slavni francoski tv-voditelj Bernard Pivot. Reklame seveda največkrat uporabljajo stereotipe in jih utrjujejo. Že to, da se starejši le redko pojavijo v reklamah, je posledica stereotipa, da podoba starejših »ne prodaja« - a to se zdaj spreminja, kajti sredi krize so starejši vendarle postali želeni kupci in stranke. Na univerzi v Gradcu so poskušali pridobiti starejše študente (tam so starejši že po 45 letu in se lahko vpisujejo na fakulteto) z reklamo ostarelega punka s pobarvanimi lasmi, ostriženimi na petelina, in z indeksom v roki. Starejše v reklamah pogosto smešijo tako, da jih preoblečejo v mlade. In starejši naj bi bili uspešni v življenju, če so videti še mlajši kot mladi. Biti star torej ni nekaj, kar bi lahko obešali na veliki zvon, ker je to slabo. A tako kot na vsako življenjsko obdobje je tudi na poznejša leta treba gledati skozi specifične prednosti. Navadno se starejši vrnejo k bistvenim stvarem življenja, razlikujejo nebistveno od bistvenega, bolje rešujejo probleme, bolje svetujejo in vedo, da se iz kriz pride. Bogati jih »gotovost preživetega«, kakor je to značilnost starejših poimenovala Marguerite Yourcenar: mladi imajo pred seboj obilico prihodnosti in malo preteklosti, starejši pa malo prihodnosti in gotovost preživetega. Gotovost, ki izhaja iz tega, kar so na dolgi poti preživeli, daje občutek varnosti in omogoča distanco, zmožnost čakanja in opazovanja.
Edino protisredstvo proti stereotipom je torej znanje, vživeto poslušanje, zavzemanje stališča po razmisleku in odločanje v vsakem posamičnem primeru posebej?
Če hočemo premostiti stereotipe o starejših, jim moramo prisluhniti, jih slišati in biti z njimi v dialogu. V vsakem posamičnem primeru, zlasti danes, ko ljudje živimo zelo različno in nepredvidljivo, kar je značilnost postmodernega časa. Tudi starejši ljudje živijo zelo različno, so različno prehodili življenjsko pot, imajo različno znanje, različno kulturo. Ni jih mogoče stereotipno pometati v isti koš in jih prekriti s pregrinjalom zaznanih skupinskih značilnosti. Na Univerzi za tretje življenjsko obdobje smo zato uvedli program, imenovan kritična geragogika (pedagogika in andragogika, namenjena starejšim), ki ga je finančno podprla mestna občina Ljubljana in je tako povsem brezplačen. Ta naj starejšim študentom pomaga razumeti, kaj se dogaja v družbi.
Seveda svoboda ni zmeraj lahka in nanjo se moramo pripravljati, poiskati neke druge vsebine. A lahko se posvečamo bistvenim stvarem. Namesto da mediji s stereotipi o starejših silijo živeti podobno, naj vendarle poročajo, kako različno so ljudje dejavni, ne le zase, temveč za svojo skupnost. V boju proti stereotipom je potrebno poglobljeno znanje.
