Svet v dveh nadstropjih

Na nedavnem odprtju prvega bienala sodobne umetnosti v Kijevu so organizatorji naredili VIP zabavo, ki je imela znotraj prostora še VIP VIP ložo. Naključje je hotelo, da je bila ta na balkonu, iz katerega je bil lep pogled na navadne VIP smrtnike. Tisti, ki so na prigovarjanje organizatorjev le obiskali VIP VIP prostor, so bili presenečeni, da povabljenci tam niso počeli drugega, kot gledali čez balkon, kako se zabavajo običajni VIP gostje. Na obrazih VIP VIP je bilo opaziti zavist, ker so se ljudje v spodnjem nadstropju vidno zabavali.

Užitek tistih, za katere se predpostavlja, da jim je bogastvo prineslo neizmerno zadovoljstvo, je paradoksno še kako vezan na pogled navzdol in na kritiko tega, kako živijo najrevnejši sloji. Ideologija varčevalnih ukrepov, ki jih tako zavzeto uveljavljajo evropske neoliberalne vlade, se vrti okoli vprašanja, katere užitke je treba revnim vzeti, katere stroške jim je treba povečati, katere socialne pomoči odvzeti. Tudi EU, ki se vse bolj deli na dve nadstropji, se ukvarja s tem, kako mediteranske države preveč uživajo, katere kazni jim je treba še naložiti, katere pomoči odvzeti.

Te dni v Veliki Britaniji revno prebivalstvo s strahom pričakuje zmanjšanje socialne pomoči za najem stanovanja. Pričakovati je, da se bo zelo povečalo število ljudi, ki ne bodo zmogli plačevati najemnine, in tistih, ki se bodo morali preseliti daleč od delovnega mesta, kar bo seveda povečalo čas, ki ga preživijo na poti na delo, stroške, ki jih imajo s prevozom, in seveda odvzelo čas za družino. Pred največjo dilemo bodo revne ženske, ki se bodo morale odločiti, ali se jim sploh splača, da so zaposlene, ko pa bodo za varstvo otrok in prevoz na delo porabile večino svoje bedne mezde. Ne zavedamo se, da se bodo ista vprašanja za ženske pojavila tudi pri nas. Predlog, da čas malice ne bi več spadal v delovni čas, bo podaljšalo delovnik. Hkratno skrajševanje časa podaljšanega bivanja in omejevanje časa, ki naj bi ga otrok preživel v vrtcu, bo za mnogo družin pomenilo, da bodo morale resno premisliti, kako združiti zaposlitev in skrb za otroke. Ker živimo v precej patriarhalnem okolju, bo seveda to vprašanje še posebej zadevalo ženske.

V revnih državah, kot je na primer Ukrajina, je za mnogo žensk edina rešitev iz ekonomske zagate dobra poroka. Veliko mater tako že od otroštva hčerke vzgaja tako, da bi imele čim boljše možnosti za to. Tehtajo jih, da se ne bi preveč zredile, oblačijo jih kot princeske, učijo jih hoditi v visokih petah in podobno. Na kijevskem odprtju bienala je bila tako opazna še ena razlika v nadstropjih. V VIP in VIP VIP prostoru so ženske delovale, kot da so nadstropje nad moškimi. Za veliko večino moških oligarhov (po videzu so mnogi med njimi bili majhni in debeli) se je spodobilo, da jih je spremljala prelestna mladenka v najvišjih mogočih petah. Mnoge od njih so bile oblečene v dolgo belo obleko, lase pa so imele spletene v kito, kot jo poznamo s podobe zaprte Julije Timošenko, ki je seveda svojo podobo oblikovala po podobi slavne herojske pesnice Lesje Ukrajinke.

V Ukrajini ni videti, da bi jim bilo kaj mar za ženske pravice, v vladi je ena sama ministrica, ki so jo nastavili letos, potem ko je bila vlada pod mednarodnim pritiskom, da so edina evropska vlada brez ženske ministrice. Premier Micola Azarov je v zagovor dejal, da v vladi ni žensk, ker niso preveč kompetentne za reforme, kar je seveda sprožilo veliko ogorčenje nevladnih ženskih organizacij.

Ukrajinske mladenke na stratosferskih visokih petah, ki izgledajo, kot da so v višjem nadstropju od partnerjev, se bodo, ko se bodo poročile, prav tako ukvarjale z nadstropji. Ameriška sociologinja Arie Hochschild je zanimivo ločitev na nadstropja prikazala v knjigi The Second Shift, v kateri se je lotila vprašanja, kako si moški in ženske delo delijo doma. Raziskavo je delala tako, da je ure in ure preživela v hišah ljudi, se z njimi pogovarjala in opazovala delitev dela med spoloma ter kaj si mislijo o njej.

Ko je šlo za konkretno, fizično delo doma, so bile ženske večinoma zaposlene v zgornjem nadstropju hiše – pri delu z otroki, gospodinjstvu in podobnem. Moški so našli delo v spodnjem nadstropju – v garaži, kleti, delavnici, pri ukvarjanju s konjički, športom in podobno. Paradoksno je bila za uspeh zakona pomembna določena doza zanikanja. Zakoni, v katerih sta oba partnerja verjela v enakopravnost spolov, so bolje funkcionirali, če so z besedami sicer govorili o enakopravnosti, dejansko pa niso izustili dejstva, da v njihovem vsakodnevnem življenju te enakopravnosti ni kaj prida opaziti. Dovolj je bilo, da sta bila oba partnerja prepričana, da verjameta v enakopravnost spolov. Če bi realno pogledala na situacijo v družini, bi imela problem, kako očitno neenakopravnost povezati s svojim zavzemanjem za enakopravnost spolov. Najboljša pot, da se partnerja izogneta konfliktu med realnostjo in teorijo, je bilo zanikanje realnosti in nadaljnje vztrajanje na svojem ideološkem prepričanju o nujnosti enakosti spolov.

Zanikanje je paradoksno pomagalo tudi tistim, ki so javno izjavljali, da spola nikakor ne moreta biti enakopravna, da je moški vedno glava družine ter da se mu mora ženska vselej pokoriti. Hochschildova je opazila, da je pri mnogih parih, kjer sta oba sprejemala to ideologijo, dejansko ženska hraniteljica družine, da velikokrat več zasluži od moškega ali je sploh edina, ki je zaposlena. Velikokrat je bilo pri opazovanju delitve dela doma očitno, da kljub veri v to, da mora za otroke in dom skrbeti predvsem ženska, večino gospodinjskega dela opravi moški. Paradoks je torej bil, da so v teh bolj konservativnih družinah ženske ves čas poudarjale, da ne verjamejo v enakopravnost spolov ter da mora biti moški glava družine, ženske pa se morajo ukvarjati z otroki in domom, dejansko pa so velikokrat v teh okoljih ženske manj gospodinjile kot v tistih, kjer sta oba partnerja verjela v enakopravnost spolov.

Ko se je Hochschildova vprašala, kako konservativnim ženskam uspeva, da njihovi moški tako zavzeto skrbijo za gospodinjstvo, je ugotovila, da je tudi tu pomembno zanikanje realnosti. Če partnerja z besedami vztrajata, da sta spola nujno neenakopravna, jima je to v oporo, da se jima ni treba soočati z dejanskim razmerjem moči v družini. Ženskam je v teh okoljih bilo v pomoč, da so se velikokrat naredile nemočne, da so moške hvalile, kako kuhajo bolje od njih, ter da so velikokrat bežale v bolezen, zaradi česar je moški nato počasi prevzel vse več gospodinjskih obveznosti.

To, da nam vera v neko teorijo omogoči, da nam ni treba videti realnosti, je zelo očitno v delovanju sodobne politike. Politiki, ki na primer tako zelo verjamejo v nujnost varčevalnih ukrepov, z lahkoto spregledajo dejstvo, da ti ne delujejo, da na primer krčenje socialnih pomoči ne povečuje zaposlovanja najrevnejših družbenih slojev ali da zmanjševanje obdavčevanja najbogatejših ne povečuje njihovih vlaganj v razvoj.

Harvardski ekonomist Richard S. Tedlow v najnovejši knjigi Denial: Why Business Leaders Fail to Look Facts in the Face – And What to Do About It poudarja, da je zanikanje rak in rana sodobnega kapitalizma, ki izjemno povečuje ekonomsko krizo in ne omogoča resnih političnih in ekonomskih sprememb. Tedlow vidi zanikanje tudi kot ključni mehanizem, ki je preprečil, da bi politični in ekonomski akterji sploh opazili, da do krize prihaja. Najprej je bilo močno zanikanje finančnikov, ki so v sledenju kratkoročnim ekonomskim interesom ignorirali dolgoročne posledice finančnih špekulacij. Potem je bilo v razvitem svetu zelo prisotno zanikanje bank in nepremičninskih institucij, da to, kar gre gor, mora nekoč iti tudi dol. Tudi potrošniki so živeli v zanikanju, da bodo morali stvari, kupljene na kredit, nekoč plačati. Investitorji so se nenehno prepričevali, da so tokrat drugi časi in da se bodo finančne konstrukcije že nekako izšle. Politiki in državni birokrati pa so bili zelo vešči v tem, da so zaprli oči ob pogledu na neprijetne resnice, ki so bile v nasprotju z njihovo vero v ideologijo svobodnega trga. Celo tisti, ki so se šli razne Ponzijeve sheme, so zanikali, da se te lahko končajo tragično ne le za vlagatelje, ampak tudi zanje.

S posebne vrste zanikanjem se srečujemo tudi v razpravah o varčevanju. Medtem ko se evropske države druga za drugo še vedno oklepajo ideologije, da je treba krčiti sredstva za reveže, svet postaja vse bolj organiziran v dve nadstropji, kjer najvišje nadstropje (najbogatejši) živi v bogastvu, ki je onstran zamisljivega. Angleži so izračunali, da ima njihovih tisoč najbogatejših ljudi v posesti 414 milijard funtov, kar je trikratni deficit države. Najbogatejši odstotek ljudi (to je približno 300.000 prebivalcev) skupaj poseduje bilijon funtov. Če skupaj pogledamo bogastvo 10 odstotkov najbogatejših Angležev, pridemo do štirih bilijonov, kar je več kot trikratnik celotnega BDP Velike Britanije.

To bogastvo se je izjemno povečevalo od sredine devetdesetih let. Če je leta 1997 tisoč najbogatejših imelo bogastvo v vrednosti 99 milijard funtov, se je to bogastvo do leta 2010 početverilo. Najbogatejših 0,3 odstotka prebivalcev v Veliki Britaniji poseduje 69 odstotkov zemlje, najbogatejši odstotek pa četrtino vsega bogastva države.

Laburistični poslanec Michael Meacher je predlagal, da bi le malo večje obdavčenje kapitalskih prihodkov najbogatejših brez težav rešilo problem angleškega javnega dolga. Če bi se ti davki za 0,003 odstotka pri najbogatejših povečali na 28 odstotkov, bi se po Meacherju 99 odstotkov prebivalstva lahko nehalo ukvarjati s problemom deficita in država bi lahko pričakovala celo precejšnje povečanje števila delovnih mest. Namesto da se država dnevno ukvarja z vprašanjem, katerim revežem bi odvzeli socialno pomoč, se je treba vprašati, zakaj absurdne neenakosti, ki se je oblikovala v zadnjih desetletjih, nihče med vladajočimi politiki noče videti in glede tega kaj narediti.

Britanski sociolog Stanley Cohen je o zanikanju dejal, da je danes postalo tako vsesplošno, da se namesto z vprašanjem, zakaj ljudje zanikajo, moramo raje zamisliti nad tem, kdaj se zgodi, da ljudje ne zanikajo več, kdaj sploh nekaj opazijo, kdaj se sploh zavedo pomena tega, kar vedo, ter predvsem, kdaj so sploh pripravljeni nekaj storiti, in to za ceno osebnega tveganja.