Svinčnik ni še nikogar ubil in računalnik ni še nikomur pojedel prstov

Povezati informacijska in poslovna znanja in jih presaditi v prakso je velik izziv. Še posebej v Sloveniji in v kmetijski pridelavi, kjer nam je v dobrih dveh desetletjih samostojnosti uspelo popraviti marsikaj in še več zapraviti. S cilji o izdatnejši samopreskrbi in finančnimi podporami panogi, v kateri se kljub prislovični okorelosti spremembe vendarle dogajajo, postajajo pomembni tudi zbrani in koristno uporabljeni podatki.

Kako z informacijsko tehnologijo premikati meje v sistemu in pomagati k boljši žetvi podatkovnih baz tudi v našem kmetijstvu, razkriva Andrej Mertelj, izvršni direktor družbe Datalab.

Zbiranje podatkov in urejanje evidenc je nujno tudi pri pridelavi hrane, čeprav nad tem, da so stvari preglednejše in da so lahko vir koristnih informacij, vsi niso najbolj navdušeni. Zakaj?

Pri nas so problem dvojni standardi. V nekdanji Jugoslaviji je bilo treba tolerirati stvari, ker je država omejevala zasebno pobudo, zato da so si ljudje malo popravljali standard. Zato so rahlo tolerirali hojo po robu. Ko se nam je zgodila tranzicija, so tudi kontrolni mehanizmi padli in začelo se je množično ropanje, kjerkoli pač kdo pride zraven. Ja, problem je držati se norm in vedeti, da so te načeloma postavljene zato, da bi varovale skupnost.

V kmetijstvu je problem, ker imamo malo čistih kmetov. Večina jih ima zagotovljeno socialno varnost s službo drugod, zato je vprašanje, kaj je zanje na ­prvem mestu.

Ja, kolega, ki je direktor tovarne v Prekmurju, pravi, da je največji problem, kadar mora neko naročilo v enem dnevu narediti do konca. Ker mu zaposleni ob dveh popoldne odidejo na njive. Zdi se mi, da veliko preveč izenačujemo pomembnost vseh zadev. Problem je, da socialno kmetijstvo ne bo prehranilo ne Slovenije, ne Evrope in ne sveta. Treba je razmišljati, kako narediti probojnost tega kmetijstva, kako ustvariti standarde zato, da ne bomo jedli konjev v hamburgerjih, ali da bo kar naenkrat iz zraka prišlo nekaj tisoč ton več prašičev, ali pa da bo na trgu obilje ekološke zelenjave, ki bo k nam po čudežu prišla iz veletržnice v Trstu. Informatika je zato nujna tudi v kmetijstvu.

Bodo ljudje kljub sodobni tehnologiji še vedno morali fizično delati?

Nisem več tako prepričan. Če pogledamo zadnje traktorje, ki sami vozijo po GPS. Preprosto vzameš koordinate njive in naložiš traktorju, zdaj mi pa to zorji. Ko ti bo zoral, bo povedal, koliko dizla je porabil in koliko gnojil, škropiv.

To lahko drži za države z velikim kmetijstvom, z velikimi površinami, Slovenija je tu vseeno specifična, dvomim, da bomo tudi pri nas dočakali kaj takega.

Brez dvoma bomo, ker je to lastnost tehnologije. Edini zakon, ki velja v tehnologiji, je, da vsakih 18 mesecev podvojimo kapacitete tehnologije in prepolovimo ceno.

Povečevanje produkcije z manjšimi stroški bo torej lahko pocenilo hrano. Ali pa se motim?

Če gledam globalno, bi težko rekel, da pričakujem padec cen hrane, ker se število porabnikov povečuje. Če se povečuje število porabnikov, ker se povečuje število prebivalstva na planetu, je težko verjeti, da se bo hrana kdaj bistveno cenila. Zdaj smo s kemijo, biologijo in zadnje čase še z gensko tehnologijo nenehno povečevali hektarske donose. Mislim, da smo pri teh tehnologijah že na robu oziroma smo šli čez rob in da bomo imeli nižje hektarske donose. Treba se bo spomniti drugih metod, če hočemo pro­izvajati isto količino hrane.

Meje, tudi censke, postavljajo obvladovalci trga.

Zato bi bilo dobro postaviti te stvari na višjo raven in vedeti, kaj se dogaja na tem področju. Poglejmo Ameriko, kjer so kmetje relativno nezaščiteni proti multinacionalkam. V Evropi, kjer so kmetje zelo dobro institucionalno in politično organizirani, se mi zdi, da kmetje lažje živijo.

Tudi zaradi skupne kmetijske politike, s katero EU kar dobro ščiti svoje kmete?

Če je interes Evrope in če živimo v tej veliki skupnosti – upam, da bomo še nekaj časa –, ni velike razlike med majhnimi in velikimi državami. Prepričan sem, da ima tudi Avstrija socialno kmetijstvo, kot ga imajo Nemčija, Francija, Belgija ... Ni res, da v Sloveniji nimamo velikih kmetov.

Saj jih imamo, a ne veliko.

Ko pogledamo njihov output v kmetijstvu, se pokaže, da 20 odstotkov velikih pridela 80 odstotkov vsega, in to je to. Glede na to, da so ti tudi največji prejemniki subvencij, državnih pomoči in drugega, se mi zdi relativno majhna žrtev držati se džentelmenskega dogovora: financiramo vas, vendar tako, kot počasi postaja v vseh porah družbe, mora tudi tu obstajati transparentnost. Pomembno je večje spremljanje evidenc. O čem se v Sloveniji pogovarjamo zadnjih pet let? Kaj je Goran Klemenčič s komisijo za preprečevanje korupcije drugega kot transparenca. Pravzaprav si želimo, da je denar, ko ga damo politiku, pregledno porabljen. Nič drugega se nam ne dogaja v kmetijstvu, ki kot zadnji del družbe prehaja na standard 21. stoletja. Zakaj torej tako vznemirjenje?

Morda bi radi ohranili stanje, ko se v megli marsičesa ne vidi?

To je ena največjih slovenskih zablod, ker hočemo coprati meglo na podlagi meglenih podatkov. Če se je meni nekdo zlagal glede določenih podatkov in se bom jaz še enkrat zlagal glede teh podatkov, je verjetnost, da me bodo odkrili, velika. Če imam urejene izvorne podatke, se prvič že pri teh lahko pogleda, kaj mi država po definiciji omogoča prihraniti. Lahko koristim evidence, lahko substituiram davčno obremenitev s kakšnimi razpisi. Največja neumnost, ki sem jo slišal v 25 letih, je, da ne smemo urediti podatkov, ker potem ne bomo mogli delati malo po svoje. Bolj ko imaš urejene podatke, bolj lahko delaš po svoje. Ker veš, kaj delaš, kako bo to vplivalo na proizvodnjo itd.

Če imaš podatke, dosti jasne evidence, lahko mrežiš, veš, kaj je kje, sledljivost je večja ...

Če vzameva primer gostincev. Ti so točili pijačo na črno, niso dali računa, in problem je bil, ko je prišel inšpektor. Spet smo na tem, ali bomo igrali urejeno ali ne. Če bomo igrali urejeno družbo, so potrebne evidence, tu so davčni in drugi inšpektorji, ki opravljajo svoj posel. Mogoče bomo sčasoma prišli še na švicarsko raven, ko bodo vsi ti inšpektorji delali še po pameti, ne samo po predpisih.

Ampak v našem sistemu je vse tako težko, prav zdaj je jabolko spora uzakonjanje zajezitve sive ekonomije v gozdarstvu.

Odločiti se moramo, kaj si želimo, ali Kongo ali Dansko. Vmesne poti ni. Vpeljati je treba doslednost. Moramo si odgovoriti, ali hočemo imeti urejeno ali neurejeno družbo. Če hočemo imeti prvo, moramo vedeti, koliko lesa gre iz naših gozdov, pa tudi zato, da naredimo kakšno statistiko in da ne bo Pokljuka zaradi Cerkve kar naenkrat gola, kar se tam res dogaja ...

Če hočemo vzpostaviti nadzor, urejenost, tega ne moremo narediti brez evidenc. Zato je zame kot informatika in nekoga, ki ima moč, da lahko kaj naredi, osnovni izziv, kako narediti evidence tako, da bo zanje porabljenega čim manj časa, da bodo čim bolj avtomatske. To je prvi cilj. Drugi pa, kako to množico podatkov, ki jih s tem generiram, dobičkonosno uporabljati. Tako kot je informatika v podjetjih dvignila kvaliteto odločanja in zmanjšala negotovost, lahko isto naredimo na kmetijah. Če je kolateralna škoda to, da bo treba voditi evidence, svinčnik ni še nikogar ubil in računalnik ni še nikomur pojedel prstov.

Ste se o tem že pogovarjali z ministrom za kmetijstvo?

Ne še, že najmanj dve leti se poskušamo dogovoriti za sestanek. Treba bo razčistiti, kaj je zanj FADN.

Zaradi sistema FADN [ v EU predpisana metodologija knjigovodstva na kmetijah] je že bila revolucija med kmeti.

Ne vem, zakaj. To se mi zdi tako kot z ludisti, ki so razbijali stroje, da bi jih ustavili. Spremembe tehnologije je težko ustaviti, tudi če bi jih hotel. Bolje se je vprašati, zakaj tisti, ki se borijo proti FADN-u, ne razmišljajo raje o tem, da tri četrtine podatkov, ki jih morajo vpisovati, država že ima. Zakaj moram jaz rejsko knjigo pisati doma in jo potem še vnašati pri veterinarju ali na agenciji za kmetijske trge. Osnovni cilj je zmanjšati obseg podatkov in dvigniti njihovo kakovost. S programom, kot je Pantheon FA, lahko za vsako kravo vemo in identificiramo, kaj in koliko je pojedla, v kakšnem ciklusu je bila, kakšno mleko je dala in koliko, kakšna je bila kakovost tega mleka. Molzni roboti danes delajo vse, z vgrajenim čipom je analizirana tudi kakovost odvzetega mleka. Ista krava ima običajno tudi krmilnega robota, da se točno ve, kakšne obroke je dobila.

Z uporabnimi podatki se torej da marsikaj izboljšati?

Kmetijstvo je nekaj tisoč let delovalo na izkustveni ravni. Izkušnje so se prenašale iz roda v rod in vedelo se je, kje se kaj sme saditi in kje ne, kaj je najboljše. Zdaj se kulture spreminjajo, spreminja se klima in ni več generacijske navezanosti na zemljo. Podatki se torej spreminjajo. Človeški um lažje dela, če ima fiksne podatke, oprijemljive številke. Zakaj bi morali čakati eno generacijo, da bi vedeli, da neka njiva ne obrodi dobro neke poljščine, posejmo, spremljajmo in primerjajmo donosnost s povprečno donosnostjo drugod in poglejmo, ali se nam izplača ali ne. Marsikaj se da narediti, ko začnemo spremljati parametre proizvodnje. Vidiš, kaj se dogaja, bolj imaš stvari pod nadzorom. Če nas že silijo, dajmo to izkoristiti in naredimo Slovenijo, recimo, kmetom najbolj prijazno deželo. Nagrad za elektronske rešitve imamo cel kup, znamo delati portale in sisteme, zakaj jih ne bi enostavno povezali s temi stvarmi in kmetom zmanjšali delo.

Kako je z uvajanjem, posodabljanjem informacijskega sistema v kmetijstvu drugod okrog nas?

Vsa regija hodi v smer spremljanja. Tudi preostala Evropa. Presenetilo me je na Cebitu, kjer smo predstavljali produkt celovite informacijske rešitve za kmetije, koliko je bilo interesa iz tretjih držav, Indonezije, Brazilije in Nigerije. Neki gospod iz Nigerije mi je rekel: imamo res revno prebivalstvo, ampak, saj veste, v zadnjih letih je kmetovanje za bogate fante in bogati so tisti, ki kupujejo, ki obvladajo vse menedžerske, kontrolne pristope. Predstavljajte si, kaj se bo zgodilo s standardnimi kmeti, če bodo šli tekmovat z enim od teh novodobnih bogatašev, ki so začeli razmišljati, da je hrana pomembna. To je tako, kot če bi šla midva teč z Merlene Ottey. Tudi zato bi bilo dobro, da bi kmetje začeli uporabljati ta orodja, saj je tega znanja ogromno.

Kje vam je že uspelo s programom?

Doslej smo ta program večinoma dajali brezplačno v testno uporabo kmetom. Imamo okrog 180 kmetij v Sloveniji, Srbiji, Makedoniji, na Hrvaškem pa tudi v Nemčiji in na Danskem.

Kakšna je odzivnost v Sloveniji?

Nismo še šli na trg. To smo predstavili na Agri, predlanskim in lani, pa ni bilo pravega zanimanja. Letos bomo tudi.

Pa vendar pravite, da je že nekaj kmetov ta program prepričal.

Ja, imamo nekaj velikih kmetov, ki ga uporabljajo in so navdušeni, ker jim bistveno zmanjša delo. Med njimi je koroški govedorejec, ki ima praktično laboratorijski hlev z molznimi in krmnimi roboti.

Kako je v drugih državah?

Države imajo uzakonjene evidence, vprašanje je, kako se uporabljajo. Poskušamo jim pokazati, kako vidimo informatiko v kmetijstvu, zakaj jo vidimo tako in s katerimi stvarmi lahko država kmetom olajša življenje in zmanjša breme njihovega prevoda.

Kje torej začeti premikati ovire v našem sistemu?

Tako, da nehamo jamrati in klicati državo na pomoč in se lotimo zadev. Tudi v kmetijstvu. Za božjo voljo, ne čakajmo, da bo FADN 1.1 2014 zakonska regulativa, ampak začnimo razmišljati, da bi mogoče začeli voditi te podatke zaradi nas samih, da bomo na podlagi čistejših podatkov lahko dobili cenejša posojila na banki. Poskusimo delati pametno.